Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako je. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako je. Pokaži vse objave

petek, 26. junij 2015

Trinajstkrat je Marija jokala med 2. in 6. februarjem 1995



Župnik, ki je naslednji dan ob 18.45 tudi sam videl solzenje kipa, nam je naložil molk, naj o dogodku z nikomer ne govorimo. Napisal natančno poročilo za škofa msgr. Girolama Grilla. Sam pa sem poklical policijo, saj si nisem bil na jasnem, kaj se dogaja. Naslednjo noč, 3. Februarja, je policija zaprla območje in Marija je bila nadzorovana noč in dan. V naslednjih dneh se je solzenje kipa še večkrat ponovilo, tudi vpričo policije. 4. februarja pa je župnik z natančnim poročilom obiskal škofa.
Prva škofova reakcija je bila skeptična in nervozna: ne da bi ga prebral, je poročilo raztrgal, rekoč: »Še vedno so ljudje, ki verjamejo tem neumnostim jokajočih Marijinih kipov!« Medtem se je solzenje Marijinega kipa nadaljevalo. Škof je poslal pismo z ukazom, naj se kip uniči. Vendar je policija to izvršbo ustavila, rekoč da škof nima pristojnosti, da to stori, ker je kip last družine Gregori. Tudi sam sem se uprl ukazu, da bi kip razbil: policija je naredila zapisnik in Marija je ostala na svojem mestu.
Ponoči, 5. Februarja, nam ni bilo dano spati. Čim smo zadremali, je skozi špranje na okenskih roletah vdrla svetloba, takšna kakršno sem videl prvi dan solzenja kipa, in iz te svetlobe, ki je napolnila sobo, se je trikrat zaslišal glas: »Moraš jo nesti v cerkev, hoče iti k svojemu Sinu, Jezusu!« Pretresen sem poklical župnika, osvobodil Marijin kip, ki je bil zabetoniran v votlini, in ga s policijskim avtom odpeljal v župnišče. Župnik nas je čakal na vratih, vendar ni mogel odnesti Marije v cerkev, ker je imel prepoved od škofa. Odločil se je, da jo namesti v župnišču, kjer je izpostavil Najsvetejše. Ko je bil škof o tem obveščen, je naročil župniku, naj odvrže Marijo v smeti. Župnik se je torej moral znebiti Marije! Bil sem v službi; župnik je poklical mojega brata in sta skrivaj odnesla Marijo na njegovo podstrešje. Nato je župnik o vseh teh dogodkih še enkrat natančno poročal škofu, ki je prvič pristal na to, da nas sprejme na pogovor.

petek, 19. junij 2015

Klečal je in se tresel od groze



Nekoč sta se na paši Lucija in Jacinta igrali. Skakali sta od skale do skale in glasno vpili ter prisluškovali odmevu iz tamkajšnjih globokih prepadov. Frančišek se je kot po navadi umaknil v votlino pod neko skalo. Čez nekaj časa je zakričal ter klical na pomoč obe deklici in Božjo Mater. V strahu, da se mu je kaj zgodilo, sta ga deklici iskali in klicali. Končno sta ga našli. Klečal je in se tresel od groze ter ni mogel niti vstati. Lucija ga je vprašala:
»Kaj je narobe, kaj se je zgodilo s tabo?«
'Ena tistih velikih zveri, ki smo jih videli v peklu, je bila tukaj in bruhala ogenj vame.'
Ker Lucija in Jacinta nista ničesar videli, sta se smejali, Lucija pa je rekla:
»Nikdar nisi hotel misliti na pekel, da te ne bi bilo strah, zdaj pa si ga prvi občutil.«
Kadar je Jacinta v strahu govorila o peklu, ji je navadno prigovarjal:
'Ne misli toliko na pekel, misli raje na našega Gospoda in našo Gospo! Jaz ne mislim nanj, da me ne bi bilo strah.'
Ob tem dogodku Lucija takole opisuje Frančiška:
»Frančišek nikakor ni bil boječ. Ponoči je sam šel na katerikoli temen kraj, ne da bi omahoval. Igral se je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih je navijal na palico. V kamnite kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine itd.«

četrtek, 18. junij 2015

Frančišek je živel samo za Boga



Frančišek je bil zvest v izpolnjevanju Božje volje. Tudi Jacinto in Lucijo je k temu usmerjal. Ko je 19. avgusta 1917 sestrica Jacinta pritekla, da je bila navzoča pri Marijinem prikazanju, je hotela tudi po njem ostati na paši. Frančišek jo je opomnil:
»Ne, moraš domov, saj ti mati danes sploh ni dovolila iti na pašo.«
Da je raje šla domov, se je ponudil, da jo spremlja.
Marija je že v prvem prikazanju pastirčkom obljubila, da jih bo v trpljenju krepila Božja milost. Vsi trije so z njo zvesto sodelovali in hitro napredovali v svetosti.

