Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 13. avgust 2012

Marijino ime (12. septembra)




Ime Marija je danes verjetno eno najbolj pogostih ženskih imen med vsemi narodi. Poznajo ga v različnih oblikah, saj ima vsaj jezik svoje posebnosti.

Ime je bilo v stari zavezi in še kasneje v judovski kulturi zelo pomembno. Na nek način je povzemalo značilnosti osebe ali pa razlagalo dogodke ob njenem rojstvu. To seveda velja tudi za Marijino ime. Devica Marija ni bila prva žena s tem imenom.

Poznamo ga že iz Stare zaveze, saj je bilo tako ime Aronovi in Mojzesovi sestri. Toda prav Devica Marija je to ime najbolj zaznamovala in mu dala poseben pomen.

Praznik v čast Marijinemu imenu je nastal že leta 1513, najprej v Španiji. Nastal je po vzorcu praznika Jezusovega imena. Če izhajamo iz hebrejskega mišljenja, da ime pomeni bistvo osebe, ki določeno ime nosi, vidimo, da je bil prvotni praznik res sad gorečega češčenja Device Marije. Ime, ki ga starši dajo otroku, naj bi izražalo otrokovo nalogo in smisel življenja. Pogosto so roditelji otroku dali določeno ime zato, ker so sami hoteli, da bi njihov otrok izpolnil poslanstvo, ki so ga sami želeli. Pri prebiranju Svetega pisma pa lahko opazimo, da je Bog sam pogosto posegel vmes po angelu in vnaprej naznanil, kako naj bo otroku ime. Tako se je zgodilo pri Samuelu, pri Janezu Krstniku in seveda pri Jezusu Kristusu.

Praznik Marijinega imena na začetku ni bil povezan z zmago nad Turki pri Dunaju. Na to veliko bitko leta 1683 so se Turki več let pripravljali. Tudi v krščanskem taboru so se začeli na spopad pripravljati. A spopad se je zgodil nekoliko prehitro in Dunajčane ujel še premalo pripravljene.

Turška vojska je začela mesto oblegati že v juliju. Kapucinski pridigar Marko iz Aviana je bil dejaven s pridiganjem in klicanjem h goreči molitvi, da bi Bog dal krščanski vojski zmago in bi bila Evropa rešena turške nevarnosti. Vžgal je veliko src k molitvi, postu in žrtvi za krščanske vojake. Ko je obleganemu mestu prišel na pomoč poljski kralj Jan Sobieski, je krščanska vojska bolj številčno turško vojsko porazila. Ta poraz je bil tako velik, da si od njega Turki niso nikoli več opomogli. Od takrat so se počasi umikali vedno bolj na rob Evrope.

Zmaga pred Dunajem se je zgodila 12. septembra 1683. Papež Pij X. je v tej zmagi videl tudi Marijino pomoč in varstvo. Zato je ukazal, naj se praznik Marijinega imena praznuje že naslednje leto 1684 na dan bitke pri Dunaju 12. septembra. Prvotno pa praznik ni bil postavljen na ta dan. Praznovali so ga na nedeljo po mali maši. Ker je papež povezal praznik Marijinega imena z zmago pri Dunaju, se je Marijinemu češčenju pridružil še spomin na krščansko zmago pri Dunaju.

Povrnimo se na začetek in skušajmo vsaj nekoliko razvozlati izvor in pomen imena Marija. V hebrejski obliki se Marijino ime glasi Mirjam ali Marjam. Ko so mariologi raziskovali, kaj to ime pomeni in skušali odkriti njen izvor, so našli okoli šestdeset razlag. Skušali se bomo dotakniti vsaj nekaterih, ki so najbolj uveljavljene in o Marijinem imenu največ povedo.
Najbolj verjetna razlaga Marijinega imena je prav hebrejska oblika Mirjam. To pomeni »tista, ki jo Bog ljubi«. Po vsej verjetnosti izhaja beseda Mirjam iz staroegiptovske besede Mryt, ki pomeni »ljubljena« ali »ljubljena od boga«. Ker so si bili stari jeziki med seboj sorodni, je popolnoma mogoče, da je to ime nekoliko spremenilo obliko in se udomačilo med Izraelovimi sinovi. V tem pomenu Marijino ime tudi danes največkrat razlagajo.
Tudi nam kristjanom ta razlaga največ pove. Marija je bila resnično ljubljena od Boga, zato njeno ime popolnoma razjasnjuje njeno poslanstvo.

