POPOLNA PODARITEV (6) Marija – vodnica k svobodi v brezmejnosti Boga

Človek je v zadnjem stoletju dosegel velikanski napredek v poznanju tehničnih sredstev in v moči razpolaganja s temi sredstvi – v tem naš čas presega vsako drugo dobo. A nekaj manjka: spoznanje in predstave o poslednjem cilju, za katerega naj človek smiselno vlaga ta sredstva. Ob koncu vseh svojih velikih dosežkov stoji človeštvo brez moči. Freud je nekoč dejal: »Jaz vam lahko vse razložim. Kaj pa je cilj in smisel v vsem tem, tega vam ne morem povedati.« Naša znanstveno-tehnična civilizacija grozi, da nam bo zrasla čez glavo. Spet nam jasneje prihaja v zavest človekova končnost in njegova poslednja onemoglost – posebno to izkušamo, ko gre za prizadevanje, kako bi zgradili pravičnejši družbeni red. Z novo razločnostjo nas prevzema spoznanje: Sami sebe ne moremo odrešiti, odrešenje nam more biti le podarjeno – podarjeno od Njega, »ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi« (1 Tim 6,16). To je na svoj način izrazil tudi eden najvplivnejših modernih filozofov, Martin Heidegger. Ob njegovi smrti je ob koncu maja 1976 znani časopis »Spiegel« objavil pogovor, v katerem je Heidegger deset let prej (1966) izjavil: Človeštvo je danes v takšnem stanju in je zašlo v tako brezizhoden položaj, da tega ne more zares spremeniti niti filozofija niti pesništvo niti kakršnokoli drugo teoretično ali praktično človekovo početje; »samo Bog nas more rešiti – če to hoče«. Človek mora v ta namen spraviti skupaj le »pripravljeno pripravljenost«.

Prav na tej črti moramo zaslutiti, kako silno pomembno je obhajanje svetega leta odrešenja prav danes, ko gre za vprašanje: »biti – ne biti« človeštva. Križ, osvetljen s sijajem vstajenjskega jutra, nam glasno oznanja: Bog nas ne le more, marveč tudi hoče odrešiti. V Kristusu nam je izrekel svojo nepreklicno Besedo odrešenja. Zdaj je samo na nas (na vsakem človeku, v vsakem času, tudi našem), da svobodno odgovorimo s »pripravljeno pripravljenostjo« na vabilo neizrekljive ljubezni, ki nas hoče pritegniti v neizmerno bogastvo večno osrečujočega življenja troedinega Boga. – Odrešenje je tako rekoč ženitovanjska skrivnost, poroka med Bogom-Ženinom in človeštvom-nevesto. Res, »največje povišanje človeka«, kakor pravi papež! Vse naše življenje na zemlji, v katerem smo po veri, upanju in ljubezni v začetni in krhki obliki že deležni odrešenja, je v dramatični borbi zoper protibožje sile greha potovale nasproti popolni odrešenosti v brezmejni svobodi Boga samega. Ko bomo dospeli do Cilja – do Boga – ga bomo »gledali in ljubili, ljubili in hvalili – to bo konec brez konca« (sv. Avguštin).

»Povsod Boga, ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga!« To je pesem, ki je nastala v Franciji, in sicer povsem iz duha grignionske »popolne podaritve Kristusu po Mariji«. »Sveta Devica je sredstvo, po katerem je naš Gospod prišel k nam. Zato mora biti tudi za nas sredstvo, da pridemo k njemu. Saj Marija ni kakor druge stvari, da bi nas z navezovanjem bolj oddaljevala kakor pa približevala Bogu … Nikoli ne moreš misliti na Marijo, ne da bi Marija namesto tebe mislila na Boga. Saj ga sploh ne moreš hvaliti in častiti, ne da bi tudi ona s teboj ne hvalila in častila Boga. Marija je namreč vsa v odnosu do Boga; zato jo po pravici imenujem 'odnos' do Boga, ker obstoji vsa samo v odnosu do Boga. Marija je odmev Boga, ki ne pove in ne ponavlja nič drugega kakor le 'Bog'. Če rečeš 'Marija', reče ona 'Bog'. Sv. Elizabeta je Marijo hvalila in blagrovala, ker je verovala. Marija, zvesti odmev Boga, pa je zapela: Moja duša poveličuje Gospoda. Kar je storila Marija tedaj, to še vedno dela.« (Pp75; 225).

