Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako POGLOBIMO SE. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako POGLOBIMO SE. Pokaži vse objave

torek, 25. marec 2014

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (2)



Jezus nam razodeva Očeta, ki je v nebesih. Kje je to? Nebesa so tam, kjer je popolna urejenost, harmonija in edinost. Nebesa so tam, kjer so Oče, Sin in Sveti Duh v popolni edinosti, kot en sam Bog v treh samostojnih osebah. Jezus v očenašu jasno pove, da je Oče v tej čudoviti blaženosti, ki je lahko do konca uresničena le v duhovnem svetu. Nebesa so preprosto tam, kjer je Bog. In v ta nebesa vabi tudi nas. Še več, ustvaril nas je za nebesa in večno srečo. Bog vse vabi, da bi vsak izmed nas dosegel to blaženo stanje. Jezus nam je zaupal, da gre, da nam prostor pripravi. Velikokrat se sprašujemo, kako bo to? To bo skrivnost do našega osebnega srečanja z Bogom ob smrti. Nebesa so preprosto stanje, kjer bodo uresničena in izpolnjena naša najgloblja hrepenenja. Takrat bomo tako srečni, da si ne bomo želeli ničesar več. Nobena želja nas ne bo več vodila ali vznemirjala, da bi težili za njeno izpolnitvijo. V Bogu so združene vse želje, vse, kar bi človek rad dosegel. To bo polnost bivanja. Ničesar ne bo nikomur manjkalo.
Nebesa so stanje edinosti. Tam bomo doživljali tako edinost med seboj, da ne bomo mogli drug drugemu nič nasprotovati. To ne pomeni, da bomo vsi enaki. Ne! Temveč bomo tako zreli v odnosu z bližnjimi, da nas nobena drugačnost ne bo motila. Še več, vsa drugačnost in pestrost bo usmerjena v eno samo smer. Vsi bomo slavili Boga. V blaženosti bomo tako popolni, da bomo uživali življenje v izobilju. To bo ena sama sreča in en sam praznik. Praznovali bomo v taki edinosti, da bomo popolnoma srečni. Sleherni se bo veselil vsakega in zares bomo bratje in sestre drug drugemu. Očeta bomo doživljali kot izvor življenja. Takrat bomo tudi mi lahko s takim občudovanjem in ljubeznijo izgovarjali Očetovo ime. On bo v nas prebival. Drug v drugem bomo videli Očeta. Bog bo resnično vse v vseh.
V očenašu nam Jezus jasno pove, da nebesa niso samo naše želje, ki bi ostale neuresničene. Nebesa so naša stvarnost. Jezus, naš veliki brat, nam sporoča, da Oče želi nebesa deliti z nami. Svojo srečo in blaženost ne more ohraniti zase, podarja jo nam. To je popoln dar, ne naša zasluga ali človeška iznajdljivost. Vsem, ki nas je ustvaril, je že pripravil prostor v večni sreči, če jo bomo zaslužili. Ustvarjeni smo kot krona vsega stvarstva, a to ni bilo dovolj. Hoče z nami deliti tisto najbolj svoje, svojo blaženost. Po redu stvari nam to ne pripada. Mi smo tudi telesna, materialna bitja. Naša je zemlja, saj smo iz nje vzeti. Ko nam je ustvaril neumrljivo dušo, je naše bivanje razpel med dva svetova. Smo zemeljska in telesna bitja, a del nas sega v duhovni svet, v Božji način življenja. S tem nam je položil v srce hrepenenje po nebesih. To niso nemogoče iluzije ampak resničnost, ki je uresničljiva. Z Božje strani je vse urejeno za naš prehod v nebeško življenje. Vse je odvisno od nas.
Človek ima v svojih rokah ključ od nebeških vrat. V naši oblasti je, ali ga čuvamo in ohranimo kot najbolj dragocen ključek ali pa ga zavržemo in izberemo kaj drugega, kar bi nam več pomenilo. Ključ od nebeških vrat je naše življenje. Če postaja nenehno bližanje Bogu, bo prehod nekaj naravnega. Ko izberemo druga pota, ki nas peljejo stran od Boga, nas tudi Bog z vso ljubeznijo ne more na silo obrniti k sebi, če ga ne maramo. Imamo popolno svobodo.
Bog želi, da se vsi snidemo pri njem. On nikakor ni ustvaril ene skupine ljudi za srečo in druge za trpljenje in pogubo. Vsakemu daje dovolj možnosti, da more doseči večno srečo. Vsakemu tudi pomaga, da bi čim bolj zagotovo dosegel to, za kar je ustvarjen.
Včasih se sliši, zakaj nam je Bog dal toliko svobodo, da lahko delamo, kar hočemo. Ali bi ne bilo bolje, ko bi nas določil za dobro in bi zla sploh ne mogli početi? Da, res bi nas lahko Bog tako ustvaril. Toda taki ne bi bili njemu podobni, ker bi ne imeli popolne svobode. Popolna svoboda daje našim dejanjem pravo vrednost in seveda tudi vso odgovornost. Ker vse storimo z močjo svobodne volje, sami v celoti odgovarjamo za svoja dejanja. Bog nam kliče, naj izberemo življenje, a izbira je vendarle naša. Tudi nebesa so naša. Za njih smo ustvarjeni, a smemo izbirati. Lahko jih tudi ne izberemo. Nihče, ki pride v večno življenje, ne pride tja po sili. Vsak, ki je tja prišel, je prišel zato, ker je želel tja. Lahko je ta želja v njem gorela celo zemeljsko popotovanje. Morda pa se je v njem prebudila in vzplamtela zadnji možni trenutek.
Nebesa ne bodo le plačilo za naša dobra dela. Bodo mnogo več. Nebesa bomo uživali zaradi Božje usmiljenosti. V življenju naredimo res veliko dobrega. Pogosto pa hodimo tudi svoja pota, ki niso Božja pota. Toda pomembno je, da v nas ostane želja, vstopiti v Očetovo hišo. Kot izgubljeni sin često hočemo življenje užiti že na zemlji. Ko se nam uživanje spremeni v trpljenje in doživljamo praznino in nesmisel svojega početja, nas Oče vabi k sebi. Čaka nas, da se nas usmili in nas objame. Ne kaznuje nas, saj ni Bog maščevanja. Trpeli smo zaradi ločenosti od Očeta. Usmiljeno nas sprejema in navdušuje za dobro. On ve, da otrok ne more biti varen, če ni v očetovem ali materinem naročju.

p. Branko Petauer