Vsakega človeka Bog ljubi. Vsak je dragocen v Gospodovih očeh. Za Marijo pa smemo reči, da je bila v Božjih očeh najdragocenejša. Ko jo je Bog ustvaril, je to storil z največjo možno ljubeznijo. To pomeni, da je bila Marija že osebno deležna največje Božje ljubezni. Kot oseba je bila od Boga neskončno ljubljena.

Še bolj pa jo je Bog ljubil zaradi poslanstva Božje Matere, za katero jo je namenil. Marija je bila izbrana za najtesnejšo Božjo sodelavko. Bog je v njeno srce položil tako silno ljubezen, da se je vsak trenutek jasno zavedala, da je izšla iz Božjih rok. V celoti je tudi razumela svoje poslanstvo sodelovanja z Bogom. Zato je bilo njeno srce tako zelo usmerjeno k Bogu, da nič drugega ni dobilo večjega mesta v njenem srcu. Vse njeno življenje je bila ena sama ljubezen, ki je veljala Bogu in človeku.

Ime »ljubljena od Boga« pa moramo razumeti še nekoliko drugače. V Mariji je Bog ljubil in še ljubi vse človeštvo. Marija ni bila brezmadežna samo zaradi sebe. Bog jo je obvaroval vsakega madeža izvirnega greha, ker neskončno ljubi vse človeštvo. V Mariji je Bog ljubil vse ljudi. Se pravi, da je ljubezen, ki jo je Bog izkazal Mariji, veljala tudi vsemu človeškemu rodu.

Druga razlaga njenega imena je: Gospa, vzvišena. Tudi v tej razlagi lahko čudovito razumemo Marijino naravo. Bila je resnično vzvišena nad vse ljudi, saj je bila posebej ustvarjena za najbolj vzvišeno poslanstvo. Postala je Mati Božja. To je odlika, ki je ni deležna nobena druga mati na zemlji. Zato je resnično vzvišena nad vse druge žene.

Seveda je vsak poklic matere nekaj svetega, nekaj velikega. To je za vsako ženo tudi velika odgovornost. Marija se je od prvega trenutka, se pravi od angelovega oznanjenja naprej zavedala, da bo njeno materinstvo drugačno kot drugih mater. Vedela je, da ne bo samo mati Jezusa-človeka marveč tudi mati Jezusa-Boga. Zato je ona resnično gospa, ker je rodila Gospoda.

V naslednjem pomenu lahko v Marijinem imenu razumemo: Morska zvezda, Zvezda vodnica. Ta pomen nam lepo razsvetljuje Marijino poslanstvo v človeštvu. Ona ni samo na zemlji uresničila svoje naloge, da je dala svetu Odrešenika. Tudi sedaj nam je vodnica h Kristusu, njenemu Sinu in našemu Gospodu.

Mornarji dobro vedo, kaj pomeni jasno nebo v noči sredi odprtega morja. Po zvezdah lahko usmerjajo smer svoje poti. Zvezde so jim vodnice v temi, ko se ne vidi nič drugega več. Še posebej je dragoceno, če vidijo najbolj svetle zvezde, ki jim kažejo pot. Marija je naša vodnica v teminah tega sveta. Greh in slabost se na človeka včasih tako zgrneta, da pred seboj ne vidi ničesar. 

Takrat Marija ostaja tista zvezda vodnica, ki nas usmerja k pravemu Soncu, ki je Kristus. Pogosto ljudje pozabijo na vse, kar so se v mladosti naučili o veri in vere več ne prakticirajo, le Marija jim ostane zapisana globoko v srcu. Ta jih lahko v temini zablodelosti vodi k luči vere in ponovnega odkritja Boga.

Marija hoče biti zvezda vodnica, saj v svojem srcu nosi Jezusa, ki sije v temine človeške praznosti. Njena želja je, da bi vsakega človeka privedla do tako velike ljubezni do Boga, kot jo doživlja sama.
Beseda Marija lahko pomeni tudi: »njihov upor«.

