VEČ IN BOLJE MOLITI (32) Skupna molitev

Večina molitev je v množini. Molimo kot skupnost, Božje ljudstvo, Kristusovo telo, Cerkev. S tem seveda ni rečeno, da ne smemo moliti tudi zase, za svoje potrebe, moliti v ednini, čeprav molimo skupaj. Takšna molitev ima bolj oseben, prisrčen in izpoveden značaj. Tako molimo apostolsko in mašno vero. Ko se posvečamo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, molimo v ednini, čeprav molimo skupaj.

Če je molitev prava, je vedno odprta za sočloveka, je povezana s Cerkvijo, je cerkvena. Čeprav jo opravljamo posamezno, vključuje edinost z brati in sestrami in dobiva svojo učinkovitost od Cerkve in Kristusa samega, ki živi v Cerkvi kot njena glava. Nobena prava molitev, ki jo opravljamo zasebno, ni popolnoma zasebna, saj smo vedno člani Cerkve.

Neka redovnica piše: »Ko sestre molimo psalme, skupaj premišljujemo ali molimo rožni venec, me to ne povezuje le z Bogom, temveč tudi s skupnostjo, z našo redovno provinco, Cerkvijo na Slovenskem, vesoljno Cerkvijo. Včasih, ko sem pri molitvi raztresena, pomislim, da mogoče prav zdaj toliko svetih kristjanov po svetu z vso gorečnostjo slavi Boga – in postane me sram moje malomarnosti. Če zmorejo ti in oni, zakaj ne bi tudi jaz?«

Za molitev je zelo pomembno, da smo v edinosti z vsemi. Medsebojno odpuščanje vodi do takšne edinosti. Jezus posebej naglaša vrednost skupne molitve tistih, ki so zbrani v edinosti. To je posebna Jezusova novost: »Če se dva izmed vas na zemlji združita v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,19s).

Če smo zbrani v medsebojni ljubezni in edinosti, je med nami Jezus, ki je posredovalec naše molitve pri Očetu. Če prosi Jezus, ga bo nebeški Oče gotovo uslišal.

Sv. Janez takole poudarja pomen medsebojne ljubezni za zvezo z Bogom in s tem za dobro molitev: »Boga ni nikoli nihče videl. Če drug drugega ljubimo, živi Bog v nas in je njegova ljubezen v nas popolna ... Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 4,12.16). »Kdor se drži njegovih zapovedi, živi v Bogu in Bog živi v njem« (1 Jn 3,24). Bog se razodeva tistemu, ki ga ljubi: »Kdor ima moje zapovedi in jih spolnjuje, me ljubi; kdor pa me ljubi, ga bo ljubil moj Oče, pa tudi jaz ga bom ljubil in se mu razodel« (Jn 14,21).

Neka redovna sestra je povedala: »Lepo je, ko molimo skupaj s sestrami. Lepo je, ko druga drugi pripovedujemo Božjo besedo in se stavki prepletajo v čudovit mozaik Božje ljubezni do človeka, v veletok zgodovine odrešenja.

Lepo je, ko ob večerih skupaj molimo z vso Cerkvijo in polagamo pred Gospoda naše prošnje za svet. Prinašamo vse trenutke dneva, vse ljudi, s katerimi smo se srečale, vse stiske, ki smo jih videle, o njih slišale ali brale, vse muke človeštva, ki še trpi v porodnih bolečinah. Takrat, ko vse izročimo Gospodu, se v nas naseli mir v zaupanju; karkoli prosimo Očeta v Kristusovem imenu, se bo zgodilo. Verujemo, da Božji Duh sam vpije v nas in prosi z neizrekljivimi vzdihi za tisto, česar same ne znamo prav prositi.«

Skupne molitve so lahko liturgične ali neliturgične. Liturgične so le tiste, ki jih kot takšne zaradi njihove posebne narave določi Cerkev. Različne litanije in rožni venec niso liturgične molitve, čeprav jih molimo v cerkvi in jih Cerkev zelo ceni.

Velik pomen imajo molitvene skupine. Neka študentka je pred leti zapisala: »Bili smo skupina mladih, veselih, odprtih ljudi; polni načrtov, duha, poleta, ljubezni. Vse je prekipevalo v nas. In naša skupna molitev – nekaj čudovitega! Poglabljala nas je, bogatila, dvigala. Ne znam povedati, koliko so mi pomenili ti dnevi. Njihov sleherni trenutek je bil tako bogat, da se mi je včasih zdelo, da ni resničen, da ni mogoče doživeti tako resnične notranje sreče.

