Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 23. april 2013

Romanje na Barbano


Z Bernardove družino bomo 12. maja poromali na Barbano. To je majhen otoček pri Gradežu v Italiji. Marijina božja pot ima začetke že v 6. stoletju. Tja so veliko romali primorski in beneški Slovenci. Peljali se bomo z avtobusom do Gradeža, nato z ladjico do otočka z Marijinim svetiščem. Z nami lahko poromajo tudi vsi tisti, ki jih to romanje zanima in niso člani Bernardove družine. V cerkvi bomo imeli sveto mašo in šmarnično pobožnost. Po sveti maši bo dovolj časa za ogled otoka in cerkve. Malico vzemite s seboj v popotni torbi.
Spored romanja:
Odhod: ob 6.30 iz Stične, ob 7,15 izpred cerkve na Rakovniku, ob 8,45 iz Sežane 
Odhod ladjice: 10:30
Sveta maša ob 12,00
Cena prevoza: 25 EUR (če bo poln avtobus 48 sedežev)
Povratek ladjice: 16:30
Vrnitev v Stično okoli 19. ure.
Prijavite se p. Branku na telefon: 031-68-78-02
ali na elektronsko pošto: branko.petauer@rkc.si

petek, 19. april 2013

Bel dim za papeža Frančiška - Pričevanje očividca p. Nikolaja


V sredo, 13. marca, me ob 17h pokliče p. Rafael, če grem na Trg sv. Petra v Vatikanu. Odgovoril sem, da ne, saj je močno deževalo in da papež tako in tako ne bo izvoljen danes. Ko smo na Trgu, vsi strmijo v ogromne ekrane, ki pa kažejo le tisti tanki dimnik nad Sikstinsko kapelo, a dima ni. Ne črnega ne belega. Dobro smo premočeni. Seveda nestrpno gledamo v tisti dimnik, od koder pa nič.

Trg je že sedaj izredno napolnjen, zaradi dvignjenih dežnikov pa imamo težavo, da bi videli veliki ekran pred nami. Vse polno je televizijskih kamer, snemalcev, turistov, Rimljanov in ostalih radovednežev. Naenkrat pa se iz dimnika pojavi neko čudo, in v prvem trenutku ni nikomur jasno ali je belo, ali je črno. Potem pa ja, seveda, bel dim. Pa še kako bel in gost. In seveda aplavz in vzkliki.

Ljudje se objemajo, množica pa se avtomatsko zažene naprej, da bi bili bližje tistemu osvetljenemu balkonu, iz katerega se bo gotovo še nocoj pokazal novi papež. Beli dim pa kar ne neha. To je torej to. Nisem si mislil, sem si pa želel, da bi kdaj doživel ta trenutek. Vem, da se sedaj začenja čakanje. Najmanj 50 minut, vmes pa se Trg vedno bolj in bolj polni.

Ekrani prikazujejo posnetke te nepregledne množice, potem izvemo, da nas je vsaj 150 tisoč, vmes se za nekaj trenutkov pokaže slovenska zastava z grbom. Kakšen lep pogled. Še zmeraj dežuje a veliko manj. Z bližnjimi Italijani se začnemo pogovarjati; menijo, da bo gotovo prišel na balkon kardinal Scola, češ, izvolili so ga tako kmalu, mora biti eden glavnih kandidatov. Ne vem. Čakajmo in dočakajmo.

Sam mislim, da ne bo Evropejec, kljub napovedim. Bolj pričakujem, da bomo slišali ime Odilo-Peter, torej oni iz Sao Paola. Gneča pa je vedno večja in večja in dežniki zakrivajo moj strateški pogled na ekran. Potem mi Italijani pred mano obljubijo, da bodo zaprli dežnik, ko se pojavi papež. Sedaj se pojavijo švicarski gardisti v svečanih, modrih uniformah in s helebardami korakajo na plato pred vhodom. Za njimi še italijanska vojska, marinci in seveda pleh muzika. Posnetek pokaže še rimskega župana.

