Žetev je velika, delavcev pa malo

Po zaslugi več zvestih molivcev smo napredovali za 5 zrn. Naj ta molitev gane Srce Božjega Odrešenika, da bo podelil veliko milosti fantom in dekletom, da se jim odločitev za hojo po ozki poti, tesneje za Kristusom, ne bo zdela pretežka in bodo velikodušno stopili nanjo. Bog povrni vsem, ki tako vztrajno sodelujete. Pomanjkanje poklicev nas kliče k vztrajni molitvi, ne le za duhovne poklice in njihovo stanovitnost, ampak tudi za dobre krščanske družine, ki bodo zvesto hodile za Kristusom in si upale iz Božjih rok sprejeti tudi več otrok, z zaupanjem v Božjo Previdnost. Bolj skromno in Bogu predano življenje družin, ki živijo iz posvetitve in izročitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu, je upanje za Cerkev na Slovenskem.

Obhajanje stoletnice fatimskih dogodkov v celjski škofiji

V soboto, 15. julija 2017, je bilo slovesno praznovanje stoletnice fatimskih dogodkov v Petrovčah, osrednjem škofijskem Marijinem božjepotnem središču Škofije Celje. Ob 10. uri je bila molitvena ura, ki jo je pripravil žalski dekan g. Mirko Škoflek, ob 11. uri pa slovesna sveta maša, ki ji je, obdan z zborom duhovnikov, predsedoval škof ordinarij Stanislav Lipovšek. On je vodil tudi molitveno uro kleče pred izpostavljenim Najsvetejšim. Skoraj vsi duhovniki so pri slovesnosti ob škofu sodelovali že od začetka molitvene ure.

Petrovška Marijina božjepotna cerkev je bila nabito polna že od začetka češčenja. Pred Najsvetejšim je potekalo ubrano petje pevskega zbora, ki je vse udeležence s prepevanjem prevzel, dvignil in usmeril k »višjim rečem«, k stvarnostim vere in fatimskim dogodkom, ki imajo moč, da ljudi nagovarjajo tudi danes. Ljudje, ki so napolnili cerkev, so svoje prošnje hrepeneče dvigovali k Materi Božji, vedoč in dobro se zavedajoč, da ona njihove prošnje prinaša očiščene in okrepljene ter s svojimi zasluženji podprte Jezusu, ki more edini pomagati, saj je On edini Rešitelj človeških stisk. Svoja srca so odpirali in tako tudi vsrkavali besede in dogodke, ki so se zgodili v Fatimi in ki krepko vzbujajo in utrjujejo, ohranjajo in varujejo vero in pobožnost. Tudi vreme, hvala Bogu, ni bilo prevroče. Ko se pogovarjata ljubeča Mati in zaupanja poln otrok, se zdi, da ni ovir: misli, občutki vdanosti, predanosti; doživljanje varnosti in ljubljenosti tečejo, potujejo in se izmenjavajo med njima. Srce se umirja, notranjost razbremenjuje – in vse se začenja na novo: Otrok se zaveda novih moči, okrepljen je z nevidno, izdatno in resnično tolažbo; doživlja, da ga Mati ljubi.

Tudi zbor duhovnikov – vsi s škofom so bili v prezbiteriju – je enodušno in enih misli s škofom s svojo navzočnostjo, notranjim pritrjevanjem, sodelovanjem ter molitvenim zavzemanjem podpiral, sprejemal in se pridruževal srečanju Božjega ljudstva Škofije Celje z nebeško Materjo, ki govori vsakemu, tudi duhovnikom, na srce. V sporočilu škofa Stanislava je bilo čutiti dramatičnost klica celjske škofije po Mariji k Bogu za potrebne duhovne poklice, ki bi preskrbeli ljudstvu Škofije Celje zakramentalno in duhovno oskrbo ter oznanjali Kristusov evangelij. Nekakšen vrhunec srečanja je bila nadvse slovesno in veličastno izpeljana posvetitev in izročitev Škofije Celje presvetemu Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Upati je, da bo ta slovesnost z omenjeno posvetitvijo, romanje kipca fatimske Device po družinah naših župnij in preostale dejavnosti, ki jih v Cerkvi na Slovenskem ob 100-letnici doživljamo, poglobilo duhovno stanje vere in ljubezni v dušah. Posvetitev Cerkve Marijinemu Srcu je bila v zadnjih sto letih vedno močna spodbuda za njeno duhovno prenovo in pomladitev.