»Povsod Boga, ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga!« Zato (oprti na Božjo milost) hočemo, da bi se vsi ljudje svobodno odpirali za Ljubezen, ki edina resnično osvobaja in osrečuje – v polnosti in neminljivo.

Anton Strle

POPOLNA PODARITEV (5) Popolna podaritev in svoboda ob zasužnjenosti grehu

Odrešenje, ki naj bi v svetem letu bolj zares prepojilo našo zavest in življenje, je – kakor pravi papeževa listina - ˝največje povišanje človeka˝. Saj vsakomur, ki ga sprejme, prinaša ˝osvoboditev od zasužnjenosti grehu in hkrati deležnost pri življenju Boga samega.˝ Torej dvoje: osvoboditev od greha in obdaritev z neskončnim bogastvom Božjega življenja! Oboje je med seboj neločljivo. Za zdaj se ustavimo ob prvem: osvoboditev od suženjstva, v kakršno človeka spravlja greh.

Popolna podaritev Kristusu po Mariji je – pravi sv. Ludvik Montfortski – najbolj zanesljivo sredstvo za ohranitev tiste svobode Božjega otroka, ki jo – hkrati z bogastvom posvečujoče milosti – prejmemo pri krstu. ˝Skoraj vsi kristjani se izneverijo zvestobi, ki so jo obljubili Jezusu Kristusu pri krstu,˝ ugotavlja sv. Ludvik z globoko žalostjo (Pp 127). ˝Greh našega prvega očeta nas je skoraj v vsem skazil in popačil … Osebni grehi, ki smo jih storili mi sami, naj bodo to smrtni ali mali, četudi so nam bili odpuščeni, so še povečali našo poželjivost, našo slabost, nestanovitnost in pokvarjenost ter pustili zle posledice naši duši˝ (79).

Notranji človekovi slabosti se pridružujejo še močni vplivi od zunaj, iz sveta, ki se predaja grehu in celo razglaša odtujenost Bogu za osvoboditev. Tako se tudi ˝duše vernih ljudi zaradi tega omadežujejo, če ne z blatom, pa vsaj z prahom. Pravi čudež je, če kdo ostane trden in ga ne odnese siloviti hudournik sredi viharnega morja, ne da bi utonil ali da ga ne bi ugrabili morski roparji, sredi okuženega zraka, ne da bi mu škodovalo.˝

˝Samo Devica, edina verna, ki ji peklenska kača nikoli ni mogla škodovati, doseže ta čudež stanovitnosti za one, ki ji vdano služijo˝ (89). Ona je namreč tista ˝zvesta Devica, ki je s svojo zvestobo Bogu popravila, kar je nezvesta Eva s svojo nezvestobo zapravila. S svojo zvestobo doseže tudi zvestobo do Boga in stanovitnost tistim, ki se ji izroče.

Marija je trdno sidro, ki drži duše in jih varuje, da ne doživijo brodoloma v razburkanem morju sveta, kjer propade toliko oseb, ker se niso privezale na trdno sidro … Najmočneje so se je oklepali svetniki, ki so se rešili, in so nanjo priklepali še druge, da bi jih obdržali v kreposti. Srečni so zato in tisočkrat presrečni kristjani, ki se zdaj zvesto in z vso dušo oklepajo Marije kakor trdnega sidra. Zagoni viharjev tega sveta jih ne bodo potopili niti jim iztrgali njihovih nebeških zakladov.

Blagor jim, ki vstopijo v Marijo kakor v Noetovo ladjo. Vodovje vesoljnega potopa greha, ki pogoltne toliko ljudi, jim ne bo škodovalo, kajti tisti, ki v MENI DELAJO za svoje zveličanje, NE GREŠE, govori Marija z Modrostjo. Blagor nezvestim otrokom nesrečne Eve, ki se oklenejo Matere in vedno zveste Device … Marija s preobiljem svojih milosti varuje svoje otroke, da ne bi nazadovali v krepostnem življenju ali padli na svoji življenjski poti ter zapravili milosti, ki jim jo je zaslužil Božji Sin˝ (175).