Vse to le v 20-30. minutah. Švicarji dobijo izjemen aplavz. Zdi se mi, da se je zavesa na balkonu premaknila. Vsi se oziramo tja gor. A še bo treba čakati. Mislim, da do osmih. Končno. Sedaj pa gre zares. Prižgejo se vse luči na baziliki in tudi znotraj. Vrata se odpro in ven vstopi kardinal Touran, ki s francoskim naglasom izreče slavni Anuntio vobis gaudium magnum: Habemus papam. Kakšen aplavz. A kaj to on govori? Jorge Mario Bergoglio, Franciscus!

Množica vzklika: »Viva il papa!« a večina se spogleduje, kdo je to. Spomnim se tega imena, da je bil resen kandidat že 2005 a več ne vem. Nekdo za mano pravi: »Argentinec, pa še jezuit. Ime pa mu bo Frančišek.« Kakšna milost, si mislim. Cerkev ubogih za uboge! Bogu hvala! Kardinal se umakne. Spet čakanje. Še dvajset minut. Trg je nabito poln in nehalo je deževati. Pod glavni balkon razgrnejo rdeč tepih, ogrinjalo se odpre, najprej križ, za njim pa v daljavi vidim postavnega papeža v belem. Aplavz, vzkliki: »Francesco, Francesco, Francesco ...«

In na sebi ima le talar, ni rdečega ogrinjala, ni zlate štole, naprsni križ je preprost, železen ... Ker sem videl fotografije tiste sobe, ki ji rečejo tudi soba solza, kjer papeža preoblečejo in ker sem videl, da je tisto rdeče ogrinjalo z belim hermelinom bilo pripravljeno, sem prepričan, da je sam tako hotel.

Človek iz Latinske Amerike je prava izbira. Ko nas preprosto nagovori, zavlada popolna tišina. Še bolj pa takrat, ko pravi, naj mi prosimo blagoslova zanj. Sledi blagoslov mestu in svetu. Umaknejo mu mikrofon, a novi papež je ganjen in z nasmehom opazuje tisočglavo rimsko množico.

In želi povedati še nekaj; hitro mu primaknejo mikrofon, doda pa le, da želi jutri obiskati Marijino cerkev, da se kmalu vidimo, in nam preprosto zaželi lahko noč. Zdi se, da je zavladal pokoj in globoko zadovoljstvo, tisoči mobiteli, ki so vse to snemali, počasi ugasnejo. Mi pa se z množico poslovimo zadovoljni in hvaležni, da smo lahko bili prisotni ob tem zgodovinskem dogodku.
p. Nikolaj Aracki

četrtek, 28. marec 2013

Vsak izmed nas ima pozorno in ljubečo Mater


Vsak izmed nas ima pozorno in ljubečo Mater

Thérèse Cornille (13. maj 1917 – 4. december 1989), dekle, ki se je formiralo v Katoliški akciji ženske delavske mladine, je ustanoviteljica ognjišč oziroma skupnosti za mlada dekleta v težavah, in ognjišč za neporočene mamice. Prizadevala si je, da bi dekleta, zlasti tista, ki so trpela pomanjkanje ljubezni in nežnosti, izvedela, da imajo nadvse pozorno Mater, ki jih ljubi, ki ljubi vsako osebno.
Svojim duhovnim hčeram je dejala: »Kolikor bolj se družimo z Bogom, ki je Ljubezen, in Marijo, ki je ena sama materinska nežnost, toliko bolj širimo in množimo to radost okrog sebe, v svoji skupini, v vseh medsebojnih odnosih. Ta čudoviti ogenj, ki žari, razsvetljuje in ogreva, bo kot magnet pritegnil mlada dekleta.«
»Prizadevajmo si za to neskončno nežnost v svojih srcih, da bi v njih kraljeval Gospod sam ali bolj natančno: položimo svoje srce v njegovo, svoje srce v Marijino Srce, da bi v nas prebivala radost Svete Trojice in da bi jo mogle deliti z vsemi našimi hčerami, z vsemi tistimi, ki jih srečujemo.«
»Mlada dekleta bodo mogla razumeti, da je Marija njihova Mati, če bomo na dan, ko praznujemo obletnico ustanovitve naše skupnosti, 8. decembra, na praznik Brezmadežne, znale prirediti čudovito praznovanje.«
Neka dekle iz skupnosti je takole pričevala: »Praznovanja, ki jih preživljamo skupaj, me spreminjajo. V tem vzdušju pride na dan odmev moje notranjosti. Če me je ta dan kdo ranil, prizadel, dobim moč za odpuščanje in za nadaljevanje odnosa s to osebo, namesto, da bi zagrenjena trpela v svojem kotičku.«