Hvala Bogu, ki je pred 100 leti po angelu in Mariji izvedel v Fatimi tako čudovit poseg v zgodovino Cerkve in človeštva. Hvala tudi vidcem, Luciji, Frančišku in Jacinti, od katerih sta slednja dva že razglašena za sveta, da so s svojim delovanjem, trpljenjem in žrtvovanjem prisluhnili klicu angela in nebeške Gospé, z obema sodelovali in omogočili, da sta to Božje delo in klic prišla tudi do nas.

Naj se Jezusovo zveličavno delovanje po fatimskih dogodkih nadaljuje tudi v današnjem času in v naših skupnostih, družinah in predvsem v naših življenjih.

Robert Smodiš

Pomen Fatime za naš čas (8) Kako naj uskladimo obe stališči o fatimski skrivnosti?

Če primerjamo obe stališči, uradno in Soccievo (ter nekaterih drugih), lahko ugotovimo, da si v marsičem nasprotujeta. Pri sestri Luciji bi zaradi njene visoke starosti nad 90 let bilo možno pešanje spomina. Vendar je msgr. Bertone pri razgovoru z njo ugotovil izredno čilost. Njena predstojnica je sicer povedala, da je v običajnih zadevah že podvržena pozabljivosti, fatimske besede in dogodke pa je popolnoma ohranila v spominu. Tudi sicer je znano, da vidci tistega, kar so videli in slišali na nadnaraven način, zlepa ne pozabijo. Težko je zato zagovarjati drugačna stališča, kakor jih je zagovarjala sestra Lucija. Kdor trdi, da obstoji poleg »tretje« tudi »četrta« fatimska skrivnost, in da je tretjo sestra Lucija napisala na štirih listih, četrto pa na enem, s tem vključno zagovarja mnenje, da se je sestra Lucija po devetdesetem letu svoje starosti glede fatimskih dogodkov že motila. – Tu je treba pripomniti, da govorjenje o enem listu ali o štirih pomeni isto. Sestra Lucija je napisala skrivnost na eno polo, ki pokonci in počez preganjena da štiri liste.

Vse Soccieve razloge za četrto fatimsko skrivnost, ki se zdijo na prvi pogled prepričljivi, bi bilo treba preveriti. Večkrat gre za domneve in sklepanja, ki bi bila lahko tudi drugačna. Vsak, ki bo zagovarjal nasprotno stališče od uradnega, bo moral upoštevati, da ima na drugi strani avtoritete, kot so: sv. Janez Pavel II., papež Benedikt XVI., kardinal Bertone in sestra Lucija ter njena predstojnica v karmelu Coimbra. Zdaj po letu 2013, ko je dostopen, a še ne v celoti objavljen, Lucijin dnevnik, je tudi ta zgovorna priča, da so bili vsi deli fatimske skrivnosti v celoti objavljeni. Tem avtoritetam ne moremo pripisati namernega zavajanja ali celo laži.

Smo tudi pred vprašanjem, kako je sestra Lucija lahko ponovno zagotovila, da poleg tretjega dela skrivnosti, ki je bil objavljen leta 2000, ni nobene skrivnosti več. Da bi tako pomembno zadevo, kot so Marijine besede, kljub visokim letom pozabila, ni verjetno. Iz tega sledi, da teh besed nikoli ni bilo.

Ali so se v fatimski skrivnosti napovedani dogodki že izpolnili?

Prvi del skrivnosti

Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je fatimska Gospa pastirčkom posredovala skrivnost, ki ima tri dele.

Prva dva dela je Tarcisio Bertone, takratni tajnik Kongregacije za verski nauk, takole označil: »Fatimsko sporočilo je med modernimi prikazovanji nedvomno najbolj preroško. Prvi in drugi del 'skrivnosti' (…) se predvsem nanašata na strašno videnje pekla, na češčenje brezmadežnega Marijinega Srca, na drugo svetovno vojno in prav tako na napoved silnega gorja, ki ga bo človeštvu prizadela Rusija, v svojem odpadu od krščanske vere in v zapadlosti komunističnemu totalitarizmu.«

Poglejmo besedilo prvega dela. Kar je v ležečem tisku, je iz tretjega Lucijinega Spomina, drugo je iz četrtega.

