Kot eksorcist se vsaj vsak teden srečam s kakšno ženo, ki je naredila splav

To so težke travme za te žene in njihove družine. Okoli 80% teh žena zboli za lažjo ali težjo obliko depresije, psihoze … Psihoterapija in psihiatrična zdravljenja so po navadi neuspešna, ker je vzrok bolezni na duhovnem področju in ne na psihičnem. Zato je to zdravljenje bolj simptomatsko in ne odstranjuje vzroka bolezni. Potrebno je odstraniti vzrok, če želimo, da bo ta žena ozdravela. 

Zato je potrebna temeljita spoved z odvezo in odvezo cenzure. Potem sledi duhovno spremljanje, ki je po mojih izkušnjah nujno povezano s kakšno sv. mašo za tega abortiranega otroka. Pri tej sv. maši se tega otroka izroči Jezusu in ko ga mati poimenuje, ga s tem sprejme in tako postane lahko njej sopotnik in priprošnjik pri Bogu. Takšna evharistija je čudovito zdravilo za to družino. Z evharistijo odpremo vrata božji milosti, da lahko deluje v tej družini. Vem samo to, da ta družina zelo potrebuje to sv. mašo, ker je tudi zakrament ozdravljanja. 

Zato imam veliko sv. maš za abortirane otroke in njihove družine. Velik problem teh žena je, da si ne morejo odpustiti tega greha, in evharistija je lahko to zdravilo. 

Zelo pomembno se mi zdi, da je potrebno v ta proces vključiti tudi očeta tega otroka, ker je on ravno tako odgovoren in včasih še bolj kot mati, ker velikokrat očetje zahtevajo splav. Pomembna je tudi molitev za osvoboditev in za notranje ozdravljenje. 

Po vsem tem duhovnem zdravljenju vidim tudi mesto psihoterapije.

Največji problem je pri ženah, ki uporabljajo abortivno kontracepcijo in se sploh ne zavedajo teh splavov, vendar ti abortirani otroci kljub temu negativno delujejo na to mater, očeta in potomce. 

Povem jim, da se ti otroci dejansko »obesijo« na to družino in hočejo to zadevo razrešiti. Ta uporaba je danes množična. Žene to uporabljajo kot nekaj normalnega in vsakdanjega. Ko jim razložim, kako ta stvar deluje, se zgrozijo in tudi same povedo: »Veste, šele sedaj razumem, da neki xy problem, ki ga imamo v družini, izhaja ravno iz uporabe abortivnih sredstev.« Velikokrat se zgodi, da prihaja tudi do okultnih vplivov in manifestacij zla na bližnjih sorodnikih. Splav je namreč lahko tudi vstopno mesto za delovanje hudega duha ... Takrat se pa stvar še bolj zakomplicira ...
duhovnik eksorcist

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV 36. Poroka

Danes je bilo poglavitno središče tabora na vzvišenem prostoru, kjer je stala drug ob drugem sedem šotorov bodočih zakoncev, šotor mojega zeta pa v sredini. Ob vhodu je vihral Jonadabov prapor, najspoštljivejši znak tega rodu. V šotorih so ženske urejale še zadnje podrobnosti.

Ker naj bi se obred obhajal pod milim nebom, so za ženine in neveste ter za njihove poročne priče napravili velik oder, ki je bil tako postavljen, da je novoporočence lahko videl vsakdo od koderkoli v taborišču.

Komaj se je na obzorju prikazala večernica, že so v taborišču zadoneli rogovi. Mene so lepo poučili, kako naj se obnašam. Oblekel sem torej najlepšo tuniko ter odšel v šotor, kjer me je pričakovala moja hčerka Rahela, oblečena kot rehabovska nevesta. Pri njej so bile očakova žena, ženinova mati in Marta. V tej obleki je bila lepa in očarljiva kot kraljica. Pri sinu Rafaelu pa me je kot očeta zastopal Kvart, oblečen kot rehabovski starešina, kar se mu je izredno podalo. V mojem imenu je moral prositi za mojo bodočo snaho, ki ji je bilo ime Estera.