˝Ubogi Marijini otroci, vaša slabost je skrajna, vaša nestanovitnost je velika in vaše duhovno dno je prizadeto. Priznam, da izhajate iz iste pokvarjene gmote kot vsi Adamovi in Evini otroci. Vendar zaradi tega ne izgubite poguma, marveč potolažite se in se razveselite!

Zaupal vam bom skrivnost, ki je nepoznana skoraj vsem kristjanom, celo najbolj pobožnim: Ne puščajte svojega zlata in srebra v svojih skrinjah, v katere je hudobni duh že vdrl in vas okradel. Tudi sicer so premajhne, preslabotne in prestare za tako velik in tako dragocen zaklad. Ne vlivajte čiste studenčnice v svoje posode, ki so od greha pokvarjene in zastrupljene. Ne dajajte svojega izbranega vina v stare sode, ki so bili prej napolnjeni s sprijenim vinom, saj bi se od tega pokvarilo ali pa bi bilo v nevarnosti, da izteče.

Ne zaupajte zaklada svoje ljubezni, srebra svoje čistosti, vode svojih nebeških milosti, vina svojih zasluženj in kreposti raztrgani vreči, stari in razbiti skrinji, umazani in pokvarjeni posodi, kakršni ste. Okradli bi vas tatovi, to je hudobni duhovi, ki noč in dan preže na ugoden trenutek. Tudi bi sicer s skvarjenim duhom svojega samoljubja, z zaupanjem vase in s svojo samovoljo spridili vse, kar vam je Bog dal najbolj čistega.

Stresite, izlijte v Marijino naročje in v Marijino Srce vse svoje zaklade, vse svoje milosti in kreposti … O kako srečen je človek, ki je vse dal Mariji, ki se ves zaupa Mariji ter se v vsem in za vse izgubi v njej! Ves je Marijin in Marija je vsa njegova. Pogumno lahko vzklikne z Jezusom: Vse, kar je moje, je tvoje, in kar je tvoje, je moje ˝ (176 ss).

Ta misel sv. Ludvika je navdihovala poljske škofe, ko so leta 1977 pod vodstvom kardinala Wyszynskega sklenili, da se bo celotna Cerkev na poljskem šest let pripravljala na obhajanje 600-letnice milostne podobe Matere Božje v Čenstohovi (to je bilo leta 1983). ˝Sklenili smo Poljsko povsem posvetiti Mariji, Božji Materi, da bi ona skrbela za našo svobodo in bi nas nihče ne mogel ločiti od Boga in Odrešenikove Matere! Položili smo Poljsko v Marijine roke v zaupanju, da nas bo Božja Mati varovala pred sužnostjo greha, sovraštva in nezvestobe do krščanske nravne postave, pa tudi nevarnosti, da bi izgubili našo svetno svobodo!˝ Tako so napisali v pastirskem pismu, ki je nosilo naslov: ˝Poljska v Marijinih rokah˝. – Kako pomembno je, da se tudi vsakdo izmed nas vsak dan znova povsem daruje Mariji, da ga bo varovala pred sužnostjo greha!

Anton Strle

POPOLNA PODARITEV (4) Marija je zemeljski raj

Bog nam v svoji ljubezni podarja prav sam sebe – ne le nekaj ustvarjenega. Saj bi ustvarjene dobrine same nikdar ne mogle izpolniti neskončnega brezna našega srca, ustvarjenega za brezmejno in večno srečo v notranjem občestvu z Bogom (prim. CS 21,3). Križ, obsijan z zarjo vstajenjskega jutra, nam še posebej glasno govori: ˝Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, marveč imel večno življenje.˝ ˝Sin Božji me je vzljubil in zame dal sam sebe!˝

Ne samo ljudi v splošnem, marveč tudi prav mene – vsakogar – osebno je v Kristusu Bog vzljubil in neprenehoma ljubi tudi s človeškim srcem, prevzetim iz device Marije. Ta čudovita resnica naj bi nas do dna presunila in prepojila – kakor da bi jo prvikrat odkrili. In naš odgovor naj bo resnično poglobljena in velikodušnejša ljubezen do Boga (in neločljivo do bližjega zaradi Boga) v vsakdanjosti našega krščanskega življenja.

