Božji služabnik prof. dr. Anton Strle in duhovne vaje (3)

Leto 1960 je bilo zaznamovano s Strletovo hudo boleznijo. v dnevnik je 23. maja 1960 zapisal, da je v bolnici in čaka na operacijo, 9. junija je bil operiran. 8. 7. 1960 je škof Vovk izdal dekret, v katerem mu je določil, da naj, kolikor pač more zaradi bolezni, odslej pomaga v Dravljah in naj ne hodi več v župnijo Javor, ker bi bilo to zanj prenaporno. Prof. Strle je bil operiran na pljučih. Ne sam ne drugi pred operacijo niso bili gotovi ali bo preživel. Duhovne vaje so bile v tem letu na Sveti Gori od 12. do 16. septembra. Tako razumemo, da v svojih razmišljanjih, ki jih je Strle zapisal po posameznih premišljevanjih duhovnega voditelja in nato v sklepih, več govori o svojem zdravju.

            Takole beremo v njegovih zapiskih duhovnih vaj iz leta 1960 med drugim: »Letos sem prestal težko bolezen in operacijo. Kako sem obetal Gospodu ob velikonočnih obredih, ki sem jih z največjo težavo, pa vendar z veliko prevzetostjo opravljal, da hočem izpolnjevati to, kar obetam v molitvi za velikodušnost! Pa spet tako naglo pridem v »astenijo« in samovšečnost, v iskanje ugodja in prijetnosti. Res bolehnost zahteva pazljivost glede zdravja, toda red, discipliniranost, usmerjenost in ravnočrtnost pri delu, smotrna porazdelitev počitka in dela, izogibanje nepotrebnih in manj potrebnih opravil (čtivo, mečkanje pri začenjanju, sladokusnost pri branju in študiju) – vse to bi mi lahko pomagalo, da skoraj podeseterim uspehe svojega dela. Tako sem dolžan čimprej sestaviti čim boljša skripta in bi bil zelo veliko lahko naredil, če bi pustil stvari, ki ne spadajo v mojo stroko. O Gospod, malo sil imam, a veliko hrepenenja, ki si mi ga spodbudil Ti. Daj, da bom vsaj te sile uporabil popolnoma in čim bolj plodno samo za Tvoje kraljestvo. Naj bom pozabljen in preziran, samo da bo Tvoja čast rasla v vseh tistih, s katerimi pridem v stik po Tvojih nedoumljivih, a svetih sklepih.«

            Ob koncu premišljevanja o veri je zapisal: »Vse bolj biti homo Dei, vse bolj čl. nevidnega sveta. Vse bolj zato zavest božje pričujočnosti, obujanje vere ob zač. molitve, pri poklekih; pri govorjenju z bližnjim naj pomislim, da v bližnjem Bog prebiva. Prošnja za vero. Vero obuditi, vero in popolno naslonitev na luč Sv. Duha ob začetku študija, ki naj bo ves posvečen nevidnemu svetu. Vera in usmerjenost vsega k Bogu naj me vodi k dobri uporabi časa, ki sem ga zadnje čase začel tako zelo zapravljati s praznim govorjenjem ali pa z manj potrebnim delom. Duh žive vere in popolna naslonitev na Boga zlasti ob začetkih predavanj. – Tudi pri vseh dejanjih, ki so namenjena zdravju: živa zavest b. pričujočnosti in skrajna pazljivost na to, da ne bom sam kriv neurejenosti in vzburkanosti samega sebe. Tudi naravna sredstva discipliniranosti in olike; lepega vedenja tudi tedaj, ko me nihče ne vidi. Nočem begati za zgledi drugih, marveč iti samo za božjimi navdihi, ki so mi postali jasni ob molitvenem premisleku, kaj je zame sedajle prav. Pa naj se potem zamerim ali ne.