Ko sem stopil k svoji hčerki, je pred šotorom častitljivi Jonadab trikrat udaril ob ščit, ki je visel ob vhodu. Zavese, ki so zastirale vhod v šotor, so se razmaknile in v spremstvu starešin je vstopil Jonadab, se mi globoko priklonil ter v svojem jeziku po stari navadi spregovoril tele besede: »Slavni Ben Hered iz Benjaminovega rodu, očak Rehabovcev Jonadab ti je na voljo in pričakuje tvojo hčer, katero si dobrotljivo dal v zakon mojemu vnuku Jonadabu III. Ali je deklica pripravljena?«

»Tukaj jo imaš, očak Rehabovcev, Jonadab! Pripravljena je v poročni obleki tvojih prednikov. Kje pa so deklice, ki naj jo spremljajo?«

Tedaj sta vstopili dve skupini mladenk s prižganimi svetilkami.

»Tukaj so!« mi je odgovoril Jonadab. »Prišle so, ker bi ji rade svetile po poti, da se z nogami kam ne zadene.«

Premagal sem ganjenost, podal hčerki roko in jo odpeljal ven med dvema vrstama mladenk, ki so nama svetile. Stopili smo navzdol na majhen trg, kjer so nas čakali pripravljeni konji. Deklice so obesile svetilke na za to pripravljene drogove ter spretno poskakale vsaka na svojo belo kobilo. Jaz sem Raheli hotel držati streme, pa se mi je zasmejala in zajezdila kot druge. Zajahal sem krasnega konja, ki ga je deček držal za uzdo. Krenili smo proti nekakšnemu vrtu, ki je bil obdan z visokimi palmami. Tukaj se je začenjala več kot pet kilometrov dolga jezdna cesta.

Tedaj sem opazil, da nam prihaja naproti morje lučk. Ženini s spremstvom so odhajali po neveste. Prijezdili so v divjem diru. Nato smo se ob srebrni mesečini in ob svitu neštetih bakel razvrstili v svatbeni sprevod okoli tabora ter nazadnje prijezdili do obširne ploščadi, na kateri naj bi se opravil poročni obred. Ženini in neveste z očeti in družicami so stopili na ploščad, drugi pa so stali spodaj. Na ploščadi so nas že pričakovali Jonadab s starešinami, pa Sila in Pavel.

Očetje smo svoje hčere slovesno izročili ženinom, potem smo se pa umaknili v ozadje. Jonadab je z globokim glasom prebral Petrovo pismo; vsi so ga spoštljivo poslušali.

Zdaj je spregovoril Sila: »Preljubi moji sinovi v Jezusu Kristusu! Vaš rod bo zdaj prvikrat nadvse slovesno obhajal poroko sedmero dvojic po Kristusovem nauku. Zakonska pogodba med možem in ženo, ki je doslej bila le družinska in civilna zadeva, bo poslej med Kristusovimi verniki, ne samo dobila prvotno čistost, marveč je tudi povzdignjena v svetost zakramenta ter tako deležna nadnaravne moči in do smrti neločljiva; hkrati pa deli zakoncem posebno milost, da morejo prenašati zakonske težave, ki izvirajo iz naše, po grehu oslabljene narave. Ta veliki zakrament podeljuje staršem tudi posebno milost pri vzgoji otrok. Slišali ste že prelepe nasvete, ki vam jih daje Peter, Kristusov namestnik na zemlji. Ker pa nam je nebo naklonilo, da zdaj biva med nami Pavel, izvoljena Božja posoda, sem ga prosil, naj vam on spregovori, preden nadaljujemo s to zakramentalno pogodbo, pri kateri pa smo mi zgolj priče pred Bogom in Cerkvijo.«

Nato je vstal Pavel. Ker je precej kratkoviden, so bile njegove oči vse rdeče, a so se mu živo bleščale. Čeprav je malce jecljal, so bile njegove besede nenavadno jasne in so mu prihajale iz ust tako žareče, kakor žari železo na kovaškem ognju. Takole je začel:

»Milost vam in mir od Boga, našega Očeta in Gospoda Jezusa Kristusa!

Hvaljen Bog, kateri nam je dal Jezusa Kristusa, ki je dal samega sebe, da bi nas rešil iz sedanjega hudobnega veka po volji Boga in Očeta našega, ki mu bodi slava na vekov veke!

Posnemajte Boga kot ljubljeni otroci in živite v ljubezni, kakor tudi Kristus ljubi nas. Skrbno torej glejte, kako bi hodili, ne kakor brez modrosti, ampak kakor modri.

