Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 8. december 2014

Zvonovi zvonijo, premilo pojo

Še danes, dva meseca po romanju v Lurd, mi odmevajo tisočeri glasovi ljudi, ki so se prišli priklonit, zahvalit, prosit našo Mater Marijo v ta prečudovit kraj ob vznožju Pirenejev. Že med samo vožnjo sem se Gospodu zahvaljevala za vse prejete milosti, za čudovito pot, ki je prežeta z molitvijo, petjem, pogovori, medsebojnim spoznavanjem in spoznavanjem krajev, mimo katerih smo se peljali, in svetnikov, ki so v njih živeli. Bilo mi je jasno, da me je na to romanje poklicala Marija. Vseskozi sem jo spraševala, zakaj, kaj pričakuje od mene? Prosila sem jo, naj mi izprosi pri Bogu razsvetljenje Svetega Duha, da bom dojela, s kakšnim namenom me je poklicala na to Božjo pot, in čakala na odgovor.
Obiskali smo Avignon, ogledali smo si kraje, ki so povezani z življenjem sv. Bernardke, imeli smo sv. maše v Rožnovenski baziliki, pri votlini prikazovanj z mladim lurškim škofom, v Baziliki Brezmadežnega spočetja; poslušali smo čudovita predavanja prof. Antona Štruklja, premišljevali smo v tihoti pred Najsvetejšim, udeležili smo se marijanske procesije, križevega pota, imeli smo priložnost za osebne pogovore, spoved. Na tem milostnem kraju smo zadnji dan duhovnih vaj s čistimi srci obnovili posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Po želji smo se lahko tudi okopali v lurški vodi. Seveda ni manjkalo tudi prostega časa za nakup spominčkov, počitek ali kavico.
Marijanske procesije so me navdajale s čudovitimi občutki, od tega da hodiš za Marijinim kipom, za bolniki vsega sveta, za slovensko zastavo, ki v tebi oživi občutek pripadnosti slovenskemu narodu, za transparentom z Jezusovim in Marijinem Srcem, ki nas grejeta z največjo ljubeznijo, svečke, petje, rožni venec v različnih jezikih. Ko pa zaslišiš na tem velikem trgu, pesem Zvonovi zvonijo v materinem jeziku, se ti zarosijo oči. Hvala našim pogumnim duhovnikom, ki so odšli zastopat Slovenijo s svojimi čudovitimi glasovi in so tudi zmolili Zdravo Marijo.
Popoldne na spravni dan, ko smo lahko vsi obhajali zakrament sprave, smo imeli sv. mašo s prejemom Jezusovega telesa in krvi ter možnostjo pridobitve popolnega odpustka. O ko bi ga le bila vredna prejeti! Srečen tisti, ki dobi popolni odpustek in takoj za tem umre. Po prejemu Kristusovega telesa in krvi se zahvaljujem Gospodu in prosim Marijo, naj mi razkrije, zakaj me je poklicala v ta tako oddaljeni in sveti kraj, in povrh vsega še s tolikimi Bogu posvečenimi ljudmi? Kaj želi od mene? Prosim in molim, premišljujem.
»Čestitam Vam na novem materinstvu!« mi, na moje veliko presenečenje, reče duhovnik po osebnem pogovoru. Pozneje sem v pogovoru s še drugimi udeleženci duhovnih vaj izvedela več o pomenu njegovih besed, o pomenu duhovnega materinstvu znotraj Cerkve ter o molitvi in žrtvi za duhovne poklice. To je odgovor! Zaobljubim se lurški Materi Božji, da bom do konca življenja molila in se žrtvovala za duhovnike in nove duhovne poklice. Zato me je torej poklicala! Želela mi je približati življenje duhovnikov, ki sem jih na tem romanju bolje spoznala. Vzljubila sem te naše pastirje in njihovo čudovito poslanstvo. Mnogo je ljudi, ki duhovnike obsojajo, namesto da bi molili zanje, saj samo po njihovih posvečenih rokah lahko prejemamo Jezusa, ki je hrana za življenje in pot v večno življenje.
Romanje in duhovne vaje so bile resnično čudovita izkušnja, lahko rečem: nebesa na zemlji. Bogu se neprestano zahvaljujem za vse vas, dragi romarji, čisto vsak je nekaj prečudovitega, za vse milosti, ki smo jih vsi prejeli, ne le jaz, vsi. Jezus, Marija, hvala Vama za to prelepo življenjsko izkušnjo! Bogu hvala! Bogu hvala!

