Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako za. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako za. Pokaži vse objave

ponedeljek, 5. oktober 2015

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Iz samostanske kronike


Na največji Marijin praznik Vnebovzete, posebne zavetnice vseh cistercijanskih cerkva, sta imela v domačih župnijah ponovitve mašnih jubilejev: p. Branko Petauer v Šmarju pri Jelšah ponovitev srebrne maše, in p. Anton Nadrah ponovitev zlate maše v Ivančni Gorici.
Od ponedeljka, 17. avgusta, do petka, 21. avgusta 2015 je Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu organiziralo romanje v Fatimo, združeno z duhovnimi vajami, in sicer za duhovnike in župnijske animatorje Združenja posvečenih JMS. Nagovore pri duhovnih vajah je imel msgr. dr. Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof.
Kakor vsako leto smo cistercijani v četrtek, 20. avgusta, slovesno praznovali sv. Bernarda, poleg Vnebovzete glavnega zavetnika cistercijanskega reda. Ob 19.00 je bila molitvena ura, ob 20.00 pa slovesna opatova sv. maša.
kronist

torek, 23. junij 2015

Zavzetost bl. Alojzija Grozdeta za prve petke in sobote 3.

Na podlagi zapisa v knjigi profesorja Strleta smemo sklepati, da je imel Lojze s seboj na poti domov vsaj eno od takratnih dveh knjižic o Fatimi in eno od zloženk, oboje v več izvodih. Prof. dr. Anton Strle je namreč v knjigi Slovenski mučenec Lojze Grozde, ki je izšla leta 1944, zapisal, kaj je Lojze vzel s seboj domov: »S seboj je vzel latinski misal, Hojo za Kristusom za vsakdanje duhovno berivo in nekaj knjig in podobic o Materi Božji iz Fatime, da bi z njimi v svojem domačem kraju širil pobožnost prvih sobot.« Ko dr. Strle popisuje zasliševanje in mučenje Lojzeta Grozdeta, ugotavlja: »Dobili so pri njem samo latinski misal, več knjig o fatimski Materi Božji in Hojo za Kristusom; to je bilo vse.«

Kaj je nagnilo partizane, da so Lojzeta Grozdeta umorili? Če bi pri njem našli samo latinski misal in Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom, bi se verjetno ne odločili za usmrtitev. Najdba literature o Fatimi pa je preiskovalce nagnila, da so na Lojzeta že od začetka gledali odklonilno. Vsaj kateri od zasliševalcev je vedel, da je Marija v Fatimi napovedala spreobrnjenje Rusije in s tem padec komunizma. To lahko sklepamo iz tega, ker je škof Rožman v Ljubljanskem škofijskem listu pisal o fatimskih dogodkih, o petih prvih sobotah, o pripravi na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in o spreobrnjenju Rusije. Isto sledi iz dejstva, da so v decembru duhovniki o vsem tem v cerkvi pogosto govorili, komunisti pa so imeli tudi pri nedeljski Božji službi svoje ljudi, ki so jim o vsem zvesto poročali. Grozde se jim je zato zdel nevaren, čeprav morda o njem niso imeli nobenih drugih podatkov. Zato ga je bilo treba spraviti s poti. V eni knjigi o Fatimi je bil objavljen Rožmanov predgovor.

Ali so zasliševalci na Mirni o Lojzetu Grozdetu vedeli kaj več, npr. da je bil zelo dejaven član katoliške akcije in prednik Marijine kongregacije? To je možno, a neposrednih dokazov za to nimamo. Zato je najbolj na dlani sklep: Osmošolec Lojze Grozde je bil umorjen kot apostol fatimskega sporočila. S svojim zavzemanjem za češčenje Marijinega brezmadežnega Srca, za obhajanje petih prvih sobot, za pripravo na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu in s svojo smrtjo prav v noči od prvega petka na prvo soboto, na začetek priprave vse ljubljanske škofije na posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, je poseben mučenec in apostol Marijinega brezmadežnega Srca.

p. Anton

ponedeljek, 22. junij 2015

Zavzetost bl. Alojzija Grozdeta za prve petke in sobote 2.