torek, 26. marec 2013

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV




27. Nova polomija

Peter je bil pri ljudstvu vsak dan bolj priljubljen, pa tudi drugi apostoli, ki so vsi delali čudovita dela. Drugi izmed dvanajsterice so hodili oznanjat, krščevat in ozdravljat po Judeji, velika prijatelja Peter in Janez pa sta polagoma urejala jeruzalemsko versko občino.
Prav kmalu pa je Peter naletel na ovire, ki jih je bilo treba premagati. Marsikaterega moškega sta mnogoženstvo in ločitev zakona najbolj ovirala, da bi sprejel novi nauk. Mnogoženstvo ni bilo prepovedano, ločitev pa je bila zakonsko dovoljena.
Za prešuštvovanje so imeli le, če se je moški spečal z omoženo žensko. Če pa je poročen mož imel razmerje z neporočeno žensko, tega niso smatrali za prešuštvovanje. Tako so lahko imeli priležnice, ki so služile v hiši, kakor pri poganih sužnje. Če so seveda ženske bile Izraelke, jih niso smeli imeti za sužnje, ker je bil njihov položaj z zakonom urejen.
Če je Izraelec imel eno ali več priležnic in je hotel sprejeti krst, so mu povedali, da bo smel sprejeti to milost samo, če druge ženske odpusti in obdrži le svojo zakonito ženo. Seveda se je marsikdo, ki je prej želel biti krščen, umaknil, ko je slišal za ta pogoj. Nekateri so bili žalostni, drugi pa so se jezili na ta novi nauk in se pridružili sovražnikom Kristusovih vernikov. »Mar ni zapisano v svetih knjigah, da je celo sam kralj David imel več priležnic, da ne govorimo o Salomonu?« Tako so se prepirali, a Peter in tovariši niso odnehali.
Marsikomu je spreobrnjenje preprečila ‘ločitev’. Kot Izraelci so hoteli biti še naprej deležni pravice, ki jim jo je bil dal Mojzes in ki je bila zakonsko uvedena tudi v vsem rimskem cesarstvu. »Čemu nam nalagajo to zoprno omejitev?« je marsikdo godrnjal in zato ni maral sprejeti Kristusovega nauka.
Zakon je Izraelcem prepovedoval jemanje obresti in oderuštvo, a samo v trgovanju z Izraelci samimi, ne pa v kupčijah s pogani. Tako so si Izraelci zakon tudi na splošno razlagali. Iz tega so nastajale spet velike težave, če so prosili za krst Judje, ki so se ukvarjali z oderuštvom pri menjavanju denarja, ali pa so za posojila poganom jemali visoke obresti.
O tem sem se dosti pogovarjal z Zahejem in drugimi cestninarji. Zahej mi je rekel: »Dostikrat je lažje odpustiti priležnice kakor povrniti krivično blago. Po Učenikovi milosti sem jaz zmogel oboje in poslej imam le mater svojih otrok.«
To so bile težave, ki so izvirale iz starih navad. Z ozirom na vero pa so bile težave včasih še večje. Ob velikih čudežih, ki jih je storil in ki jim je bilo priča toliko ljudi, pač ni bilo preveč težavno verovati, da je Jezus obljubljeni Mesija. Pa četudi bi tega ne verjeli, jim je bil Jezus vsaj prerok, največji izmed vseh. A verovati, da je ta Jezus, ki so ga mnogi poznali kot tesarjevega sina, v resnici Božji Sin, to je za marsikaterega bila neumnost, pravo bogokletje. Zlasti pa še, ker je bila tu obsežena tudi vera v Sveto Trojico, kar se je Judom zdelo kot vera v tri Bogove, kar po njihovem ugonablja vero v enega samega Boga, temeljno versko resnico izraelskega ljudstva. Popolnoma pa jih je končno zmedlo še dejstvo, da je Jezus umrl na križu kot zločinec.
Ko zdaj – čez sto let – premišljujem o teh težavah, ki so se mi zdele nepremagljive, vidim v pokristjanjenju toliko svojih izraelskih rojakov ogromno delo, ki so ga opravili Peter in njegovi tovariši, ki jih je navdihnil in podprl Sveti Duh. Sicer si ni mogoče razložiti, da je vendarle toliko ljudi sprejelo krščanstvo v narodu, ki je tako trdovraten kot naš.
O vseh teh težavah so se pogovarjali Izraelovi duhovniki in so se o njih ognjevito prerekali tudi v najbolj znameniti jeruzalemski šoli, ki jo je vodil stari Gamaliel, imenovan tudi veliki Rabban. On je bil naslednik slavnega Hilela, ki je to šolo tudi ustanovil.
V svojih zapiskih imam zabeleženo zanimivo obravnavo v tej šoli, ki sem jo takrat sam poslušal. Nikodem, ki je bil Gamalielov sorodnik in pristaš njegove šole, me je nekoč povabil: »Vem, da te zanima vse, kar se nanaša na Učenikov nauk. Bi hotel poslušati, kako bodo to obravnavali v Gamalielovi šoli?«