“Dobro. Skrivnost obstoji iz treh različnih delov, izmed katerih hočem razodeti dva. Prvi del je torej bilo videnje pekla.

Ko je [Gospa] izgovorila te zadnje besede [Žrtvujte se …], je spet razprostrla roke kakor prejšnja dva meseca. Zdelo se je, da je odsev prodrl v zemljo in videli smo nekakšno ognjeno morje in v ta ogenj potopljene hudobne duhove in duše, kakor če bi bili prosojni črni ali rjavi razbeljeni oglji v človeški obliki. Pogrezali in dvigali so se v žarenju ognja. Nosili so jih plameni, ki so izhajali iz njih samih skupaj z oblaki dima, padajoč na vse strani, podobno kakor iskre ob velikih požarih, brez teže in ravnotežja, med vpitjem in vzdihovanjem zaradi bolečine in obupa, vzbujajoč človeku grozo in trepet od nepopisnega strahu. (Ob tem pogledu sem morala zakričati tisti ‘aj!’, ki pravijo, da so ga slišali.) Hudobni duhovi so se razlikovali po groznih in gnusnih oblikah odvratnih nepoznanih živali, toda tudi ti so bili prosojni in črni.

To videnje je trajalo samo trenutek. Hvala naši dobri nebeški Materi, ki nas je vnaprej pripravila z obljubo, da nas bo pripeljala v nebesa (v prvem prikazanju). Če ne bi bilo tako, mislim, da bi umrli od strahu in groze.”

V prvem delu fatimske skrivnosti so otroci videli pekel in v njem duše pogubljenih ter hudobne duhove. Bog nam je hotel s tem videnjem pomagati, da bi se potrudili za svoje zveličanje. Če nas njegova ljubezen ne more pritegniti k njemu, naj bi nas vsaj strah pred pogubljenjem. Za tiste, ki dvomijo v obstoj pekla, pa to videnje potrjuje, da je pekel dejstvo, ki ga ne moremo zanikati. Tudi Jezusov nauk v evangeliju o večnem pogubljenju je popolnoma jasen. Kdor ne bo umrl v prijateljstvu z Bogom, ampak s smrtnim grehom na duši, bo prišel v to stanje trpljenja, ki ga Dante značilno označi z napisom pri vhodu: »O vi, ki vstopate, vsak up pustite!« Vsi želimo, da bi nihče ne bil pogubljen, za večno ločen od Boga, ki je naša sreča in naš cilj.

Bog po nauku Svetega pisma »noče, da bi se kdo pogubil, ampak da bi vsi prišli do spreobrnjenja« (2 Pt 3,9). On namreč »hoče, da bi se vsi ljudje zveličali in prišli do spoznanja resnice« (1 Tim 2,4), od svobodne volje ljudi pa je odvisno, ali bodo ta cilj dosegli ali ne. Katekizem katoliške Cerkve v Kompendiju uči, da »Bog, ki je ustvaril človeka svobodnega in odgovornega, vsekakor spoštuje njegove odločitve (…) Zato je človek sam tisti, ki se v polni avtonomiji prostovoljno izključi iz občestva z Bogom, če do trenutka svoje smrti vztraja v smrtnem grehu ter zavrača Božjo usmiljeno ljubezen« (št. 213).

Devica Marija, ki je naša duhovna Mati, hoče človeštvu pomagati in ga spodbuditi k odgovornemu življenju. Zato je iz ljubezni do nas po Božjem dopuščenju otrokom v Fatimi za kratek hip pokazala strahoto pekla. V tem strašnem trenutku so videli, kako v peklu kakor v ognjenem morju trpijo duše ubogih grešnikov.

p. Anton

Kapela prikazovanj in dve baziliki

Za Ferreirom je postal v Fatimi župnik Manuel Bento Morreira, ki je bil fatimskim dogodkom bolj naklonjen. Že 6. maja 1920 je sprejel v župnišče kip fatimske Gospe in ga je 13. maja 1920 v zakristiji slovesno blagoslovil.

