Po posvetitvi 30. maja 1943

Škof je poln navdušenja zapisal:
»Hvala Bogu in brezmadežni Materi Mariji, posvetitev brezmadežnemu Srcu Marijinemu se je v vseh župnijah izvršila z veliko pobožnostjo in z močnim zaupanjem. Spokornih procesij se je udeležilo neverjetno mnogo vernikov v res pravem spokornem duhu. Marija je pritegnila k sebi tako številne duše, da še kaj podobnega nismo doživeli.
Res, hvalo smo dolžni Bogu po usmiljeni Materi in Kraljici Mariji! Prisrčno prosim Marijo, naj nakloni svoje posebno posredovanje pri Sinu vsem, ki so sodelovali pri pripravi in izvršitvi posvetitve od pripravljalnega odbora in duhovnikov do slednjega vernika in otroka.«
Seveda se škofovemu vabilu takrat niso vsi odzvali, saj je bil slovenski narod sredi državljanske vojne. Njegov program je sprejel le del Slovencev.

Slovesna posvetitev 30. maja 1943

Glede posvetitve je škof Rožman naročil, naj bo slovesen, globok in lep praznik, ki ga bo pomnil vsak vse svoje življenje. V cerkvi in zunaj naj bo vse tako kakor na največje praznike. Papeževo posvetilno molitev naj molijo vsi v cerkvi navzoči, opravi naj se pri vseh glavnih božjih službah, kolikor jih je v tisti cerkvi. Da bodo verniki vsebino molitve bolje razumeli, naj jim jo duhovniki v pridigi razložijo.
»V vseh župnijah se mora poznati Marijin dan, kakor ga naša škofija še ni obhajala. Vsa Marijina znamenja naj bodo s cvetjem okrašena, v stanovanjih naj pred Marijino sliko ali kipcem ne manjka rož in, če mogoče – lučk. Vsa ta zunanjost naj bo le medel odraz razpoloženja duš in src.
Po posvetitvi pa bo treba vedno znova poudarjati in opozarjati, da smo posvečeni brezmadežnemu Srcu Marijinemu in kakšne dolžnosti od tod izvirajo za nas in kakšne velike pomoči smemo pričakovati od Matere Marije, če bomo v smislu posvetitve nehali žaliti Boga.«
Pred posvetitvijo 30. maja so po župnijah opravili tridnevnico, pri kateri so govorili o posvetitvi. Najbolj slovesna posvetitev je bila v ljubljanski stolnici pred milostno podobo Marije Pomagaj z Brezij. Najprej je imel škof Rožman pridigo, po njej pa je bila slovesna posvetitev, nato pontifikalna škofova maša. Popoldne je v Kranju, nemškem delu škofije, obhajal posvetitev krški škof dr. Andrej Rohracher. Posvetitev je bila ta dan izvršena v vseh župnijskih in drugih cerkvah, kjer je bilo mogoče.

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (2)