»Seveda! Prav zanimalo me bo, kako bodo mladi farizeji govorili proti. Sklepam namreč, da so nam vsi nasprotni.«
»V tem se motiš, dragi Ben Hered! Med Gamalielovimi učenci so namreč res zagrizeni nasprotniki Jezusovega nauka, a so tudi goreči zagovorniki Sina Božjega. Danes si bosta stopila nasproti dva najslavnejša Gamalielova učenca: Štefan in Savel iz Tarza.«
»Štefana poznam,« sem mu odgovoril. »Mladenič velikega govorniškega daru, ki gladko in lepo govori grško in ki dobro pozna Sveto pismo, je nenavadno dober do revežev, je poznal Učenika in večkrat poslušal njegovo besedo ter ga ljubi z vsem žarom svojega mladega srca. Onega Savla iz Tarza pa ne poznam.«
»Saj bi ga tudi težko mogel poznati, ker je še precej mlad in je bil vzgojen v šoli v Tarzu. Izraelec je od glave do peta, silen farizej in narodnjak, čeprav je rimski državljan. Ni dolgo tega, kar je prišel sem, kamor ga je privabil Gamalielov sloves. Kakor mi je ta povedal, spada Savel med njegove najodličnejše učence. Odlikuje pa se bolj po svojih spisih kot po svoji zgovornosti.«
Ko sva stopila v Gamalielovo šolo, se je razgovor pravkar začel. Štefan je pričel govoriti z nepremagljivo zgovornostjo in svetopisemski reki so mu kar vreli iz ust. Zares sem ga občudoval.
Ne bom navajal vseh njegovih besed, ampak le izvleček iz njegovega govora: »V prejšnjih časih je Bog večkrat in na razne načine govoril našim očetom po prerokih, nazadnje pa nam je v naših dneh govoril po svojem Sinu, katerega je postavil za dediča vsega, kar je ustvaril. Ta Sin je odsev Očetovega veličanstva in podoba Očetove biti, ki ga brani s svojo mogočno besedo. Ko nas je očistil naših grehov in je umrl ter potem vstal, zdaj sedi na desnici Božjega Veličanstva. In ta Sin, ki je prevzel naše meso, je Jezus Nazarečan, ki so ga naši duhovniki skupaj s pogani dali križati.«
»Potemtakem,« je zaklical Savel, »ti veruješ, da ta Nazarečan ni samo obljubljeni Mesija, ampak da je celo Sin Najvišjega?«
Štefanu je obraz zažarel in odločno je pribil: »Jezus Nazarečan je resnično Mesija, večji od vseh prerokov, večji od Mojzesa, večji od angelov, ker je pač Božji Sin, kateremu je Bog govoril (Ps 2,7): ‘Moj Sin si ti, jaz sem te danes rodil (Ps 110,1). Sedi na mojo desnico, dokler ne položim tvojih sovražnikov za podnožje tvojih nog.’ Edinole v njegovem imenu je zveličanje. Stara zaveza je končana, pričela se je nova! Ker pa je prišel med svoje in ga njegovi niso sprejeli, bo njegovo kraljestvo prešlo na pogane ...«
»Na pogane?« je zavpil Savel. »Na one neobrezane pse? Kaj pravite k temu bogokletju?«
Nekaj poslušalcev je začelo mahati in kričati: »Bogokletje! Bogokletje!« Drugi pa so rekli: »Jezus Nazarečan je Božji Sin in se edinole v njegovem imenu moremo zveličati; v njegovem imenu je Peter ozdravil hromega pri Lepih vratih.«
Obe stranki bi se bili prav gotovo še huje sporekli, ko bi jim Gamaliel s svojo veljavo ne ukazal umolkniti, rekoč: »Možje Izraelci, dobro preudarite, kaj nameravate narediti s temi ljudmi! ... Rečem vam: Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Zakaj če izvirata njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu!«
Razkačen je vstal Savel in zaklical: »To delo ne more biti Božje, jaz ga bom uničil!« Izzivalno je pogledal svojega tovariša Štefana in odšel z dvora naravnost v hišo velikega duhovnika Kajfa.
Ker so romarji že odšli, je Jeruzalem dobil spet vsakdanje lice.
Peter se ni zmenil za grožnje in je vsak dan oznanjal vero v križanega Jezusa, ki je umrl in vstal in ki je samo v njegovem imenu zveličanje. V templju, v shodnicah in v zasebnih hišah so Peter in apostoli učili nove vernike in polagoma gradili Kristusovo Cerkev.
Savla je vsega prevzela izraelska verska vnema in je sklenil ugonobiti nastajajočo Cerkev. Zato je odšel h Kajfu zahtevat, naj zapre in kaznuje te novotarje, ki so tako zmedli versko življenje v Jeruzalemu.