Boga hvalim, da se vi ne upijanjate z vinom, v čemer je razbrzdanost, marveč se krepčate z Duhom. Med seboj govorite s psalmi in slavospevi, pojete Gospodu in ga slavite v svojih srcih.

Zdaj pa, ko obhajate poroke, bi vam rad razložil, kako velik je ta zakrament, ki ga je Kristus postavil.

V tem zakramentu je velika skrivnost, ker pomeni zvezo Kristusa z Njegovo Cerkvijo. Možje, ljubite svoje žene, kakor je Kristus ljubil Cerkev in dal zanjo samega sebe, da bi jo posvetil, potem ko jo je očistil s kopeljo vode in besede. Hotel je imeti to Cerkev pred sabo v vsem sijaju, brez madeža, gube ali česa podobnega, namreč sveto in brezmadežno. Tako ste tudi možje dolžni ljubiti svoje žene kot svoja lastna telesa. Kdor ljubi svojo ženo, ljubi sebe. Saj vendar ni nihče nikoli sovražil svojega telesa, temveč ga hrani in neguje, kakor Kristus Cerkev; smo namreč udje njegovega telesa. Zatorej naj vsak med vami tako ljubi svojo ženo kakor sebe, žena pa naj spoštuje moža.

Žene, bodite podrejene svojim možem, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi, ki je njegovo telo.

Pomnite, kar je pisano: Zato bo mož zapustil očeta in mater in se navezal na svojo ženo in bosta v dveh eno telo. Ne pozabite, da je zakonska zveza skrivnost, ki upodablja razmerje Kristusa do Cerkve.

Vsak naj torej ljubi svojo ženo, kakor je Kristus ljubil svojo Cerkev, žena pa naj ljubi in spoštuje svojega moža, kakor Cerkev ljubi Kristusa.

Božja milost z vami! Gospoda Jezusa Kristusa neminljivo ljubite! Amen.«

Ta Pavlova razlaga, kaj pomeni zakrament svetega zakona, je na vse navzoče napravila globok in trajen vtis.

Zdaj je Sila pristopil k moji hčeri in njenemu ženinu, vprašal njo, ali hoče postati ženinova žena, njega pa, ali hoče njo za ženo. Tako je po vrsti vprašal tudi vse druge. Vsi so mu odgovorili, da hočejo, nakar je Sila slovesno izjavil: »Pred Bogom in njegovo Cerkvijo izjavljam, da ste združeni v zakonu. V imenu Boga in njegove Cerkve vas blagoslavljam. Dajte si poljub miru!«

Stari očak je prvi poljubil svojo novo hčer, ko je še prej izročil svojemu vnuku prstan. Ta je prstan nataknil na prstanec svoji ženi in jo poljubil. Prav tako so storile tudi druge dvojice.

Sedem pisarjev je v sedmerih listinah, ki so jih potem shranili v arhiv, zapisalo pričevanje, da so zakoni bili pravilno sklenjeni vpričo Boga, Cerkve in starešin.

Veličasten zbor je zapel 127. psalm: »Blagor vsem, ki se boje Gospoda, in hodijo po njegovih potih!« S hriba so drugi pevci ponavljali besedilo kot odmev.

Potem smo vsi navzoči novoporočence pospremili do njihovih šotorov, pri čemer so jim moški svetili z baklami, družice pa s svetilkami. Pred vsakim šotorom so mlada zakonca pričakovale obe materi in babici. Ženinova mati je snahi najprej dala poljub miru, nato pa nagovorila sina in ga pozivala k zakonski zvestobi. Mlademu je na prst nataknila prstan in ga opomnila, kaj zahtevajo starodavne šege tega rodu, naj z nevesto tri noči prečujeta v molitvi. Nato so ženske odšle in pustile zastor pri glavnem vhodu v šotor odprt.

