Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako božjega služabnika. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako božjega služabnika. Pokaži vse objave

torek, 30. junij 2015

BOŽJI SLUŽAVNIK ANTON STRLE (7) Gimnazijska leta božjega služabnika Antona Strleta (2) 3. Duhovna poglobitev



Kako dolgo je trajala ta napetost in nihanje med izpovedovanjem vere ter kruto realnostjo, ne vemo. Vsaj na materialnem področju se je stvar kmalu rešila in je mogel nadaljevati s šolanjem.
Da je še mogel ostati v gimnaziji, mu je pomagala štipendija, ki jo je prejel, in nekaj si je prislužil z inštrukcijami ostalih dijakov. 20. 5. 1956 je v opisu svojega življenja (curriculum vitae) zapisal: »V 4. gimnazijskem razredu je že bilo na tem, da študij prekine, ker mu je umrla mati. Rešila ga je zaradi štipendije Katoliškega tiskovnega društva zelo znižana oskrbovalnina; deloma si je pomagal z inštrukcijami.« Verjetno pa so pomagali tudi različni dobrotniki.
Na duhovnem področju pa mu je materina smrt pomagala k notranji poglobitvi. Sam pove, da si je po smrti svoje matere izbral Marijo za svojo drugo mater. Tako je njegovo doživetje božje bližine pri desetih letih dobilo svoj izrazit marijanski poudarek, ki ga je zaznamoval za vse življenje.
Pomemben korak je bil njegov vstop med člane katoliške akcije. Sam ta svoj korak takole opisuje v kratkem prispevku za zbornik o profesorju Ernestu Tomcu, ki je izšel leta 1991 v Buenos Airesu: »Profesorja (Tomca) sem videval v zvezi z mesečnimi duhovnimi obnovami, ki smo jih imeli člani dijaške Katoliške akcije v kapeli Slomškovega doma spodaj na Poljanski cesti 6 v Ljubljani. Menda od 6. razreda dalje sem bil namreč tudi jaz kot dijak član KA, ki je delovala tudi med dijaki škofijske gimnazije v Šentvidu, na kateri sem študiral. Teh rekolekcij pa smo se udeleževali tudi člani iz škofovih zavodov. … Za sodelovanje pri mladcih pa me je pridobil sedanji lazarist Franc Sodja, ki je bil v zavodih za en razred pred menoj.«[1] Duhovna usmeritev katoliške akcije ga je gotovo globoko zaznamovala. Prof. Strle je bil eden redkih, ki je imel na skrivaj srečanja za člane katoliške akcije tudi po drugi svetovni vojni. To pričuje Marko Kremžar.
Čeprav ga je slovenščina in nemščina zelo pritegovala, pa to nikakor ni zadušilo njegove duhovnosti. Po svoje so zelo zanimivi njegovi opisi, kako je vse povezoval s Kristusom. »Ko sem se proti koncu gimnazijskih let skušal na pamet navaditi celotni Prešernov sonetni venec, je dobila začetna kitica takoj svojevrstno vsebino. 'Življenja moj'ga magistrale' je bil v mojih mislih takoj poistoveten s Kristusom. Pesnitev je s tem dobila živo in vesoljsko prostrano in obenem do globin segajočo vsebino: 'Ti si življenja moj'ga magistrale. Vse misli 'zvirajo' z ljubezni ene. In kjer ponoči v spanju so zastale, zbude se, ko spet zarja noč prežene.' In ko sem se na pamet učil tudi sonete nesreče, se je nehote zgodilo z verzi nekaj podobnega kakor pri sonetnem vencu: 'Zvedrila se je noč, zija naproti življenja gnus, nadlog in stisk nemalo: globoko brezno brez vse rešnje poti.' Zmago nad gnusom življenja, nad stiskami in nadlogami, je mogoče doseči le v naslonitvi na Zmagovalca[2] nad smrtjo. Samo on rešuje iz 'globokega brezna brez vse rešnje poti.'«
V času gimnazije so šli dijaki vsaj enkrat na leto v gledališče, včasih tudi na kakšno glasbeno predstavo. Tako je več kot štirideset let po dogodku zapisal: »Ko sem nekoč gledal Beethovnovega 'Fidelija', je prav poseben vtis napravil name prizor, ko jetnik po dolgem času prebivanja v popolnoma temni ječi pride na sonce in v silnem zanosu opeva sonce in njegovo prijazno, toplo luč. Tedaj mi je bil vseskozi pred očmi Kristus, ki je pravo sonce našega življenja. In zdelo se mi je kar škoda tako čudovitih melodij, če bi jih uporabili le za zemeljske, minljive stvari. Saj navsezadnje vse velja samo Bogu.«
Kako je povezoval različne dogodke s Kristusom, kaže tudi sledeči opis poti domov, ki se je ohranil v tipkopisu: »Ko sem bil na gimnaziji, sem hodil peš pozimi z Rakeka v več kot 4 ure oddaljeno gorsko vas. Z menoj je šel tudi za dva razreda višji sošolec[3]. Nekoč je bilo tik pred božičem kar veliko snega. Sicer je bila pot pregažena. Vendar me je vse skupaj tako utrudilo, tako zdelalo, da kratko malo ni hotelo več iti naprej. Ni šlo in ni šlo. Prtljage nisem mogel sploh nič več nositi, čeprav je ni bilo tako zelo veliko. Če bi bil tedaj sam, bi se preprosto ustavil in sedel na sneg poleg poti in bi najbrž zmrznil. Sošolec je tedaj vzel v svoje roke vso mojo prtljago, čeprav tudi njemu ni bilo lahko nesti niti svojo, kaj šele obenem mojo. A je vse skupaj vzel in me bodril, da naj le grem, naj pomislim, da bo kmalu ob cesti hiša, kjer se bova ustavila, tam so njegovi sorodniki, pa se bova odpočila in okrepila. Še in še me je bodril in skušal storiti vse, da bi mi dal poguma za pot naprej. In res se je čez nekaj časa pokazala vas. Ni bila še blizu, a vendar sem jo že videl. In sošolec me je nanjo spet in spet opozoril. In končno sva prišla do hiše, kjer so nam postregli v topli sobi in zares prijazno in velikodušno. Od začetka niti ust nisem mogel odpreti. Čutil sem se do smrti utrujenega. Polagoma pa sem prihajal k sebi. Dolgo časa sva še sedela in si odpočivala. Nato sva odšla. In spet je prišla moč in toplota v ude. In šlo je veselo naprej, brez posebnih težav. – Ta dogodek se mi je povezal s Kristusom, posebno v zvezi s sv. obhajilom. Kolikokrat sem se čutil telesno in duhovno izčrpanega. A pri Kristusu sem dobival vedno novo okrepitev za pot naprej.«
Ob koncu si lahko zastavimo vprašanje, kako je bilo z njegovo odločitvijo za duhovništvo. Vsaj po sedaj znanem gradivu se zdi, da večjih težav ni imel. Pojavljala pa se je vsaj skušnjava, da bi šel študirat jezike, slavistiko ali pa germanistiko.
Prof. Strle se je kasneje v življenju vedno s hvaležnostjo spominjal gimnazijskih let. Dobro se je zavedal, da se mora svoji globoki in temeljiti humanistični izobrazbi zahvaliti, da je kot teološki profesor mogel uporabljati dosegljivo tujo literaturo in pisati članke v lepem slovenskem jeziku.
p. Andrej Pirš