Ko spričo svoje slabotnosti in nestanovitnosti vprašujemo, kje naj dobimo moči za to, nam Jezus sam s križa kaže na novo Evo pod križem in kliče: ˝Glej, tvoja mati!˝

Sv. Ludvik Montfortski pravi: ˝Bog je samo Mariji dal ključe do vinskega hrama Božje ljubezni in ji podelil moč stopati po najvzvišenejših in najskritejših poteh popolnosti in voditi po njih tudi druge. Samo Marija pomaga vstopiti ubogim otrokom nezveste Eve v zemeljski raj, da se tam veselo sprehajajo z Bogom in dobe varno zavetje pred svojimi sovražniki. Tam uživajo brez strahu pred smrtjo sad drevesa življenja in spoznanja dobrega in hudega ter pijejo v globokih požirkih nebeško vodo iz bistrega studenca, ki teče v izobilju. Ali lepše: Marija sama je ta zemeljski raj ali deviška in blagoslovljena zemlja, s katere sta bila pregnana zaradi svojih grehov Adam in Eva. Marija odpira dostop k sebi tistim, ki jih želi napraviti svete.˝

Kdor se popolnoma izroči Mariji in po njej Kristusu ter se resno trudi, da bi to uresničeval v svojem vsakdanjem življenju, je že s tem samim stopil na pot Božje ljubezni. To se jasno vidi na primer pri rajnem primasu Cerkve na Poljskem, kardinalu Št. Wyszýnskem. V Franciji so izdali knjigo njegovih lastnih Zapiskov iz zapora. Pobožnost do Marije mu je že v mladosti pomagala, da je ostal neomajno zvest Bogu. Ko pa je že kot kardinal za nekaj več kakor tri leta prišel v zapore (1953-1956), je takoj prve tedne, tako hude, da bi marsikoga duhovno in telesno strle, uporabil za kar najskrbnejšo pripravo na grignionsko podaritev samega sebe Mariji. To je bistveno prispevalo, da je v najtrših preizkušnjah globoko dozorel za spolnitev vélike naloge, ki ga je čakala. Kardinala Wyszynskega označujejo kot ˝moža, ki ne pozna strahu˝, razen tistega strahu božjega, ki človeku pomaga, da se z največjo tenkočutnostjo izogiblje vsemu, kar bi utegnilo žaliti Boga, ki je Ljubezen sama. Tega odločnega moža je pri njegovem delovanju vodil duh iskrene evangeljske ljubezni tudi v razmerju do najhujših sovražnikov vere in Cerkve. Večkrat je dejal: ˝Tisto, česar svet, ki je v stanju brezupnosti, najbolj potrebuje, je: razodetje ljubečega, usmiljenega Boga, kakršno najlepše sije v Marijinem in Jezusovem srcu.˝

Anton Strle

POPOLNA PODARITEV (3) Marija nas napravlja sprejemljive za Svetega Duha

Jezusov velikonočni dar je Sveti Duh. Sv. Janez pripoveduje, da ga je Jezus podelil apostolom že na dan svojega vstajenja, ko se jim je prvič prikazal. Zaslužil ga je vsem ljudem, ko je v neizrekljivi ljubezni do Očeta in do nas žrtvoval svoje življenje. Iz prebodenega srca poveličanega Kristusa odslej neprestano pritekajo reke žive vode (prim. Jn 7,37-39; 19,34; Ez 47): milost Svetega Duha, ki očiščuje in prenavlja. Cerkev nas v bogoslužju velikonočnega časa, h kateremu spadajo binkošti kot višek in dovršitev, še posebej vabi, naj se odpremo za delovanje Svetega Duha v našem srcu in s tem tudi v vsem našem življenju. Za uresničenje tega je posebno odlično sredstvo ravno pobožnost do Device Marije, kakršno uči sv. Ludvik Montfortski. To jasno opazimo v življenju premnogih velikih kristjanov in svetnikov, npr. pri Kolbeju.