Skupina je bila zame velik Božji blagoslov. Moja molitev je tako počasi dozorevala in še dozoreva. Vem, da danes brez nje ne bi mogla več živeti, saj mi pomeni vse tisto, kar je za živo bitje hrana, voda, zrak, svetloba, toplota, dihanje in še mnogo več. Iz molitve črpam moč za vsakdanje življenje; daje mi mir, varnost, sproščenost, gotovost.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V zadnjem mesecu leta 2016 smo napredovali za 3 zrna in začeli polniti tri klase na novem plakatu. Bog povrni vsem sodelujočim. Se priporočam še za naprej. Molitev za duhovne poklice ima pri Bogu veliko vrednost in zasluženje za tiste, ki sodelujejo. Pomembno ni le število, ampak še bolj kvaliteta molitve. Naj bo naša molitev ponižna, zaupna, vztrajna, prežeta z ljubeznijo do Marije in Jezusa ter vdana v Božjo voljo. Naj Mati Marija prebudi v srcih mladih ljudi željo po duhovnih poklicih, že poklicanim pa izprosi vztrajnost in gorečnost. Prihodnost Slovenije je na področju duhovnosti v veliki meri odvisna od dobrih duhovnikov, redovnikov in redovnic, diakonov, katehistinj in drugih poklicev.

Kako so fatimska sporočila naravnana na reševanje ljudi za večno življenje?

Končni cilj vsakega človeka je Bog, pa naj človek to prizna ali ne. Bog nas je ustvaril in k njemu se vračamo, da bi postali deležni blaženosti njegovega večnega življenja. Hrepenenje po Bogu je zapisano globoko v človekovo srce in samo v Bogu lahko človek postane popolnoma srečen. On nas neprestano vabi in priteguje k sebi.

Pri tem uporablja kot posrednike angele in predvsem našo duhovno mater Devico Marijo. Tu ima prav Fatima posebno in izredno mesto. Papež Pij XII. je imel fatimsko sporočilo za največji Božji poseg po Mariji v zgodovini Cerkve in človeštva po smrti apostolov.

Da obstoji živi in ljubeči Bog, živa in ljubeča Mati Marija, živi angeli in svetniki – to dokazuje tudi Fatima. Fatimske dogodke je potrdila kot resnične, in s tem tudi obstoj Boga in nebes, sama Mati Marija, ko je tri mesece vnaprej napovedala natančen dan in uro sončnega čudeža, ki ga je videlo okrog sedemdeset tisoč ljudi, tudi nasprotnikov krščanstva, in so ga nekateri tudi fotografirali. Noben človek ne bi iz svojih moči mogel takšnega dogodka povzročiti in prav tako ne natančno vnaprej napovedati. To dejstvo dokazuje, da Mati Marija v resnici živi v nebesih in se je resnično prikazovala trem otrokom. Hkrati potrjuje, da biva Nekdo, ki je v sončnem čudežu deloval. To je Bog, Marija pa je čudež napovedala po Božjem posredovanju.

Mati Marija je že pri prvem prikazanju pastirčkom povedala, da je iz nebes in da bodo tudi oni prišli tja.

Če vzamemo vsebino fatimskega razodetja, lahko ugotovimo, da si ga ni mogel izmisliti desetletni otrok, kot je bila takrat stara najstarejša vidkinja Lucija. Zlasti si otroci ne bi pričarati videnja fatimske skrivnosti, če bi je v resnici ne doživeli.

Že angelovo razodetje 1916 je tesno povezano s poslednjim ciljem človeka in človeštva ter z njegovo večno srečo pri Bogu in v njem. Pri prvem angelovem prikazanju so v njegovi molitvi zelo v ospredju tri Božje kreposti, ki vodijo naravnost k Bogu. Molitev je izrazito apostolsko usmerjena:

Moj Bog, verujem vate, molim te,

upam vate in te ljubim nadvse.

Prosim te odpuščanja za tiste,

ki ne verujejo, ne molijo,

ne upajo in te ne ljubijo.

Ker danes ljudje na splošno malo mislimo na posmrtno življenje in na dejstvo, da bomo dajali Bogu odgovor o svojem zemeljskem življenju, so fatimska sporočila in dogodki zelo pomembna in nazorna stalna kateheza, pouk o poslednjih rečeh, na katere smo, sebi v škodo, zelo pozabili.

