Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako SE. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako SE. Pokaži vse objave

sobota, 20. junij 2015

Bolniki so se mu smilili



Neka starka, ki so ji rekli teta Marija Carreira, je pasla čredo koz in ovac, ki so bile zelo divje in so se pogosto razkropile v vse smeri. Frančišek je bil prvi, ki je starki priskočil na pomoč. Pomagal ji je gnati čredo na pašo in prignal skupaj razkropljene živali. Starka ga je zato imenovala moj angel varuh.
Zelo so se mu smilili bolniki, celo pretirano, zato ni mogel biti v njihovi družbi. Rekel je:
»Ne morem videti ljudi, ki tako trpijo, tako se mi smilijo!«
Zato se je branil, da bi odgovarjal na vprašanja obiskovalcev, če so bili med njimi bolniki:
»Če so bolniki, ne grem, ne morem jih gledati, tako zelo se mi smilijo. Recite jim, da molim zanje.«
Nekega dne so vse tri vidce hoteli odpeljati v hišo nekega moškega, ki je imel nemo mamo. Lucija in Jacinta sta odšli, Frančišek pa se je izgovoril:
»Ne grem. Ne morem videti ljudi, ki bi radi govorili, pa ne morejo.«
p. Anton

petek, 19. junij 2015

Klečal je in se tresel od groze



Nekoč sta se na paši Lucija in Jacinta igrali. Skakali sta od skale do skale in glasno vpili ter prisluškovali odmevu iz tamkajšnjih globokih prepadov. Frančišek se je kot po navadi umaknil v votlino pod neko skalo. Čez nekaj časa je zakričal ter klical na pomoč obe deklici in Božjo Mater. V strahu, da se mu je kaj zgodilo, sta ga deklici iskali in klicali. Končno sta ga našli. Klečal je in se tresel od groze ter ni mogel niti vstati. Lucija ga je vprašala:
»Kaj je narobe, kaj se je zgodilo s tabo?«
'Ena tistih velikih zveri, ki smo jih videli v peklu, je bila tukaj in bruhala ogenj vame.'
Ker Lucija in Jacinta nista ničesar videli, sta se smejali, Lucija pa je rekla:
»Nikdar nisi hotel misliti na pekel, da te ne bi bilo strah, zdaj pa si ga prvi občutil.«
Kadar je Jacinta v strahu govorila o peklu, ji je navadno prigovarjal:
'Ne misli toliko na pekel, misli raje na našega Gospoda in našo Gospo! Jaz ne mislim nanj, da me ne bi bilo strah.'
Ob tem dogodku Lucija takole opisuje Frančiška:
»Frančišek nikakor ni bil boječ. Ponoči je sam šel na katerikoli temen kraj, ne da bi omahoval. Igral se je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih je navijal na palico. V kamnite kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine itd.«

nedelja, 24. maj 2015

Pripravljamo se na stoletnico fatimskih dogodkov Kako se pripravljajo drugod?



Papež Benedikt XVI. je ob svojem pastoralnem obisku v Fatimi leta 2010 povabil k pripravi na 100-letnico fatimskih dogodkov in voščil, naj sedemletna priprava pripomore k zmagi Marijinega brezmadežnega Srca, ki bo zmaga vse Svete Trojice. Ob tej priložnosti je v Fatimi v letu duhovništva Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetil vse duhovnike sveta.