Med grobno tišino, ki je zdaj zavladala, mi je rekel Jonadab: »Zastori pri vsakem šotoru bodo odgrnjeni tri noči, šele četrto noč jih bodo spustili.«

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O pobožnem bratu Lovrencu v Clairvauxu

V Clairvauxu (Klervóju) je živel bogaboječ redovni brat z imenom Lovrenc. Bil je tako zelo pobožen in spokoren mož, da je zelo veliko let stalno molil v zakristiji, ko je varoval trupla blaženega spoznavalca Bernarda in Malahija. Redko so ga našli, da ne bi molil in pretakal solze. To stopnjo čistosti in vdanosti pa ni dosegal brez Božje milosti in velikega truda, kajti v začetku samostanskega življenja so ga mučile mnoge skušnjave in moral se je vsak dan vaditi v boju proti strupenim nagovarjanjem hudobnih duhov. Neko noč, ko se je po nočni molitvi v sobi znašel sam, glej, se je nečisti duh premikal okoli njega z rjovenjem in tožbami. Brat je naredil znamenje križa na čelu in ga vprašal, kdo je. Zviti malopridnež pa je hotel neizkušeno in nežno srce prestrašiti in mu je odgovoril: “Jaz sem tisti, ki je skušal Joba in ga tepel.” Pri teh besedah se je brat, ki je bil novinec v redovniškem stanu, zelo prestrašil, zbežal od obličja hudobnega duha in ga pozneje ni več videl.

Po smrti blaženega Bernarda pa se je zgodilo, da je Filip, prior (opatov namestnik) v Clairvauxu, poslal prav tega brata zaradi neke samostanske zadeve k Rogerju, siciljskemu kralju. Ko je prišel v Rim in zvedel, da je ta kralj prav pred kratkim umrl, je osupnil in ni vedel, kaj naj naredi. Tedaj se je spomnil na svojega svetniškega očeta Bernarda, kateri ga je pogosto pošiljal ob različnih prilikah in bil vedno uspešen. Zato je začel moliti: “Moj oče, moj oče! Zakaj si nas zapustil? Gorje mi, sveti oče, kaj naj rečem ali kaj naj, ubogi revež, storim, ko nimam nasveta in pomoči? Ko si še živel in mi dajal naloge, sem pogosto potoval k različnim ljudstvom brez skrbi, bil zaradi tebe v mnogih deželah in povsod prijazno sprejet, ker sem prinašal tvoja pisma in tvoje pozdrave, ki so jih kralji in prelati sprejemali kot nebeški blagoslov. Vsi odličniki so se veselili tvoje pohvale. Sedaj pa, ko si mrtev, je obenem s teboj umrla naklonjenost do mene in ne bo nikogar več, ki bi podal roko tujemu in pomoči potrebnemu. Glej, kralj, ki te je s čisto vdanostjo ljubil, je umrl. Na njegovem mestu je njegov sin, še mladenič, ki te morda niti ne pozna. Če jaz sedaj pridem k njemu, ki je tako daleč in bi me zavrnil, bom občutil neutolažljivo bolečino, če se bom moral vrniti po tako utrudljivem potovanju, ne da bi kaj opravil. Če pa se jaz takoj vrnem, ne da bi poskusil izvršiti nalogo, se bojim, da me bodo obdolžili lenobe in nespameti. Podeli, prosim, pomoč, daj nasvet ubogemu, in ne presliši vzdihovanja obžalovanja vrednega ubogega služabnika.” Ta blaženi oče se mu je še isto noč prikazal in ga potolažil na čudovit način z naslednjimi besedami: “Kaj je vzrok, brat, da tako dvomiš nad Božjim usmiljenjem in mojo pomočjo? Kdaj ali kje si čutil, da ti je manjkala moja podpora v tvojih potrebah? Ali misliš morda, da sem sedaj, ko sem prišel pod Gospodovo oblast, šibkejši kot nekoč, ko sem še živel? Pojdi torej, v prepričanju, da bo šlo vse