Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 25. februar 2016

Stanje molitve


SV. AVGUŠTIN v pismu vdovi Probi piše: »O bratih [puščavnikih] v Egiptu pripovedujejo, da opravljajo pogostne molitve, vendar prav kratke, ki jih izrečejo v eni sapi, kakor bi zagnali kopje, da bi skrbno obujena srčna pobožnost, ki je molivcu najbolj potrebna, s časom ne izhlapela in oslabela. To nam dovolj jasno kaže, da ne smemo dopustiti, da bi srčna pobožnost, kadar popušča, čisto otopela, a tudi naglo naj je ne pretrgamo, dokler je živa.«
V stanju molitve so po Jezusovem in Marijinem zgledu živeli svetniki. Že za prerokinjo ANO je rečeno, da »templja ni zapuščala, ampak je noč in dan s postom in molitvijo služila Bogu« (Lk 2,37). V stanju molitve je živel SV. PAVEL in mnogi prvi kristjani, ki so se k posebnim molitvam zbirali v templju in po hišah. Sv. Hieronim pravi o SV. JAKOBU MLAJŠEM, da je tako pogosto kleče molil, da je njegova koža na kolenih postala trda kot kamelja koža.
SV. ANTON PUŠČAVNIK je pogosto noč prečul v molitvi. Sv. Atanazij poroča, kako je sv. Anton po taki prečuti noči zjutraj žalosten govoril soncu: »Sonce, kako da si že zopet tu? Ti mi odvračaš oči od veliko lepšega Sonca!«
SV. FRANČIŠEK KSAVER, véliki misijonar Indije in Japonske, ki je pridobil velike množice za Kristusa, je bil velik mož molitve. Skrivnost njegove silne in tako blagoslovljene dejavnosti je ravno v njegovi molitvi. Molitve ni nikdar opuščal ne skrajševal, čeprav je bil od misijonarskega dela popolnoma izčrpan. Privoščil si je le kake tri ure spanja, ostali čas noči je premolil. Celo v spanju so ga slišali, kako je klical: »O moj Jezus! O moj Stvarnik!« Pogosto je celo noč premolil pred Najsvetejšim.
SV. FRANČIŠEK SALEŠKI se je ob vsaki stvari spomnil na Boga. Njegovo življenje je bilo trajno pogovarjanje z Bogom. Če je bil na polju, je rekel: »Mi smo tudi polje, ki ga je Bog obdelal, da bomo obrodili sad.« Ko je šel mimo lepe cerkve, je vzkliknil: »Tudi mi smo svetišče živega Boga; zakaj naše duše niso okrašene s svetimi čednostmi?« Ko je zagledal lepe cvetlice, se je vprašal: »Kako to, da cvetje naših kreposti ne obrodi sadu?« Ko je opazoval umetniške slike, je razmišljal: »Nič ni lepšega kakor po Božji podobi ustvarjena duša.« Ko je bil na vrtu, je rekel: »Kdaj bo vrt naše duše obložen s cvetjem in sadjem?« Kadar je prišel do reke, je dejal: »Kdaj bomo tako kakor vode, ki se izlivajo v morje, sklenili popotovanje k Bogu?«
SV. FIDELIS, prvi mučenec iz kapucinskega reda, je bil človek molitve. Njegov sobrat p. Janez, ki je v procesu za razglasitev za blaženega nastopil kot priča, je izpovedal:
»Njegov duh je bil v življenju zmeraj usmerjen k Bogu, v vsakem položaju, v vročini in mrazu, v lakoti in žeji, v nevarnostih in naporih, pa naj je bil v samostanu ali kje zunaj. Čas molitve, ki so ga določala redovna pravila, mu ni zadoščal. Zornicam, ki so s premišljevanjem trajale od polnoči do dveh, je vedno dodal še eno uro molitve. Pri vsem tem je bil zjutraj ob petih spet prvi v koru. Na vsako pridigo se je pripravljal z dolgo molitvijo in po pridigi je spet vsaj eno uro molil ... Spal je malo, ponoči je pogosto vstajal in molil.«
Albera pravi o SV. JANEZU BOSKU:
»Smeli bi reči, da je bilo don Boskovo življenje neprestana molitev, stalno in nikdar pretrgano zedinjenje z Bogom. O tem nam priča odkritosrčna veselost, ki ni nikoli izginila z njegovega vedno smehljajočega se obraza. Kadarkoli smo prihiteli po kakšen nasvet, se nam je vselej zdelo, kot da je moral pretrgati pogovor z Bogom, da nas je mogel poslušati. Pa tudi nasveti in besede, s katerimi nas je osrčeval, so se zdele, kot da so prišle iz Božjih ust.«
Ceruti je povedal o istem svetniku:
Zase sem popolnoma prepričan, in so mi pravili tudi drugi, ki so ga pobliže poznali, da je bilo njegovo življenje, posebno v zadnjih letih, ena sama nepretrgana molitev.«