Življenje zadnjih let Lojzeta Grozdeta je v marsičem podobno življenju fatimskih pastirčkov po srečanjih z Devico Marijo v letu 1917. Lojze je zelo častil Devico Marijo in bil v Marijini kongregaciji v Marijanišču zelo dejaven član. Kakor fatimski pastirčki je vsak dan molil rožni venec, včasih tudi po več. Molil ga je tudi za sošolce, ki jih je hotel pridobiti za dobro stvar ali jih odvrniti od nevarnosti. Kakor fatimskim pastirčkom je tudi njemu šlo za to, da z molitvijo in žrtvijo reši čimveč ljudi za večnost. Zelo je cenil žrtve. Zapisal je: »Z žrtvami se osvajajo duše za Kristusa.« Pri svojih zadnjih duhovnih vajah v juliju 1942 je v dnevnik zabeležil sklep: »Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh v pridobivanju za Kristusa.«

Lojze je bil zelo povezan z Jezusom v svetem Rešnjem telesu. Zadnji dve leti ga je prejemal vsak dan in je tudi druge vabil k pogostnemu obhajilu. Sv. maša s sv. obhajilom je bila središče njegove pobožnosti. Pogosto je hodil pred Najsvetejše v kapelo. Sv. evharistija je bila sonce njegovega življenja. Med fatimskimi pastirčki je zlasti Frančišek rad pogosto zahajal v cerkev in dolgo molil pred Najsvetejšim.

četrtek, 18. junij 2015

Frančišek je živel samo za Boga



Frančišek je bil zvest v izpolnjevanju Božje volje. Tudi Jacinto in Lucijo je k temu usmerjal. Ko je 19. avgusta 1917 sestrica Jacinta pritekla, da je bila navzoča pri Marijinem prikazanju, je hotela tudi po njem ostati na paši. Frančišek jo je opomnil:
»Ne, moraš domov, saj ti mati danes sploh ni dovolila iti na pašo.«
Da je raje šla domov, se je ponudil, da jo spremlja.
Marija je že v prvem prikazanju pastirčkom obljubila, da jih bo v trpljenju krepila Božja milost. Vsi trije so z njo zvesto sodelovali in hitro napredovali v svetosti.

O Frančiškovi duhovni rasti največ zvemo v Lucijinem četrtem Spominu.
Po prvem Marijinem prikazanju je živel samo za Boga. Zelo je bil vesel in srečen ob Marijinem zagotovilu, da bo šel v nebesa. Kot smo že videli, je z veseljem sprejel Marijino naročilo, da mora zmoliti še veliko rožnih vencev. Pogosto se je oddaljil od obeh deklic, kakor da bi se šel sprehajat, a je molil rožni venec. Ko ga je Lucija poklicala, ji je pokazal rožni venec.
Večkrat se je neopazno oddaljil od Lucije in Jacinte. Ko sta ga začeli iskati in klicati, jima je odgovoril izza kakšnega zidu ali grma, kjer je klečal in molil. Lucija ga je včasih vprašala:
»Zakaj nama ne rečeš, da bi molili skupaj?«
'Ker rajši molim sam.'

sreda, 18. marec 2015

Pogovori z Jezusom (13) Bodi svoboden za obhajanje sv. Evharistije



Predragi moj prijatelj, pri mašni daritvi bi rad dobro sodeloval z menoj. Da boš to z mojo pomočjo dosegel, moraš biti osvobojen zame in mojo daritev. V tebi mora biti duhovna lakota in žeja po meni, mnogo močnejša od posvetne lakote po porabništvu in uživaštvu, ki mnoge zasužnjuje.
V evharistični daritvi slavim nebeškega Očeta. Za dobro sodelovanje z menoj moraš biti osvobojen za slavljenje Očeta. On je tvoj Stvarnik in tvoj poslednji cilj. Od njega vse izhaja in k njemu se vse vrača. Bistvo Evharistije in krščanstva je prav v slavljenju Očeta po Sinu v Svetem Duhu.
Mašna daritev je najpopolnejša zahvala na zemlji, zato pridi k njej osvobojen za zahvaljevanje. Božje delovanje je treba videti in ga priznati. Stvarniki niso ljudje, ampak Bog! Vse dobrine, ki jih imaš, so Božje. Dobro boš sodeloval z mojo daritvijo, če boš sredi vsakdanjega življenja živel v stalnem ponižnem zahvaljevanju.
Vedno znova si pod pritiskom mnogih besed in podob po radiu, televiziji in prek interneta, v službi in v prostem času. Zato marsikaj poslušaš in gledaš le na pol ali celo preslišiš in spregledaš. V nevarnosti si, da boš preslišal tudi mašna berila in pridigo ter spregledal dogajanje na oltarju pri nedeljski Evharistiji. Da do tega ne bo prihajalo, se moraš osvobajati za poslušanje in gledanje vsega Božjega. Za Boga in njegovo govorico ter njegova znamenja moraš imeti posluh in čas. Neprekosljiva vzornica ti je Devica Marija, ki je Božjo besedo zbrano poslušala, jo ohranjevala v svojem srcu, jo vztrajno premišljevala in po njej dosledno živela.
Bodi osvobojen za darovanje, za služenje Bogu in ljudem. Osvobaja te življenje v ljubezni do Boga in do bližnjega. Osvobaja te Sveti Duh, ki je Ljubezen, Dar. Če bo vse tvoje življenje postalo daritev, bo ta daritev dosegla svoj vrhunec pri mašni daritvi, kjer se boš skupaj z menoj in vso Cerkvijo daroval nebeškemu Očetu.

