Prvosobotna pobožnost, osebna izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter vrtnice

Po priporočilu naših škofov se letos z obhajanjem petih prvih sobot po fatimsko pripravljamo na slovesno obnovitev izročitve slovenskega naroda Mariji 15. avgusta. Če kje še niste začeli s pripravo, je še čas za začetek s prvo soboto v aprilu.
Veliko bomo v letu vere prispevali k osebni poglobitvi v veri, če bomo pomagali pripraviti posameznike in družine na osebno posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (ali na njeno obnovitev), ki so jo leta 1998 priporočili naši škofje. Na to dejanje bomo vernike pripravili z vsemi potrebnimi pojasnili v cerkvi in v župnijskem listu ter na internetni strani. V pomoč je knjižica Priročnik za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki jo dobite v Stični. Molitvena priprava na to dejanje pa je udeležba pri prvosobotni pobožnosti. Primeren čas za izročitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je mesec junij ali po koncu obhajanja petih prvih sobot. Ta osebna izročitev najsvetejšima Srcema bo hkrati odlična priprava na skupno izročitev slovenskega naroda Mariji 15. avgusta.
Letošnje vrtnice Z vrtnicami v letu vere je, kakor že lanske, napisala prof. Berta Golob. Pravočasno jih boste dobili pri založbi Salve na Rakovniku.

Vseslovenski shod posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu na Ptujski Gori

V soboto, 8. junija, na praznik Srca Marijinega, bo na Ptujski Gori vseslovenski shod posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ki ga organizira odbor Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu.
Program:
ob 9.30 – molitvena ura kot prvosobotna pobožnost na fatimski način, po njej kratek nagovor g. Cirila Čuša.
ob 11.00 – sveta maša, ki jo bo skupaj z duhovniki daroval mariborski nadškof metropolit dr. Marjan Turnšek, obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu, pete litanije Matere Božje in blagoslov z Najsvetejšim.

p. Anton Nadrah, predsednik Združenja

Pomen medsebojne ljubezni za rast v veri

K Bogu vodi zlasti človekova nesebična ljubezen. Če je Bog res ljubezen, je treba tega Boga pokazati z ljubeznijo. Danes je prepričljiva edino nesebična ljubezen.
Globoko verna mati je svoja dva sinova vzgojila krščansko. Na njeno veliko žalost sta se poročila z nevernima ženama. To jo je bolelo, vendar je obema mladima družinama izkazovala kar največjo ljubezen. Da je to zmogla, je vsak dan šla k sv. maši in obhajilu. Njena potrpežljiva ljubezen, poplemenitena z vsakdanjo mašno daritvijo, je prinesla sadove. Nekega dne jo je prva snaha vprašala:
"Mama, ali lahko tudi jaz grem z vami v cerkev?" Kmalu za tem jo je začela spremljati v cerkev tudi druga. Snahi sta priznali, da nista sposobni otroke versko vzgajati. To skrb sta prepustili stari mami.
Kako je za vero v Boga pomembna medsebojna ljubezen, lepo naglaša apostol Janez: "Preljubi, ljubímo se med seboj, saj je ljubezen iz Boga in vsak, ki ljubi, je rojen iz Boga in Boga pozna. Kdor ne ljubi, ni spoznal Boga, kajti Bog je ljubezen. Boga ni nikoli nihče videl. Če se ljubimo med seboj, Bog ostaja v nas in je njegova ljubezen v nas izpopolnjena. Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem" (1 Jn 4,7–8.12.16).