Takoj v prvi angelovi molitvi angel in pastirčki prosijo odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Boga ne ljubijo. Številne molitve in žrtve pastirčkov so usmerjene na reševanje grešnikov za večnost. Po neskončnem zasluženju presvetega Srca Jezusovega in brezmadežnega Srca Marijinega prosimo v drugi angelovi molitvi »za spreobrnjenje ubogih grešnikov«.

Marija je vidce večkrat prosila, naj prenašajo trpljenje in si nalagajo žrtve v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Posebno pretresljive so besede 19. avgusta 1917:

»Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

Mati Marija je 13. julija 1917 otrokom pokazala pekel zato, da bi se oni in po njihovem zgledu mi vsi zavzeli za to, da bi po smrti mi sami in vsi ljudje prišli k Bogu in naši Materi Mariji v nebesa. Videnje pekla je trajalo samo trenutek. Takoj nato je Marija otrokom dejala:

»Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Že pri drugem prikazanju je Marija obljubila zveličanje tistim, ki se bodo oklenili pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca. Celotno besedilo, s katerim se je Marija obrnila na Lucijo, se glasi:

»Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je torej po njenih besedah zelo pomembno sredstvo za reševanje ljudi za nebesa. K temu češčenju ali pobožnosti spada predvsem posvetitev, ki je najodličnejša oblika češčenja, zlasti če je uresničena v pristnem krščanskem življenju, življenju iz svetega krsta in drugih zakramentov ter Božje besede. To je življenje iz vere, upanja in ljubezni. Spada pa k češčenju Marijinega brezmadežnega Srca po njenem priporočilu tudi zadostilna pobožnost (petih) prvih sobot.

Kako bi upoštevanje fatimskih sporočil ljudem pomagalo do odgovornega življenja?

Marsikje gre za popoln prelom z izročilom, z vero naših dedov in babic. Izvršilo se je prevrednotenje vrednot. Potreben je povratek k virom, k Svetemu pismu in pristni veri Cerkve, veri prvih krščanskih stoletij. Tu je rešitev! Če bo na začetku šlo za »malo čredo«, ta sčasoma ne bo več »mala«, da bo le zvesta! Fatimski pastirčki so nam vzor. Čeprav niso veliko vedeli, so se dali po Mariji voditi Svetemu Duhu. Hodili so po poti svetosti. Dasi so bili po letih še otroci, so bili odrasli, še več, junaški v ljubezni do Boga in do bližnjega. Česa vsega so bili zmožni, kakšne odpovedi so jemali nase! Koliko odraslih, čeprav se imajo za dobre kristjane, je tega zmožnih?!

p. Anton

Podobnost med Lurdom in Fatimo

V soboto, 11. februarja, slavimo Lurško Božjo Mater. Marija se je 14-letni Bernardki prikazala osemnajstkrat, od 11. februarja do 16. julija 1858. leta. V Fatimi se je 10-letni Luciji, 9-letnemu Frančišku in 7-letni Jacinti prikazala šestkrat, od 13. maja do 13. oktobra 1917. Od Marijinega prikazovanja v Fatimi bo letos minilo 100 let, od njenega prikazovanja v Lurdu pa bo drugo leto minilo 160 let.

1. Marijina sporočila v Lurdu so zelo podobna sporočilom v Fatimi:

Besedna sporočila:

– Ne obljubim ti, da boš srečna na tem svetu, pač pa na onem. – Fatimskim pastirčkom je Marija prav tako obljubila nebesa.

– Moli za grešnike! – »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike!«

– Poljubi zemljo za pokoro za grešnike! – Fatimski pastirčki so se zelo žrtvovali za grešnike.

– Pokora, pokora, pokora! – V tretji fatimski skrivnosti je angel z ognjenim mečem trikrat ponovil iste besede.

– Pojdi in povej duhovnikom, naj ljudje sem prihajajo v procesiji in naj se sezida na tem kraju kapela! – Tudi v Fatimi je Marija 13. oktobra naročila, naj ji sezidajo kapelo.

– Pojdi k studencu, pij in umij se! – v Fatimi ni bilo nobenega studenca.