Po prvi polomiji si prestrašeni Kajfa nekaj časa ni upal nič ukreniti, ker se je bal novega poraza. Slednjič pa se je le vdal Savlovi vztrajnosti in vnemi. Sklical je več duhovnikov in saducejev ter po njihovem nasvetu sklenil zdaj Petra in tovariše vreči v ječo. Ker so apostoli vedno hodili v tempelj molit, so jih stražarji lahko prijeli in vsakega posebej vrgli v ječo, da se ljudstvo ne bi razburilo.
Apostoli se niso upirali, zato je le malokdo vedel, da so jih zaprli. V ječi pa so vsi skupaj, kakor navadno, dvigali svoje molitve k Bogu in potem mirno zaspali.
Zgodaj zjutraj pa jih je prebudil angel Gospodov, jim odprl vrata in rekel: »Pojdite, stopite v tempelj in govorite ljudem vse besede tega življenja!«
Kajfa je ponoči slabo spal in pozno vstal. Ukazal je sklicati veliki svet, da bi obsodili apostole. Dopoldne so se zbrali na posvet duhovniki in starešine, katerim je Savel z veliko vnemo dopovedoval, da je te hujskače treba ostro kaznovati.
Kajfa je poslal stotnika tempeljske straže z oddelkom vojakov, naj priženejo obtožence, Savel pa jim je zabičal, naj pazijo, da jim ne uidejo. Gamaliel, ki je bil tudi na posvetu, je miril razboritega Savla: »Sinko, ne razburjaj se toliko zaradi tega! Zapomni si, kar sem vam rekel: ‘Če je to človeško delo, bo razpadlo, če pa je Božje, ga ne bomo mogli uničiti.’«
Savel je nejevoljen odšel in godrnjal: »Otročji starec zmeraj blebeta isto. Bomo že videli, da to ne more biti od Boga ...« Nemirno je pričakoval obtožence. Tedaj je ves bled prihitel častnik tempeljske straže in ne meneč se za Savla, ki ga je vprašal po jetnikih, stopil h Kajfu in mu z razburjenim glasom povedal: »Ječo smo našli skrbno zaklenjeno in straže so stale pred vrati. Toda ko smo odprli, nismo našli v njej nikogar!«
»Kako je to mogoče?« je zavpil Kajfa. »Kdo jim je odprl vrata!? Kaj so počeli stražniki?«
»Tam so bili in tokrat niso spali …«
Kajfa se je spomnil, kako je bilo, ko je vstal Jezus in ga je to še bolj poparilo. Ko si je nekoliko opomogel, je vprašal: »Kje so ti ljudje? Če jih ni v ječi, iščimo jih po vsem Jeruzalemu, dokler jih ne najdemo!«
»Jaz jih bom poiskal!« se je ponudil Savel. »Ukaži, naj mi dajo nekaj vojakov.«
Ko je Savel odhajal, je priskakljal od nekod nekdanji hromec Ozan in zaklical Kajfu: »Glejte! Možje, ki ste jih vrgli v ječo, stoje v templju in učijo ljudstvo!«
Hana je pri teh besedah rekel svojemu zetu Kajfu: »Nova polomija, sinko! To je že druga.«
Strašno slabe volje je veliki duhovnik zavpil: »Pojdite ponje!« Hana pa je dodal: »Privedite jih zlepa. Ne verjamem, da bi se upirali; če pa se bodo, jih raje pustite, da se ljudstvo ne upre.« Kajfu pa je zašepetal na uho: »Pazi, da se ti še tretjič ne izmuznejo.«
––––––––
Kmalu po tem je veselih obrazov vstopilo vseh dvanajst apostolov. Kajfa jih je takoj nahrulil, češ da ga niso ubogali. S Petrom vred so mu soglasno odgovorili. »Boga je treba poslušati bolj kot ljudi. Bog naših očetov je obudil Jezusa, ki ste ga vi pribili na les in usmrtili.«
Kajfa in njegova družba niso vedeli, kaj bi storili. Tedaj je Gamaliel spregovoril svoje zgodovinske besede in v veliko Savlovo jezo sklenil z besedami, ki jih je že večkrat izrekel: »Roke proč od teh ljudi in izpustite jih! Kajti če sta njihov načrt in njihovo početje od ljudi, bosta propadla; če pa izhajata od Boga, jih ne boste mogli uničiti, temveč se boste znašli v boju proti Bogu.«
Vsi razen Savla so rekli, da jih je treba odpustiti. Tedaj je Kajfa besno zakričal: »Spustim jih, prej pa naj jih bičajo! Tako si bodo zapomnili, kar sem jim ukazal, naj ne govorijo več o tistem človeku!«
Res so jih hudo pretepli. Vendar so apostoli zapustili veliki zbor, veseli, da so bili vredni trpeti zasramovanje zaradi Jezusovega imena. Ljudstvo pa jih je navdušeno sprejelo, ko so spet prišli v tempelj in govorili o Kristusu Jezusu.
Ves togoten je rekel Savel svojim tovarišem: »Ne razumem, kako so ti sleparji prišli iz ječe pri zaprtih in zastraženih vratih …« Te besede je slišal Ozan in mu odgovoril: »Ali se ti ne zdi lažje priti pri zaprtih vratih iz ječe, kot pa ozdraviti od rojstva hromega človeka? Poglej mene in ne čudi se tako zaradi ječe!«
p. M. de Heredia