Neka magnetična sila je v duhovniku, ki ima duha molitve. Plečnik nekoč rekel, to pripovedoval Lukman. Danes pa nimam nobene inspiracije, še nisem molil, nisem še molil rožnega venca. Brez milosti ni nič dobrega. Brez molitve pa redno ni milosti.«

Po premišljevanju o duhovništvu so se v Strletu prebudile sledeče misli: »Dejstvo je, da sem se v razmerju do duš nekako ohladil, tako da me več tako ne boli ob pogledu na tiste, ki se pogubljajo. Ali pa živim v nekaki iluziji, da vendarle ni tako hudo, ter zapiram oči pred potrebami. Zato toliko posvetnih in skoraj lahkomiselnih razgovorov pri mizi, čeprav jim morda ne dajem iniciative ravno jaz. Mogel bi pa speljati take razgovore na kaj boljšega. Vse premalo me razjeda gorečnost za tisto hišo božjo, za katero gre: za živi tempelj sv. Cerkve. Koliko bi mogel napraviti n.pr. s tem, da bi kot predavatelj marsikaj izboljšal, morda že s tem, da prihajam na predavanja bolj miren, ne vihrav – dovolj zgodaj od doma, nikakršne vihravosti in razburjenosti. Miren nastop, urejenost, premišljenost: da bo vse metodično čim boljše. Potem je pa prva moja naloga, da napišem dobra skripta. To hočem sedaj najprej začeti z mariologijo, vzporedno pa pripravljati kristologijo in zakramente sproti nekatere važnejše stvari v zvezi z letošnjo snovjo. Skrbeti hočem tudi za zdravje zgolj zato, da bi mogel več storiti za Boga. Ne razodevati svojih načrtov, razen če je potrebno zato, da bo delo bolj uspelo. – O bogoslovcih, ki so prejeli od B. neizrekljivi dar duhovniškega poklica, moram govoriti vse bolj previdno in dobrohotno, tudi braniti jih zoper napadanje. Pač pa se hočem z vso resnostjo in modrostjo truditi zato, da bodo študij vzeli bolj resno kakor doslej. Izvesti ponavljanja v obliki ugovorov in podobno. Zainteresirati jih za literaturo, za natančno izrabo časa, za usmerjenost vsega študija na veliko duhovniško delo. Čim bolj tiste stvari, ki imajo prvo mesto.«

p. Andrej Pirš FSO

Razmišljanja ob zmedi (7)

19. Svoboda odločanja

Človeku ni dovolj prostost od sužnosti, prisile.

Kdor hoče rasti, se razvijati tako duhovno, kakor tvarno,

si mora osvojiti še svobodo za razgovor in iskanje

pa za odločanje in javno delovanje.

20. Vzajemnost

Za svoje odločitve na življenjski poti

je človek odgovoren najprej sam.

Ker pa smo vsi poklicani na isto potovanje

ter stopamo po isti stezi skozi čas,

do neke mere vpliva naš korak na hojo vseh,

zato smo odgovorni tudi zanje.

21. Hvaležnost

Dober je, kdor daje rad od tega, kar ima,

usmiljen, kdor se tudi sam razdaja.

Kdor dar z veselim srcem sprejme

in ceni bližnjega dobroto, je hvaležen.

Hvaležnost je nevidna cena

prejetega daru, ki lahko vrača, ne povrne

in ki nikoli ne zastara.

Kdor da, kar je in kar ima

in mu ni mar za ceno – je prijatelj.

Marko Kremžar

Vir največje sile (7) Oseba, ki prosi

Obdelali smo že primer osebe, katero prosimo (neznanka x). Ta oseba je pri molitvi Neskončna, torej Bog. Obravnavati moramo še osebo, ki prosi (neznanka y), in prošnjo samo (neznanka z).

Kakor smo že prej omenili, naš Gospod Jezus Kristus v svojih besedah: »Vsak, kdor prosi, prejme« – svoje obljube, da bo dal njim, ki ga bodo prosili, ni omejil na noben sloj posebej.

Tedaj, ko je Kristus dal to obljubo, je govoril z Judi, izmed katerih so nekateri bili neizobraženi, kakršna je pač ljudska množica, drugi pa pokvarjenci in hinavci, kakršni so bili cestninarji in farizeji. Kristus nikogar ni izključil, da, celo s posebno ljubeznijo je poslušal in usliševal grešnike. Dovolj je, če beremo evangelije, da se prepričamo o tej resnici (Mt 9,10–13): »Ko je bil Jezus v (Matejevi) hiši pri mizi, glej, je prišlo veliko cestninarjev in grešnikov in so obedovali z njim in njegovimi učenci. Ko so farizeji to videli, so govorili njegovim učencem: 'Zakaj vaš učitelj je s cestninarji in grešniki?' Ko je Jezus to slišal, je dejal: 'Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj se pravi: Usmiljenja hočem in ne daritve! – Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.'«