Vesna Vračko

nedelja, 7. december 2014

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (10) Sem največji duhovni zaklad in biser

Predragi moj učenec, ko sem oznanjal evangelij, sem povedal tudi dve priliki: o skritem zakladu in o dragocenem biseru. Neki človek je našel na njivi zaklad. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Trgovec je iskal lepe bisere. Ko je naletel na dragoceni biser, je prodal vse, kar je imel, in ga je kupil. Zaklad in biser sta bila za ta dva človeka tako dragocena, da sta prodala vse svoje imetje in ju kupila. Tako človek ravna pri materialnih dobrinah.
Hočem, da bi tako ukrepal predvsem tedaj, ko gre za duhovne vrednote. Pripravljen bi moral biti 'prodati vse' in se vsem oviram odpovedati, da si jih pridobi. Takšna vrednota je moja daritev, saj se v njej jaz sam osebno skupaj z vso Cerkvijo darujem nebeškemu Očetu.
Ali je sveta Evharistija zate največji duhovni zaklad in najdragocenejši duhovni biser? Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.
Drugi vatikanski koncil uči: Presveta Evharistija vsebuje ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh, ki s svojim mesom, po Svetem Duhu oživljenim in oživljajočim, daje ljudem življenje.
Če boš na sveto Evharistijo tako gledal, se boš potrudil, ne samo da se je boš redno udeleževal, ampak boš pri njej tudi z veseljem in dejavno sodeloval. 

Moj Učitelj, pomagaj mi, da se odpovem vsemu, kar me ovira, da bi te sprejel za svoj največji duhovni zaklad in najdragocenejši biser. Naj bo moje srce preprosto in ponižno ter naj ne bo nepravilno navezano za zemeljske reči. Vedno se hočem zavedati svoje majhnosti in grešnosti. Naj bosta moj razum in srce odprta za resnico, ki nas presega. Pomagaj mi, da nikoli ne bom podoben tistim učencem, ki so ob tvoji napovedi Evharistije godrnjali in razočarani odhajali. Skupaj z apostolom Petrom in mnogimi zvestimi hočem tudi jaz izpovedati: Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.

sobota, 6. december 2014

Misli sv. Bernarda (10)


Če si pameten, boš rajši podoben skledi kakor žlebu, ki takoj izlije kar je sprejel, medtem skleda čaka, da se napolni ter potem brez svoje škode razliva, kar ji preostane. V cerkvi imamo danes mnogo žlebov in malo skledic. Ljudje, po katerih nam dotekajo nebeški potoki, so tako ljubeznivi, da bi radi prej izlivali, kakor pa so bili naliti. Bolj so pripravljeni govoriti kakor poslušati, in učiti, česar se niso naučili. Radi bi bili na čelu drugih, čeprav še sami sebe ne znajo voditi.


Nauči se, da boš tudi ti izlival le iz polnosti in da ne boš hotel biti bolj darežljiv kakor sam Bog. Skledica naj postane izvir, ki ne izteka v potok ter se ne razširi v jezero, dokler se sam ne napolni s svojimi vodami. Za skledico ni nobena sramota, če ni bolj radodarna kakor njen izvir. Najprej se daj napolniti, potem pa vneto izlivaj! Blagodejna in modra ljubezen navadno najprej sprejema, a ne izliva. Svoje pa raztresaš in zapravljaš, če hitiš izlivat iz sebe, ko še nisi poln do vrha. 

petek, 5. december 2014

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (2) Kritik nevzdržnih razmer v Cerkvi