  
Že vrsto let tečejo po svetu priprave na ta pomembni jubilej. Na Poljskem so s pripravo začeli že leta 2009 s tako imenovano veliko devetdnevnico. Sedmo leto priprave 2014/2015 je posvečeno družini, z geslom: »Moč družine – domače Cerkve, ki je peklenska vrata ne bodo premagala«. Poljska škofovska konferenca je v tem letu povabila župnike in vernike k obhajanju pobožnosti petih prvih sobot. Odzvalo se je že 1000 župnij. Pouk o fatimskih dogodkih so vključili v katehetski program: v učbeniku za tretje leto so objavljeni odlomki fatimskega sporočila ter pojasnila in navodila za obhajane pobožnosti petih prvih sobot.
Češka škofovska konferenca je na 10. obletnico narodnega romanja v Fatimo (leta 2013) in v pripravi na 100-letnico Fatime povabila v svoje škofije fatimsko Marijo Romarico. Obiskala je vse škofije. Vsak škof pa je, ob obisku milostnega kipa v stolnici, Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetil svojo škofijo. V posebnem fatimskem centru v Kocrilovu so umestili angela miru, angela varuha češkega naroda, ki naj spodbuja ljudi, da bi se k njemu zatekali.
Albanski škofje so povabili fatimsko Marijo Romarico od januarja do aprila 2014 v zahvalo za njeno priprošnjo v času preganjanja. Predsednik škofovske konference msgr. Angelo Masafra je prepričan, da je vero v albanskem narodu ohranila molitev rožnega venca v družinah. »Medtem ko je družina ob večerih molila, je eden od članov stal zunaj na straži, da jih ne bi zasačili pri molitvi!« Fatimsko sporočilo je bilo v Albaniji prisotno že leta 1942 in v albanščini je takrat izšla knjižica »Pet prvih sobot«.
Portugalska. Marija Romarica je v minulem letu obiskala vse kontemplativne skupnosti v tej deželi.
Brazilija. Na povabilo tamkajšnje škofovske konference, je v tej veliki deželi Marija Romarica začela svoje dolgo potovanje že leta 2013 in ga bo sklenila leta 2017.
ZDA. V pripravi na fatimski jubilej se je nadškofija Portland (Oregon) kot prva škofija v ZDA posvetila Marijinemu brezmadežnemu Srcu 28. junija 2014. Nadškof msgr. Alexander Sample je v posebnem pismu sporočil, da se je odločil za ta korak zato, da bi Marijinemu Srcu izročil zakonsko zvezo in družine. V istem pismu je spodbudil duhovnike, da organizirajo pobožnost petih prvih sobot. Že v 50 župnijah (od skupno 120) poteka pobožnost petih prvih sobot.

petek, 23. januar 2015

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (4) Pridi k nam tvoje kraljestvo 2. del

Jezus ob koncu svojega zemeljskega poslanstva prizna, da je kralj, a ne od tega sveta. Njegovo poslanstvo je služenje in darovanje. Svoje življenje je daroval za vse nas in nas s svojo krvjo posvetil in včlanil v Očetovo kraljestvo. Sedaj nam on sam daje moč, da bi se to kraljestvo v nas razraslo in utrdilo. Tudi mi smo poklicani, da kraljujemo z ljubeznijo. Ta naj bi bila tista moč, ki nas bo vodila v vsem delovanju in mišljenju. Z odpuščanjem bomo zmagovali, a le če bo on v nas.
Dvainsedemdeset učencev je razposlal in jim naročil, naj oznanjajo: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Omenjene besede nam sporočajo, da je premalo, če samo želiš, da bi prišlo Božje kraljestvo. Treba je biti pripravljen in vstopiti. Potrebno je spreobrnjenje, da ga lahko sploh začutimo, da prihaja. Samo čisto srce je sposobno začutiti, da je Božje kraljestvo blizu. Učenci so klicali k spreobrnjenju. To velja tudi za nas. Vsak izmed nas se mora spreobrniti, da bo začutil, da je Božje kraljestvo res že blizu, da je med nami. Spreobrnjenje nam pomaga v sebi odkriti in poživiti čut za Božje. Ko se človeku zgodi spreobrnjenje, se mu odpre poseben pogled na Boga. Bog se človeku lahko približa in lahko ga začuti v srcu.
Božjemu kraljestvu se je treba odpreti. Ni dovolj, da bi samo suho prosil, naj se to utrdi v človeku. Potrebno je odpreti vrata srca na stežaj in pripraviti notranjost. Božje kraljevanje se v človeku lahko zgodi, če mu človek pomaga rasti. No, ne more ga sam večati ali pomnoževati. Lahko pa se potrudi, da mu ne postavlja ovir v rasti. Ko se v človeku utrjuje nebeško kraljestvo, Bog vedno globlje vstopa v človekovo življenje. Postaja dejaven, zato človeka varuje pred hudim. Usmerja ga na pot kreposti. Rast Božjega kraljestva v duši je upodabljanje Jezusa v življenju.
Tudi v svetnem pomenu kraljestva je tako. Kraljevi podaniki kralju plačujejo davek, ta pa jim zagotavlja mirno in varno življenje. Pomaga jim k blagostanju, jih vzgaja in pomaga pri vzgoji njihovih otrok. Ustanavlja šole in podpira umetnost, dá, pomaga dvigati kulturo svojega ljudstva.
Jezus nam v pojmu nebeškega kraljestva ponuja nekaj podobnega, a na duhovnem področju. Vse, ki se odpró Jezusovemu kraljevanju, varuje vsega zlega. Uči jih in jim pomaga, da duhovno rastejo. Vedno bolj jim odpira razum za dojemanje Božjih resničnosti. Pomaga jim živeti varno, da ne bi kdo padel v zanke hudobnega duha, kar bi lahko imelo posledice za človekovo večnost.