Opiraje se na pričevanje Svetega pisma pravi sv. Ludvik: »Marija je rodila v zvezi s Svetim Duhom najvišje, kar je bilo in bo, učlovečenega Boga, in bo zato napravila tudi največje stvari v poslednjih časih. Njej je pridržano oblikovanje in vzgoja velikih svetnikov, ki bodo nastopili proti koncu sveta. Samo ta enkratna in čudodelna Devica more namreč v zvezi s Svetim Duhom povzročiti posebne in izredne stvari.

Kadar Sveti Duh, njen Ženin, najde Marijo v duši, naravnost prileti k tej duši in stopi ves vanjo. Obilno se priobči tej duši, in sicer toliko, kolikor prostora ta duša napravi njegovi Nevesti.

Eden glavnih vzrokov, da Sveti Duh sedaj ne dela v dušah velikih čudežev, je, ker té niso dovolj tesno združene z njegovo zvesto in nerazdružljivo Nevesto. Pravim, nerazdružljivo Nevesto, zakaj odkar se je Sveti Duh, ki je bitna Ljubezen Očetova in Sinova, zaročil z Marijo, da bi rodila Jezusa Kristusa, glavo izvoljenih, in Jezusa Kristusa v dušah, je nikdar ni zapustil, ker mu je ostala vedno zvesta in rodovitna« (Pp 35 s).

Ne verjamem, da bi mogel kdo dospeti do tesnega zedinjena z našim Gospodom in do popolne zvestobe Svetemu Duhu brez zelo velike povezanosti s presveto Devico in brez njene pomoči.

Izmed tisočerih tudi današnjih prič, ki to potrjujejo, naj bo francoski duhovnik Dominique Auzinet. V knjigi, ki je izšla 1981, pripoveduje: V letih 1970–-72 je med študenti teologije v mednarodnem semenišču v Strassbourgu nastopila strašna kriza glede poklica in duhovniške ˝identitete˝ (kaj je duhovnik, kaj je njegova naloga?). V glavah in srcih teh ljudi se je naselilo nekaj, kar je »polagoma, a globoko spodjedalo vero v Jezusa in zaupanje v Cerkev«. To je izviralo – pravi Auzinet – iz zgolj razumskega pristopanja k Božji besedi in k verskim resnicam Cerkve. Neki duhovnik, katerega je Auzinet imel za zagrizenega »starokopitneža«, a je nanj napravljal globok vtis s svojim strogim, a vendar izrazito vedrim življenjem, mu je rekel: »Treba ti je začeti z molitvijo rožnega venca. Daruj se vsak dan znova Devici Mariji in ona bo napravila, da se boš dvignil iz bolnega marazma (onemoglosti), v katerem tičiš!«

Auzinet je kljub skrajnemu odporu v svojem obupnem položaju le sprejel navodilo. »In polagoma sem se neopazno spremenil. Dan za dnem je vedno bolj plahnel duh kritike in oporečništva; mir se je naselil v meni. Dobil sem 'okus' za molitev. Sveto pismo mi ni bilo več le predmet razumskega raziskovanja, marveč sem našel v njem notranjo hrano, besedo Boga prav meni. Tudi sv. obhajilo je spet dobilo resnično globino … In odkril sem luč Svetega Duha. Prepojila me je po notranje. Čutil sem kakor izredno osvoboditev od moreče duhovne teme, osvoboditev od nesmisla in brezizhodnosti. In ta osvoboditev, ki mi je bila zdaj vrnjena, je kar naenkrat dobila ime: Jezus! … In ko sem se vpraševal o svojem izkustvu, sem nenadoma odkril Devico Marijo. Kdo bi mogel verjeti, da more molitev zapovrstnosti zdravamarij povzročiti takšen učinek? Presenečen sem bil nad izredno močjo, ki je vsebovana v tej molitvi; nad močjo, ki je – kar sem pozneje spoznal – moč Svetega Duha samega. Ni mogoče iskreno izgovarjati Marijino ime, ne da bi človek pritegnil vase hkrati Svetega Duha …«