dobro. Pri tem bodi prepričan, da sem te jaz poslal.” Ko je svetnik povedal to in še več drugega, se je brat popolnoma omehčal v svojem srcu, in ko je njegovo srce občutilo preveliko veselje, je zajokal od vdanosti. Zbudil se je z mokrimi očmi in lici ter spoznal, da je bil tudi vzglavnik ves premočen od solz. Zgodaj zjutraj je nadaljeval pot. Ko je zapustil mesto, je srečal množico trgovcev, ki so šli na Sicilijo trgovat. Ti so spoznali, da je iz Clairvauxa in so ga radi sprejeli v svojo sredo. Ponudili so mu tudi oskrbo in bili na razpolago, kar je bilo potrebno za vsak dan. Ko so mu omogočili pristop k siciljskemu kralju, je naletel na veliko milost v njegovih očeh. Uspel je, ne samo v zadevi, zaradi katere so ga poslali k njegovemu očetu, ampak je kralj odprl tudi svoje zaklade in poslal po tem bratu precej zlata za gradnjo nove cerkve v Clairvauxu, iz spoštovanja do svojega pokojnega očeta. Omenjeni brat se je tako vrnil v Rim, naletel tam ponovno na tako dobrohotnost, da je po zaslugi darov kardinalov in drugih Rimljanov ter njihove radodarnosti mogel odpeljati iz mesta 10 bivolov, katere je ob velikem začudenju vseh, pripeljal do Clairvauxa z Božjo pomočjo in pod Božjim varstvom ter po zasluženju njegovega svetega očeta. Kajti, kdo se more zadosti čuditi temu, da je mogel slaboten in star mož z dvema mladima fantoma po tako dolgi poti dobro ohranjene, nepoškodovane tako velike in divje živali, dvakrat večje od volov, prignati skozi nevarne pokrajine, mimo razbojnikov in rokovnjačev, posebno še, ker takih živali na tej strani Alp do tedaj še niso poznali? Nekega dne se je mogel izogniti zlobnežem le s težavo. Vendar je prestal vse te nevšečnosti brez škode, ker je Bog varoval svojega zvestega služabnika zaradi molitev sv. Bernarda. Nekoč se je zgodilo, da je moral iti skozi mesto pod oblastjo vodje roparjev, katerih nasilnosti ni mogel nobeden ubežati, če jih ni presegal po moči. Ko je zgodaj zjutraj svetila že zarja in je zapustil travnik, kjer je z živalmi prenočil, je na vso moč prosil Boga in sv. Bernarda, naj ga rešita te grozeče nevarnosti. In glej, zdelo se mu je, da prihajata od daleč naproti dva moža, ki sta nosila v svojih rokah prižgano svečo. Polagoma sta prišla skoraj do njega, nato sta nenadoma izginila izpred njihovih oči in dala božjemu služabniku upanje, da bo ušel. Ko je stopil v hudičevo gnezdo, so ga zadržali in naskočili od vseh strani, da ga oplenijo. Po Božji previdnosti pa so ob isti uri prišli častitljivi možje. Ko so spoznali, da je iz Clairvauxa, so ga osvobodili iz rok napadalcev in dosegli, da je mogel oditi z vsem, kar je imel. Končno je prišel v Clairvaux. Vpeljal je po velikem začudenju vse živali nove vrste, katerih število se je vsak dan bolj množilo, tako da so se razširile od tega kraja po mnogih provincah. Brat pa se je znova posvetil duhovnemu študiju in prevzel svete dolžnosti, ki mu jih je izročil sv. Bernard, na svoje stare rame z vso navdušenostjo. Upal je s ponižno gotovostjo, da bo po zasluženju in molitvah njega rešen večne kazni in užival večne dobrine, ker ga je usmiljeno rešil iz tolikih nevarnosti na potovanju in v svoji milosti privedel nepoškodovanega v svoj Clairvaux.