Na prvi pogled tega ne bi mogli spraviti v sklad z Marijinim poslanstvom. Toda ko začnemo globlje razmišljati, nam tudi ta pomen razodene čudovite reči o Mariji. Marija je upornica hudobnemu duhu. Njemu ni nikoli dovolila, da bi se ji približal ali jo celo omadeževal. Njena ljubezen je bila tako zelo usmerjena na Gospoda, da hudobni duh ni imel nobene možnosti, da bi uspel s svojim zlobnim prišepetavanjem. Že v korenini se mu je uprla in odklonila vsako spogledovanje z njim. Uprla se mu je tudi v imenu nas vseh. Ona je naš upor zlodeju.

To pomeni, da se z njeno pomočjo lahko tudi mi upremo hudobcu. Če njo nosimo v srcu, nam bo pomagala, upreti se skušnjavcu že v samem začetku. Lahko bi rekli, da je ona naša varnost. V litanijah svetega Jožefa označujemo Jezusovega krušnega očeta kot strah hudobnih duhov. Koliko bolj bi lahko rekli to za Devico Marijo! Ona je vsa Božja. V celoti je prežeta z Bogom.

Srečanje z njo ne pomeni samo srečanja z ženo in materjo Marijo marveč z Bogom samim. Marija gotovo ne bi bila zadovoljna, če bi hiteli za njo, če bi ljubili samo njo, pozabljali pa bi na Božjega Sina Jezusa. Vsa Marijina sreča je v tem, da nam prinaša Jezusu, da nas vodi h Jezusu. Zato hudobni duhovi tudi pred njo trepetajo, ker vedo, da se jim je uprla že v kali. Proti njej nimajo nobene moči, pa tudi pri tistih, ki so njeni, ne bodo uspeli.

Vzemimo si v premislek še en pomen Marijinega imena: »grenka«. Tudi ob tej razlagi se lahko vprašamo, kaj ima opraviti z Devico Marijo. Njo vendar pogosto kličemo »presladka Devica Marija«. Da, resnično je sladka, ker nam prinaša Jezusa, ki je sladkost vseh sladkosti. Toda, če jo skušamo razumeti drugače, moramo priznati, da je največja grenkoba hudobnemu duhu.

On računa, da bo vsakega človeka lahko skušal in da bo le-ta vsaj nekoliko podlegel njegovemu zapeljevanju. Vesel je, če mu uspe človeka ločiti od Boga. Tudi pri Jezusu je poizkušal, a se je opekel. Smemo trditi, da tudi Marije ni pustil pri miru. Zmaga nad njo bi bila zanj najslajša. Toda vsak poskus se mu je spremenil v neizmerno grenkobo.

Zaradi Marijine odločnosti in popolne predanosti Bogu, je zanj ostala nedosegljiva in večno grenka. Toda ne samo Marija, tudi vsak izmed nas lahko postane grenak hudobnemu duhu, če nosi Marijo globoko v svojem srcu.

In končno je Marija sveta. To pomeni, da je tako prepojena z Bogom, da ves sije iz nje. To so svetniki pogosto razumeli, zato so Marijo vzeli za svojo pot k Bogu. Marija ni sveta zaradi svoje osebe, sveta je zato, ker je v sebi v največji možni meri upodobila Boga. Božja podoba, po kateri je bila ustvarjena, je tako zasijala v njej, da, kdor vidi Marijo, vidi še bolj njenega in Božjega Sina Jezusa.

Ko rečemo: ves tvoj, o Marija, nam Marija odgovarja, da nas želi narediti za Božje otroke v najpopolnejši podobi. Vzemimo jo za svojo pot k Bogu. Ona nas bo zanesljivo vodila, saj nam je zvezda vodnica, priprošnjica in zaščitnica.
p. Branko Petauer

Najdem te v sebi




Zgodba ve povedati, kako je nekoč pri nekem odličnem učitelju Bog sam iskal nasveta: "Rad bi se z ljudmi igral skrivalnice. Vprašal sem svoje angele, kje bi se lahko najbolje skril. Nekateri so rekli, da v globini oceana, drugi na najvišjem gorskem vrhu, zopet drugi, na zadnji strani meseca ali na oddaljeni zvezdi. Kaj predlagaš ti?"