nedelja, 24. marec 2013

O veliki ponižnosti samostanskega brata




Neki samostanski brat iz skupnosti bratov iz Clairvauxa, ki je bil brez graje v svojem življenju in častitljivega vedenja, je prispel po težki bolezni do svoje zadnje ure. Blaženi Bernard ga je obiskal, pristopil k njemu in ga okrepčal z naslednjimi besedami: “Zaupaj, moj sin, da boš že kmalu prešel od smrti v življenje, od truda tega časa v večni počitek.” On pa je odgovoril z velikim zaupanjem: "Ali ne grem k svojemu Gospodu in Stvarniku?

Resnično, v to zaupam in sem prepričan, da bom hitro videl dobroto Gospoda v deželi živih.” In ker je blaženi oče, moder zdravnik in skrben pastir, imel glede tega človeka brez izobrazbe velik strah, da ta odgovor temelji bolj na arogantni predrznosti kot na čistosti vesti, je rekel: “Naredi znamenje križa na svojem srcu, brat, naredi znamenje križa na svojem srcu! Kaj to pomeni, kar si rekel? Od kod si je mogla domisliti tvoja predrznost tako velike zahteve? Ali nisi ti tisti revni in obžalovanja vredni človek, ki ni nič ali skoraj nič imel na tem svetu in zato si iskal pri nas zatočišče, morda bolj iz stiske kot iz strahu božjega in dosegel z mnogimi prošnjami sprejem?