Gospod Jezus, osvobodi me vseh nepravilnih navezanosti, da bom pri mašni daritvi brez ovir zavzeto sodeloval. Naj se izpolni, kar je oznanjal sveti arški župnik Janez Vianney: Tu izvirajo reke usmiljenja in dobrote, da očiščujejo grehe sveta. Naj mi pomaga Sveti Duh, ki je Ljubezen in dar tvojega Srca ter pri mašni daritvi obilno deluje in deli svoje darove. Mati Marija, evharistična Žena, naj bo moj zgled in priprošnjica, kako je treba pri mašni daritvi sodelovati. Ona je v prvi Cerkvi kar najbolj zavzeto sodelovala pri tvoji daritvi in pri prejemu tebe samega v svetem obhajilu.

nedelja, 18. januar 2015

VEČ IN BOLJE MOLITI (11) Pomen Svetega pisma za vero in molitev 1.del

Študentka je zapisala: "Pred kratkim opravljene duhovne vaje v tišini – v eni sami molitvi, so me pripeljale do globljih spoznanj in osebnih doživetij Božje navzočnosti. Spoznala sem, kaj pomeni okušati Božjo besedo, kako me Bog nagovarja z vsako besedo, ki jo je dal zapisati v Sveto pismo. Da, Gospod ni govoril samo ljudem svojega časa in apostolom, ampak govori tudi danes. On govori ravno meni! 'Pripravite pot Gospodu in zravnajte mu steze' (Mr 1,3 b). 'Čas se je dopolnil in Božje kraljestvo je blizu. Spreobrnite se in verujte evangeliju' (Mr 1,17)."
Bog ima različna pota, da ljudi pritegne k sebi. Zanimiv je primer, ki ga je doživel France Špelič, bivši partizan, oficir, miličnik in komunist ter nazadnje duhovnik. V svoji knjigi Vrnil se bom k Očetu takole pripoveduje:
"Nekega dne leta 1954 sem šel klicat svojo mater, ki je pri Ermančkovih vasovala, naj gre h kosilu.
Vstopil sem v Ermančkovo hišo. Po pozdravu sem povedal, po kaj sem prišel. Tedaj pa zagledam na šivalnem stroju knjigo z rdečo obrezo. Vedel sem, da so bile včasih verske knjige obrobljene z rdečo ali zlato barvo.
Ob pogledu na to knjigo in rdečo obrobo sem doživel nekaj, česar ne znam povedati. V meni se je zbudilo nepopisno hrepenenje in želja dobiti to knjigo za vsako ceno. Vse je vpilo v meni. Občutje je bilo nepopisno. V meni se je dogajalo nekaj, kar me je postavilo v posebno stanje. Za opis tega ni besed.
Rekel sem: 'Micka, dajte mi to knjigo, vrnil jo bom!' Ona pa: 'Kaj pa boste vi s to knjigo, to je Sveto pismo. Ne dam je. Vem, kakšni ste komunisti, zažgali bi mi jo. Tega pa ne dam.'
O, ko bi mogel opisati, kaj se je tedaj dogajalo v meni! Prosil sem, rotil in zagotavljal, da bom knjigo vrnil, a vse zaman, dokler ni posegla vmes moja mama, ki je bila že tudi sita mojega moledovanja. 'Micka, kar dajte mu knjigo. Jaz bom skrbela, da jo dobite nazaj.' To je zaleglo. Sveto pismo sem nesel domov, a če bi mi kdo le trenutek, preden sem stopil v to hišo, rekel, da si bom tisti dan želel imeti Sv. pismo, bi ga verjetno po ustih.«
Špelič je na Mickino zahtevo knjigo vrnil. V njegovem življenju še ni prišlo do spreobrnjenja. Tistega dne, ko je Sveto pismo odnesel lastnici, je prišel do drugega izvoda pri tovarniškem gasilcu Hribarju. Sam pripoveduje:
»Doma mi je [Hribar] pokazal novo omaro in jo odprl. Med številnimi knjigami me je zopet prešinila rdeča na obrobi ene od knjig. Ponovilo se je tisto nepopisno doživetje in stanje, ki sem ga imel pred pol leta pri Ermančkovi Micki, ko sem zagledal rdečo obrobo Svetega pisma.
Pozabil sem, po kaj sem prišel, namreč da bi pohvalil novo omaro in da bi si zbral kako leposlovno knjigo za branje. Prav kot pri Micki sem rekel znancu: 'Francelj, mi daš to knjigo?' Odgovor je bil: 'Kaj boš ti s to knjigo, to je Sveto pismo. Jaz ga imam zato, da je pač knjižna zbirka popolnejša.' Zopet sem moledoval in pozabljal vse drugo. Samo to knjigo z rdečo obrobo sem nesel domov.

