FATIMA – OKNO UPANJA (27) Frančišek

V prejšnjih številkah našega glasila smo spoznavali sporočila angela miru in Device Marije trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti. Zdaj se bomo nekaj časa poglabljali v življenje posameznih fatimskih vidcev, med katerimi sta Frančišek in Jacinta Marto že blažena in teče zanju cerkveni postopek, da bi bila prišteta med svetnike. Za glavno fatimsko vidkinjo Lucijo dos Santos se je škofijski postopek v škofiji njene smrti, to je Coimbra – kjer je v samostanu karmeličank živela – tudi že začel, da bi bila prišteta med blažene. Priporočajmo se jim v svojih potrebah.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (24) Sem Gospa rožnega venca

Poglejmo Lucijino pripovedovanje v četrtem Spominu:

»Od doma smo odšli že precej zgodaj, ker smo računali, da se bomo na poti veliko zamudili. Res se je ljudi kar trlo. Lilo je kot iz škafa. Ker se je moja mati bala, da je tisti dan zadnji v mojem življenju, se ji je zaradi negotovosti, kaj se bo zgodilo, trgalo srce in me je hotela spremljati. Po poti so se ponavljali prizori prejšnjega meseca, le da jih je bilo več in so bili še bolj ganljivi. Niti globoko blato na poteh ni oviralo teh ljudi, da ne bi pokleknili v milo proseči in ponižni drži. Ko smo prišli v Covi da Iria do črnike, sem po notranjem nagibu prosila ljudi, naj zaprejo dežnike, da bomo molili rožni venec. Malo zatem smo videli odsev svetlobe in takoj našo Gospo nad črniko.

‘Kaj hočete od mene?’

‘Hočem ti povedati, naj tukaj naredijo kapelo meni v čast. Sem Gospa rožnega venca. Še naprej vsak dan molite rožni venec. Vojna se bo končala in vojaki se bodo v kratkem vrnili domov.’

‘Prositi Vas moram veliko stvari, da bi ozdravili nekatere bolnike in spreobrnili nekatere grešnike ter še mnogo drugega …’

‘Nekatere bom ozdravila, drugih ne. Morajo se poboljšati in prositi odpuščanja za svoje grehe.’

In bolj žalostna je rekla:

‘Naj ljudje ne žalijo več Boga, našega Gospoda, ki je že zelo žaljen.’

Razprostrla je roke, da so zažarele v soncu. Medtem ko se je dvigala, se je odsev njene svetlobe odbijal na soncu.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (23) Šesto prikazanje Gospe rožnega venca 13. oktobra. Mojo družino je to zelo skrbelo

Bližal se je 13. oktober, četrtek, in z njim napovedani čudež. Najmanj so ljudje verjeli v resničnost Marijinih prikazovanj v sami Fatimi in zlasti v Aljustrelu. Zato je tam vladal pravi preplah. Za primer, da ne bi bilo napovedanega čudeža, so resno grozili otrokom, zlasti Luciji, pa tudi njihovim družinam, da jih bodo pobili in razsekali na kose. Kakšno je bilo razpoloženje v Lucijini hiši, dobro razloži poročilo takrat že poročene Lucijine sestre Marije dos Anjos:

»Mojo družino je to zelo skrbelo. Kolikor bliže je bil 13. 10., toliko bolj smo prigovarjali Luciji, naj ne vztraja tako trmasto pri svojih trditvah, ker bo to škodilo njim in nam in bomo trpeli vsi zaradi vsega tega, kar so si izmislili. Oče je bil neznosen. Kadar je pil žganje, ga je bilo težko prenašati. Vendar je nikoli ni udaril. Več kazni je prejela od matere.

Z namenom, da bi prestrašili nas in otroke, so govorili, da bodo nastavili bombe. Nekateri ljudje so nam rekli:

'Če bi bili otroci naši, bi jih zaprli v sobo za toliko časa, da bi vse preklicali.'

'Kaj bo z nami vsemi!'

Tudi sosedje so govorili:

'Bomba bo razbila vse naokoli … Vašo hišo in naše hiše.'

Nekdo je svetoval materi, naj bi peljala Lucijo kam daleč, kjer bi ji nihče ne mogel ničesar storiti. Kolikor glav, toliko nasvetov. Vsakdo je dal kakšen svet, zato nismo vedeli, kaj naj storimo. Mati je tarnala:

'Če se res prikazuje naša Gospa, bi že bila lahko naredila čudež. Lahko bi odprla kakšen studenec ali kaj podobnega. Kadar dežuje, ostane samo nekaj kapljic vode. O, kaj bo iz tega!'

Samo otroci se niso bali. Nekaj dni pred 13. 10. sem šla k njim k vodnjaku in jim rekla:

'Vi torej še ne marate priznati, da v Irijski globeli niste videli ničesar? Naokoli že govorijo, da nastavljajo bombe, ki bodo podrle naše hiše. Lahko poveste samo meni. Jaz bom povedala gospodu priorju, on pa bo oznanil izpred oltarja. Hočete, da grem? Hočete?