Pričevanje matere Terezije iz Kalkute

Pričevanje matere Terezije iz Kalkute

Mati Terezija pripoveduje: "Dogodilo se je tudi, da so sestre našle starca v žalostni situaciji. Nekaj skromnega so naredile zanj. Čez dva dni je rekel: 'V moje življenje ste prinesle Boga. Pripeljite še duhovnika.' Pripeljale so duhovnika. Po 60 letih je opravil sveto spoved in naslednjega dne je umrl.
Ni pomembno, kaj in koliko delamo, ampak koliko ljubezni vložimo v dejanje, ker je to naša ljubezen v dejanju. Vsako delo ljubezni, narejeno z vsem srcem, vedno pripelje ljudi bliže k Bogu."
"Naš namen je prinesti Boga in njegovo ljubezen najubožnejšim med ubogimi, ne glede na njihovo narodnost ali vero, ki jo izpovedujejo. Naša pomoč ni odvisna od verskega prepričanja, ampak od človeške stiske. Nikoli ne poskušamo spreobrniti h krščanstvu tistih, ki prejemajo pomoč, ampak s svojim delom samo pričamo, da je božja ljubezen prisotna, in če katoličani, protestanti, budisti ali agnostiki postanejo zato boljši ljudje – preprosto boljši – smo zadovoljni. V rasti k ljubezni bodo bliže Bogu in ga bodo našli v njegovi dobroti."
"Vere primanjkuje zato, ker je med ljudmi toliko sebičnosti in koristoljubja. A vera, zares prava vera, mora biti darujoča. Ljubezen in vera hodita skupaj. Druga drugo dopolnjujeta.
Ljudje ne vedo, da so izgubili svojo vero. Če bi bili prepričani, da je oseba, ki leži v umazaniji, njihov brat ali sestra, mislim, da bi kaj storili zanjo. Ljudje ne vedo, kaj je sočutje. Ne poznajo ljudi. Če bi razumeli, bi nemudoma dojeli veličino ljudi, ki ležijo na cesti, in bi jih preprosto ljubili. In ljubezen bi jih gotovo privedla do tega, da bi sami sebe postavili njim v služenje."

Vpliv znamenitih vernih osebnosti

Veren človek, ki komu kaj več pomeni, ki je zanj avtoriteta, je to tudi na verskem področju. Friderik Ozanam (+ 1853), ustanovitelj Vincencijevih konferenc, je še kot študent doživljal versko krizo. Nekoč je stopil v neko pariško cerkev. Tam je videl, kako slavni fizik, njegov profesor André Marie Ampère (+ 1836), moli rožni venec. Nenavadno srečanje s tem slavnim učenjakom v cerkvi je na mladega Friderika tako vplivalo, da so zginili vsi njegovi verski dvomi in težave. Pozneje je rekel: "Molek v Ampèrovih rokah je zame pomenil več kakor tisoč pridig."

Kdor je s kom prijateljsko povezan, nanj vpliva tudi v verskem oziru. Francoski pisatelj Léon Bloy (+1917) je zapisal: "Zgodaj sem izgubil vero; vihar prirojenih strasti je prinesel vse drugo. Dolga leta so se v meni kopičile slabosti: napuh in počutnost, lenoba, zavist, prezir, sovraštvo. V neki dobi je bilo sovraštvo do Jezusa in njegove Cerkve edina misel mojega srca. To je bila moja najmočnejša in najbolj žgoča strast."
Léonov starejši prijatelj pesnik Barbey d'Aurevilly (+ 1889), ki je šel vsako nedeljo k maši in se je z Léonom veliko pogovarjal o veri, je nehote vplival na mlajšega prijatelja. Predsodki zoper vse Božje so padali drug za drugim. Léon je začel ceniti, kar je cenil njegov prijatelj. Predmet sovraštva je tako postal predmet njegove ljubezni. Léon je spet začel hoditi v cerkev in k zakramentom. Resno se je trudil za premagovanje neurejenih strasti. Postal je globoko veren.

Iskalci Boga iščejo opore v močnih verskih osebnostih. Dne 25. junija 1905 sta dva mlada strastna iskalca resnice in Boga, Jacques Maritain (+ 1973), sin protestantskih staršev, in njegova žena Raisa, Judinja, obiskala na griču Montmartru v Parizu globoko vernega Léona Bloya. Očarana sta bila od njegovih romanov, v katerih je bičal napake tedanjega časa. Ko sta prišla domov, sta zapisala:
"Ne da se povedati, kaj vse nama je razodel v nekaj besedah, še bolj pa po tem, kar je nevidno in neslišno izžarevala njegova tako samosvoja osebnost: krščansko ljubezen, usmiljenje in strah, kaj bo z nama – sploh nedopovedljiva čustva, ki so tega izrednega človeka prevzemala, ko je videl najini ubogi, goli, blodeči duši. Že nekaj minut potem, ko sva prestopila prag njegovega bornega stanovanja, se je nekaj prav na dnu najinih src porušilo. Brez vseh dokazov sva spoznala, da na svetu ni nič večjega, kakor biti svetnik, brezpogojen kristjan. Spričo tega je vse drugo nič."

Pobožnost petih prvih sobot na fatimski način v župniji Stara Loka

Prva sobota v mesecu januarju 2013, ura je 7.15 zjutraj in v starološki cerkvi sv. Jurija se začenja pobožnost petih prvih sobot na fatimski način, s katero se bomo v letošnjem letu pripravljali na slovesno posvetitev slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu na praznik Marijinega Vnebovzetja.

