Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 24. avgust 2015

Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Drugi del]



Zanimivo je to, da pretežni del dnevnika zavzemajo prav povzetki duhovnih vaj s konkretnimi sklepi ter mesečne duhovne obnove, kjer je te sklepe preverjal. Že prve duhovne vaje so ga temeljito zaznamovale. Spolnjevanje dolžnosti, ki je pot k svetosti ter plodovita vez med znanostjo, teorijo in prakso sta dva glavna poudarka. Še posebno krepko se je Strle boril za uravnovešenost in harmonijo, pri čemer mu je bil velik vzor zlasti sv. Frančišek Saleški, katerega življenjepis je po nasvetu semeniškega duhovnega voditelja Cirila Potočnika prebiral v francoščini. Pred mašniškim posvečenjem je Strle vstopil v tretji red in tedaj si je za svojega zavetnika izbral prav sv. Frančiška Saleškega, ki ga večkrat omenja v svojem dnevniku in je bil gotovo eden od svetnikov, ki je imel nanj velik vpliv.           
Od vseh duhovnih vaj, bile so enkrat na leto, redno januarja, so mu bile najbolj všeč od jezuita p. Rudolfa Pateta. Imel jih je v drugem letniku in ob koncu teh duhovnih vaj je Strle 10. januarja 1938 zapisal: »Danes zjutraj so končane duhovne vaje, ki jih je vodil jezuit p. Patè. Mož je videti zelo učen, mnogo razglablja v čisto filozofskem smislu in izpelje duhovne vaje v logičen sistem, v katerem en govor sledi iz drugega, v katerem je zaslediti simetrijo, a kljub vsemu je vse tako polno življenja. Videti je, da je silno veliko študiral ne samo filozofijo (v Louvainu tako n. pr. eksperimentalno psihologijo) in njene pomožne znanosti, ampak predvsem asketsko literaturo. Naravnost iz rokava ti stresa najlepše stvari, ki jih zasledimo pri raznih svetnikih, seveda največ navaja jezuitske, pri slavnih možeh, pripoveduje iz lastnega izkustva reči, ki prijemljejo. To je mož širokega razgleda in globoke izobrazbe, nad vso to izobrazbo pa tako suveren. Pa ne samo, da je zelo izobražen, ampak je tudi izklesana osebnost. Mislil sem velikokrat na sv. Ignacija, ki ga tako zelo pozna in ceni ter ve o njem najmanjše podrobnosti.«

sobota, 22. avgust 2015

Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Prvi del]


Za sprejem v semenišče in s tem posredno tudi za sprejem na teološko fakulteto je bilo potrebno, da je vsakega kandidata sprejel škof. V ta namen pa je moral vsak, ki je želel postati duhovnik napisati prošnjo, domači župnik pa je napisal še svoje priporočilo. 25. 8. 1936 je prof. Strle napisal prošnjo za sprejem v semenišče. Odposlal jo je 29. 8. 1936 župnik Karel Žužek in pripisal sledečo priporočilo: “Ker je g. prosilec vsestransko fest fant, priden, nadarjen, zglednega obnašanja in globoko pobožen in je upravičeno upanje, da bo postal duhovnik po Srcu Kristusovem, njegovo prošnjo toplo priporočam.” 10. 9. 1936 je bil napisan odlok, da je sprejet. Tako se je jeseni 1936 začelo Strletovo bivanje v semenišču in obiskovanje teološke fakultete. Gre torej za teološko in duhovno oblikovanje. Prvo se je odvijalo predvsem na teološki fakulteti, drugo pa v semenišču. Oboje pa se je medsebojno prepletalo.
Pomemben vir poznanja Strletove priprave na duhovništvo je zlasti njegov dnevnik, ki ga je začel pisati v prvem letu bogoslovja, in sicer so prvi začetki dnevnika povezani s prvimi duhovnimi vajami, ki jih je vodil salezijanec dr. Franc Volčič. Dan po duhovnih vajah je zapisal: »Izredno sem vesel po teh duhovnih vajah! … Hočem postati izoblikovan značaj, klesati se hočem, da bo polagoma nastal lep kip.« Svojo pripravo na duhovništvo je že od vsega začetka videl v tem, da se izoblikuje v lep kip. In treba je reči, da se je kar krepko klesal.

četrtek, 20. avgust 2015

Različne težave pri molitvi 4.



Navsezadnje je glede tega, ali bo naša molitev dobra, veliko odvisno od sodelovanja z Božjo milostjo, od vztrajanja v molitvi. Tako se povezujeta Božja milost in naše sodelovanje. V knjigi Molitev, naša težava in naš blagoslov, pravi znani teolog jezuit Karl Rahner: »Molitev je milost. Molitev pa je tudi umetnost, ki se ji moremo privaditi. Lahko se naučimo, kako naj se pred molitvijo umirimo in zberemo, kako naj premislimo, kaj nameravamo, kako se z Bogom pogovorimo brez molitvenih obrazcev o svojih težavah, celo o tem, da se le neradi mudimo ob svetih rečeh, kako se z Bogom pogovorimo o njem samem.«
p. Anton

torek, 18. avgust 2015

Različne težave pri molitvi 3.