Kako vztrajen je bil milostljivi Bog: Sveto pismo sem vrnil, potem pa ga zopet dobil, preden sem prišel domov.

sobota, 3. januar 2015

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (3) Bernardovo delo za edinost in mir v Cerkvi in svetu

V glavni mašni prošnji na god sv. Bernarda, 20. avgusta, je rečeno, da je goreče ljubil Božjo Cerkev in kot ogenj v njej svetil in jo razvnemal. Ta goreča ljubezen se je pokazala najprej v njegovi kritiki napak, ki so se razrastle v Cerkvi njegovega časa. To njegovo delovanje je opisano v prejšnji številki našega glasila, v sedanji pa si bomo ogledali njegovo goreče in zelo uspešno prizadevanje za edinost in mir v Cerkvi in v svetu. Vse to je rastlo iz njegove globoke kontemplativne zakoreninjenosti v Bogu.
Bernard je bil izjemno vitalen, zelo zahteven do sebe in predvsem v mladih letih tudi do svojih sobratov. Svoje zamisli je kljub mnogim težavam dosledno uresničeval. Bil je voditeljska narava, poln notranjega ognja, izreden govornik in pesniški talent. Spoznanje resnice je pri njem takoj vodilo k njenemu uresničenju.
V Bernardovem času sta v Cerkvi zavladala dva papeža, ki sta drug drugega izobčila. V Rimu je ostal protipapež Anaklet II., pravi papež Inocenc II. pa je moral bežati. Vsak je imel na svoji strani del rimskega plemstva in kardinalov. Mnogi, tudi dobri kristjani, niso vedeli, kateri papež je pravi.
Francoski kralj Ludvik je hotel priti do rešitve tako, da je sklical narodni zbor v Etampes, a ta se glede papeža ni mogel zediniti. Zato so poklicali opata Bernarda, ki je imel tedaj v Evropi največjo moralno avtoriteto. On se je odločil za Inocenca, ki je bil vrednejši; Anaklet je bil namreč moralno zelo dvomljiva osebnost. Na Bernardov nasvet se je Francija s kraljem Ludvikom odločila za Inocenca.
Nato je Bernard s svojo karizmatično osebnostjo za Inocenca pridobil nemškega cesarja Lotarja III. in državni zbor v Würzburgu ter angleškega kralja Henrika I. V številnih osebnih razgovorih s trmastim akvitanskim vojvodom Viljemom je za Inocenca pridobil vso Akvitanijo.
Na koncilu v Reimsu, kjer je bil navzoč papež Inocenc II., so se zbrali zastopniki vseh dežel, ki jih je Bernard pridobil za zakonitega papeža: 13 nadškofov, 263 škofov, mnogo opatov, francoski kralj ter odposlanci nemškega, angleškega in španskega kralja. Bernard je izdelal kánone cerkvenega zbora, v katerih je zajel potrebne reforme glede nravnosti duhovščine in odnosov med državo in Cerkvijo. Koncil je vse Bernardove predloge sprejel. Papež Inocenc se je Bernardu javno zahvalil in ga slavil kot »orakelj koncila«. Obiskal je Bernardov samostan Clairvaux (izg. Klervó) in prosil Bernarda, naj bi šel z njim v Italijo in pridobil uporniška mesta za pravega papeža. Bernard je papežu ustregel in v vseh večjih mestih severne Italije oznanjal mir in edinost. Med seboj je spravil sprti mestni državi Pizo in Genovo, ki sta bili v sovraštvu že petdeset let.