Lucija je nagrbančila čelo in molčala. Jacinta pa se je jokala in mi z otroškim glaskom odgovorila:

'Prav! Ampak mi smo videli'« (CP 175–176).

Lucijina mati se je zelo bala, kaj se bo zgodilo 13. oktobra. Zato je 12. oktobra zgodaj zbudila Lucijo in ji rekla:

»Lucija! Dobro bo, če se greva spovedat. Pravijo, da bomo morali jutri v Irijski globeli umreti. Če Gospa ne bo naredila čudeža, nas bodo ljudje ubili. Zato je bolje, da se spoveva, da bova pripravljeni na smrt.«

Lucija ji je mirno odgovorila:

»Če greste k spovedi, grem z vami, a ne zavoljo tega. Nič se ne bojim, da bi nas ubili. Sem do kraja prepričana, da bo Gospa jutri naredila vse, kar je obljubila.« Mati je odnehala in nista šli k spovedi (CP 176).

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (22) Peto prikazanje fatimske Gospe 13. septembra 1917 Prosite našo Gospo!

Županova ugrabitev je bila najboljša reklama za množični obisk ljudi v Irijski globeli. Bili so ogorčeni nad obsodbe vredno zlorabo upravne oblasti. Ugrabitev je potrdila prepričanje, ki je bilo v tem času že splošno, da otroci resnice zavestno ne ponarejajo. Ljudje so občudovali njihovo odločnost.

Dne 13. septembra je bil četrtek. Tega dne se je nabralo okrog petindvajset do trideset tisoč ljudi iz vse Portugalske, tudi mnogi bolniki, ki so prosili za ozdravljenje.

Lucija v četrtem Spominu najprej pripoveduje, kaj se je dogajalo med potjo v Covo da Iria:

»Ko se je bližala ura, sem šla tja z Jacinto in Frančiškom med številnimi ljudmi, ki so nas zelo ovirali. Ceste so bile prepolne ljudi. Vsi so nas hoteli videti in govoriti z nami, nihče se ni oziral na druge. Mnogo ljudi, tudi gospe in gospodje, ki se jim je posrečilo prebiti se skozi množico, ki nas je obdajala, je pred nami pokleknilo in nas prosilo, da bi naši Gospe povedali o njihovih potrebah. Drugi, ki se jim ni posrečilo priti do nas, so od daleč klicali:

'Za božjo voljo, prosite našo Gospo, naj ozdravi mojega sina, ki je pohabljen!'

Drugi:

'Naj ozdravi mojega, ki je slep!'

Drugi:

'Mojega, ki je gluh!'

'Naj pripelje nazaj iz vojske mojega moža …'

'… mojega sina, ki je šel k vojakom!'

'Naj mi spreobrne grešnika!'

'Naj mi da zdravja, ker sem jetičen!'

In še mnogo, mnogo drugih.

Tam so prišle na dan vse bridkosti ubogega človeštva. Nekateri so kričali celo z vrhov dreves in zidov, na katere so se povzpeli, da bi nas videli. Enim smo obljubili, drugim smo dali roko, da smo jim pomagali vstati s prašnih tal, in tako smo šli naprej po zaslugi nekaterih mož, ki so nam utirali pot skozi množico.«

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (20) Dogodki v Covi da Iria 13. avgusta

Dne 13. avgusta se je zaradi smešenja fatimskih dogodkov v veri nenaklonjenih časopisih v Covi da Iria nabrala velika množica okrog osemnajst tisoč ljudi, ki so nestrpno pričakovali prihod pastirčkov. Molili so rožni venec in prepevali cerkvene pesmi. Nenadoma se je kakor blisk razširila vest, da je pastirčke ugrabil domači župan. Ljudje so bili žalostni in razdraženi.

Jacintina in Frančiškova mati Olimpija je med potjo v Irijsko globel zvedela, da je upravitelj odpeljal otroke v Ourém. Vrnila se je in to sporočila Lucijini materi Mariji Rosi, ki se je zasmejala in rekla:

»Pa naj ne lažejo naokoli!«

»O, kaj jim bodo tam storili!«

»Ne boj se! Ne bodo jih požrli.«

Sama je pozneje povedala, da si je mislila: Če so lagali, so kazen zaslužili. Če so govorili po pravici, jih bo naša Gospa branila.

Po izjavi prič so se tam 13. avgusta dogajali posebni pojavi: Pri vznožju črnike je tako zaropotalo, da so se ljudje silno prestrašili in bili kakor iz uma. Kričali so in mislili, da bodo pomrli. Nekateri so začeli bežati. Skoraj vsi navzoči so videli različna znamenja. Do črnike se je spustil oblak in zaprašil ozračje, da se je zdelo temno. Sonce se je spustilo niže, po pričevanju neke priče celo niže kakor 13. oktobra. Vsi predmeti so postali rumeni. Pokazal se je bel oblak, ki je šel od juga proti severovzhodu in je dobival različne, zelo lepe barve. Sonce je blesk popolnoma izgubilo, da je bilo mogoče gledati vanj in so se mu barve spremenile.