Neprenehoma moliti ne pomeni, da kar naprej molimo ustne molitve, saj je to nemogoče. Prav tako med delom večinoma ne moremo izrečno ustno moliti. Če je z delom zaposlen naš duh, hkrati ne moremo misliti na Boga. Lahko pa naš duh pogosto poleti k Bogu, a še važnejše je, da je naše srce čimbolj pri Bogu. Nenehna molitev je predvsem notranja usmeritev celotnega življenja na Boga. To je takrat, kadar živimo in delamo za Boga, z njim in v njem. Takrat tudi spolnjujemo njegovo voljo. Takrat si pogosto najdemo čas tudi za izrečno molitev. BL. MATI TEREZIJA nas spodbuja:
»Ljubímo molitev! Čez dan bi morali dostikrat začutiti željo po molitvi. Čim več v tihi molitvi prejmemo, tem več lahko pri delu razdamo.«
Do stanja molitve pridemo z dolgotrajnim sodelovanjem z Božjo milostjo. Velja, kar pravi SV. JANEZ KLIMAK: »Bog podari sposobnost molitve onemu, ki moli.«
O svetopisemskih očakih je rečeno, da so hodili pred Bogom z nedeljenim srcem, kar je neprestana molitev ali stanje molitve. V stanju molitve ni nobenega nasprotja med delom in molitvijo, jedjo in spanjem. Vse je postalo eno.
BL. CONTARDO FERRINI (u. 1902), vseučiliški profesor, velik znanstvenik, je dnevno hodil k maši, pred njo molil četrt ure in se tudi med delom pogosto zatopil v molitev. Če je le utegnil, je več ur premolil pred Najsvetejšim. Mnoge noči je prebedel v molitvi. Ljudje so govorili o njem, da moli kakor angel.
Neprestana molitev je s pomočjo Božje milosti možna za tistega, ki upošteva, da je vsa zemlja polna Božjega veličastva (prim. Iz 6,3) in da »stvarstvo nestrpno hrepeni po razodetju Božjih sinov« (Rim 8,19).
Stanju molitve se približa človek, ki pogosto in dobro moli; človek, ki mu je tudi delo in razvedrilo, veselje in žalost povod, da se dvigne k Bogu. Neka uslužbenka je zapisala:
»Molim, kadar imam drobce prostega časa čez dan: ko hitim v službo, na avtobusu, v vrsti za nakup. To je navadno preprosta misel na Boga, prošnja za nekoga, ki je v stiski, občudujoča zahvala za lepoto zvezdnatega neba, navadno pa kar kratek verz iz psalma: »O Bog, kakor jelen hrepeni po studencu, tako moja duša koprni po tebi. Mojo dušo žeja po Bogu, živem Bogu...« (Ps 42,2–3)
JOHN HENRY NEWMAN govori o duhu nenehne molitve:
»Človek ne more biti eno uro zares veren in drugo neveren. Saj bi potem lahko rekli, da more biti izmenoma eno uro zdrav in naslednjo bolan. Človek, ki je veren, je veren zjutraj, opoldne in zvečer. Njegova vernost je bistvena značilnost, je posoda, ki obsega vse njegovo mišljenje, govorjenje in dejanje: vse sestavlja prav isto celoto. V vseh rečeh vidi Boga, vse svoje delovanje povezuje z duhovnimi cilji, ki mu jih je Bog razodel. Vse dogodke v teku dneva, sleherno osebo, ki se z njo sreča, novice, ki jih sliši, vse meri z merilom Božje volje.
Kdor tako živi, o tem lahko skoraj dobesedno rečemo, da neprestano moli. Vedno se zaveda Božje navzočnosti, zato se stalno spoštljivo obrača na Boga, ki mu je zmeraj pred očmi, z notranjo govorico molitve in hvale, ponižne izpovedi in veselega upanja.«
p. Anton