Pri sv. Bernardu občudujemo popolno poglobljenost v Boga in hkrati silno zunanjo dejavnost, ki je nekaj izjemnega pri človeku s kontemplativnim življenjem. Tako izrazito in učinkovito je posegal v svoj čas, da se 12. stoletje po njem imenuje kar Bernardovo stoletje. Temu stoletju je namreč vtisnil neizbrisen pečat, a zaznamoval je tudi poznejša stoletja vse do našega časa.
Ko je Bernard 1115 postal opat v novo ustanovljenem samostanu Clairvaux (izg. Klervó), kamor ga je poslal Štefan Harding, opat v Cîteauxu (izg Sitóju) je kot magnet pritegoval vedno nove poklice. Redovna družina je kmalu štela sedemsto menihov, zato so morali zgraditi mnogo večji samostan od prvega. Hkrati so ustanavljali po raznih deželah po vsej Evropi vedno nove samostane. Do Bernardove smrti 1153 je njegov samostan ustanovil kar 67 redovnih postojank, te pa so ustanavljale vedno nove opatije. Cistercijanski red je leta 1153, ob Bernardovi smrti, štel je 343 samostanov ali opatij, h katerim je spadala tudi Stična, saj so prvi menihi prišli v Stično že dvajset let pred Bernardovo smrtjo.
Opat Bernard je kmalu postal znamenit in zelo iskan pridigar in duhovni pisatelj. Z govorjeno in pisano besedo je bičal napake takratnega časa. Tudi posvetnim benediktinskim menihom ni prizanesel. V latinskem jeziku, ki je bil takrat pogovorni jezik izobraženih ljudi, je zapisal: »V pogovorih jim nikoli ne steče beseda o Svetem pismu, nikoli o reševanju duš. Slišiš samo mlatenje prazne slame, ki človeka spravlja v prisiljen smeh, čvekanje, ki ga raznese veter. Na mizo nosijo jedi drugo za drugo (…)
Vitez in menih kupujeta isto sukno, oni za vojaški plašč, ta za kuto. Ne glede na kroj bi se ne sramoval te obleke ne svetovljan, plemič, kralj, celo cesar ne. Prav gotovo ne bi imeli toliko skrbi za telo, če ne bi bili zanemarili skrbi za svoje nekrepostne duše (…)
Cerkev se lesketa v svojih stavbah, zraven pa umira v revnih ljudeh. Stene oblači z zlatom, svoje otroke pa pušča nage.« Njegove besede so obrodile mnoga spreobrnjenja med fevdalnimi prelati na dvoru.
Nekemu nadškofu je pisal: »Višji duhovnik Najvišjega, komu hočeš ugajati? Svetu ali Bogu? Če svetu, zakaj si škof? Če Bogu, zakaj si posvetnež? Dvema gospodoma hkrati služiti ni mogoče (…) Reveži godrnjajo (…) Vaši konji, pravijo, dirjajo blesteči od žlahtnih kamnov, mi smo pa bosi. Vaše mule so razkošno obuzdane, okrašene z zlatimi obročki, verižicami, kraguljčki in dolgimi trakovi, svojemu bližnjemu pa ne daste, s čimer bi si mogel pokriti svojo nagoto.«
Odločno je opat iz Clairvauxa obsojal kupčevanje s cerkvenimi službami in častmi ter kopičenje nadarbin: »Neizmerna častihlepnost, nenasitna lakomnost! Če se kdo povzpne do visokih služb z denarjem, nadarjenostjo, z imenitnostjo svojega rodu in z zvezami, nikakor ni prav. Nekateri nestrpno koprne, da bi dobili čim več nadarbin, seveda najdonosnejših.«