Mi smo te sprejeli brez tvojih sredstev, Bogu na ljubo, in te izenačili v hrani, obleki in drugih rečeh z modrimi ter plemenitimi možmi in ti si postal tako rekoč eden od njih. Kaj si plačal Gospodu za vse to? In glej, tvoji nehvaležnosti ne zadostuje, da si prejel zastonj toliko dobrega iz Gospodove roke, da zahtevaš zase poleg tega še njegovo kraljestvo kot zakonito dediščino, katero ni mogel nikoli pridobiti noben kralj ali vojvoda s še tako veliko količino zlata ali srebra.”

K temu je z blagim obrazom mirno rekel redovni brat: ”Dobro, predragi oče, zelo dobro si povedal, vse je res, kar si rekel. Toda vendar, če ukažeš, ti bom govoril, mojemu gospodu in očetu, in z nekaj besedami pojasnil, kar ni bilo zame vzrok za tako veliko aroganco, ampak, kot trdno verujem, za ponižnost. Kajti če je tista vaša pridiga, ki ste nam jo večkrat vtisnili, resnična, namreč, da se božje kraljestvo ne pridobi s plemenitostjo mesa, ne z zemeljskim bogastvom, ampak samo s krepostjo pokorščine, sem ta edini stavek pri sebi ohranil v vnetem spominu kot kratek povzetek Gospodove besede in jo kot pečat položil v svoje srce, ko sem se je dnevno spominjal in se je skrbno držal.

Vprašajte torej, če želite, pri vseh mojstrih in tovariših, za katere ste mi ukazali, naj jih ubogam in jim služim, če sem bil kdaj nasproti enemu od njih nepokoren, če sem koga od naših očetov užalostil z besedo, kretnjo ali na kakšen drug način, kolikor je bilo odvisno od mene. Če sem se torej potrudil vse v Kristusu ubogati, vsem služiti in z božjo milostjo vse ljubiti, kdo mi more braniti, da zaupam njegovemu usmiljenju?”

Ko je torej blaženi oče prejel tak odgovor neukega moža, se je silno razveselil in rekel: ”Res si blažen, preljubi sin, ker ti nista posredovala te modrosti meso in kri, ampak nebeški Oče sam te je poučil, ohranil pri življenju in vodil po ravni stezi v domovino.”

Ko je brat umrl in so bile pogrebne svečanosti končane, je prečastiti oče imel z njemu lastno prisrčnostjo in govorniško močjo v kapitlju sijajni nagovor o njegovem življenju in smrti ter z njegovim zgledom vžgal na čudovit način ljubezen do pokorščine. Zelo ga je namreč prevzel njegov odgovor. Dal mu je čast bolj zaradi kreposti pokorščine, kot če bi slovel zaradi znamenj in sijajnih čudežev.

Gospa iz kapelice me bo ozdravila!