Spokorni in spravni dan 29. maja 1943

Najvažnejša duhovna priprava na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je bilo obhajanje petih prvih sobot, ki se je začelo s prvo soboto, 2. januarja 1943, in končalo v soboto prvega maja. Po želji škofa Rožmana naj bi verniki »še ves maj pri šmarnicah svoje duše pripravljali na veliki dan posvetitve«.
Neposredna priprava na posvetitev pa je bila določena za soboto, 29. maja 1943. To je bil za vso škofijo spokorni in spravni dan. Verniki naj bi ga obhajali kakor nekoč vigilije pred večjimi prazniki z mnogo molitve in pokore. Pomnožili naj bi zasebno in skupno molitev. »Kdor more, naj obišče cerkev. Kjer je mogoče, naj bo Najsvetejše izpostavljeno v češčenje, če ne ves dan, pa vsaj nekaj časa zjutraj in pred šmarnicami zvečer. V družinah naj skupno molijo ta dan še posebej za odpuščanje grehov, za spreobrnjenje grešnikov ter v spravo brezmadežnemu Srcu Marijinemu in božjemu Srcu Jezusovemu.«
Glede pokore pravi škof Rožman, »naj bi nas vse najprimerneje pripravila na posvetitev (…) naj ta dan poskušamo tudi v postu kaj malega dodati v duhu spokornosti v zadoščenje za grehe in v smislu fatimskega naročila: 'Iz ljubezni do tebe, o Jezus, za spreobrnjenje grešnikov in v spravo za žalitve, ki jih zadajejo brezmadežnemu Srcu Marijinemu.'«
Glede sprave med ljudmi, ki so sprti ali v sovraštvu, piše škof, da »je pogoj, da bo naša posvetitev Bogu všeč in da jo bo Marija rada sprejela. Srce, v katerem vlada sovraštvo, maščevalnost in zamerljivost, v Božjih očeh ni vredno usmiljenja in odpuščanja. Bog nam odpušča, kakor mi odpuščamo svojim žaljivcem. Zelo zelo se morajo dušni pastirji, spovedniki in kateheti potruditi, da pripravijo vernike na to, da se na spravni dan resnično in odkrito spravijo s svojimi sovražniki, da prenehajo vsakršni spori v družinah in med sosedi. In moliti moramo v ta namen ter prositi še druge za molitev, da bo v soboto, 29. maja, res pravi spravni dan našega vernega ljudstva. Kar najbolj želim in za kar Marijo najbolj prosim, je popolna sprava in iskren sporazum med raznimi skupinami katoličanov. Ta dan naj padejo vsi zidovi, ki v katerem koli pogledu ločijo tiste, ki vsi hočejo biti dobri udje svete Cerkve, da za posvetitev postanemo vsi edini in enotni v duhu apostolata KA, in to ne samo za najbližjo bodočnost, ki kaže, da bo težka in odločilna, ampak tudi za daljno bodočnost, za ono dobo miru, ki jo je Marija napovedala in v kateri bomo morali marsikaj na novo in temeljiteje graditi.«
Vrhunec spokornega in spravnega dne je bila velika spokorna procesija vseh ljubljanskih župnij. Na čelu vsake župnije je bil župnik s spokornim križem v roki. Vse župnije so se zlile v eno samo spokorno procesijo, na čelu katere je šel škof Rožman s spokornim križem v rokah. Procesiji je dala marijanski značaj čudodelna podoba Marije Pomagaj z Brezij, ki jo je nosilo šestnajst bogoslovcev na lepo okrašenem odru. Po ljubljanskih ulicah je odmevala molitev rožnega venca, Marijinih pesmi in litanij. Vsi so se zbrali na rakovniškem stadionu.
V Bogoljubu je zapisano: »Pomenljiv govor svojega nadpastirja so udeleženci do pičice slišali in razumeli, saj je bil postavljen ojačevalec. Ko je prevzvišeni omenil, da so glas iz Fatime povečini sprejeli tudi pri nas, saj nosi v sebi rešitev iz naših stisk, je nato opozoril na nujnost, ki je pogoj za uslišanje: varovati se moramo greha in se ne izgovarjati, da nismo tako hudi grešniki, kakor so drugi in drugod. Kdor se s tem izgovarja, kaže, da se ne mara poboljšati … V naših rokah je, da skrajšamo dneve gorja. Pred podobo Marije Pomočnice, ki smo jo tolikokrat prosili milosti in bili tudi uslišani, sklenimo za trdno, da hočemo za naprej živeti po Božjih zapovedih. Božje zapovedi naj bodo trdni temelj, na katerem bomo zgradili boljšo bodočnost svojemu narodu.«