p. Branko Petauer

četrtek, 22. januar 2015

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (4) Pridi k nam tvoje kraljestvo 1. del

Jezus nam naroča, naj molimo, da bi k nam prišlo Božje kraljestvo. Toda kaj to pomeni? Danes imamo o kraljestvih bolj slabe izkušnje. V šolah so nam hoteli dopovedati, da je to nekaj preživelega. Kralj nam ne pomeni tega, k čemur nas Jezus vabi, da si želimo.
Jezus je začel svoje delovanje tako, da je oznanjal evangelij kraljestva. On je hotel ljudem sporočiti, da resnično kraljestvo prihaja od Boga. Kraljestva na zemlji nam ne morejo biti za zgled. Oznanjal je drugačno kraljestvo, kraljestvo miru in ljubezni. Božje kraljestvo je drugačno, kot ga poznamo iz zgodovine. Bog ne prihaja nad nas kot despot, ki bi nas pokoril, da mu bomo ubogljivi služabniki. Bog nam prinaša kraljestvo zato, da bi lahko vsak spoznal in doživel svoje dostojanstvo. V Božjem kraljestvu ni vojská, ne nemirov. Bog nam prinaša mir in medsebojno sodelovanje. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta, pa vendar ima začetek že tukaj. Zato je prav, da prosimo, da bi se uresničilo prav med nami. Rasti naj bi začelo že tukaj, na zemlji. Božje kraljevanje ni gospodovanje, marveč služenje. Jezus je prišel zato, da bi služil in ne vladal. Toda on kljub temu prinaša in oznanja Očetovo kraljestvo. Bog želi kraljevati v dušah. On hoče biti v duši tisto, kar jo najbolj napolnjuje, kar ji daje polnost vsega.
V Božjem kraljestvu je osnovni zakon ljubezen. Razdajanje je njegova značilnost. Že Bog sam se razdaja, ko se hoče približati vsakemu človeku. Ljubezen ne more gospodovati, ker bi izgubila svoje poslanstvo. Ljubezen lahko samo služi. Razdaja se nesebično in s tem postaja vedno bolj močna. Bolj ko se razdaja, bolj se množi.
V Božje kraljestvo spada tudi spoštovanje vsakega. Bog vsakega človeka ceni in ga pozna po imenu. Pri Bogu nismo številke, tako kot v državnih seznamih. Pri Bogu smo zapisani z imenom. On vedno pokliče po imenu. Ko prosimo, da bi se med nami naselilo njegovo kraljestvo, pravzaprav prosimo, da bi on sam prišel med nas. Njega želimo, da bi bil navzoč v našem življenju.
Vse življenje je rast za Božje kraljestvo in ob koncu je dokončna dopolnitev tega kraljestva za vsakega osebno. Biti z Bogom, je za človeka najboljše prijateljstvo. To nas dviga v duhovne višine, da vedno bolj razumemo, kaj pomeni biti človek. Odkrivati Boga v sebi pomeni, iskati svoje najbolj globoko bistvo. Saj imamo v njem svoj izvor. Božje kraljestvo nam nudi najbolj ugodne pogoje, da v celoti uresničimo svoja teženja. Ob njem jih lahko prečistimo in gojimo samo tista, ki nas najbolj povezujejo z Bogom.

petek, 16. januar 2015

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (34) Verovanje zelo ovirajo predsodki