V pričakovanju

V Letu svetnikov je o svetem Martinu zapisano, da je bil do konca življenja omamljen, ko je pomislil, da se je Bog učlovečil. Da je Bog postal človek in bival na tem »našem« svetu, je svetega Martina nenehno vznemirjalo in ga napolnjevalo z občudovanjem in čudenjem. Težko mu je bilo razumeti, kaj je Boga nagnilo, da se je sklonil tako nizko h grešnemu in padlemu človeku. Kadarkoli je premišljeval o tej čudoviti resnici, sta ga do dna srca pretresla Božje ponižanje in velika ljubezen do človeka. Mogoče se je spraševal s psalmistom: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« Kaj človek pomeni Bogu, da se mu je tako približal in postal eden izmed nas.

Spoznanje o Božjem ponižanju ga je vedno znova vodilo v ponižnost in ljubezen do vseh ljudi, posebej do ubogih in grešnikov. Tako se jim je približal, da so v njem videli Božjega poslanca, moža, po katerem govori Bog sam.

Pred nami so božični prazniki, ki nam hočejo povedati, da se je Bog učlovečil. Če smo preko leta bili zakopani v skrbi vsakdanjega življenja, je božični praznik enkratna priložnost, da se zopet zdramimo in začutimo Božjo ljubezen, ki nas obdaja vsak trenutek. Tudi nas bi morala misel, da se je Bog učlovečil, zame in zate, tako zelo nagovoriti, da bi bili omamljeni tako kot sveti Martin. In to nam Cerkev želi omogočiti s svojo bogato liturgijo, ki v nas dan za dnem skuša buditi hrepenenje po Odrešeniku.

Ne bomo kar naenkrat padli v božično praznovanje. Cerkev nas z adventno liturgijo počasi budi iz vsakdanje naglice in želi, da se ustavimo in razmislimo, kaj se dogaja. Dan za dnem nam kliče, da Odrešenik prihaja tiho, mirno, ne da bi delal hrup. Božič ni hrupni praznik, marveč praznik tihega in veselega srečanja z Gospodom. Bistvo praznovanja se dogaja v srcu, v notranjosti in ne na ulicah in trgih.

Advent je čas priprave na ta čudoviti dogodek, ko Bog prihaja na zemljo. Božično praznovanje je zelo odvisno od adventa. Če nam advent »uide«, potem tudi božič ne bo tisto, kar bi moral biti.

V današnjem času je še toliko bolj potrebna pazljivost, ker nam trgovci že pred začetkom adventa vsiljujejo zamisli, kaj vse potrebujemo za lepo praznovanje. Toda njih prava božična skrivnost, učlovečenje Božjega Sina, prav malo zanima. Oni nam z bogato ponudbo želijo prazniti denarnice, zato nimajo v mislih verskih nagibov.

Cerkev pa hoče ravno obratno. Rada bi nas obrnila v notranjost, v globino človeškega srca. Želi nam dopovedati, da se tisto najlepše božično dogajanje zgodi prav v tihoti mojega in tvojega srca. Zato je advent čas, ko nas Cerkev vodi v pričakovanje. Umirjenost in tiha spokornost adventa naj bi v nas budila misel, da se bo največja skrivnost božične noči zgodila prav v mojem in tvojem srcu in ne na praznično razsvetljeni ulici. Jezus prihaja v moje srce, zato me adventna liturgija kliče k temeljiti pripravi. Ni potrebno nakupovanje, ne razpredanje na tisoče lučic po drevesih, potrebno je iti vase in odpreti svoje srce Gospodu, ki prihaja. On želi priti k človeku. Želi, da bi razumeli njegovo ljubezen, ki ga sili, da »zapušča« nebes nebesa in se spušča v moj vsakdan, poln greha in bede.

Advent je čas priprave srca. Človek bi moral iti vase in vedno bolj globoko odkrivati, kaj se bo pravzaprav zgodilo v božični noči. Bog se sklanja k meni osebno in me želi razveseliti. Želi mi povedati, da zanj nisem le številka v pozabljenih registrih, ampak živi človek, ki je čudovit v Božjih očeh.

Počasi naj bi v adventu doumeli to čudovito Božjo namero. Dan za dnem bolj bi moralo rasti veselje in hrepenenje v človekovem srcu. Hkrati pa tudi zavest da smo ubogi in usmiljenja vredni grešniki. Pa čeprav sem grešnik, četudi sem pozabljal na Božje zapovedi in delal po svoje, Bog ni pozabil name. Ljubi me z Božjo ljubeznijo in se vedno znova sklanja k meni, da bi me osrečil. Prihaja mi naproti z usmiljenjem in odpuščanjem. Zato naj bo eno izmed glavnih adventnih opravil dobra spoved. Ta naj očisti srce in obnovi prijateljstvo z Bogom. Šele v obnovljeni ljubezni se v srečanju med Bogom in človekom lahko zgodi tisti najbolj čudoviti božič, kar jih je mogoče: Bog se je naselil v človekovem srcu, ki je nezadržno hrepenelo po njem.