Če Kristus v svojih besedah: »Vsak, kdor prosi, prejme,« ni izključil grešnikov, naj se torej nihče nima za izključenega. Zato je piškav ugovor nekaterih, ki pravijo: »Kako naj Boga kaj prosim, ko pa sem tako velik grešnik?« Iz prej navedenih Kristusovih besed bi kvečjemu lahko sklepali, da bi bili rajši prej izključeni tisti, »ki se imajo za pravične,« vendar pa tudi ti niso izključeni. »Vsak, ki prosi, prejme!« In videli smo že celo hudobne duhove, kako so prosili in kako jim je izpolnil njihovo zmedeno prošnjo, da bi smeli iti v svinje, čeprav se je to zgodilo zgolj po Kristusovi dobroti, ne pa zaradi kakšne obljube.

Ta stavek mora razbliniti nekatere predsodke! Ne manjka med katoličani ljudi, ki si domišljajo, da se obljuba »vsak, kdor prosi, prejme« nanaša izključno samo na nas, in mislijo, da Bog ne usliši molitev, ki jih opravljajo protestanti ali pravoslavni. To je popolnoma zmotno! Vsi imamo pravico Boga prositi, zakaj vsi smo delo Njegovih rok; nebeški Oče hoče zveličati vse, in molitev je za zveličanje nujno potrebna.

Pa tudi ne more biti drugače, Bog hoče, da se vsi ljudje zveličajo. Kakor smo že dejali in bomo še videli, je molitev za dosego zveličanja nujno potrebna. Kristus ni nikogar izključil. Ko je na križu visel, je takoj uslišal prošnjo desnega razbojnika. Kakor hitro ga je javno priznal za Kralja, mu je zagotovil: »Resnično, povem ti: še danes boš z menoj v raju!« Kdo ne bi zato zaupljivo vzkliknil, kakor imamo v cerkveni molitvi: »Grehov si Marijo rešil, in razbojnika odrešil: tudi moj up boš utešil!«

Vsem, velikim in majhnim, ženskam in moškim, mladim in starim, bogatim in revnim, pravičnim in grešnikom, katoličanom in protestantom ter pravoslavnim ali judom, vsem brez razlike veljajo tiste Kristusove besede: »Vsak, kdor prosi, prejme!«

Videli pa bomo še, kaj je treba, da bodo naše prošnje uslišane.

Kaj pa, kadar jih prosi več skupaj za isto stvar? »Resnično, povem vam tudi: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,19–20). Ta nova obljuba zahteva, da se vsaj dva na zemlji zedinita v molitvi. To zadostuje, da ju nebeški Oče usliši. Jezusova navzočnost je tista, ki zagotavlja uslišanje. Tisti, ki prosi je namreč Jezus med njima. Biti morata zbrana v Jezusovem imenu, kar pomeni v medsebojni ljubezni in edinosti. Svoje prošnje posredujemo po Jezusu nebeškemu Očetu. Iz vsega tega vidimo, kako pomembno je, da se v molitvi za isto stvar zedinimo z drugimi prosilci v eno molitveno občestvo.

Da se izognemo napačnim razlagam in nesporazumom, naj omenimo, da smo v tem poglavju premišljevali zgolj o osebi, ki prosi, ne da bi se spuščali v razlaganje potrebnih pogojev, ki se jih mora prosilec držati, da bo njegova molitev uslišana. Eno je, da imamo vsi ljudje brez izjeme pravico Boga prositi, nekaj drugega pa je, ali bo naša molitev v resnici tudi uspešna, to se pravi, ali bomo prejeli, kar prosimo. O potrebnih pogojih bomo spregovorili kasneje.