Občestvena molitev rožnega venca, premišljevanje skrivnosti iz knjižice V šoli najsvetejših src, 23 – Pet prvih sobot, obhajanje spovedi in prejem svetega obhajila pri sveti maši povežejo 60 zbranih v edinosti z Bogom in med seboj ter odpirajo pot do Jezusa po Mariji.

Ta jutranja pobožnost je še posebej lepa, ker se nanjo pripravimo s 24-urnim češčenjem Najsvetejšega, ki že vrsto let na pobudo našega starološkega župnika dr. Alojzija Snoja poteka vsak prvi petek v mesecu. Nič manj globoko ni doživeta večerna pobožnost ob 17.15, ko se nas zbere 40. In vsaj tako lepo bo sedaj vsako prvo soboto v mesecu v naši farni cerkvi.

»Čemu vse to?« se sprašuje marsikdo. Zakaj smo se mnogi farani naše starološke prafare čutili nagovorjeni ob povabilu Odbora za posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da se letos temeljito pripravimo na izročitev slovenskega naroda Mariji? Nedvomno je vsakdo začutil povabilo na svojstven način, tako kot ga je vodil Sveti Duh.
Na prav poseben način pa nas farane za češčenje obeh Src že vrsto let goreče navdušuje naš domači župnik. Vsak četrtek imamo uro češčenja Najsvetejšega pred večerno mašo. Vsak prvi petek v mesecu je 24-urno češčenje Najsvetejšega, in enkrat letno imamo sedemdnevno nenehno češčenje Najsvetejšega. Vsa ta prizadevanja za poglobitev našega odnosa z Bogom kličejo Božje milosti na nas.

V letu vere smo povabljeni k poživitvi osebne vere, k iskanju naše poklicanosti, k življenju po evangeliju, k živemu pričevanju za Kristusa. Pri tem nas opogumljata dva dogodka, ki sta zaznamovala našo domovino pred 70 leti, in sicer: slovesna posvetitev slovenskega naroda Marijinemu Brezmadežnemu Srcu in tragična mučeniška smrt bl. Alojzija Grozdeta.

Pomenljivo je, da je Lojze daroval svoje življenje v noči s prvega petka na prvo soboto, 2. januarja 1943, ko so po vsej Sloveniji na povabilo ljubljanskega škofa dr. Gregorija Rožmana pričeli s pobožnostjo petih prvih sobot na fatimski način kot pripravo na slovesno posvetitev. Ta dva dogodka nas v letu vere vabita, da se tudi mi odločimo »Biti ves na voljo Kristusu«, kot je bilo Lojzetovo življenjsko geslo, vsak v svoji poklicanosti. In, kot pravi naš župnik, je tudi Lojze živel v nemirnih časih, ko je bila slovenska domovina na veliki preizkušnji. Rešitev domovine je videl v dosledni zvestobi Kristusu. Pokončno krščansko držo si je izoblikoval z intenzivnim zakramentalnim življenjem in poglobljeno osebno molitvijo. Prepogosto se smilimo samim sebi in stokamo čez slabe čase, pa je treba kar zavihati rokave in na delo. Najprej v globino srca, potlej bomo pa z zgledom lahko sejali naokoli.

Tako kot mnogi Slovenci davnega leta 1943, med vojno vihro, smo se v letu 2013 mnogi starološki farani odločili za zavzeto pripravo na slovesno posvetitev slovenskega naroda Devici Mariji z obhajanjem pobožnosti petih prvih sobot na fatimski način, od 5. 1. 2013 – 4. 5. 2013. Priporočimo se bl. Lojzetu Grozdetu in bl. A. M. Slomšku, da nam izprosita potrebnih milosti, volje, poguma in gorečnosti, mi pa tudi naredimo, kar vsak zmore in hoče ter je dobro in prav! Ta priložnost ni ena od tistih (in teh drugih res ne manjka), za katere rečemo »Pa ne že spet, sej nimam časa, to ni zame, naj kar drugi!« – Upajmo si in naredimo prostor zanjo v svojem življenju. Raje odvrzimo proč kakšno drugo manj potrebno dejavnost, ki nam jemlje čas. Verjamem, da zmoremo skupaj izprositi mnogo blagoslova in milosti za nas same, naše družine, župnije in ves naš narod!
Urška Florjančič

DUHOVNE VAJE V STIČNI 8.-10. marec 2013

Namenjene so odraslim, ki želijo malo duhovne svežine.

Vodil jih bo p. Branko. Premišljevali bomo o Litanijah Matere Božje.

Vsak vzklik iz litanij bomo razširili v eno premišljevanje.

Začnemo v petek zvečer 8. marca in končamo v nedeljo 10. marca s kosilom.