Anton Strle

POPOLNA PODARITEV (2) ˝Odprite vrata Odrešeniku! – Zato pa odprite srca Mariji!˝

Pismo papeža Janeza Pavla II. ob 1950-letnem spominu na izvršitev našega odrešenja se začne z vzklikom: ˝Ődprite vrata Odrešeniku!˝ Iz skrivnosti odrešenja, ki je skrivnost nedoumljive Božje ljubezni, Cerkev tudi sicer stalno živi.

Prav tukaj nam prihaja naproti Devica Marija. Ko je Karel Wojtyla nastopil službo krakovskega nadškofa, je dejal duhovnikom: ˝Že dolgo časa sem prepričan, da je skrajno težavno razumeti Kristusovo skrivnost brez njegove matere Marije. Zato najprej želim, da bi se sam v tem poglobil, da bi potem tudi vas uvajal v skrivnost odrešenja, in sicer po Mariji, da bomo tako vsi skupaj na zares odgovoren način izpolnjevali Božje naročilo, naj gradimo skrivnostno Kristusovo telo, Cerkev, in naj postanemo pravi Jezusovi učenci.˝

Ne le duhovniki, marveč prav vsi kristjani smo poklicani k temu, da vedno bolj postanemo pravi Jezusovi učenci in vneti in uspešni sodelavci pri graditvi Kristusovega skrivnostnega telesa. Prav zaradi tega je tako potrebno, da se s svojim duhovnim pogledom stalno oziramo na Marijo in da dobivamo pomoč od Nje, ki je ˝s pokorščino, vero, upanjem in gorečo ljubeznijo na popolnoma edinstven način sodelovala pri Odrešenikovem delu.«

Gotovo ni slučajno, če je papež hotel, da se sveto leto 1983 začne prav 25. marca ˝na praznik, ko je večna Beseda v telesu Device Marije po moči Svetega Duha postala človek in tako privzela naše meso,˝ darovano na križu in nato poveličano v naše odrešenje. Prav ta dan je bil sv. Ludviku Montfortskemu posebno ljub. Zato pravi: (v Pp 243) ˝Tisti, ki so se po Mariji popolnoma podarili Kristusu, naj posebno častijo véliko skrivnost učlovečenja, ki jo praznujemo 25. marca in ki je prav v posebni zvezi s popolno predanostjo Mariji in po njej Kristusu. To pobožnost je namreč navdihnil Sveti Duh iz naslednjih razlogov:

1. Da bi častili in posnemali neizrekljivo odvisnost, katero je hotel sprejeti nase sam Sin Božji, namreč odvisnost od Marije. In sicer sprejeti to odvisnost zaradi slave Boga, svojega Očeta, in zaradi našega odrešenja. Ta odvisnost se posebno kaže v tej skrivnosti učlovečena, ko Jezus Kristus živi tako rekoč ujet in brez moči pod srcem svoje čudovite Matere, od nje odvisen v vseh rečeh.

2. Da bi se zahvaljevali Bogu za brezprimerne milosti, ki jih je izkazal Mariji, zahvaljevali zlasti zaradi tega, ker jo je izbral za svojo najvrednejšo Mater, kar se je zgodilo v tej skrivnosti.

To sta tudi glavna namena naše popolne podaritve in posvetitve samega sebe Jezusu Kristusu in Mariji.˝

Za tiste, ki so se po njegovem navodilu že posvetili, piše sv. Ludvik: ˝Vsaj enkrat na leto, na spominski dan te posvetitve, naj to posvetitev obnovijo, prej pa naj se tri tedne s posebnimi vajami pripravljajo.˝ Na bolj preprost način pa naj takšno posvetitev obnove vsak dan. Npr. z besedami: ˝Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ za njim vse dni življenja.˝

Ob klicu: ˝Odprite vrata Odrešeniku!˝ slišimo odmev: ˝Zato pa odprite srca Mariji!˝

Anton Strle