C. M. de Heredia

Misli sv. Bernarda o ponižnosti

Mislim torej, da mora duša pred vsem drugim spoznati sama sebe; to zahteva korist in red. Red, kajti to, kar smo, smo najprej sami sebi; korist pa, ker takšno spoznanje ne napihuje ampak nas dela ponižne in je že priprava na duhovno rast. Duhovno stavbo je namreč mogoče postaviti samo na trdne temelje ponižnosti. In da bo duša ponižna, ga ni bolj uspešnega in primernega sredstva kakor resnično spoznanje same sebe. Seveda si ne sme nič prikrivati, ne varati sama sebe, ampak stopiti pred svoje obličje in se ne ozirati drugam. Če tako ob jasni luči resnice premišljuje sama sebe, bo morala priznati, da se je oddaljila od svoje podobe. In v svoji revščini, ki je ne more več skrivati, bo zdihovala in s prerokom klicala h Gospodu: »Po pravici si me ponižal« (Ps 119,75).

Kako se ne bo ob tem iskrenem spoznanju v resnici ponižala, ko bo spoznala, da je obremenjena z grehi,obtežena z butaro tega umrljivega telesa, zapletena v zemeljske skrbi, okužena s klico mesenega poželenja, slepa, sključena, bolna, polna zmot, izpostavljena mnogim nevarnostim, trepetajoča pred mnogimi strahovi, strta od tisočerih težav, tarča mnogih sumničenj, trpeča zaradi premnogih skrbi, nagnjena k napakam in nesposobna za kreposti ? Kako naj povzdigne oči in vzravna glavo ? Ali se ne bo rajši spreobrnila v svoji nadlogi, ko jo prebada trn? (Ps 36,4).

Spreobrnila, pravim, se bo k solzam, spreobrnila k joku in vzdihom, spreobrnila k Bogu in ponižno klicala: »Ozdravi mojo dušo, zakaj grešila sem zoper tebe« (Ps 41,5) (36,5).

Zakaj je molitev rožnega venca tako dragocena v Božjih očeh in v očeh svetnikov

Molitev rožnega venca je zato tako dragocena, ker v njej razmišljamo o Jezusovem in Marijinem življenju od Jezusovega učlovečenja v Devici Mariji do njenega kronanja v nebesih. Marijino življenje je najtesneje povezano z Jezusovim, saj je njegova mati. Brez Matere ni Sina, takšna je Božja volja. Jezusove skrivnosti so zato v veliki meri tudi Marijine skrivnosti. Marija nas vodi k Jezusu. Kar v molitvi premišljamo, to vpliva na nas. Po tem se tudi laže ravnamo. Rožni venec zato ni samo ustna, temveč je tudi in predvsem premišljevalna molitev. Spominjanje Jezusovega in v zvezi z njim Marijinega življenja je za naše duhovno življenje nujno potrebno. Pri vseh štirih delih rožnega venca pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje. Premišljevanje teh skrivnosti, ki je podprto z molitvijo očenaša, deset zdravamarij in Slava Očetu, je najboljše sredstvo proti posvetnosti, grešnosti in neveri.

Bl. Friderik Ozanam, ustanovitelj Vincencijevih konferenc, je še kot študent doživljal versko krizo. Nekoč je stopil v neko pariško cerkev. Tam je našel slavnega učenjaka, svojega profesorja Ampèra, ki je molil rožni venec. Pozneje je Friderik rekel: »Molek v Ampèrovih rokah je zame pomenil več kakor tisoč pridig.«

Dobra molitev rožnega venca ohranja in poglablja človeku vero. Človek, ki redno s premislekom in ljubeznijo prebira jagode rožnega venca, raste v veri, upanju in ljubezni. Z molitvijo prejemamo milost za poglobljeno krščansko življenje. Marija se je v Lurdu prikazala Bernardki z rožnim vencem v roki. Skupaj z njo ga je tudi molila. V Fatimi je naročala: »Vsak dan molite rožni venec!« Po Marijini zamisli spada molitev rožnega venca k najvažnejšim zdravilom za današnji svet.