– Brezmadežno spočetje sem. – »Sem Gospa rožnega venca!«

2. Celoten pojav Lurda govori o naslednjih dejstvih:

1. Močno je naglašeno evangeljsko uboštvo s celotnim okoljem, ki spominja na Betlehem. Tam so bili ubožni pastirji, tu je uboga pastirica. Tam so posredovali nebeško sporočilo pastirji, tu ga posreduje pastirica Bernardka. Uboštvo je zelo vidno na vidkinji: Bila je revna, nešolana, iz ubožne družine, telesno slabotna in neznatna bolj kakor katerokoli dekle njene starosti v Lurdu. Toda prav ob njej je hotel Bog razodeti svojo dobroto in moč. Tako se je še bolj pokazalo, da je vse Božji dar. Kot že tolikokrat so se tudi v zvezi z Lurdom uresničile Pavlove besede: “Tisto, kar je v očeh sveta slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil tisto, kar je močno. Bog si je izbral tisto, kar je na svetu preprosto in zaničevano, tisto, kar ni nič, da bi onesposobil tisto, kar je, da se pred Bogom ne bi ponašal noben človek” (1 Kor 1,28–29).

Lurd razodeva resničnost Jezusovih besed: “Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si to prikril modrim in bistrim, razodel pa malim” (Mt 11,25). – Takšni mali so tudi fatimski vidci.

Prav ubogi in preprosti se ob lurški votlini najbolje počutijo.

2. Lurd je kraj zbranosti, molitve in zakramentalnega življenja. Bernardka je takoj na začetku Marijinih prikazovanj segla po rožnem vencu. Preden je Marija z Bernardko spregovorila, je z njo molila. Bernardka je veliko molila. Molitev je tako vzljubila, da ji je sestra oponesla, da ne zna drugega kakor moliti. Ko so jo vabili k votlini, je postavila pogoj: “Če bomo molili.” Marija se je prikazovala z rožnim vencem v roki. Ko ga je Bernardka pri vsakem prikazanju molila, je tudi Gospa prebirala jagode rožnega venca. Ni sicer molila očenaša in zdravamarije, ampak Slava Očetu. Bernardko je učila moliti. Naučila jo je posebno molitev. Lurd je od vsega začetka kraj poglobljene molitve. Nekateri mu rečejo kar “glavno mesto molitve”. V Lurdu kar vdihavamo molitveno ozračje. To ozračje vlada še posebej na prostoru pred votlino. – Podobno velja glede rožnega venca za Fatimo.

3. Lurd je klic k pokori, klic k spreobrnjenju. Danes je ta klic še posebej pomemben. Najprej zato, ker mnogi greha več ne priznavajo. Pozabili so, da je greh največje zlo in edina resnična nesreča. Mnogi se za greh malo zmenijo, ker nočejo, da bi jih kdo omejeval v uživaški miselnosti in ravnanju. Pokora je vsebovana v posebnih Marijinih naročilih: “Pokora, pokora, pokora!” “Moli za grešnike!” “Poljubi zemljo – za grešnike!”

V lavretanskih litanijah Marijo upravičeno imenujemo “pribežališče grešnikov”. Marijin klic k pokori in spreobrnjenju je izrazito evangeljski, podoben Jezusovemu klicu na začetku oznanjevanja evangelija: “Spreobrnite se, približalo se je namreč nebeško kraljestvo” (Mt 4,17). Spreobrniti se pomeni: z Božjo pomočjo se odtrgati od greha in se vrniti k Bogu.

Bernardka je vse življenje molila in delala pokoro za grešnike. Kako je to razumela kot svoje življenjsko poslanstvo, dokazuje njeno pismo, ki ga je 13. aprila 1872 pisala iz Neversa prednici samostanskega zavetišča v Lurdu:

“Kako zelo je žaljen naš Gospod! Molímo za uboge grešnike, da se spreobrnejo! Kljub vsemu so vendarle naši bratje. Prosímo Boga in preblaženo Devico, da spremeni volkove v jagnjeta...” – Prav tako je pokora v obliki zadoščevanja za grehe in kot prošnja za spreobrnjenje grešnikov navzoča v Fatimi.