Samo to je tisti najbolj čudoviti božič. Vse drugo je samo zunanje, ki lahko polepša srečanje med Bogom in človekom, ne more pa ga nadomestiti. Advent je namenjen tihi poti v človekovo lastno srce, da spozna sebe samega in prosi za očiščenje vsega, kar bi lahko oviralo Jezusu pot do srca. V teh štirih tednih bi morali odkrivati, kako velika ljubezen je nagnila Boga, da se je tako globoko sklonil in hoče obiskati, ne kogarkoli, ampak mene in tebe osebno. Zato je Božič namenjen prav meni in tebi, brat, sestra, osebno. Bog prihaja zato, da bi mene osrečil s svojim prihodom. Zato se more pravi božič zgoditi samo v meni, v moji notranjosti.

Ne nakupovanje in brskanje po trgovinah, ne preračunavanje, kaj lahko še kupim, da bom imel čim več dobrot za božič. Potrebno je pobrskati po lastnem srcu in tam narediti red. Tam se bo zgodilo najsvetejše srečanje z Bogom in to bo resnični božič, ki bo spremenil moje življenje. Brez pomena je vse zunanje, če ni Njega, po katerem in zaradi katerega je božič.

p. Branko Petauer

Žetev je velika, delavcev pa malo

Smo sredi adventnega časa. To je čas veselega pričakovanja Gospodovega prihoda. Seveda tudi čas priprave na ta prihod. Tu ima poseben pomen molitev. »Več in bolje moliti!« so zapisali naši škofje v knjižici Pridite in poglejte. To velja tudi pri molitvi za duhovne poklice. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat na dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Nekateri pa boste zmogli za duhovne poklice darovati rožni venec ali iti k delavniški maši. Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve!

Božja ljubezen nas vabi v prijateljstvo

Bog nas hoče osrečiti in se nam podariti. Pušča pa nam svobodo. On nas ne prisili, da bi ga sprejeli. Če ga sprejmemo, se med njim in nami sklene prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. On je rekel apostolom: "Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam" (Jn 15,14).

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež.

Boštjan govori o prijateljstvu med Bogom in človekom takole:

"Bog mora človeku postati prijatelj, kateremu lahko vse zaupa, kajti Bog ni neki oddaljeni Bog, ampak je Ti.

Kakšen odnos do Boga naj zavzame človek, nam prav lepo prikaže zgled dveh, ki se imata resnično rada, tako rada, da sta pripravljena ob vsakem trenutku darovati tudi svoje življenje za drugega. Mislim, da prav tak odnos kaže na pristno vero v Boga, kajti vera ni samo v tem, da priznaš Boga, temveč v tem, da stopiš z Njim v oseben stik in se ravnaš po Njegovih besedah in zgledih."

p. Anton

Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična

 Mi pogosto ljubimo bližnjega iz sebičnih nagibov; od njega pričakujemo kakih koristi zase. Če koga ljubimo zaradi njega samega, ker njemu želimo dobro, je to prava, nesebična ljubezen. Tako nas ima rad Bog. On ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Bog nas ljubi, ker hoče nam dobro, ker nas hoče bogato obdarovati.

Temeljni dar, ki smo ga od Boga prejeli, smo mi sami. V nas je združenih mnogo božjih darov: neumrljiva duša, razum, svobodna volja, zmožnost čustvovanja in spominjanja, telo s svojimi močmi, zdravje.

Vse, kar nas obdaja, je božji dar za nas. Svetniki so videli v vsaki cvetlici, travi, ptici poseben božji dar, posebno božjo pozornost. Zadaj za vsemi stvarmi je Stvarnik, ki nas ljubi in s stvarmi razodeva svojo ljubezen do nas. Neizmernost in moč stvarstva, njegova lepota, različnost in harmonija nam govorijo: Bog nam s svojo ljubeznijo služi.

Največji dar, ki nam ga Bog daje, je on sam. To se je zgodilo z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem Božjega Sina in s poslanjem Svetega Duha. Učlovečeni in na križ pribiti Božji Sin je najbolj čudovito in hkrati nedoumljivo dejanje božje ljubezni do nas. Z učlovečenjem se je Bog dal vsem ljudem, s prihodom Svetega Duha se razen tega daje še posebej vsakemu posamezniku. Z učlovečenjem je Bog prišel med nas, s prihodom Svetega Duha pa v nas. Ko nam je nebeški Oče daroval Sina in po njem poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova modrost, mogočnost in dobrota.

Sv. Janez Evangelist je zapisal:

"Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe" (1 Jn 4,9–10).

Sv. Pavel navdušen vzklika:

"Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega?" (Rim 8,31–32).