Neki študent je zapisal: »Že dolgo molim rožni venec, in sicer vsak dan. Pa moram reči, da mi prav ta molitev vedno zopet vliva novo moč in nov pogum. Zakaj naj bi rožni venec ravno v našem času krajšali? Dovolj bi bilo žalostno, če bi za vse drugo našli čas, molitev pa začeli krajšati. Če bi ljudje današnjega časa bolj posegali po rožnem vencu, sem prepričan, da bi šlo vsakomur izmed nas bolje, kakor mu dejansko gre. Vsakdo, ki se spotika nad dolgostjo te molitve, naj pomisli, da je s tem združena tudi majhna žrtev, ki edina prinese dragocene sadove. Torej ne premišljujmo, kako bi mogli kaj skrajšati, temveč vzemimo rožni venec in ga spet začnimo moliti.«

Rožni venec moremo moliti kleče (kar je najbolje, če to zmoremo in smo v primernem prostoru), stoje, sede, ponoči v postelji, v avtu, na vlaku, v avtobusu, na sprehodu, med lahkim ročnim delom. Nekdaj je bil najbolj priljubljena večerna molitev. Veliko bolj srečne bi bile naše družine, če bi vsak večer dan končale s to prelepo starodavno molitvijo.

Mnogim starim in bolnim ljudem je molitev rožnega venca velika tolažba, sredstvo za apostolat in odlična priprava za popotovanje v večnost.

Zdravnik v zreli moški dobi, daleč od vere, težko bolan, je šel na pregled k svojemu kolegu zdravniku. Ta mu je povedal:

»Samo še dve leti, največ dve leti življenja imaš pred seboj.« Zdravnik je šel vase: »Samo še dve leti in potem bo vsega konec. Ali res? Ali je s smrtjo res vsega konec?« Zdravnik je poiskal rožni venec pokojne matere in začel moliti žalostni del, ker je v njem našel največ tolažbe. Molil je vsak dan. V njem je rasla vera, upanje. Z molitvijo rožnega venca se je pripravljal na svojo zadnjo uro. Z rožnim vencem njegove matere so ga položili v krsto. Z njim je prišel v nebesa.

Michelangelo je v sikstinski kapeli na sliki vesoljne sodbe upodobil dva človeka, ki sta po jagodah rožnega venca prišla v nebesa.

Kako poživiti molitev rožnega venca? Letošnji obisk male Marije romarice v kapelici je imel prav ta namen, da bi se ob Mariji družine navdušile za to molitev. Kjer to za celo družino ni mogoče, bodo posamezniki molili sami zase ali poiskali skupino, kateri se bodo pridružili. Čudovit sad fatimske stoletnice bi bil, če bi nastale skupine po vzoru treh fatimskih pastirčkov ter bi jih v molitvi, delovanju in življenju posnemale.

p. Anton

Rožni venec Mnogi znameniti ljudje so imeli redno v rokah rožni venec.

Papež sv. Janez XXIII. je kljub obilnemu delu vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Za to se je odločil kot beneški patriarh. Obiskovalcem je priznal:

»Vsak dan zmolim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati.« Ob drugi priliki je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta véliki papež znal povezovati molitev in življenje: »Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v Božji luči vse, kar se dogaja na svetu.« Danes bi govoril o dvajsetih oknih.

Papež bl. Pavel VI. je rekel, da je rožni venec povzetek celotnega evangelija, zato je šola evangeljskega življenja. V rožnem vencu nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. Rožni venec je tudi šola molitve: ustne in premišljevalne, saj gre za molitev ustnic in srca. Ker pri treh delih skupaj zmolimo 150 zdravamarij – prav toliko je tudi psalmov – nekateri rožnemu vencu rečejo psalterij za laike ali Marijin psalterij. Danes, po sv. Janezu Pavlu II., ki je v Cerkev uvedel še četrti, svetli del rožnega venca, imamo pri vseh štirih dvesto zdravamarij.

Papež sv. Janez Pavel II. je prijetno presenetil svet s svojo izjavo: »Rožni venec je moja najljubša molitev.«

V Franciji v lyonski škofiji so na škofijskem uradu razpravljali o tem, ali naj 29-letnega Janeza Vianneya, poznejšega svetega arškega župnika, ki mu je študij slabo šel, pripuste k svetim redovom. Na koncu je generalni vikar vprašal: »Ali je gospod Vianney pobožen? Ali časti Marijo? Ali zna moliti rožni venec?« Na vsa vprašanja so navzoči odgovorili pritrdilno. Generalni vikar je odločil: »No, potem je sprejet, vse drugo bo storila Božja milost!«

Sv. Klemen Dvoržak je dejal, da je rožni venec njegova knjižnica. Po mestnih ulicah je nosil v roki rožni venec in ga je molil, če se ni s kom pogovarjal. S to molitvijo je dosegel velike apostolske uspehe.