Kapela prikazovanj z milostnim kipom. Romarji, ki jih je bilo v Fatimi vedno več, so ob obisku Irijske globeli dajali darove. Ljudje so sami sezidali kapelo, čeprav župnik ni hotel o tem nič vedeti, ker je imel od patriarha navodila, naj bo do fatimskih zadev nevtralen. Lucijin oče je kot lastnik zemljišča dovolil, da na njem postavijo kapelo. Zidali so jo več kot mesec dni in aprila 1919 je bila dozidana, a noben duhovnik je ni hotel tedaj blagosloviti, ampak šele pozneje.

Dne 17. januarja 1918 je papež Benedikt XV. obnovil škofijo Leirio, pod katero je spadala Fatima. Od 1984 dalje se imenuje Leiria-Fatima. Dne 5. avgusta 1920 je prišel škof José Correia da Silva (1872–1957), ki je za cerkveno ureditev in potrditev fatimskih dogodkov odigral odločilno vlogo. Na začetku svoje škofovske službe je dejal: »Fatima je najostrejša bodica v trnovi kroni mojega nadpastirskega bremena.« Z njegovim prihodom je nezaupanje duhovščine do fatimskih dogodkov počasi minilo.

Za 13. oktober 1921 je škof dovolil v Fatimi prvo sveto mašo na prostem, 13. oktobra 1923 pa prvo mašno daritev v kapelici. Ko so nasprotniki v noči od 5. na 6. marec 1922 razstrelili kapelico, ki so jo verniki aprila 1919 sami postavili, so se verniki za Fatimo še bolj zavzeli in kapelico, ki še danes stoji, takoj obnovili.

Marijin kip iz cedrovega lesa iz Brazilije je po Lucijinih podatkih oblikoval kipar José Ferreira Thedim iz Brage. Od 13. junija 1920 je stal v kapelici prikazovanj. Pri razstrelitvi kapelice je ostal nepoškodovan, ker so ga vsako noč prenesli k neki družini v Fatimi.

Ta kip je malokrat zapustil Fatimo. Bil je v Lizboni v aprilu 1942 in od 24. do 27. marca 1984 na željo papeža Janeza Pavla II. v Vatikanu, da je pred njim 25. marca papež skupaj s škofi vsega sveta posvetil svet in Rusijo Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Ponovno je bil kip v Vatikanu za sveto leto 2000.

Poleg kapelice danes raste še edino drevo iz časa prikazovanj. Pod njim so pastirčki v molitvi pričakovali Marijin obisk.

Bazilika naše ljube Gospe rožnega venca. Leirijski škof Correia da Silva je 1921 iz darov romarjev kupil 700 metrov dolgo in 200 metrov široko zemljišče – dvakrat tako veliko, kakor je Trg svetega Petra v Vatikanu. Na tem zemljišču so 13. maja 1928 začeli graditi 82 metrov dolgo cerkev rožnovenske Matere Božje. Dela so končali leta 1951 z izgradnjo velikih stebrišč. Cerkev je 14. maja 1953 posvetil lizbonski kardinal Manuel Cerjeira. Že leta 1954 jo je papež Pij XII. razglasil za baziliko. Petnajst oltarjev predstavlja petnajst skrivnosti rožnega venca. Orgle spadajo med največje na svetu in imajo 152 registrov in okrog 12.000 piščali od 9 mm do 11 m, narejene pa so bile 1952 v Padovi. Kar 63 zvonov v zvoniku vsako uro zaigra fatimsko pesem.

Bazilika Presvete Trojice. Zaradi vedno večjega števila romarjev se je pokazala potreba po novi večji cerkvi, zato je bila zgrajena mnogo večja cerkev Presvete Trojice, pri kateri so sodelovali znani umetniki iz različnih dežel, med njimi tudi naš pater Marko Ivan Rupnik DJ. Načrte je naredil grški arhitekt Alexandros Tombazis in po treh letih gradnje jo je 13. oktobra 2007, v jubilejnem letu Marijinih prikazovanj, posvetil kardinal Tarcisio Bertone. Da je nova cerkev posvečena Presveti Trojici, je vplivala druga angelova molitev, ki se obrača na Presveto Trojico. V cerkvi je devet tisoč sedežev. Glavni, okrogli prostor ima 125 metrov premera. Temeljni kamen iz groba apostola Petra v Rimu je podaril papež Janez Pavel II. Vzidali so ga med slovesnostjo 6. junija 2004. Oltarni mozaik patra Rupnika, ki ga je izdelal ob pomoči dvajsetih mednarodnih sodelavcev, je velik petsto kvadratnih metrov. Predstavlja novi Božji svet, kakor ga prikazuje 21. in 22. poglavje Janezovega Razodetja.