[1] Profesor Ernest Tomec, Zbornik člankov in pričevanj ob 50-letnici njegove smrti, Buenos Aires 1991, str. 238.
[2] Strletu se je zatipkalo in je napisal: v naslonitvi na Zmagovalcem nad smrtjo.
[3] To je bil Andrej Makovec (14. 4. 1913 – 13. 11. 1989), doma iz župnije Sv. Vid nad Cerknico. V duhovnika je bil posvečen 17. 12. 1938. Dolga leta je bil župnik na Blokah. S prof. Strletom je vse življenje ohranjal stike.

torek, 20. januar 2015

BOŽJI SLUŽABNIK ANTON STRLE (2) Stota obletnica rojstva božjega služabnika prof. Antona Strleta

Božji služabnik Anton Strle se je rodil 21. januarja 1915 na god sv. Neže. Stoto obletnico njegovega rojstva želimo obhajati tako, da bi bolje spoznali njegovo življenje, še posebej junaško stopnjo njegovih kreposti, in se mu bolj priporočali.
Načrtovanih je več stvari. Gotovo se ga bomo spomnili na sam dan njegovega rojstva pri sv. maši. V okviru mednarodne marijanske akademije bodo letošnji brezjanski pogovori posvečeni prav Strletu. Potekali bodo na Brezjah, predvidoma v soboto 24. januarja. Poudarek bo na njegovih krepostih. Načrtuje se tudi, da bi v taki ali drugačni obliki tudi teološka fakulteta zaznamovala Strletovo stoto obletnico rojstva, saj je bil dolga leta teološki profesor. Razumljivo, da bo tu poudarek predvsem na njegovem profesorskem delovanju. Stota obletnica rojstva je tudi razlog, da bo nedelja svetniških kandidatov ljubljanske metropolije, ki jo bomo obhajali 20. septembra 2015 v Strletovi rojstni župniji Sv. Vid nad Cerknico, posvečena tokrat prav njemu. V načrtu pa je še več drugih stvari.
V prvi vrsti bo to prilika, da se zahvalimo za njegovo življenje. Božji posegi so v njegovem življenju naravnost otipljivi. Sam je imel za eno največjih milosti globoko spreobrnjenje pri desetih letih. Vedno je bil hvaležen svojemu župniku Janezu Puclju, ki mu je omogočil šolanje na šentviški gimnaziji. Sam pravi, da ga je Devica Marija naravnost na čudovit način varovala v letih zapora. Vedno je bil bolehen, leta 1960, ko so že vsi mislili, da bo umrl, ga je Bog obvaroval še dolga leta pri življenju. Da je prišel na teološko fakulteto kljub prvotnemu odločnemu nasprotovanju takratne oblasti, je bil skoraj čudež. Če se zanj ne bi na vso moč zavzel božji služabnik škof Vovk, bi to ne bilo mogoče.
Strletovo življenje nikakor ni potekalo v idealnih razmerah. Rodil se je med prvo svetovno vojno, starše je zgodaj zgubil. Za duhovnika je bil posvečen na začetku druge svetovne vojne, ko nekaj časa sploh ni bilo gotovo, ali bodo novomašniki lahko posvečeni ali ne. Dolga leta zapora, administrativno preganjanje v letih njegovega dušnopastirskega delovanja v Planini pri Rakeku, bolezen, zelo razburkano obdobje v letih po drugem vatikanskem koncilu. Vse to niti najmanj ni bilo idealno. A ravno v teh razmerah se kaže njegova veličina. Nobena stvar ga ni strla, tudi zaustavila ne. Zaupal je v Boga, naredil, kar je mogel. Njegove kreposti še bolj jasno odsevajo na temnem ozadju okolja, v katerem je živel. Prav ob upoštevanju konkretnih razmer moremo spoznati krepostno življenje božjega služabnika Antona Strleta.