Vitezom je izpraševal vest z besedami: »Z velikimi stroški in trudom se vojskujete in plačujete za to z grehom in smrtjo. Svoje konje osedlavate s svilenimi preprogami in razsipavate zlato, srebro in žlahtne kamne, da z njimi krasite ostroge, čelado in ščit. V tej bleščeči opravi letite v smrt s prav tako drzno in nesramno strastjo.«
Bernarda so vabili na cerkvene zbore, da bi slišali njegov nasvet. Na podlagi njegovih nagovorov so odpustili nevredne redovnice nekega samostana, odstavili nevrednega opata in simonističnega škofa.
Mnogim prelatom Bernardova kritična beseda ni bila všeč, zato so ga tožili pri papežu Honoriju II. v Rim. Ker zadev ni poznal, je po svojem kanclerju kardinalu Aimerichu ostro posvaril Bernarda: »Vmešavaš se v zadeve, ki meniha nič ne brigajo. Tvoj svet je samostanska tihota (…) Kvakajoče žabe naj ne hodijo iz svojih močvirij, da bi nadlegovale sveti sedež in kardinale.«
Bernard je odgovoril: »Ne vem, ali naj se pritožujem ali naj si čestitam, da me imajo za nevarnega človeka, ker sem povedal resnico in prav ravnal. Zakaj me kamenjate in trgate? Res je: bil sem navzoč na cerkvenih zborih, a so me tja klicali, da, celo vlekli so me. Če je bila nekaterim moja navzočnost neprijetna, me ni to prav nič ganilo (…) Ko bi Bog le hotel, da mi ne bi bilo treba več hoditi na taka zborovanja (…) Nihče me ne more od tega laže odvezati kakor vi. Prepovejte kvakajočim žabam, da bi zapuščale svoje luknje in hodile iz svojih močvar.«
Kmalu za tem je postal papež Bernardov učenec, cistercijanski opat Bernard iz Pize, in si nadel ime Evgen III. Opat Bernard ga je v pismu opomnil, naj poskrbi za obnovo v Cerkvi: »Če je Kristus tebe poslal, vedi, da nisi zato tu, da bi se tebi služilo, marveč da ti služiš. Kdo mi bo dal, preden umrem, da bom videl Božjo Cerkev táko, kakršna je bila v tistih prvih dneh, ko so apostoli vrgli mreže za lov; ne zato, da bi si pridobili zlato in srebro, marveč duše! Bodi močan in trden. Vsakdo pričakuje od tebe, da boš z Gospodove njive iztrebil plevel lakomnosti.«
Za papeža Evgena III. je Bernard pripravil posebno razpravo, da bi mu pomagal izboljšati razmere v Cerkvi: »Zdaj je potreben viničarjev nož, ne pa žezlo (…) Ne moreš hoteti naenkrat vse slabo obrniti na dobro. Ukrepaj počasi in pametno! Vzemi si čas! Slabe navade počasi izboljšuj! Zapri usta goljufom, ki govore proti pravici in so dovolj jezični, da branijo laž in goljufijo! (…) Spletkarjev ne poslušaj ne mešetarjev, marveč zagrabi bič kakor Kristus, da udariš, ker so iz hiše molitve napravili blagovno tržnico (…) Če se bosta združili zloba in oblastiželjnost sveta, boš moral pokazati nadčloveško drznost.«