Kakor se je papežu upiral protipapež, se je cesarju upiral proticesar. Lotar Suplinburški je bil na strani papeža Inocenca, proticesar Konrad Hohenstauf pa na strani protipapeža Anakleta. Bernard je na državnem zboru v Bambergu dosegel, da sta se spravila. Nekaj tednov pozneje je v Pisi in Milanu dosegel priznanje pravega papeža.
Protipapež Anaklet je še dalje nasprotoval papežu Inocencu in sebe imel za pravega papeža. Za svojo zunanjo oporo je uporabil normanskega vojvoda Rogerja s Sicilije in ga v zahvalo povzdignil v kralja ter si zagotovil njegovo vojaško pomoč. Inocenc si zaradi močnih vojaških oddelkov ni upal v Rim.
Na Bernardovo prošnjo je nemški cesar Lotar v napadu osvojil vso južno Italijo. Ker je prišlo do nesoglasij med cesarjem Lotarjem in papežem Inocencem, je zopet posredoval Bernard in ju spravil. Kralj Roger se je še dalje upiral. Ker je Lotar zbolel in slutil, da se mu bliža smrt, je v sporazumu s papežem pooblastil Bernarda, naj Rogerja skuša pridobiti za spravo, sam pa je odšel iz Italije, da bi v miru umrl doma v Nemčiji. Roger se je po dolgih pogajanjih s težavo omehčal in pristal na pogovor o tem, kdo je pravi papež. Štiri dni je poslušal zastopnike Inocenca, nato pa štiri dni zastopnike Anakleta. Nato je privolil v javno sejo v navzočnosti dvora, duhovščine in ljudstva. Kardinal Peter iz Pise, ki je bil najbolj sloveči učitelj cerkvenega prava tistega časa, je v sijajnem govoru branil pravice Anakleta. Nato je nastopil Bernard, ki pa Anakleta ni pridobil, ker se ni hotel ukloniti, prepričal pa je na splošno presenečenje Anakletovega kardinala, ki je prestopil k Inocencu.
Anaklet je kmalu po tem umrl. Njegovi kardinali so izvolili novega protipapeža. Ta je kmalu za tem prišel ponoči skrivaj k opatu Bernardu in mu skesano položil k nogam znamenja papeške časti. Tako je bil po Bernardovi zaslugi osemletni razkol končan, v Rimu pa je zavladal mir. Bernarda so slavili kot povzročitelja miru. Hvaležni Rimljani so mu dali naziv »oče domovine«.
Čeprav je bila v Cerkvi na zunaj edinost obnovljena, so jo na znotraj še ogrožale verske ločine in zmote. Posebno nevarni so bili albižani, ki so bili številni zlasti v južni Franciji. Sovražili so Cerkev in duhovništvo ter učili, da je vsa snov, tudi človeško telo, nekaj zlega. Odklanjali sto zakonsko zvezo in lastnino ter vstajenje teles ob drugem Kristusovem prihodu. Bernard je v svojih govorih jasno in ljubeznivo, a odločno nastopil proti njim. Hodil je od mesta do mesta in mnoge albižane odvrnil od zmot. V mestu Narbonne, kjer so dva dni prej sprejeli papeškega legata »z riganjem in hrupnim bobnanjem«, so množice kar vrele, da bi poslušale karizmatičnega opata. Večina je zopet sprejela katoliško vero. Tudi v krivoverski trdnjavi Albi so ga z navdušenjem sprejeli. Ker ni bilo duhovnikov, ki bi Bernardovo delo z enako močjo in ljubeznivostjo kakor on nadaljevali, so mnogi spreobrnjenci pozneje zopet zapadli v krivo vero. Tako je, žal, v naslednjem stoletju prišlo do krvavih albižanskih vojn.