Učitelj je odgovoril: "Skrij se v človeškem srcu. To je zadnji kraj, na katerega bodo pomislili."
Če je Bog navzoč povsod, v vsem svojem stvarstvu, je seveda navzoč tudi v človeškem srcu, saj je človek krona stvarstva. Z Bogom se torej lahko srečam v sebi. Stalno me ustvarja, vzdržuje v bivanju, zato je v meni navzoč.

Nekemu pridigarju, ki je neprestano ponavljal: "Boga moramo sprejeti v svoje življenje," je učitelj rekel: "Saj je že v njem. Naša naloga je, da to spoznamo."
Bog je še na poseben način navzoč v nas, če živimo v prijateljstvu z njim, to je če smo v posvečujoči milosti. Véliki sv. Avguštin pravi:

"Ne bi me torej bilo, sploh bi me ne bilo, ko bi ti ne bival v meni. Ali bolje: ne bilo bi me, ko bi ne bival v tebi, iz kogar je vse, po komer je vse, v komer je vse."
Na nagrobnem spomeniku vélikega nemškega filozofa Immanuela Kanta so vklesane besede: "Dve stvari vedno znova in v vedno višji meri zbujata moje občudovanje in spoštovanje, čim pogosteje in čim temeljiteje se moja misel ukvarja z njima: zvezdnato nebo nad menoj in moralni zakon v meni." To je zadnji stavek Kantove znamenite knjige Kritika praktičnega razuma. Zvezdnato nebo in moralni zakon sta Kanta vodila k veri.

V sebi imamo vest, ki nam govori: Delaj dobro, varuj se hudega! To pravilo, ta "glas" velja za vsakega človeka kakor zakon, moralni zakon. Tudi neveren človek ima vest. Če človek tega glasu ne uboga in dela zlo, ga vest graja. Tako doživlja občutek krivde.

Noben človek se stoodstotno ne ravna po vesti. Kadar človek ne posluša svoje vesti, ve, da ni prav ravnal. Od kod ta zakon in ta glas? Človek si ga ni izmislil, saj je nad človekovo voljo. Človek pa ve, da mora ta zakon spoštovati. Govorica vesti ni človekova govorica. Čeprav bi človek rad, da bi ga po slabem dejanju vest ne grajala, ga vseeno graja. Vest je sodišče v človekovi notranjosti, ki obsoja vsako slabo dejanje in človeka vabi k dobrim dejanjem.

Človek ni samemu sebi sodnik, ampak gre v njem za Božji glas. Bog je v nas razsodnik. Mnogi kristjani so tako poslušni glasu vesti, da se po njem ravnajo, čeprav morajo žrtvovati svoje življenje. To so krščanski mučenci. Uresničili so geslo: "Rajši umreti kakor grešiti!" Če ni Boga, je ta "glas" nerazumljiv, neutemeljen.
Razmišljanje o moralnem zakonu in ravnanje po njem je že mnoge pripeljalo do Boga Stvarnika. Moralni zakon je za marsikoga močnejši dokaz za Boga kakor vesolje. Moralni zakon: Delaj dobro, varuj se hudega! nam kaže svetega Boga, ki je v človeško naravo dal ta zakon.

Pomen človekove vesti na poti do Boga zelo naglaša kardinal Newman: "Kakor pridemo do prvih spoznanj o vesolju po čutih, tako se naše spoznanje Gospoda vesoljstva in Boga začne najprej po vesti ...

Če torej – kar vse se dejansko dogaja – čutimo odgovornost, če smo osramočeni in doživljamo strah, kadar prestopimo glas vesti, potem to pomeni, da biva Nekdo, ki smo mu odgovorni; Nekdo, pred komer se sramujemo in čigar zahtev se bojimo. Če smo spričo svoje krivde žalostni do solz in tako potrti, kakor da smo prizadeli bolečino svoji materi, ali če po dobrem dejanju občutimo sončno vedrino in isto notranje pomirjenje in zadovoljstvo, kakor da smo dobili priznanje svojega očeta, potem je to očitno znamenje, da nosimo v sebi podobo nekoga, kateremu velja naša ljubezen in spoštovanje ...