Teža in plačilo križa

To škofovsko geslo si je izbral nekdanji ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Dobesedno se je uresničilo na njem in na tistih, ki so mu sledili.
Jezus bi nas lahko odrešil tudi brez križa. Izbral pa je križ, kar kaže, da je v njem posebna vrednost. To je takrat, kadar je križ povezan z ljubeznijo iz pokorščine in tako postane znamenje največje ljubezni. To je bilo pri Jezusu.
Naš križ prinaša podobne sadove kakor Jezusov križ. Seveda le, če svoj križ povezujemo z njegovim križem in ga nosimo s potrpežljivo ljubeznijo. Naš križ dobiva vso svojo odrešenjsko moč iz Jezusovega križa.
Sv. Pavel je ob dejstvu svojega trpljenja zapisal: “Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten” (2 Kor 12,9 s).
Pravilnega gledanja na križ se učimo pri svetnikih. Sv. Roza iz Lime je v pismu zdravniku Castillu zapisala, kaj ji je glede vrednosti trpljenja razodel Jezus: “Naj se vsi zavedajo, da za trpljenjem vedno prihaja milost. Naj se prepričajo, da pot do izredne milosti vodi samo skozi hudo trpljenje. Ene same stopnice vodijo v nebesa. Brez križa ni poti v raj.”
Bog po sv. Katarini Sienski pravi o popolnih: »Veselijo se, ko trpijo bolečine. Niso samo potrpežljivi, ampak se ponašajo z mnogimi stiskami zaradi mojega imena.”
Bolečina je kakor glas zvonca, ki nas kliče k molitvi. V bolečini spoznamo Božji obisk in klic k spreobrnjenju.
“Križ je pot do vseh kreposti,” je dejal sv. Tomaž Akvinski.
Sv. Rajmund Penjafortski je zapisal: “Bog varuj, da bi bili med tistimi, ki žive lagodno, mirno in varno in jih ne tepe Božja šiba. Živijo v zadovoljstvu, toda v trenutku lahko padejo v pekel. Nasprotno pa morajo vašo čistost in pobožnost preizkusiti pogosti udarci, ker ste Bogu všeč in po volji. Postati mu morate vdani do najpopolnejše iskrenosti. Če se pomnože nad vami bolečine, jih morate sprejeti z veseljem in kot dokaz Božje ljubezni.”
Tomaž Kempčan ugotavlja. “Če voljno nosiš križ, bo tudi tebe križ nosil in te privedel do zaželenega cilja, kjer bo namreč konec vsega trpljenja, dasi ga tukaj ne bo.”
“Ko boš tako daleč, da ti bo bridkost sladka in prijetna zaradi Kristusa, tedaj vedi, da je dobro s teboj, zakaj našel si raj na zemlji. Dokler ti je težko trpeti in bi rad trpljenju ubežal, dotlej ti ne bo dobro in bridkost, ki pred njo bežiš, bo vedno za teboj. Če se vdaš v to, kar mora biti, to je, da trpiš in umiraš, bo kmalu bolje in našel boš mir.”
Če smo deležni teže križa, bomo deležni tudi plačila križa. Mala Terezija se sprašuje: “Ali je še kje večje veselje kakor trpeti iz ljubezni do tebe? Čim večje je trpljenje in čim manj pada drugim v oči, tem bolj blažen je tvoj nasmeh, moj Bog! Pa recimo, da bi tudi ti tega ne videl ali ne upošteval (kar seveda ne more biti), bi bila vendar srečna v svojem trpljenju, ker bi upala, da bom s solzami preprečila ali zbrisala vsaj en greh zoper vero.”
p. Anton

Ljubezen Božjega Srca (15)

Spreminjajmo križ v ljubezen do Križanega

Križ je tisto, kar težko sprejmemo. Po naravi se križa branimo. Šele če odkrijemo v njem globlji smisel, se ga oklenemo. To je takrat, kadar spoznamo, da je sprejem križa iz ljubezni do Jezusa dokaz največje ljubezni do njega. Če Jezusa resnično ljubimo, smo pripravljeni zanj tudi trpeti in iti po isti poti, kakor je šel on. Seveda, z njegovo pomočjo!
Jezus nas vabi: “Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj” (Lk 9,23).
Pri Tomažu Kempčanu beremo: “Gospod, rad bom zate trpel, kar koli pride name. Prostovoljno bom sprejemal iz tvoje roke dobro in hudo, sladko in grenko, veselo in žalostno, in zahvaljeval se ti bom za vse, kar se mi prigodi.”
V bolečini – svoji in drugih – se srečujemo s trpečim Kristusom, ki je na križu vse naše bolečine sprejel nase in jih odrešil. Da bo srečanje z bolečino hkrati srečanje s trpečim Kristusom, moram bolečino zavestno sprejeti in ji reči 'da'.
Sv. Pavel je zapisal: “Meni pa Bog ne daj, da bi se hvalil, razen s križem našega Gospoda Jezusa Kristusa, po katerem je bil svet križan zame, jaz pa svetu. Jaz namreč nosim Jezusova znamenja na svojem telesu” (Gal 6,14.17).
Bl. Henrik Suso je molil: “Gospod, ti si moja edina ljubezen, nikar me ne zapusti! V tem življenju ravnaj z menoj, kakor ti je všeč, in daj mi, kolikor križev hočeš. Popolnoma sem vdan v tvojo voljo. Samo to te prosim: nikar ne dopusti, da bi kdaj grešil in se tako ločil od tvoje milosti.”
Z Bogom nismo vedno enako močno povezani. Zato tudi križ lažje ali težje prenašamo. Tomaž Kempčan svetuje zatekanje k svetim Jezusovim ranam: “Če se boš namreč pobožno zatekal k svetim Jezusovim ranam in k dragocenim sledovom njegovih ran, boš v bridkosti občutil veliko moč, ne bo ti dosti mar preziranja pri ljudeh in mirno boš prenašal opravljive besede.”
Sv. Janez od Križa je zapisal: “Kdor hoče imeti dostop do bogastva Kristusove modrosti, mora skoz ozka vrata, ki se imenujejo križ. In malo jih je, ki želijo vstopiti. Dosti pa je takih, ki si želijo (brez križa) tistih radosti, do katerih pride človek samo po križu.”
Ko je bolno Malo Terezijo nekega jutra mati Agneza Jezusova vprašala: “Kajne, danes ste spet imeli preizkušnje?” je odgovorila:
“Da! Toda… saj jih ljubim!… Vse imam rada, kar koli mi Bog pošlje!”
“Strašno je, kar trpite!”
“Ne, ni strašno! Kako naj bi bilo mali žrtvi ljubezni strašno, kar ji pošilja njen Ženin? Nikoli ne zahteva od mene več, kakor morem v tistem trenutku prenesti. In če mi v naslednjem hipu bolečine pomnoži, mi vlije tudi več poguma.”