O Frančiškovi duhovni rasti največ zvemo v Lucijinem četrtem Spominu.
Po prvem Marijinem prikazanju je živel samo za Boga. Zelo je bil vesel in srečen ob Marijinem zagotovilu, da bo šel v nebesa. Kot smo že videli, je z veseljem sprejel Marijino naročilo, da mora zmoliti še veliko rožnih vencev. Pogosto se je oddaljil od obeh deklic, kakor da bi se šel sprehajat, a je molil rožni venec. Ko ga je Lucija poklicala, ji je pokazal rožni venec.
Večkrat se je neopazno oddaljil od Lucije in Jacinte. Ko sta ga začeli iskati in klicati, jima je odgovoril izza kakšnega zidu ali grma, kjer je klečal in molil. Lucija ga je včasih vprašala:
»Zakaj nama ne rečeš, da bi molili skupaj?«
'Ker rajši molim sam.'

ponedeljek, 15. junij 2015

Šopek Materi Mariji 3. Poveljnik je odložil orožje k nogam Device



Leta 778 je frankovski kralj Karel Veliki, utrujen zaradi trdovratnega odpora saracenskega kneza, ki je zasedel mestno utrdbo Mirabel (danes mesto Lurd, Lourdes, Francija), že nameraval opustiti obleganje, ko je njegov prijatelj, škof v Puy-in-Valay (mesto francoske pokrajine Auvergne), imel navdih in dobil dovoljenje za pogajanje z oblegancem.
Miratu je predlagal, naj se ne vda vladarju, ampak nebeški Kraljici. Predlog je bil všeč mavrskemu poveljniku, ki je položil svoje orožje k nogam črne Device iz Le Puya in bil krščen. Na dan svojega krsta si je Mirat nadel imel Lorus, po katerem se je preimenovalo mesto in je kasneje postalo mesto Lurd (Lourdes).
V pogodbi o vdaji je bilo zapisano, da Mirat »ne priznava nobenega smrtnika nad seboj in ima raje smrt kot sramotno vdajo. Postal bo služabnik Matere Božje in je pripravljen sprejeti krst pod pogojem, da njegovega kraljestva ne bodo ponovno osvojili niti sedanji frankovski kralj niti njegovi potomci, ampak samo Ona.« Karel Veliki je podpisal sporazum. Dne 11. februarja 1858 se je Mati Božja prikazala Bernardki in jo prosila, da bi bila češčena v Lurdu.
Markiz de la Franquerie, v: Zgodovina Francije

četrtek, 21. maj 2015

Pastirčke je spremljala Božja svetloba


Svetlobna znamenja so v Svetem pismu povezana z Bogom, Očetom luči (prim. Jak 1,17), in s Kristusom. »Bog je luč in nobene teme ni v njem« (1 Jn 1,5). On »biva v nedostopni luči« (1 Tim 6,16) in nas je »iz teme poklical v svojo čudovito luč« (1 Pt 2,9).
Modri z Vzhoda so šli za zvezdo, ki jih je pripeljala k novorojenemu Odrešeniku. »Zvezda, ki so jo videli vziti, je šla pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so zagledali zvezdo, so se silno razveselili« (Mt 2,9–10).
Jezus je oznanjal o sebi: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Jn 8,12). »Dokler sem na svetu, sem luč sveta« (Jn 9,5).
Apostol Janez je videl na nebu ženo, ogrnjeno s soncem: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1). Ta žena ni le Cerkev, ampak je tudi Devica Marija.
Jezus je napovedal, da bodo pred koncem sveta na nebu znamenja, ki bodo napovedovala ta konec: »Znamenja bodo na soncu, luni in zvezdah« (Lk 21,25).