4. Lurd razodeva posebno Božjo naklonjenost in bližino. Nazorno oznanja, da ima v krščanstvu prvo besedo milost, dar od zgoraj. Marija sama je polna milosti. Bližina Marije je bližina milosti, bližina Svetega Duha. Zato je Lurd kraj vere, upanja in ljubezni. Medtem ko je versko življenje v zahodnih deželah in posebej v Franciji zelo nazadovalo, obisk Lurda ni nazadoval. Tu je kraj ljudske vernosti, katere pomen danes po desetletjih zapostavljanja ponovno odkrivamo. Znani francoski pisatelj Mauriac je zapisal: “So kraji, kjer se človek z nadnaravnim svetom sreča tako močno, kakor hoče Bog. Lurd je tak kraj, na katerem nihče ne more mimo bistvenih vprašanj svojega življenja. Ne moreš napraviti treh korakov, ne da bi se vprašal: Kaj verujem in česa ne verujem? Tistega vprašanja, ki sem se mu vedno izmikal, tu niti za sekundo ne izgubim iz zavesti. Bodi učen ali preprost, v Lurdu boš dobil milost, da boš spoznal: Vse je prav, kar me je učila mati...” – Božjo bližino in dejavnost so na izreden način doživeli trije fatimski pastirčki pri prikazovanjih angela leta 1916 in pri prikazovanjih Device Marije 1917. Tudi danes se tu srečujemo z Bogom in fatimsko Gospo.

5. Lurd je končno kraj ljubezni do bližnjega. Kjer sta blizu Bog in Marija, tam se tudi ljudje zbližajo med seboj. Marija je Mati edinosti in miru, sprave in medsebojne ljubezni. V Lurdu se še posebej žrtvujejo mnogi zdravi za bolne, in to brezplačno. Ustanovljena je bila posebna bratovščina prav za bolnike.

Prav ljubezen je eno od znamenj, da tu deluje Bog. Kjer ni ljubezni do bližnjega, tam ni Bog na delu. Apostol Janez je zapisal: “Mi vemo, da smo prešli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo” (1 Jn 3,14). “Bog je ljubezen, zato tisti, ki živi v ljubezni, živi v Bogu in Bog živi v njem” (1 Jn 4,16). – Fatimski pastirčki so bili zelo pozorni do ubogih in so jim odstopali celo svojo malico. Zlasti pa je bila njihova pozornost usmerjena na duhovno najbolj uboge, na velike grešnike, ki so jih hoteli reševati za nebesa. V Fatimi ni poudarek na telesnih bolnikih, ampak na duhovnih.

p. Anton

V četrtem Spominu beremo:

»Nekega dne sem Frančišku skupaj z Jacinto, ki je za nekaj trenutkov vstala s postelje, nekaj časa delala družbo pri njegovi bolniški postelji. Kar naenkrat pride njuna sestra Terezija in nas opozori, da prihaja po cesti množica ljudi, zagotovo zato, da bi nas videli. Takoj, ko je odšla, sem rekla prijateljema:

'Dobro. Vidva jih sprejmita tukaj, jaz pa se grem skrit.' Jacinti se je posrečilo teči za mano in skrili sva se v velik prevrnjen sod, ki je stal zraven vrat proti vrtu. Kmalu sva slišali hrup ljudi, ki so pregledali hišo, šli na vrt in se pri tem naslanjali na omenjeni sod. In prav ta sod naju je rešil, saj je bila odprtina na drugi strani. Ko sva zaslišali, da so odšli, sva se splazili iz skrivališča in šli k Frančišku, ki nama je povedal, kaj se je zgodilo:

'Bilo je mnogo ljudi in hoteli so, da bi jim povedal, kje sta, a tudi jaz nisem vedel. Hoteli so nas videti in prositi mnogo stvari.'«

Lucija v prvem Spominu omenja dogodek, ki se je zgodil približno eno leto po Marijinih prikazovanjih in nazorno kaže, kako so se pastirčki trudili, da bi se izognili spraševanju ljudi:

»Nekega dne smo šli v Fatimo. Že blizu ceste smo zagledali skupino gospa in gospodov, ki so stopili iz avta. Niti za trenutek nismo dvomili, da hočejo govoriti z nami. Tako smo hodili naprej v upanju, da bomo mogli iti mimo, ne da bi nas spoznali. Ko so gospe prišle do nas, so vprašale, ali poznamo pastirčke, katerim se je prikazala naša ljuba Gospa. Pritrdili smo. Ali vemo, kje stanujejo? Pokazali smo jim, kako se pride tja, in zbežali, da smo se skrili na poljih blizu gozda. Jacinta je bila zadovoljna, da se je ta dogodek dobro končal, in rekla:

'Kadar nas ne poznajo, moramo vedno tako narediti.'«

p. Anton