p. Andrej Pirš FSO

nedelja, 28. december 2014

Nekaj podatkov o življenju božjega služabnika duhovnika Antona Strleta

Pri celotnem procesu za beatifikacijo je eno od pomembnih prizadevanj kar najbolj natančno in objektivno spoznati življenje božjega služabnika. Ob poglabljanju v arhivsko gradivo je pri prof. Strletu bilo že do sedaj mogoče zbrati presenetljivo veliko zelo točnih datumov, včasih prav do ure natančno.
Čisto kratko se zaustavimo pri nekaterih pomembnejših dogodkih v njegovem življenju. Prof. Strle se je rodil na god sv. Neže, 21. 1. 1915. Po svetu je divjala prva svetovna vojna. Strle je očeta izgubil zgodaj. Komaj šest let je imel. Zelo pomembno je bilo deseto leto njegovega življenja. Tedaj je na poseben način doživel božjo bližino in ta dogodek je zaznamoval vse njegovo življenje. Sam ga je pojmoval kot izreden dar božje dobrote in usmiljenja. Malo pred njegovim desetim letom pa je prišel v župnijo mlad župnik Janez Pucelj, ki je imel velik vpliv na Strletovo duhovno življenje. V mladem fantu je spoznal tudi veliko nadarjenost in duhovni poklic. Ker je imel Strle pri vpisu v škofijsko gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani že več kot 14 let, je moral napraviti po enem letu privatni izpit čez dve leti gimnazije in pripravil ga je ravno domači župnik Janez Pucelj. Brez njega ne bi bilo nič z gimnazijo.
Po letu in pol obiskovanja gimnazije mu je umrla še mama (8. 1. 1932). Tedaj si je zavestno izbral drugo mater – Marijo, kakor je kasneje sam zapisal. Po končani gimnaziji, ki jo je opravil z odliko, je leta 1936 vstopil v semenišče in bil 29. junija 1941 (na začetku druge svetovne vojne) posvečen za duhovnika. Še pred posvečenjem so ga predstojniki določili za študijskega prefekta v Marijanišču, kjer je bil zadolžen za bodoče učiteljiščnike. Po posvečenju je eno leto bival v semenišču, nato pa je bil ponovno v Marijanišču, tokrat odgovoren za gimnazijce. Tako rekoč čez noč so ga jeseni 1944 poslali v Novo mesto, kjer je prevzel verouk v vseh razredih novomeške gimnazije.
Po vojni je bil trikrat zaprt: Najdaljši je bil drugi zapor. Trajal je točno pet let (1947-1952). Od leta 1952 do začetka leta 1959 je deloval v župniji Planina pri Rakeku, kjer se je ves posvetil dušnemu pastirstvu, vmes pa pridno študiral in pisal, tako da je na izrecno željo škofa Vovka postal profesor na teološki fakulteti, kjer je začel predavati v letnem semestru leta 1957. Leta 1959 se je preselil v Ljubljano in se z vsem srcem posvetil delu na teološki fakulteti, vmes pa je bil od 1963 do konca leta 1965 še neuradni urednik Družine. Ob koncu tedna je do leta 1965 hodil pomagat na različne župnije, od tedaj naprej pa vse do svoje smrti maševat in spovedovat v uršulinsko cerkev, ki je leta 1966 postala župnijska cerkev. Še dan pred smrtjo je v tej cerkvi maševal in spovedoval. Svoje zemeljsko življenje je zaključil 20. oktobra 2003.

p. Andrej Pirš FSO