Dejstvo vesti, ki nam to in ono narekuje, nam potemtakem pomaga ustvariti in izoblikovati podobo Najvišjega Gospoda, svetega, pravičnega, mogočnega, vsevednega in vse povračajočega Sodnika, in v tem je obenem ustvarjalno počelo religioznosti ..."

Newman je svojo vero v Boga utemeljil z vero vase: "Katoličan sem zato, ker verujem v enega Boga. In če me kdo vpraša, zakaj verujem v enega Boga, mu odgovorim: zato ker verujem vase. Kajti nemogoče se mi zdi, da bi veroval v svoje bivanje (in tega sem do kraja gotov!), ne da bi veroval v bivanje Njega, ki kot osebno, vsevidno, vsesodeče Bitje živi v moji vesti."

Franc pripoveduje, kako je ravno na podlagi nemirne vesti zopet prišel do trdne vere:
"Prišla je doba odraščanja. Pojavila so se vprašanja. Ali je res vse, kar vem, kar so mi povedali drugi ... Kaj če vse skupaj ni res, če je vse skupaj samo laž, nauk o Kristusu bajka za stare ljudi in moralni nauk Cerkve ječa za svobodnega človeka? ... In človeška duša? Kakšna neumnost! Človek je višje razvita žival, ki je prišel do te stopnje razvoja v teku svoje dolge zgodovine in nikakor ni res, da bi bil ustvarjen po Božjih rokah iz zemeljske prsti. Cerkev uči pravljice, ki so le za otroke! Resen in pameten človek se jih mora čimprej otresti in vreči s sebe jarem tiranije cerkvenih zapovedi.

Dejstva, da sem kristjan, sem se tako vedno bolj sramoval. Začel sem se oddaljevati od Cerkve, od Boga, opuščati molitev. K maši sem sicer šel, ker je bila taka navada, zaradi drugih. Hvala Bogu, da ta doba v mojem življenju ni trajala dolgo. Začela se mi je oglašati vest. Kar naenkrat sem v sebi začutil grozovit nemir in nepotešenost, imel sem občutek nebogljenosti in slabosti. Vse, kar je bilo v zvezi z vero, me je začelo vznemirjati. Večkrat sem se sam v sebi zgrozil: »Moj Bog, kje sem, kam sem padel?«"
p. Anton

Bog nas kliče (18)




Poklicani mora prisrčni odnos do Boga ohranjati in poglabljati vse življenje

Sklepno besedilo 2. mednarodnega kongresa za duhovne poklice daje naslednja navodila:
»Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Očeta. Kdor se z zaupanjem obrača k Očetu, da bi se zgodila njegova volja, je najbolje pripravljen za sprejem posebnega poklica… Kdor je pripravljen izpolniti Božjo voljo, je tudi pripravljen z veseljem odgovoriti na dolžnosti posvečenega življenja za ves čas svojega bivanja.
Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Sina. Kdor je pričel hoditi za Gospodom, dobiva moč za prenašanje vsakdanjih težav, ki jih prinaša Bogu in Cerkvi popolnoma posvečeno življenje; dobiva moč za spreminjanje svojega apostolskega služenja v dejavno ljubezen.
Vsak poklicani mora ohranjati živ odnos do Svetega Duha. Od Duha prihaja vsak dar služenja in posvečenja Bogu. V Duhu prejema vsak poklicani moč za obnovitev svojega ,da' Bogu in Cerkvi; to je ,da' klicu h krščanski popolnosti, 'da' za službo bratom in sestram; to je ,da' za darovanje v ljubezni, brez iskanja človeškega zadovoljstva.
V tem živem odnosu do Boga je vir poklica in skrivnosti vztrajanja« (CD 18,16).