sobota, 29. november 2014

Popolni odpustek samo za rajne

a) Na vernih duš dan (lahko že na praznik vseh svetih), kjer v cerkvi poleg rednih pogojev zmolimo očenaš in vero;
b) ob molitvi za rajne na pokopališču, od 1. do 8. novembra (ne pozabimo na splošne pogoje!); ob drugih časih dobimo za rajne delni odpustek;

c) vselej lahko vse odpustke, delne in popolne, naklonimo rajnim po načinu priprošnje.

petek, 28. november 2014

Nekatera predpisana dela za prejem popolnega odpustka (Izpolniti moramo prej omenjene splošne pogoje!)


a) Češčenje Najsvetejšega vsaj pol ure; če manj, prejmemo delni odpustek;
b) križev pot pri pravilno postavljenih postajah, s 14 križi (podobe niso nujne, a koristne); vsaj voditelj mora hoditi od postaje do postaje; pobožna pridružitev papežu po radiu ali televiziji pri molitvi križevega pota na veliki četrtek;
c) spoštljivo duhovno branje ali poslušanje Svetega pisma (če sami ne moremo brati) vsaj pol ure; če manj, je odpustek le delen;
č) molitev rožnega venca v cerkvi, kapeli ali v družini, v samostanski skupnosti ali verskem združenju ter v zboru vernikov; tudi sodelovanje pri molitvi po radiu in televiziji, če rožni venec moli papež; ob drugih priložnostih je odpustek le delen;
d) pobožno sodelovanje pri papeškem blagoslovu, tudi po radiu in televiziji;
e) udeležba pri procesiji na praznik sv. Rešnjega telesa in krvi;
f) vsak petek v postu, če po obhajilu pred Križanim molimo »Glej, o dobri in usmiljeni Jezus«
g) ob prejemu svete popotnice, ko duhovnik podeli bolniku papeški blagoslov in z njim popolni odpustek. Ta odpustek bolnik prejme, čeprav je tisti dan že prejel popolni odpustek. Če ob smrtni uri pri umirajočem ni duhovnika, dobi, če je v posvečujoči milosti, popolni odpustek v primeru, da je v življenju redno molil kakšno molitev. V tem primeru mu Cerkev spregleda tri splošne pogoje (spoved, obhajilo in molitev po papeževem namenu); zato, da bo umirajoči v posvečujoči milosti, mu pomagajmo obuditi popolno kesanje;
h) vsi navzoči pri slovesnosti prvega svetega obhajila;
i) pri duhovnih vajah, ki trajajo vsaj tri dni;
j) sodelovanje pri obredih na veliki četrtek, petek in soboto;
k) ob obnovi krstnih obljub na veliko soboto in ob obletnici krsta;
l) poslušanje vsaj nekaj nagovorov pri ljudskem misijonu in pri njegovem zaključku;
m) ob novi maši in ob mašnih jubilejih (25-, 50-, 60-, 70-letnica) za vse navzoče;
n) v bazilikah, kjer poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero (na praznik apostolov Petra in Pavla, na obletnico posvetitve cerkve, 2. avgusta; enkrat na leto po lastni izbiri);
o) v stolnici na praznik sv. Petra in Pavla, na dan zavetnika cerkve, ob liturgičnem praznovanju sedeža sv. Petra, ob posvetitvi bazilike presvetega Odrešenika, 2. avgusta; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;
p) v župnijski cerkvi na dan zavetnika cerkve, 2. avgusta; vselej poleg splošnih pogojev zmolimo očenaš in vero;

r) pobožno sodelovanje pri petju ali recitiranju himne Pridi, Sveti Duh (1. januarja in na binkošti), in Tebe, Boga, hvalimo (na zadnji dan leta). 

četrtek, 27. november 2014

Pogoji za prejem popolnega odpustka

Poleg zgoraj navedenih treh pogojev so še štirje:
1) Nenavezanost na noben greh, tudi na malega ne (če nimamo nobenega greha, tudi najmanjšega ne);
2) prejem zakramenta pokore; to je lahko več dni prej ali pozneje; kdor redno hodi k mesečni spovedi, lahko vsak mesec prejme vse možne odpustke, če izpolni potrebne pogoje in živi v posvečujoči Božji milosti;
3) vreden prejem svetega obhajila;
4) molitev po namenu svetega očeta; zadostujeta očenaš in zdravamarija (lahko tudi kakšna druga molitev);