Na področju vere je polno predsodkov. Zaradi njih marsikdo ne pride do Boga, ali pa v veri vanj ne napreduje. Kolikokrat slišimo: "V cerkev pa že ne bom hodil, tja hodijo same opravljive ženske." "Tisti, ki hodijo v cerkev, niso nič boljši od nas, ki ne hodimo." "Čeprav ne verujem v Boga in ne hodim k maši, sem lahko dober." "Nimam časa, da bi se ukvarjal z Bogom."
V knjigi Deset predsodkov zoper krščanstvo lahko preberemo: "Predsodki (...) nas slepijo, da ne vidimo resnice, ki je v Jezusu. Resnica zna biti tudi boleča, toda če je zares resnica, nam nikoli ne bo škodila."
Mislec Pascal je zapisal: "Resnica je danes tako zatemnjena – in laž tako razširjena – da jo bo lahko spoznal le tisti, ki mu je res pri srcu."
Zgodba pripoveduje, kako je neki mož iskal Boga. Hudič je za to zvedel in je hotel možu namero preprečiti. Ubogemu možu je pričaral različne skušnjave: bogastvo, slavo, moč, prestiž. Iskalec se je vsem tem skušnjavam uspešno postavil po robu.
Ko je kasneje prišel pred učitelja, ki naj bi mu pomagal najti Boga, je bil presenečen. Videl je namreč, da učitelj sedi na oblazinjenem stolu, učenci pa so ob njegovih nogah. "Temu možu gotovo manjka glavna krepost svetnikov, ponižnost," si je mislil pri sebi.
Potem je na učitelju opazoval še druge stvari, ki mu niso bile všeč: učitelj se je zanj malo zmenil, njegova obleka mu ni ugajala, njegovo govorjenje je bilo nekoliko izumetničeno. Sklenil je, da bo svoje iskanje nadaljeval drugod.
Koliko ljudi pri iskanju Boga motijo razne malenkosti, predsodki, zato Boga ne odkrijejo!
Veliko ljudi se obesi na napake v Cerkvi. Namesto v sedanjosti živijo v preteklosti in stalno kritizirajo Cerkev. Njene resnične napake povečujejo, pridevajo pa ji tudi napake, ki jih ni nikoli zagrešila. Jasno je, da se za takšno Cerkev in za Boga, ki drži s takšno Cerkvijo, ne morejo ogreti.
Drugi živijo samo v prihodnosti, v pridobitniških načrtih: kaj bodo kupili, kaj bodo naredili, kako bodo napredovali na službenem mestu. Bog pa je navzoč v sedanjosti. Z njim se je treba srečevati v sedanjem trenutku, ne v preteklosti in prihodnosti.
Marsikoga pri veri v Boga moti različnost verstev. Janja je med njimi: "Zakaj vi mislite, da je krščanska vera prava? Kdo pravi, da mora biti krščanska vera prava? Zakaj ne bi bila muslimanska ali pa kakšna druga, saj jih je veliko po svetu? Kaj ni samo en Bog in en Jezus Kristus? Od kod pa potem toliko ver? Nekatere vere imajo še več bogov.«
V vsaki veri je nekaj resnice. Ne morejo pa biti vse vere enako dobre, čeprav se človek v njih zveliča, če je prepričan, da so prave in po njih živi. Toliko ver je zato, ker so po naravi vsi ljudje odprti za Boga in ga spoznavajo s svojim razumom. Nazori o Bogu pa so različni zato, ker je Bog skrivnost in ga človek s svojim omejenim razumom ne more doumeti. Človekova volja je nagnjena k slabemu, zato človek laže sprejema takšnega boga, ki odobrava človekova slaba dejanja. To seveda ni pravi Bog. Bog sam je moral povedati o sebi, kdo in kakšen je. Polnost resnice je v krščanstvu, ker je od Boga razodeta vera. Zato je samo krščanska vera prava. Nobena verska knjiga katerega koli verstva se ne more primerjati s Svetim pismom. Noben ustanovitelj katere koli vere se ne more primerjati z Jezusom Kristusom, ustanoviteljem krščanstva.
Lewis v knjigi Zakaj Bog ugotavlja: "Če ste kristjan, vam ni treba verovati, da so vse druge religije popolnoma zmotne. Če ste ateist, pa morate verovati, da je osnovna misel vseh religij svetá velika zmota. Če ste kristjan, lahko svobodno verujete, da vse te religije, celo najnenavadnejše, vsebujejo vsaj kanček resnice."
Močno leglo predsodkov je v slabi družbi in negativnem javnem mnenju. Psiholog Paul Vitz je pri osemnajstih letih postal ateist, čeprav je imel dobro krščansko vzgojo. Dvajset let pozneje se je začel kot profesor psihologije temeljito poglabljati v krščanstvo. Prepričal se je, da uči resnico, zato se je oklenil Kristusa. Rekel je, da so bili razlogi za njegovo odločitev za ateizem "površni, nespametni, predvsem pa brez intelektualne in moralne poštenosti". Njegovi vrstniki so ga potegnili za seboj. Opustil je vero, da bi dobil ugled v njihovih očeh.

An