Duhovni poklic in razumevanje stiske bližnjega

Poleg močnega izkustva Kristusa in po njem Boga vpliva na odločitev za duhovni poklic doživljanje nepopolnosti, krivičnosti in grešnosti sveta, ki je zaradi tega zaznamovan z različnim trpljenjem. Ko mlad kristjan, poln idealizma, opazuje različne stiske, nesreče, neuspehe, bolezni, smrt, moralno nemoč in izprijenost ter vsakovrstno krivičnost ljudi, se v njem pod vplivom Božje milosti zbudi želja, da bi ljudem pomagal. Marsikdo sicer ob pogledu na takšno žalostno stanje vzdihne, češ da se tu ne da nič napraviti. Resnično poklicani pa ne misli tako.
Za pravi duhovni poklic morda gre, če človek v veri gleda v trpečem in ponižanem bratu in sestri trpečega in ponižanega Kristusa. Njemu hoče kar najbolj učinkovito pomagati. Ker v veri spoznava, da bo pri odreševanju sveta Kristusu bolj učinkovito pomagal, če se pridruži kakšni redovniški ali svetni ustanovi ali postane škofijski duhovnik, kakor da ostane laik, s pomočjo Božje milosti naredi ta korak.
Kristjan zazna klic, da bi bil pri odreševanju sveta Odrešenikov pomočnik, njegov ožji sodelavec. Postavi se na stran Boga, ki rešuje. Po Jezusovem zgledu se zavzema za najbolj uboge in zapuščene.
Nekdanji koprski škof dr. Janez Jenko je ob 50-letnici duhovniškega posvečenja za knjižico Ljudje te potrebujejo zapisal:
»Ko sem se kot maturant odločal za duhovniški poklic, sem si večkrat postavljal vprašanje, v katerem poklicu bi mogel ljudem največ koristiti. Uvidel sem, da prav v duhovniškem, ker je večno zveličanje od vseh človeških prizadevanj najpomembnejše. Seveda, če imamo pred očmi Jezusove besede: ,Kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?' (Mt 16,26.)«
p. Anton

sobota, 9. junij 2012

Molitev in delo s cistercijani

Fantje od 18. leta naprej in možje, lepo povabljeni, da pridete v stiški samostan in se vključite v našo molitev in delo, od nedelje, 5. avgusta ob 18. uri, do sobote, 11. avgusta po kosilu. 

Gotovo je nekaj posebnega, če imate možnost, da se pomešate med nas menihe in skupaj z nami molite in pojete. 

Tudi različna dela v samostanu, s katerimi si boste zaslužili vsakdanji kruh, vas bodo obogatila, prav tako nagovori voditelja p. Krištofa Čuferja, ki sprejema prijave in daje informacije (GSM 031/314 044; tel. 01/78 77 100).

O bratu, ki je pri neki prikazni poljubil Gospodovo desnico, ki ga je blagoslavljala


Neki brat prav iz tega samostana, ki je vstopil z velikim hrepenenjem, da bo iskal Boga in  v prijetnem premišljevanju stalno obnavljal misli na dobrotljivega Odrešenika in Gospoda Jezusa Kristusa, je nekoč imel videnje, v katerem se mu je on prikazal. 

V skrbi za svoje zveličanje je z vso močjo prosil za njegov blagoslov in rekel: ”Rotim te, Gospod, blagoslovi me, da bom rešen!” Dobrotljivi Gospod pa, ki se je zato v svoji milosti prikazal, da bi mu v svojem usmiljenju podaril kapljico svoje prijetnosti, je dvignil svojo desno roko in ga blagoslovil. 

Tedaj je bil ta, ki je med prikazanjem to videl, popolnoma napolnjen z nedopovedljivim veseljem. V pobožni drznosti je prijel za blaženo desnico, od katere je zaslužil blagoslov, jo poljubil z veliko vdanostjo in vzkliknil: “Zahvalim se ti, Gospod Jezus Kristus, Sin živega Boga, ker si me blagoslovil in bom rešen!"