sreda, 24. februar 2016

Odnos papežev do rožnega venca


»Kakšen je odnos papežev do molitve rožnega venca?«

Molitev rožnega venca so v zadnjih stoletjih papeži zelo priporočali. Papež Bl. PAVEL VI. je rekel, da je rožni venec povzetek celotnega evangelija, zato je šola evangeljskega življenja. V rožnem vencu nastopata Jezus in Marija, a tudi nebeški Oče in Sveti Duh. Rožni venec je tudi šola molitve: ustne in premišljevalne, saj gre za molitev ustnic in srca.
Papež SV. JANEZ PAVEL II. je vzel rožni venec v roke, kadar je imel vsaj nekaj prostega časa. Značilno je o tej molitvi v okrožnici o rožnem vencu zapisal: »Že od otroških let je imela ta molitev v mojem duhovnem življenju pomembno mesto. Rožni venec me je spremljal v veselih trenutkih in v preizkušnjah. Njemu sem izročil tolike skrbi, v njem sem vedno našel tolažbo. Rožni venec je moja najljubša molitev. Čudovita molitev! Čudovita v svoji preprostosti in globini. Koliko milosti sem v teh letih prejel od svete Device po rožnem vencu. Moja duša poveličuje Gospoda.«
Ta papež, ki je bil ves Marijin, kar izraža tudi njegovo geslo: Ves tvoj, je čas od oktobra 2002 do oktobra 2003 razglasil za leto rožnega venca. Nič čudnega ni, da je uvedel četrti del rožnega venca, svetli del, v katerem premišljujemo o Jezusovem javnem delovanju, od njegovega krsta v Jordanu do postavitve svete evharistije pri zadnji večerji.
Zelo sta to svetopisemsko bogato molitev priporočala tudi LEON XIII. in SV. JANEZ XXIII. On je v svojem dnevniku večkrat zapisal, kako je imel težave z raztresenostjo. Takole toži: 'Danes se dolgo časa nisem mogel zbrati. Toda kaj govorim? Saj se znam tako malo zbrati!' Kot bogoslovec je zapisal: 'Ne znam premišljevati skrivnosti rožnega venca.' V prvem letu svojega duhovništva se je zaobljubil, da bo vsak večer zmolil rožni venec, in pripominja, da mu pomeni veliko moč, čeprav je včasih še vedno samo ustna molitev.
Kot beneški patriarh se je leta 1953 odločil, da bo vsak dan zmolil vse tri dele rožnega venca. Nekaj let kasneje si je vse tri dele rožnega venca naložil kot obveznost. Obiskovalcem iz francoske škofije Bordeaux je priznal: 'Vsak dan molim vse tri dele rožnega venca, toda za to je treba bolj zgodaj vstati!'
Udeležencem kongresa za duhovne poklice je priznal: 'Vprašanje duhovniških in redovniških poklicev je velika skrb vašega papeža, neprestana prošnja njegovih molitev … V ta namen molim četrto skrivnost veselega dela rožnega venca, ko premišljujemo o Mariji, ki je večnega velikega duhovnika nove zaveze darovala nebeškemu Očetu.'
Ob drugi priložnosti je izrekel pomenljive besede, ki lepo kažejo, kako je ta véliki papež znal povezovati molitev in življenje: 'Petnajst rožnovenskih skrivnosti je petnajst oken, skozi katera gledam v Božji luči vse, kar se dogaja na svetu.'
An

torek, 23. februar 2016

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo


Napredovali smo le za dve zrni. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog po Božje povrne vsem, ki sodelujete! V pomembnih in odgovornih časih živimo. Začeli smo s svetim letom usmiljenja in s prvosobotno pripravo na prihod milostnega kipa fatimske Marije romarice. Naj bi obe milostni dogajanji v Cerkvi na Slovenskem prebudili nove duhovne poklice in okrepili gorečnost že poklicanih. Marija, Mati usmiljenja, naj se usmili slovenskega naroda in v njem prebudi in poglobi vero, upanje in ljubezen do Boga. Ko se v novem letu priporočamo za pomoč od zgoraj, se hkrati zahvaljujemo za vse milosti v preteklem letu, tudi za srečen izid referenduma za vrednote družine.