Ludovik Ceglar je zapisal v knjigi Sporočila fatimske Gospe:
»Od znamenj, ki so doslej bila vidna na nebu, so bila naprej izrecno napovedana samo znamenja, ki so se videla 13. oktobra 1917 in 25. januarja. 1938. Marija je julija, avgusta in septembra 1917 za oktober ta znamenja napovedala, 'da bodo vsi verjeli'. Lucija je to vsem ljudem že tedaj povedala, zato se je 13. oktobra 1917 zbralo najmanj 50.000 ljudi, ki so videli sončni čudež, medtem ko so otroci videli ob soncu še druga prikazanja, ki jih je Marija septembra napovedala« (CS 18).

Sploh so prikazovanja angela in Marije v Fatimi povezana z nadnaravno svetlobo ali lučjo. O prvem prikazanju angela leta 1916 je Lucija zapisala:
»Nad drevesi smo opazili neko svetlobo, bolj belo kot sneg. Bil je mladenič kakih štirinajst do petnajst let, bolj bel kot sneg, v soncu je bil videti prosojen kot najlepši kristal. Zelo, zelo je bil lep.«
Pri drugem prikazanju je angel pastirčkom naročil, naj darujejo Bogu žrtve v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov ter naj vdano prenašajo trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog. Lucija te angelove besede primerja z lučjo:
»Te angelove besede so se vtisnile v naša srca kakor luč, ki nam je pomagala, da smo mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen, in da smo doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike.«
Tudi pred tretjim prikazanjem angela so pastirčki najprej opazili, da nad njimi žari neznana svetloba.

Pri Marijinih prikazovanjih od maja do oktobra 1917 so, preden se je Marija pojavila, videli luč, ki se je bližala. Ko se je Marija pojavila, jo je obdajal sijaj, lepši od sončne svetlobe in zelo bleščeč.
Pri prvem prikazanju so nad neko črniko »zagledali neko gospo, vso belo oblečeno in sijala je bolj kot sonce. Iz nje je izhajala svetlejša in močnejša svetloba, kakor če bi kristalno čašo, polno kristalno čiste vode, presevali žarki najbolj žarečega sonca.« Otroci so ji bili tako blizu, da so »stali v svetlobi, ki jo je obdajala ali iz nje izhajala«.
Marija je proti koncu prvega prikazanja na pastirčke »razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih dlani«. Ta luč je prodrla v njihova srca in v najgloblje globine njihovih duš. Videli so »sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, in sicer mnogo jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu«.
Pastirčki so to luč enačili z Bogom. Ko se je Marija po prvem prikazanju poslavljala, jo je obdajala luč, ki ji je »utirala pot skozi zvezdnati svod«.
Po drugem prikazanju je Marija razprostrla roke in pastirčke drugič obsijala z odsevom te neizmerne svetlobe in v globino njihovih src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih rok. Lucija pravi, da so se v tej svetlobi »čutili kakor potopljeni v Boga. Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo. Zdi se mi, da je bil namen te čudežne svetlobe vliti v nas spoznanje in posebno ljubezen do Marijinega brezmadežnega Srca.«
V prikazanju 13. julija 1917 Marija preroško napoveduje »neznano svetlobo«, ki bo naznanjala začetek druge svetovne vojne:
»Če pa ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga, hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.«
»Noč, osvetljena z neznano svetlobo«, ki je napovedovala drugo svetovno vojno, je bila v noči med 25. in 26. januarjem leta 1938.
Ko Lucija opisuje tretjo skrivnost, razodene, kaj so videli »v nekakšni velikanski luči, ki je Bog«: »v belo oblečenega škofa, (…) razne druge škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na vrhu katere je stal velik križ, kakor če bi bil iz neobdelanih debel hrasta plutovca«.

Nebeška luč je še naprej spremljala Lucijo. Ko je šlo za posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, je imela Lucija v Tuyu v Španiji 13. junija 1929 v samostanski kapeli posebno videnje Svete Trojice, povezano z izrazito nadnaravno svetlobo. Sama pripoveduje, kako je naenkrat »vso kapelo razsvetlila nadnaravna svetloba in na oltarju se je prikazal križ iz svetlobe, ki je segala do stropa. V še jasnejši svetlobi je bilo na gornjem delu križa videti človeško obličje in oprsje, na njegovih prsih goloba, prav tako iz svetlobe, in na križ pribito telo nekega drugega človeka.«