Prikazovanja v Fatimi nam pomagajo, da se vrnemo nazaj k bistvu


Msgr. Claudio Maria Celli, predsednik Papeškega sveta za sredstva družbenega obveščanja, se je koncem septembra 2011 mudil v fatimskem svetišču. Povabila ga je Komisija za kulturo in sredstva družbenega obveščanja pri Portugalski škofovski konferenci. Udeležil se je Portugalskega nacionalnega dneva sredstev družbenega obveščanja z naslovom: »Digitalna doba: revolucija v kulturi in družbi«.
Njegove besede so bile spodbuda za udeležence, ko je povabil Cerkev, naj se sooči z izzivom digitalne kulture in poudaril pomembnost pričevanja z lastnim življenjem tudi v svetu družbenega obveščanja. Dejal je: »Poklicani smo k temu, da smo verodostojni pričevalci sredi digitalne kulture.«
V nagovoru med mašo pa je msgr. Claudio Maria Celli govoril predvsem o Fatimi in o sporočilu, ki se iz tega kraja širi v svet. V prvem letu priprave na stoletnico Marijinih prikazovanj, ko se fatimsko svetišče posebej spominja prikazovanj in naročil angela miru (1916), je prelat dejal: »V tem času prevladujočega relativizma je treba ponovno pridobiti globok čut za navzočnost Boga v našem življenju.«
Razlagal je tudi molitev: »Moj Bog verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nad vse …,« ki so se je od angela naučili pastirčki: Lucija, Frančišek in Jacinta. Dejal je: »Verovati, upati, moliti in ljubiti, so glagoli, ki poudarjajo pomen notranjega duhovnega življenja.«
Pomembnost duhovnosti za učinkovito poklicno delovanje katoliških novinarjev pa je poudaril med razlago prvega Marijinega prikazanja v Fatimi in njenega vprašanja: »Ali se hočete darovati Bogu?« Dejal je: »V nas, ki delujemo na prostranem področju družbenega obveščanja, morajo te besede globoko odmevati.«
Sklenil je z besedami, da prikazovanja v Fatimi pomagajo človeštvu, da se zopet vrne k bistvu življenja.«
Leopol Dina Simoes, Fátima Luz e Paz, št. 31

Praznik fatimske Marije, slavje v Stični 13. maja 2012, nagovor apostolskega nuncija msgr. dr. Juliusza Janusza


 