Naj opozorimo še posebno na duševne težave, ki jih označujemo s skupnim imenom otožnost ali depresija ... Če zdaj vprašaš, kaj bi bilo v takšnih obdobjih treba ukreniti, se mora odgovor držati nekake srednje poti. Predvsem ne smeš zlahka popustiti. Pogosto se zdijo težave večje, kakor so v resnici; tedaj zadošča, da napneš vse svoje sile in že so premagane ... Važno je torej, da vztrajaš in nadaljuješ, kakor si navajen.
Prav tako ne smeš podleči sentimentalnosti, kadar doživljaš nravne krize, kadar grešiš in imaš občutek, da v takem stanju ne moreš moliti. Če si pred Bogom mogel storiti kaj slabega, pojdi k njemu tudi obložen s svojo krivdo ...
Večkrat tudi pomaga, če menjaš molitvene obrazce; kar je novo, še neizrabljeno, daje prožnost. Ali pa spremeni obliko molitve. Nadomesti npr. lastno molitev z duhovnim branjem in poskusi priti po tej poti do Boga. Ali se omeji na določene, prav preproste in krepke molitve.
Kadar pa ti sploh vse odpove, tedaj vsaj poklekni ali stopi pred Boga z besedami: 'Vem, da bi moral moliti, a ne morem.'«
Kako se pri molitvi ne smemo zanašati na omahljiva čustva in kako jih moramo prerasti, nas poučuje Hoja za Kristusom:
»Sin, ne zaupaj temu, kar morda sedaj čutiš v srcu, zakaj čustva se hitro menjajo. Dokler boš živel, boš podvržen spremenljivosti, tudi ne po svoji volji: zdaj vesel, zdaj žalosten; zdaj miren, potem nemiren; danes goreč, jutri mlačen; sedaj skrben, drugič len; zdaj resen, a potem zopet lahkomiseln.
A kdor je moder in v duhovnem življenju poučén, ta je vzvišen nad vso to spremenljivost; tak se ne meni za čustva, ne za to, od kod vleče veter nestanovitnosti, ampak samo za to, da je duh popolnoma obrnjen k pravemu in zaželenemu cilju.«

nedelja, 16. avgust 2015

Različne težave pri molitvi 2.



Neki študent piše: »Znati moliti pomeni biti v harmoniji z Bogom. Vsem nam pa se dogaja, da imamo trenutke teme, ko se zdi, da se je Bog umaknil, ko ga zaman išče naš pogled, ko zaman tipamo po njem v stvareh, ki so nam še včeraj oznanjale Božjo bližino, danes pa so le še strmeče oči okamenelih malikov, katerih sij je že zašel.«
Važno je, da v času preizkušnje ne prenehamo z molitvijo. V pomoč nam bodo kratki molitveni izreki. S pridom bomo vzeli v roke Sveto pismo. Najbrž se bomo morali na začetku k temu prisiliti, a končno nam bo Bog po Svetem pismu spregovoril in nas potolažil.
Znani duhovni pisatelj in vzgojitelj Romano Guardini navaja v knjigi Uvajanje v molitev glede molitve med drugim tele težave in dobre rešitve zanje:
"Lahko pridejo časi, ko nimaš ne moči ne veselja do nje in se zdi, da je notranjost popolnoma umrla. Tedaj ne moreš več razumeti, čemu bi še dalje molil. Stanje te vrste more biti tudi posledica utrujenosti, odvratnega ali enoličnega dela, bolezni in telesne šibkosti. Prav tako lahko učinkujejo tudi trajne skrbi ali nerazrešljive težave ...
Omahovanje v nravnem pogledu in tovrstni porazi prav tako močno vplivajo na molitveno življenje ... Če storiš, kar si dolžan storiti, okrepí to dejanje tudi vse ostalo. Kadar pa odpoveš, jemlješ moč in smisel vsemu življenju, torej tudi molitvi. Ne prija ti več. Zdi se ti nesmiselna. Ali pa se te poloti čustvo, da ne spadaš več v sveto območje, kjer vlada molitev.

sobota, 15. avgust 2015

Različne težave pri molitvi 1.



Marsikdo kljub resni volji po redni molitvi pogosto čuti skušnjavo, da ne bi molil, ker se mu zdi, da njegova molitev zaradi različnih vzrokov nič ne velja.
Mnogim je kamen spotike trpljenje, ki ga molitev ne odpravlja. Pogosto gre za napačno pojmovanje vere in primitivno pojmovanje Boga. Vera ni trgovina na drobno, daj-dam.
Glavnemu junaku v Rebulovi povesti Divji golob Jordanu Košutniku je kolega rekel: »Ne veš,... kaj vse se je pri nas doma premolilo. In vendar je bil en brat ustreljen, drugi pa umira za rakom.«
Marija Sklodowska Curie, ki je z možem odkrila polonij in radij, je bila kot majhna deklica zelo pobožna. Skupaj s služkinjo je vsak dan goreče molila pred Marijinim oltarjem za zdravje bolne matere. Toda mati je umrla in v deklici se je vera zrušila, da ni več hodila v cerkev.
Največja ovira za vero in s tem za molitev je praktični materializem, to je zakopanost v ta svet, življenje, kakor da Boga ni, skrb samo za boljši kos kruha, težnja, da bi iz življenja iztisnili čimveč užitkov. Jezus nas uči, naj ne bomo pretirano zaskrbljeni, kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli. Če bomo iskali najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico, nam bo vse drugo navrženo (prim. Mt 6,31.33). Po pravici je Kristus med blagre postavil na prvo mesto: "Blagor ubogim v duhu, ker njihovo je nebeško kraljestvo" (Mt 5,3). Takšni si ne nabirajo »zakladov na zemlji, kjer jih uničujeta molj in rja in kjer tatovi spodkopavajo zidove in kradejo,« marveč si nabirajo »zaklade v nebesih, kjer jih ne uničujeta ne molj ne rja, in kjer tatovi ne spodkopavajo in ne kradejo« (Mt 6,19 s).
Tudi za globoko vernega človeka molitev večkrat ni lahka, zlasti če se hoče držati v molitvi nekega reda in moli tudi takrat, kadar ni razpoložen za molitev. Molitev postane posebno težka takrat, ko smo notranje popolnoma prazni, ko se nam zdi, da smo v temi in da nas je Bog zapustil.