ponedeljek, 22. februar 2016

Bog je moja rešitev


V stari zavezi je izvoljenemu ljudstvu mnogokrat zmanjkalo zaupanja v Boga. Namesto nanj so se ljudje pogosto opirali (samo) na svojo moč, na čarovnike in malike, na denar in vojsko ter na vojaške zveze. Preroki so jih zato ostro karali. Bog je dopustil, da so jih stiskali sosednji narodi.
Preroki so zaupali v Gospoda, ker so izkusili veliko Božjo dobroto in ljubezen. Prerok Izaija je sicer predvideval, da mu številni ne bodo verjeli, temveč bodo iskali lažne preroke. Kljub temu je zapisal: »Čakal bom Gospoda, ki zdaj zakriva svoj obraz pred Jakobovo hišo, in bom zaupal vanj« (Iz 8,17). Drugje je poln zaupanja dejal: »Glej, Bog je moja rešitev, zaupam in se ne bojim, kajti moja moč in moja pesem je Gospod Bog, bil je moja rešitev« (Iz 12,2). Prerok vabi tudi druge k zaupanju v Boga: »Zaupajte v Gospoda vekomaj, kajti samo Gospod Bog je večna skala« (Iz 26,4). »V mirovanju in zaupanju je vaša moč« (Iz 30,15). »Gospod je Bog pravice, blagor vsem, ki zaupajo vanj« (Iz 30,18).
Prerok Izaija kliče gorje na tiste, ki ne zaupajo v Gospoda: »Gorje njim, ki hodijo v Egipt po pomoč, se zanašajo na konje, zaupajo v bojne vozove, ker jih je veliko, in v konjenike, ker so silno močni, ne ozirajo pa se na Svetega Izraelovega in ne iščejo Gospoda!« (Iz 31,1). Prerok je sam veliko trpel, v trpljenju in temi pa ga je reševalo zaupanje v Boga. Zato svetuje vsem trpinom: »Kdor hodi v temi in nima luči, naj zaupa v Gospodovo ime, naj se opira na svojega Boga« (Iz 50,10).
Prerok Jeremija ostro zavrača tistega, ki zaupa samo v človeka, blagoslavlja pa moža, ki zaupa v Gospoda: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na meso, njegovo srce pa se odmika od Gospoda« (Jer 17,5). »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje"«(Jer 17,7).
Mnogo spodbudnih misli o zaupanju v Boga najdemo v svetopisemskih Pregovorih. Oglejmo si nekatere: »Zaupaj v Gospoda z vsem svojim srcem, na svojo razumnost pa se ne zanašaj« (Prg 3,5). »Kajti Gospod bo tvoje zaupanje, varoval bo tvojo nogo pred zanko« (Prg 3,26). »Kdor zaupa v svoje bogastvo, propade, pravični pa poganjajo kakor zelenje« (Prg 11,28). »Modri se boji in se ogiblje hudega, norec dela prestopke in zaupa vase« (Prg 14,16). »Blagor mu, ki zaupa v Gospoda« (Prg 16,20). »Zaupaj v Gospoda in pomagal ti bo« (Prg 20,22). »Zaupaj mi, sin moj, svoje srce, tvoje oči naj imajo rade moje poti« (Prg 23,26). »Lakomnik izziva prepir, kdor pa zaupa v Gospoda, ima vsega v obilju« (Prg 28,25). »Strah pred človekom nastavlja zanko, kdor pa zaupa v Gospoda, bo obvarovan« (Prg 29,25).
V Knjigi modrosti je zapisano, da se Bog razodeva »takim, ki vanj zaupajo« (Mdr 1,2). »Tisti, ki vanj zaupajo, bodo spoznali resnico« (Mdr 3,9).
Vse te misli nam lahko pomagajo, da bomo za naprej tudi mi bolj zaupali v Boga, v njegovo moč, dobroto, ljubezen in usmiljenje.
p. Anton