Prav je imel znani pisatelj svetniških življenjepisov Valter Nig, ko je zapisal, da je bil Bernard »Božji vihar, ki je privršal nad srednji vek«.

četrtek, 4. december 2014

+ Inge Patzelt, nagovor ob žalni sv. maši v Stični 23. oktobra 2014



Dne 15. oktobra 2014 se je ustavilo ljubeče srce gospe Inge Patzelt, nadvse pozorne in zveste žene pokojnega Huberta, častne članice našega samostana. Njeno zemeljsko življenje in romanje se je začelo 10. avgusta 1922 in je trajalo nekaj več kakor 92 let, do 15. oktobra 2014. Zadnje mesece je preživela v domu za starejše. Poslednje slovo bo v soboto, 25. oktobra, v domači cerkvi sv. Vida v Hirschaidu. Drugega Kristusovega prihoda in poveličanega vstajenja bo čakala poleg svojega moža Huberta na domačem farnem pokopališču v Hirschaidu.
Za pokojno gospo Inge je značilno, da je že v mladosti občutila težo križa. Bila je rojena v Šleziji, blizu Breslava, v današnji Poljski. Ko so to področje proti koncu 2. svetovne vojne zasedli Rusi, je morala s svojo materjo kot begunka bežati v Zahodno Nemčijo. Ko se je z gospodom Hubertom Patzeltom, profesorjem in ravnateljem srednje realne šole, že nekoliko starejša, srečno poročila, sta imela hčerko, edinega otroka, ki sta ga kmalu v prometni nesreči izgubila. To je bila za oba velika bolečina. Ko je pozneje njen ljubljeni mož Hubert zbolel za rakom, je bila to zanjo dodatna velika bolečina, ko je živela v strahu, da ga bo izgubila in ostala sama. Vendar je vse to ni strlo, ampak je izoblikovalo njeno srce, da je postala zelo čuteče pozorna do vsakega človeka in njegove bolečine. Bolečina je zanjo postala kakor kamenček, ki zaide v školjko in ji povzroča bolečine, iz kamenčka pa nastane biser. Duhovno bogastvo gospe Inge je bilo kakor biser. Razdajala se je v različnih dobrih delih.
Današnji evangelij nam je predstavil prizor z vesoljne sodbe: »Lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil, in ste mi dali piti, popotnik sem bil in ste me sprejeli.« Vse to in še marsikaj drugega je s pozorno naklonjenostjo izvrševala gospa Inge.
Poleti je minilo že 41 let, odkar sta se zakonca Hubert in Inge leta 1973 prvič ustavila v Stični, da se prepričata, kako je s tem samostanom, ali so v njem še menihi in ali je prazen in zapuščen. Z veselim presenečenjem sta ugotovila, da je v njem še meniško življenje. Bilo je v času komunističnega pritiska, ki je omejeval versko svobodo in dejavnost. Ugotovila sta, da bi menihi potrebovali pomoč. Od tedaj naprej sta oba, vsak na svoj način, pomagala našemu samostanu, pozneje pa izkazovala ljubečo pozornost tudi do ljudi iz občine Ivančna Gorica. Do vsakega sta imela prijazno besedo in sta mu pokazala naklonjenost s kakim darilom.
Samostan je iz hvaležnosti oba sprejel med častna člana (familiara) samostanske družine. Danes se posebej zahvaljujemo gospe Inge za vso ljubečo pozornost, ki jo je izkazovala do slehernega izmed nas. Naj oba, gospoda Huberta in gospo Inge, dobri Jezus Kristus nagradi z večnimi darovi, saj sta bila vse življenje verna in sta molila ter poleg del ljubezni do bližnjega redno obiskovala nedeljsko in prazniško sveto mašo. Naj zaslišita Gospodov glas: »Pridita, blagoslovljena mojega Očeta! Prejmita v dediščino kraljestvo, ki vama je pripravljeno od začetka sveta!«

p. Anton

sreda, 3. december 2014

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014/15

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.
Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.
P. Andraž Arko, e-naslov: andraz.arko@ofm.si
P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si
P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cifer@rkc.si
Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si
P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si
Mag. Jože Kukman, tel. 01/78 77 100
P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945
P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letih 2014/15

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 2014: 14. decembra; 2015: 11. januarja, 8. februarja, 8. marca, 12. aprila ob 15.00 (nedelja Božjega usmiljenja!), 10. maja (romanje cel dan!), 14. junija, 13. septembra, 11. oktobra, 8. novembra, 13. decembra.

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letih 2014/15


Mesečna srečanja so v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00: leta 2014: 28. novembra in 31. decembra (molitvena noč!); leta 2015: 30. januarja, 27. februarja, 27. marca, 24. aprila, 29. maja, 26. junija, 31. julija, 28. avgusta, 25. septembra, 30. oktobra, 27. novembra, 31. decembra (molitvena noč!).

torek, 2. december 2014

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014/15 DECEMBER

5. ob 20.00 v cerkvi vigilija za mlade
6. – 7. Skupnost Emanuel
11. – 14. p. Vital Vider, zakonci z otroki
12. – 14. p. Maksimilijan File, pobirmanci
14. ob 14.30 Bernardova družina v Opatovi kapeli
21. ob 14.30 molitve za duše v vicah v mali kapeli

31. ob 20.00 molitvena noč v Opatovi kapeli