Sv. obhajilo in molitev po namenu svetega očeta se priporočata na dan odpustka. Oboje je potrebno za vsak popolni odpustek. Ena spoved pa velja za več popolnih odpustkov, a seveda moramo biti brez vsakega, tudi najmanjšega greha.

ponedeljek, 24. november 2014

Začetek postopka za beatifikacijo božjega služabnika Antona Strleta


30. aprila 2014, tik pred začetkom Marijinega meseca maja, je bil izdan odlok o začetku škofijskega postopka za beatifikacijo božjega služabnika Antona Strleta (1915 – 2003), ki je poznan kot neutrudni profesor na Teološki fakulteti, hkrati pa kot goreč spovednik. Na dnevu svetniških kandidatov ljubljanske metropolije, ki je bil 21. septembra letos v Novem mestu, je bil tako prvič v družbi uradnih svetniških kandidatov.
V postopku za beatifikacijo se prepleta človeški in božji element. Po eni strani je potrebno dokazati junaško stopnjo Strletovih kreposti, po drugi strani pa mora njegovo svetost na nek način potrditi sam Bog, in sicer s čudežem na njegovo priprošnjo. Seveda pa se nek postopek lahko začne le, če to sprejme krajevni škof na osnovi gotovosti, da obstaja glas svetosti.
Ker je prihodnje leto stota obletnica rojstva božjega služabnika Antona Strleta, bomo v reviji V Materini šoli (glasilu Bernardove družine) v tem letu spoznavali njegovo življenje, kreposti, njegove misli. Hkrati pa ste povabljeni, da se mu priporočate in morebitna uslišanja sporočite na naslova: Nadškofija Ljubljana, Ordinariat, Ciril-Metodov trg 4, p.p. 1990, 1001 Ljubljana, ali pa na naslov postulatorja: p. Andrej Pirš, Kotna pot 8, Voglje, 4208 Šenčur.
p. Andrej Pirš FSO

postulator

torek, 18. november 2014

Za fantazijo otrok je to preveč

José do Vale, urednik časopisa O Mundo, je 18. in 19. avgusta v dolgih člankih hotel vse skupaj osmešiti in se je zaganjal proti »sovražnikom domovine in republike«. Pisal je o predrznih zapeljivcih in zvodnikih, ki urijo otroke, kako naj »vidijo« svetnico. Po njegovem gre za predrzno izkoriščanje naivnosti toliko ljudi in nedolžnih otrok. Ti predrzni zapeljivci brez kazni počenjajo vse te neumnosti. Naj ljudstvo odpre oči in z bičem nažene te mazače, ki trgujejo z njegovo vero.
Avtor se sprašuje, ali gre za primer prividov (halucinacije) ubogih otrok ali za premišljeno početje klerikalcev. Zadeva ima pečat klerikalnega izkoriščanja. Vsakdo bo moral soglašati, da je za fantazijo otrok to preveč. Otroci so bili poprej izurjeni, da so igrali to vlogo.

Katoličan Costa Brochado je med drugim odgovoril: »V članku Joséja do Vale pa je pametno in odločilno mesto, ki se glasi: 'Vsakdo bo moral soglašati, da je za fantazijo otrok to preveč. Neizobražen otrok sam od sebe ne bi imel in ne bi z lahkoto iznašel teh idej.'
Kdo ne vidi v tej vrsti člankov, ki so bili napisani en teden po zasliševanjih otrok v Ourému, glas samih zasliševalcev, ki so s tem objavili svoje sklepe? In če je tako, zakaj še do danes niso predložili najmanjšega znamenja goljufije?«

p. Anton

sobota, 15. november 2014

Zmagovalka v sleherni bitki za Božje kraljestvo.