Ko je dr. Joseph Récamier, ki je deloval v sredini 19. stoletja, nekoč na neki znanstveni seji vzel v roke žepni robec, je z njim iz žepa potegnil tudi molek, ki mu je padel na tla. Svobodomislec Mace, ki je bil na tej seji navzoč, je pozneje priznal: »Moji tovariši in jaz smo bili presenečeni. Učeni Récamier, slavni profesor, učenjak, avtoriteta na področju zdravilstva, zdravnik knezov in kraljev, katerega sloves se širi po vsej Evropi, moli rožni venec.« Ko je Récamier videl začudene obraze, je zadevo pojasnil:

»Da, gospodje, molim rožni venec. Če mi kak bolnik povzroča skrbi in so izčrpana že vsa zdravilna sredstva, se obrnem k Njemu, ki more zdraviti vse. Z eno ali dvema desetkama rožnega venca prosim preblaženo Devico, naj posreduje pri Bogu. Priznavam, da sem videl čudovite uspehe.«

Josef Haydn, znameniti skladatelj, je bil zelo goreč molivec rožnega venca. Glede oratorija Stvarjenje je rekel:

»Nikoli nisem bil tako pobožen, kakor v tem času, ko sem se ukvarjal s tem oratorijem. Če mi delo ni šlo dobro od rok, sem šel z rožnim vencem v sobo, zmolil nekaj zdravamarij, in zopet so prišle misli in melodije.«

Dr. Emilijan Cevc, slovenski umetnostni zgodovinar in akademik, ki se je posebej posvečal naši srednjeveški umetnosti, je v knjigi Preproste stvari zapisal:

»O, prelepa preprostost vere, koliko si nam podelila s tem starim družinskim molkom, ki visi na porjavelem žeblju na steni omare. Nanj so navezani najlepši spomini mojega življenja. O, ve, lepe, obrabljene jagode! Očenaševe so velike kakor orehi, zdravamarije kakor češnje. Nihče razen Boga ne ve, koliko zdravamarij je že zdrselo po teh jagodah v nebeški ribnik. Vsakokrat, ko udari pri molitvi druga ob drugo, potrka na rajske duri: »Tik - poslušaj, dobri Bog, usmili se nas ... Saj si se za nas učlovečil, za nas trpel, nam v pričevanje od mrtvih vstal.«

Italijanski duhovnik, pisatelj, časnikar in profesor Alessandro Pronzato je kot posvetilo svoji knjigi Rad bi molil zapisal: »Svoji stari materi Jožefi in mnogim kilometrom njenega debelega molka z oglodanimi jagodami, ki so odločilno vplivali na mojo življenjsko pot.« V zvezi s svojo novo mašo, med katero je večkrat pogledal na svojo staro mamo, piše: »Dobro sem se zavedal, da je moje duhovništvo povezano z nekaj kilometri oglodanih jagod rožnega venca, ki je tolikokrat drsel skozi njene prste.«

Isti pisatelj je tudi zapisal: »Naj povem, da sem ohranil zelo grdo navado, da molim rožni venec. In to vsak dan, vsak večer. Tudi v avtomobilu ga molim, zlasti po avtocesti, ko položim nogo na plin in vozim po cestišču, kjer me more vsakdo prehiteti ... Nekateri pri rožnem vencu zadremajo, drugi zehajo, tretji se dolgočasijo, so slabe volje, zdi se jim blebetanje in zapravljanje časa – zame pa pomeni rožni venec vedno nekaj novega, ob njem razmišljam in dobim novih spodbud ...

Povedali so mi, da je neki duhovnik v cerkvi raztrgal rožni venec in mahal pred verniki z evangelijem v roki, češ: to berite, tisto staro šaro pa vrzite stran! Rekli so mi, da ga je neka ženica po tistem 'obredu' takole zavrnila: »Gospod, jaz ne vidim več brati ... Pripravljena sem poslušati branje evangelija, ko boste vi zares verovali in ko boste potrgali vse molke. Za nagrado pa bom vsak dan zmolila en rožni venec za vas. Je prav tako?«