Kongregacija za bogoslužje je tej veličastni cerkvi 19. junija 2012, v okviru priprav na stoletnico fatimskih dogodkov, podelila naziv manjše bazilike. Tako sta od tedaj naprej v Fatimi dve baziliki, ki že s tem naslovom poudarjata posebno vez edinosti s svetim očetom. Ravno ta resničnost je izredno značilna za Fatimo. Pastirčki so med prikazovanji in po njih razodevali posebno ljubezen do svetega očeta ter so veliko molili zanj. Poleg tega zavzema papež osrednje mesto v tretjem delu fatimske skrivnosti, ki je bila objavljena leta 2000. Zato je še danes molitev za svetega očeta in njegove namene vsakodnevna dejavnost Fatime.

p. Anton

Šopek Materi Mariji

Ob koncu oktobra, ki je z majem najodličnejši marijanski mesec, je papež Frančišek priporočil molitev rožnega venca. Ob koncu splošne avdience, ko je pozdravljal mlade, bolne in novoporočence, je sveti oče pokazal na to »preprosto marijansko molitev«, ki naj bi mladim ljudem razodela »način za spoznavanje Božje volje« v njihovem življenju. Bolnikom je priporočil rožni venec, ker »prinaša tolažbo za um in srce«, novoporočencem pa je zaželel, da bi ta marijanska molitev postala »poseben trenutek duhovne globine v njihovih družinah«.

Ko je še prej pozdravljal poljske romarje, je papež označil rožni venec »kot povzetek Božjega usmiljenja«. V njegovih skrivnostih »z Marijo premišljujemo o Jezusovem življenju, ki izžareva usmiljenje Očeta samega«.

It.zenit.org

Bolj kot kdajkoli je danes primerno, da se Devici Mariji priporočamo predvsem kot Materi usmiljenja. Ona je Mati usmiljenja, ker je pod svojim srcem nosila sámo obličje Božjega usmiljenja, Jezusa, Emanuela, Pričakovanega od vseh narodov, Kneza miru. Božji Sin, ki je postal »meso« zaradi našega odrešenja, nam je dal svojo Mater, ki je skupaj z nami postala romarica, da nas nikoli ne bi pustila samih na poti našega življenja, še posebej pa v trenutkih negotovosti in trpljenja.

Marija je Božja Mati, je Božja Mati, ki odpušča, ki podeljuje odpuščanje, zato lahko rečemo, da je Mati odpuščanja … Ona sama je bila ob Jezusovem zgledu in podprta z njegovo milostjo sposobna odpustiti tistim, ki so usmrtili njenega nedolžnega Sina. Marija je postala zgled, kako mora Cerkev podeljevati odpuščanje tistim, ki zanj prosijo.

www.vatican.va

Prizor Gospodovega oznanjenja Mariji, kakor ga opisuje sv. Luka, na nek način nakazuje zgradbo sv. maše. Na začetku je angelov pozdrav, podobno kot na začetku sv. daritve mašnik pozdravi navzoče: »Gospod z vami!« Sledi vznemirjenost Device, kar je v skladu s kesanjem. Nato Marija posluša angelovo sporočilo, kar je enakovredno poslušanju Božje besede. Mar vprašanje Device, »kako se bo to zgodilo,« ni tisto, na katerega mora odgovoriti vsaka homilija? Kako bo oznanjena Božja beseda postala meso v našem življenju? Edini možni odgovor je angelov: »Sveti Duh bo prišel nadte.« V tem je mašna epikleza (klicanje Svetega Duha). Isti Sveti Duh, ki je Mariji omogočil, da je spočela Božjega Sina, kruh in vino spremeni v Gospodovo Telo in Kri. V Marijinem odgovoru vidimo izjemno navdušenje: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« Ali tem ljubeznivim besedam ne ustreza zveneči amen obhajanca v trenutku, ko mu duhovnik pokaže Kristusovo telo? »Angel je šel od nje.« Čas sv. maše je potekel: »Pojdite v miru!«

rosarium.op.org