Kraljica svetega rožnega venca, pomočnica kristjanov, pribežališče človeškega rodu, Zmagovalka v sleherni bitki za Božje kraljestvo! Ko skrušeni molimo pred tvojim prestolom, smo prepričani, da bomo deležni usmiljenja, milosti, potrebne pomoči in varstva v sedanjih težavah, ne po naši zaslugi, tega si ne domišljamo, ampak zgolj po neizmerni dobroti tvojega Srca. O Mati usmiljenja, izprosi nam pri Bogu prepotrebnega miru. Predvsem pa nam izprosi tistih milosti, ki morejo v trenutku spreobrniti človeško srce, tako da ga razpoložijo za spravo in mu podarijo notranji mir. Kraljica miru, prosi za nas, izprosi vojskujočemu se svetu mir, za katerim težijo trpeči narodi, mir v resnici, mir v pravičnosti, mir v Kristusovi ljubezni. Izprosi svetu mir pred orožjem in mir srca, da bi se v tako vzpostavljenem redu in miru širilo Božje kraljestvo. Podeli svoje varstvo in pomoč nevernim, nezvestim in tistim, ki živijo v senci smrti. Podeli jim mir, naj v njihovih srcih vzide sonce resnice, da bodo lahko skupaj z nami vzklikali Odrešeniku sveta: »Slava Bogu na višavah in mir ljudem, ki so mu po volji« (Lk 2,14).

Iz posvetitvene molitve Pija XII. Marijinemu brezmadežnemu Srcu

četrtek, 30. oktober 2014

LETO VERE SE NADALJUJE Nekateri se ne morejo odločiti za vero v Boga


Kardinal Newman piše, kako se nekateri kljub občudovanju katoliške vere zanjo ne morejo odločiti:
"Morda priznavajo njeno lepoto, vzvišenost in svetost, ne da bi verovali. Morda so prepričani o tem, da je katoliška religija plemenita in dostojanstvena, njena modrost jih lahko preseneča, lahko da občudujejo njeno prilagojenost človeški naravi, lahko jim je všeč tenkočutnost in prikupnost, njena notranja skladnost in strnjena enota morda vzbuja njihovo spoštovanje.
A da bi se ji prepustili - tega ne! Ne izberejo je za svoj delež in ne govorijo kakor srečna Moabka: »Kamor greš, tja pojdem tudi jaz; tvoj narod naj bo moj narod in tvoj Bog moj Bog« - to je govorica vere.
Človek lahko nekaj občuduje in hvali, pa se vendar ne mara tistemu pokoravati in sprejeti za svoje.
Dejansko srečujemo ljudi, ki spoštujejo katoliško religijo, priznavajo njene zasluge za človeštvo, so naklonjeni njenim privržencem, se družijo z njimi, zanimajo jih njena gibanja, vendar niso in nikoli ne bodo katoličani. Umrli bodo, kakor so živeli: zunaj Cerkve. Manjka jim namreč tiste naravnanosti, ki bi jih približala Cerkvi. Katoličani, ki njih človeške narave bolj natančno ne poznajo, se bodo čudili, zakaj še vztrajajo tam, kjer so. Da, taki ljudje bodo nekoč celo sami tožili, da ne morejo postati katoličani. Globoko v sebi slutijo srečo vernikov, da bi najraje vzkliknili: 'Kaj bi dal, da bi bil katoličan! Da bi smel verovati to, kar občudujem! Toda ne verujem in ne morem verovati, naj to še tako želim, kakor ne morem preskočiti hriba. Veliko srečnejši bi bil, če bi bil katoličan; vendar nisem. Nič ne pomaga, ne morem varati samega sebe; sem, kar sem: občudujem – sprejeti pa ne morem.'"
           
Ciril vidi glavni razlog, da se kdo odloči za vero, drugi za nevero, v svobodni volji:
"Moja vera je torej dar, ki mi je bil položen v naročje, toda zakaj potem nismo vsi verni, če je Bog dober in pravičen, če je vsem dal milost in razum, da bi ga lahko spoznali? Glavni razlog je: Bog spoštuje svobodo slehernega človeka in zaradi nje se vsak sam odloči za Boga ali proti njemu. Potrebno je osebno srečanje z Bogom, če hočem graditi na trdne temelje."

Človek naj se za začetek odloči za tisto dobro, ki ga more narediti, za tisto zapoved, ki jo more izpolniti. To je dostikrat kakšno delo ljubezni do bližnjega. Če bo nesebično služil bližnjemu, bo s tem že služil Bogu.

Z vajo se naša volja krepi. Polagoma bomo sposobni sprejeti in izpolniti vedno več tega, kar spada k veri, vedno več Jezusovih zapovedi. Po besedah apostola Janeza pa tisti, ki se drži božjih zapovedi, že "živi v Bogu in Bog živi v njem" (1 Jn 3,24). Ko bomo spolnjevali, kar naroča vera, nam nepreklicna odločitev za Boga ne bo več težka.
An