nedelja, 21. februar 2016

Zaupajte v Boga


Vsem je poznana zgodba o egiptovskem Jožefu. Ker ga je oče Jakob bolj ljubil kakor druge sinove in ker mu je naredil dolgo suknjo, so ga bratje sovražili in ga prodali potujočim Izmaelcem. V Egiptu ga je kupil faraonov dvorjan Potifar, poveljnik telesne straže. Ta ga je postavil za oskrbnika svoje hiše. Ker se ni vdal poželenju Potifarjeve žene, ga je ta klevetala svojemu možu, da jo je Jožef zapeljeval v greh. Gospodar ga je dal vreči v ječo. Vendar je bil tudi v ječi Gospod z njim. Zaslovel je kot razlagalec sanj. Tedaj je imel faraon sanje o sedmih lepih in rejenih kravah ter o sedmih grdih in mršavih kravah, ki so požrle lepe in rejene krave. Ko je zopet zaspal, se mu je sanjalo o sedmih debelih in lepih klasih, nato o sedmih drobnih klasih, ki so pogoltnili sedem debelih in polnih klasov. Vsi egiptovski vedeževalci in modrijani niso znali razložiti faraonovih sanj. Razložil jih je Jožef: »Prišlo bo sedem let obilja po vsej egiptovski deželi. Za njimi pa nastopi sedem let lakote in pozabljeno bo vse obilje v egiptovski deželi in lakota bo izčrpala deželo« (1 Mz 41,29 s). Jožef je faraonu predlagal, naj v letih obilja organizira zbiranje živeža za leta pomanjkanja. Faraon je na to mesto postavil Jožefa, ki je s svojimi pomočniki zbiral petino živeža in tako prebivalci Egipta niso pomrli zaradi lakote.
V času lakote so prišli po živež tudi Jožefovi bratje. Končno so se skupaj z očetom Jakobom naselili v Egiptu, kjer so njihovi potomci ostali štiristo let. Pri egiptovskem Jožefu se lepo vidi, kako je bil Bog z njim, kako ga je vodil, čeprav so ljudje zoper njega naklepali zlo. Bratje so se ga hoteli znebiti, a prav to je Bog porabil za njihovo rešitev. Kako čudovita so Božja pota! Nad brati, ki so naklepali zlo, se je razodelo Božje usmiljenje. Bratje so svoj greh obžalovali in v Egiptu začeli novo življenje.
Po štiristo letih bivanja v Egiptu so se Izraelci zelo namnožili, da so se jih Egipčani začeli bati. Zato so jih silno stiskali. Tedaj je Bog poskrbel, da je faraonova hči posvojila hebrejskega dečka Mojzesa in je bil tako deležen vzgoje na dvoru ter se je usposobil za voditelja izvoljenega ljudstva. Ko ga je pozneje Bog poklical, je izvoljeno ljudstvo izpeljal iz egiptovske sužnosti.
Božja previdnost je izraz Božjega usmiljenja in ljubezni do človeka. Pogosto dogodkov sproti ne razumemo. Šele pozneje, ko gledamo nazaj, vidimo, kako je vse Bog vodil. Mati Terezija nam naroča: »Zaupajte v Boga. Čutite gotovost Božje previdnosti. Zanesite se nanj. On ve. On bo poskrbel.«
Blaženi Anton Martin Slomšek je zapisal: »Kar Bog stori, vse prav stori, z eno roko vzame, z dvema pa da. Bog je doslej vse prav storil. Hvalimo njegovo neskončno modrost! Bog bo tudi v prihodnje vse prav storil. Zanašajmo se na njegovo previdnost! Svet bi se bil že sam pokončal, če ne bi Božja previdnost tudi slabih dejanj ljudi obračala v dobro.«