Izkušnja ozdravljenja Ane Marije (Anne-Marie) Rivier, blažene ustanoviteljice Kongregacije sester Jezusovega darovanja v templju.
Leta 1770, ko še ni dopolnila dve leti, je Ano Marijo Rivier doletela huda nesreča: padla je z visoko nameščenega pograda in si zlomila kolk. Od takrat naprej ni mogla več stati na nogah niti s pomočjo bergel.
Zaradi svoje invalidnosti se je lahko le plazila po tleh. Mama jo je vsak dan nosila h kapelici, kjer so častili starodaven kip Žalostne Matere Božje. Tam je razložila hčerki, da Marija, Jezusova Mati, objokuje Sina, ki so ga sneli s križa in ji ga položili v naročje. Kristusova ljubezen in ljubezen njegove Matere Marije ter želja, da bi ju tolažila – zaradi tolikih grehov, ki ju žalijo – je prodirala v nežno in velikodušno srce te male deklice, predvsem pa je njeno srce preplavilo popolno zaupanje v Marijo. Nekega dne se je nenadoma obrnila na mater in ji brez ovinkov rekla: »Veš, Gospa iz kapelice me bo ozdravila!«
31. julija 1777 je Ana Marija, ki je takrat imela 9 let, padla po stopnicah in si zlomila nogo. Kirurg, ki se je hitro odzval klicu na pomoč, je namestil kost na dekličini nogi. Po njegovem odhodu je gospa Rivier, napolnjena z »vero, ki prestavlja gore«, odstranila povoje in zmasirala otrokovo nogo z oljem iz svetilke v kapelici Marije iz Pradellesa. Naslednji dan je oteklina izginila. 15. avgusta pa je eden izmed stricev rekel deklici: »Vstani in poskusi hoditi.« Ana Marija je vstala in začela hoditi, brez opore! Vzkliknila je od veselja: » Blažena Devica Marija me je ozdravila. Devica me je ozdravila!" Vsa navdušena je vsem pripovedovala, kako čudovite reči, ji je storila Devica Marija.

petek, 22. marec 2013

Življenje je dar, ki ga je treba gojiti




V Knjigi modrosti je zapisano: »Bog ni naredil smrti, on se ne veseli propada živega. Vse je namreč ustvaril za bivanje« (Mdr 1,13–14). Življenje je Božji dar, ki ga moramo varovati in negovati. Živeti moramo zdravo, da zdravju ne škodujemo, ampak ga krepimo, da nam dobro služi. Skrbeti je treba za zdravje telesa in duha, kolikor je v naši moči. Marsikaj seveda ni odvisno od nas. V svojem življenju moramo narediti čim več dobrega.
Človek mora skrbeti tudi za zdravo okolje, ki je Božje okolje, saj je ves svet Bog ustvaril. Ko skrbimo za lepo in zdravo okolje, izpopolnjujemo Božje stvarstvo in se ravnamo po Božjem naročilu v raju: »Napolnita zemljo in si jo podvrzita!« (1 Mz 1,28). Okolje vpliva na naše zdravje in življenje. Skrb za to okolje, za Božje stvarstvo, je danes pomemben vidik našega bivanja. Od tega j e odvisno, kakšen svet bomo zapustili našim zanamcem. Skrbeti za zdravo okolje pomeni hkrati skrbeti za lastno zdravje in za zdravje naših bližnjih.
Pri vsem svojem delovanju ne smemo gledati le nase, ampak tudi na ljudi okrog nas. »Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe,« nas uči Jezus. Ljudje smo povezani med seboj in moramo gledati drug na drugega.
Pri vprašanju zdravja in življenja je treba zastopati krščanske vrednote. Življenje je treba ščititi od spočetja do naravne smrti. Tu se državna zakonodaja pogosto razlikuje od Božjih zapovedi. Treba se je ravnati po Božjih zapovedih: »Boga je treba bolj poslušati kakor ljudi!« Če na primer državni zakoni dovoljujejo splav otroka, je po 5. Božji zapovedi: Ne ubijaj! to velik greh, za katerega Cerkev nalaga celo kazen izobčenja, ki je ne more pri spovedi odvezati vsak duhovnik.
K zdravemu okolju spada tudi zdravo javno mnenje, to je krščansko javno mnenje: kaj je prav in kaj ni prav. Danes se je to zlasti pri mladih zelo zameglilo. Vendar vsi živimo pod istim Bogom, v isti Cerkvi in Božje zapovedi se niso in se ne bodo nič spremenile. Treba je ozdraviti napačno javno mnenje, da fant in dekle kar brez cerkvene poroke lahko živita skupaj, da zakonska nezvestoba ni nič hudega, da ni pomembno, ali ob nedeljah in praznikih hodiš k maši ali ne, da ženska, ki ne želi roditi spočetega otroka, tega lahko splavi.
Jezus je obudil Jairovo hčerko k življenju z besedami: »Deklica, rečem ti, vstani! Prosimo Jezusa naj reče tudi Cerkvi na Slovenskem in sploh slovenskemu narodu: »Slovenski narod, rečem ti, vstani! Brez krščanskih vrednot zate ni življenja, zate ni prihodnosti!«
p. Anton