Vsako nedeljo se zbiramo k obhajanju evharistije in se spominjamo velikega dne Kristusovega vstajenja za nas, krepimo se z nebeškim kruhom, da bi bili priče vstajenja. Hodimo za Jezusom, moramo ga oznanjati in postati kot on. Gospod je namreč rekel: »Jaz sem pot, resnica in življenje … Kdor veruje vame, bo dela, ki jih jaz opravljam, tudi sam opravljal, in še večja kot ta bo opravljal, ker grem jaz k Očetu« (Jn 14,1–12). Ta Jezusova obljuba se je uresničevala še v času dejavnosti apostolov, kakor pripoveduje prvo današnje berilo iz Apostolskih del. Sam Peter se je čudil, »da se je milost Svetega Duha razlila tudi na pogane« (Apd 10,44). Ko pa je videl to Božje delo, je rekel: »Zdaj v resnici umevam, da Bog ne gleda na osebo, ampak mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in dela po pravici« (Apd 10,35). Zlasti to: Bog sprejema tiste ljudi, ki znajo postavljati v življenje ljubezen. Sveti apostol Janez nas v današnjem drugem berilu uči: »Preljubi, ljubimo se med seboj, ker je ljubezen iz Boga; in vsakdo, ki ljubi, je iz Boga rojen in Boga pozna. … V tem se je razodela Božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bi mi po njem živeli« (1 Jn 4,7–10).
            V zgodovini sveta so kristjani dokazali, da je Jezusove besede o Božji ljubezni do ljudi mogoče udejanjati, a pod pogojem, da sledimo resnici. V današnjem evangeliju Jezus namreč pravi: »Ako boste izpolnjevali moje zapovedi, boste ostali v moji ljubezni« (Jn 15,10). In prav tu velikokrat ljudje ne razumejo Kristusovega sporočila. Hoteli bi živeti v ljubezni, ne pa sprejeti resnice, ne sprejeti žrtve, ne izpolnjevati učenja Cerkve, ki je Kristusovo telo. Pogosto teologi ali nepravi teologi predstavljajo svojo Cerkev brez avtoritete papeža, brez zakramentov in posledično brez ljubezni. Zato občasno Bog izbere preproste ljudi, tudi nepismene, da bi po njih svetu kaj sporočil. Za naše odrešenje ne potrebujemo novih razodetij ali prikazovanj, a občasno Bog sam izbere preproste ljudi, da bi nam pomagal, da bi opozoril svet na velike družbene in ideološke pretrese, ki rušijo mir, pravičnost in solidarnost prebivalstva sveta. Tako je Gospod hotel opozoriti na razglasitev Cerkve o Marijinem brezmadežnem spočetju, ko se je Marija prikazala v Lurdu preprostemu dekletu Bernardki Soubirous. Tik pred velikim pretresom v svetu zaradi komunistične revolucije leta 1917 se je Marija prikazala v Fatimi trem revnim pastirčkom, Jacinti, Luciji in Frančišku, ter povabila svet, naj moli za spreobrnitev Rusije. Po sedemdesetih letih krute komunistične diktature, zaradi katere je umrlo 100 milijonov ljudi, je ta ateistična in nasilna ideologija izgubila svojo moč. Tudi Slovenija je, kot tudi moja domovina Poljska, doživela strahote komunizma. Še vedno so žive rane, ki jih je povzročil ta sistem, in danes se spominjamo svetih mučencev komunizma. Hvala Bogu, da je v prvi fatimski skrivnosti poleg svaril tudi upanje, ko pove: »Na koncu bo moje brezmadežno srce zmagalo. Sveti oče bo Rusijo posvetil meni, ta se bo spreobrnila in svet bo zaživel v miru.« Marijino brezmadežno Srce je zmagalo tudi zahvaljujoč velikemu možu 20. stoletja, neutrudnemu častilcu Marije, blaženemu papežu Janezu Pavlu II. Njegovo osebno žrtvovanje, njegovo trpljenje in zvestoba evangeliju so osvojili srca vernikov in tudi neverujočih oseb. Tako je domovina papeža Wojtyłe, Poljska, znana po svoji marijanski pobožnosti, začela spreminjati komunistični svet v svobodno in demokratično družbo z znanim sindikatom Solidarnošč. Neverjetno je opazovati – medtem ko v zahodnoevropskih državah ljudje zapuščajo vero – kako se v Rusiji po sedemdesetih letih ateizma ljudje vračajo v cerkve in tudi civilna oblast uradno prosi za pomoč patriarhe in preproste duhovnike, naj blagoslovijo njihovo dejavnost. To nas uči, da je Bog zvest in drži svojo besedo. Jezus v današnjem evangeliju pravi: »Vi ste moji prijatelji, ako izvršujete, kar vam jaz zapovedujem.« Res se lahko imamo za Kristusove prijatelje, nismo pripravljeni živeti samo po zapovedih, ampak spoštovati postavo Cerkve, biti pobožni in pokorni učenju svetega očeta, poslušni njegovim smernicam, kajti Jezus ga je postavil, da bi bil porok edinosti in bi potrjeval svoje brate v veri. Med komunizmom so si civilne oblasti prizadevale jemati papežu dober glas, od škofov in duhovnikov so zahtevale, naj ustvarijo nacionalno Cerkev, ločeno od Rima.
Danes imamo v katoliški Cerkvi tudi gibanja laikov in duhovnikov, ki nočejo biti pokorni Cerkvi in pravijo: Jezus da, Cerkev ne! Kako je mogoče ločiti Cerkev od Kristusa, ko pa je Cerkev Kristusovo skrivnostno telo? Tu je Marijin zgled. Ko se je srečala z nadangelom Gabrijelom, je rekla: »Zgodi se tvoja volja!« V svojem življenju je, kot na primer v Kani Galilejski, opozorila Kristusove učence: »Storite vse, kar vam bo rekel.« Šla je za Jezusom po poti križa, bila je ob njem, ko je umiral, od njega je sprejela nalogo, da je naša mati. To je storila tudi zato, ker je sledila Jezusovemu zgledu, on je sprejel križ iz pokorščine Očetu. Jezus in Marija pa nas zlasti učita, da je pokorščina Bogu dejanje ljubezni, da bi odgovorili na njegovo ljubezen. Na to nas spominja sveti Janez v drugem berilu te svete maše: »V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe« (1 Jn 4,10). Prosimo fatimsko Marijo za milost osebne spreobrnitve, da bi bili vredni udje Kristusove vesoljne Cerkve.