Tiste, ki bi želeli priti, se lahko prijavijo pri samostanskem vratarju telefon: 01/78-77-100 ali 031/68-78-02

Spoštovanje materinih naukov

Preden se bomo poglobili v otroška leta fatimske vidkinje Lucije, se ustavimo pri njeni materi. Že Jezus je učil, da »vsako dobro drevo rodi dobre sadove« (Mt 7,17). Táko dobro drevo je bila mati Marija Rosa dos Santos.

Odlikovala se je v krščanskem življenju, zlasti v ljubezni do bližnjega. Bila je zelo inteligentna. Ker njen mož Anton (Antonio) ni najbolj vzgojno vplival na otroke zaradi nagnjenosti k pijači in manjše verske zavzetosti, je morala ona tem bolj paziti na otroke. 

Znala je brati, ni pa znala pisati. V tistem času tam večina ljudi še ni bila pismena. Pozimi je vsak večer brala otrokom iz Stare zaveze ali Evangelijev. Pripovedovala je tudi o prikazovanjih Device Marije v Lurdu ali Nazaréju. Poučevala je otroke katekizem; poleti ob opoldanskih urah, pozimi pa je to delala zvečer, po večerji, ob peči, ko so pekli in jedli kostanje in sladke želode. Lucija se je najprej naučila moliti zdravamarijo, ko je bila še v materinem naročju. Tudi drugi otroci in celo odrasli so prihajali k temu verskemu pouku.
Lucijina najstarejša sestra Marija dos Anjos je o svoji materi povedala:
»Postavljali smo ji vsa mogoča vprašanja in ona je nanje odgovarjala bolje kot duhovnik v cerkvi. Nekega dne sem jo vprašala, zakaj ogenj v peklu pogubljene ne sežge. Vprašala nas je, ali nismo še nikoli videli, da v peč vržena kost gori, ne da bi zgorela. To nas je zelo prestrašilo in trdno smo sklenili, da ne bomo več grešili, da ne bomo padli v ta strašni ogenj.«
De Marchi je zapisal tudi tele besede najstarejše hčerke Marije o svoji materi:
»Ob sončnem zahodu smo morali biti vsi doma. Tudi ob praznikih, ko bi bili tako radi zunaj kakor drugi. Hotela je, da bi bili ponižni in delavni, in gorje nam, če nas je ujela na laži. V tem je bila nadvse stroga. Za najmanjšo laž je pela metla.
Pobožnost do cerkvenih stvari in posebno do Najsvetejšega zakramenta nam je vcepila v srce, brž ko smo odprli oči. V tistem času so hodili otroci k prvemu obhajilu pri desetih letih in je bilo treba verouk dobro znati. Lucija pa je šla k obhajilu že pri šestih letih. Dobro se spominjam, kako je bila mati vesela in zadovoljna in kakšen praznik je napravila v hiši.«
Mati je vse težave, ki jih ni bilo malo, premagovala v krščanskem duhu. Poleg tega da je bila skrbna gospodinja, je po pripovedovanju Lucije v drugem Spominu »včasih delala tudi kot bolničarka. Kadar je šlo za kakšno lažjo bolezen, so prihajali k njej po nasvet. Če kakšen bolnik ni mogel hoditi, so jo prosili, da je šla tudi na dom. Tedaj je dneve, in včasih celo cele noči, prebila na domovih bolnikov. Če pa so se bolezni zavlekle in če je tako zahtevalo bolnikovo stanje, je tudi mojim sestram naročila prebedeti nekaj noči pri bolniku, da so se tamkajšnji domači lahko odpočili. Če je zbolela mati z otroki, katerih hrušč bi bolnico motil, je otroke pripeljala k nam domov in jaz sem se morala igrati z njimi.«
Lucija je svojo mater zelo lepo prikazala, ko je zapisala:
Mati je vedno ohranila »svojo prirojeno resnost in vsi so vedeli, da so bile njene besede kakor svetopisemski izreki in da jo je bilo treba na mestu ubogati. Nikdar se ni zgodilo, da bi si kdo upal vpričo nje izreči kako manj spodobno ali nespoštljivo besedo. Ljudje so pogosto menili, da moja mati velja več kot vse hčerke. Spominjam se, da sem jo večkrat slišala reči:
'Ne vem, kako morejo imeti ljudje veselje nad tem, da govorijo o zadevah drugih; zame ni nič lepšega kot ostati doma in v miru brati. Knjige mi povedo toliko lepega! In življenjepisi svetnikov, kako čudoviti so!'«
p. Anton