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013

JUNIJ
8. – 9. Skupnost Emanuel
9. ob 14.30 Bernardova družina
13. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki
16. ob 14.30 molitvena skupina
23. – 29. p. Krištof Čufer, Post in tišina
27./28. skupina duhovnikov

Papež Frančišek in fatimska Marija nas vabita k mesečni spovedi

Papež Frančišek je pri svoji prvi sveti maši, ki jo je daroval kot papež v župniji svete Ane v Vatikanu, spregovoril o Božjem usmiljenju in med drugim dejal:
»Izročiti se Božjemu usmiljenju, ni vedno lahko, ker gre za nedoumljivo skrivnost, vendar moramo to storiti! Rekli mi boste:
'Oče, če bi vi poznali moje grešno življenje, ne bi tako govorili.'
'Zakaj? Kaj si storil?'
'Hude stvari.'
'Toliko bolj! Pojdi k Jezusu. On ima rad, da mu pripoveduješ te stvari! On vse pozabi. On ima izredno sposobnost pozabljanja. On pozabi, te objame, te poljubi in ti reče le eno: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in odslej ne greši več! (Jn 8,11). Samo to ti svetuje.
In ko je mesec naokrog, smo zopet v isti situaciji. Vrnimo se zopet k Gospodu! On se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi za odpuščanje. Zato prosimo za milost, da se ne bi nikoli naveličati prositi odpuščanja. O, bratje in sestre, Božje obličje je obličje usmiljenega Očeta, ki ima vedno potrpljenje z nami.
Ste že kdaj razmišljali o Božji potrpežljivosti? O potrpežljivosti, ki jo ima z vsakim izmed nas? On nas razume, on nas vedno pričakuje, on se nikoli ne naveliča odpuščati, če se le vrnemo k njemu s skesanim srcem. Neizmerno je Božje usmiljenje, pravi psalm.«
Tudi ob molitvi prvega angelovega češčenja na trgu svetega Petra je papež Frančišek nadaljeval z isto temo: »Vsako dejanje usmiljenja naredi svet manj hladen in bolj pravičen. Moramo dobro razumeti Božje usmiljenje, usmiljenje tega nadvse potrpežljivega Očeta. Prerok Izaija pravi, da če bi bili naši grehi rdeči kot škrlat, jih Božja usmiljena ljubezen spremeni v bele kot sneg. To je lepa misel o usmiljenju. Spominjam se, ravno sem postal škof, bilo je leta 1992, ko je obiskala Buenos Aires fatimska Marija romarica, in se je darovala množična maša za bolnike. Med tisto mašo sem šel spovedovat. In ko je bila maša skoraj pri koncu, sem vstal, ker sem moral oditi na neko birmo. Pa je prišla k meni starejša ženica, ponižna, zelo zelo ponižna, stara nad osemdeset let. Jaz sem jo pogledal in sem ji dejal:
'Nona,' kajti pri nas tako kličemo starejše žene, 'nona, vi bi se radi spovedali?'
'Da,' mi je rekla.
'Pa saj vi nimate grehov,' sem dejal.
In ona mi je rekla: 'Vsi jih imamo.'
'Toda, morda vam jih Gospod ne bo odpustil.'
'Gospod vedno odpušča,' mi je rekla z gotovostjo.
'Toda kako vi to veste, gospa?'
'Če Gospod ne bi vsega odpuščal, svet ne bi obstajal.'
Pa mi je prišlo, da bi jo vprašal: 'Povejte mi, gospa. Ste vi morda študirali na Gregorijanski univerzi? Kajti to je modrost, ki jo daje Sveti Duh, notranja modrost v odnosu do Božjega usmiljenja.'
Ne pozabimo teh besed: Bog se nikoli ne naveliča odpuščati, nikoli! On je ljubeči Oče, ki vedno odpušča, ki ima usmiljeno srce za nas vse. In tudi mi se naučimo biti usmiljeni z vsemi. Kličimo priprošnjo Marije, ki je na svojih rokah nosila Božje usmiljenje, ki se je učlovečilo.«
Isto naroča tudi fatimska Marija ob prvosobotni pobožnosti. Papež Frančišek in fatimska Marija nas vabita k pogostni spovedi.