Ko je domači župnik Manuel Marques Ferreira 6. avgusta 1918 zapisal najstarejše ohranjeno poročilo o ugrabitvi otrok, je na koncu dodal naslednje besedilo:

»Po nekaj minutah pride pred župnišče avtomobil in z njim nekaj kolesarjev ter sporočijo nejevoljo velike množice, ki je v Irijski globeli zahtevala, da me kamnajo kot sokrivca ugrabitve otrok. Pojasnil sem jim svojo nedolžnost in izrazil celo ogorčenost zaradi tega dejanja. Po dobroti presvete Device mi niso nič hudega storili. Samo neki župljan mi je rekel nekaj neprimernih besed.«

Leirijski glasnik je objavil 22. avgusta 1917 župnikov dopis, v katerem med drugim piše:

»Kot katoliški duhovnik zavračam z vsem srcem, razglašam in zatrjujem vsem, ki so zvedeli ali utegnejo zvedeti tako obrekljivo, odvratno in za moj obstoj in položaj kot župnika nevarno trditev, da sem bil sokriv dejanja, s katerim so bili otročiči, ki pravijo, da so videli našo Gospo, nasilno odvzeti oblasti staršev in v nejevoljo množici (…).«

Župnik je bil otrokom naklonjen, njegova zadržanost do fatimskih dogodkov pa je utemeljena, ker mora biti Cerkev previdna in mora temeljito preiskati, ali gre res za nadnaravne pojave, preden izreče svojo sodbo. Nepristni pojavi, ki bi jih imelo vodstvo Cerkve za pristne, bi ji prinesli veliko duhovno škodo. Ob ugrabitvi otrok je prostozidarstvo pokazalo svoj pravi obraz.

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (13) Prvo Marijino prikazanje 13. maja 1917

Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija

Mati Božja se je prikazovala Luciji, Frančišku in Jacinti v kraju Cova da Iria (izg. Kova da Iría; Irijska globel, Irijska kotlina, Dolina Iria), ki je bila last Lucijinih staršev. Irijska globel je od Aljustrela, rojstnega kraja pastirčkov, oddaljena dva kilometra in je nekoliko nižja od okolice. Fatimska Gospa se je vedno pojavila nad istim pritlikavim, trajno zelenim sredozemskim hrastičem, imenovanim črnika. Prikazala se je šestkrat, od maja do oktobra 1917, vsakokrat na 13. dan v mesecu, med dvanajsto in trinajsto uro, le avgusta je bila glede kraja, datuma in ure prikazanja izjema, ker je 13. avgusta otroke ugrabil in zaprl občinski upravitelj in so bili do 15. avgusta v zaporu. Tega meseca jih je nebeška Gospa obiskala 19. avgusta popoldne v kraju Valinhos.

Prikazala se je v trenutku, ne da bi pastirčki videli, kako prihaja. Preden se je pojavila, so videli luč, ki se je bližala. Ko so sveto Devico videli, je že bila nad črniko, na oblačku, ki se je rahlo dotikal krošnje. Vedno so jo videli vsi trije pastirčki. Lucija in Jacinta sta jo tudi slišali. Z Marijo se je pogovarjala samo Lucija. Jacinta ni imela poguma, da bi spregovorila. Frančišek je slišal le Lucijina vprašanja in odgovore. Marijina sporočila sta mu deklici posredovali pozneje.

Navzoči ljudje Marije niso videli ne slišali, večkrat pa so videli steber dima, ki se je kakor kadilo dvigal nad množico, ali kako drugo znamenje. Deklici sta sprejemali sporočila nebeške Matere na nadnaraven način. Lucija je med videnjem večkrat povesila oči, ker jo je preveč slepilo.

Marija je imela glavo pokrito z naglavnim ogrinjalom, obdajal jo je zelo bleščeč sijaj, lepši od sončne svetlobe. Imela je rožni venec bele barve z belim križcem. Nikoli ni pozdravila Lucije z glavo ali z rokami in se ji tudi ni nikoli nasmehnila. Tudi po ljudeh se ni nikoli ozirala.

Lucija je večkrat naročila ljudem, naj pokleknejo in molijo. To ji ni naročila Marija, ampak je to storila sama od sebe, kar kaže na izreden pogum in samozavest dobrih deset let stare deklice. Vidci so med prikazanjem včasih stali, drugič pa so klečali. Imeli so sklenjene roke. Ko se je Lucija pogovarjala z Marijo, ni slišala pogovore, hrup in krike ljudi.

Ob prikazni prijazne nebeške Gospe so bili otroci silno presenečeni. Nič se je niso bali, kar dokazuje Lucijin sproščen pogovor z njo. Pozneje so spoznali, da 'bliski', ki so spremljali Marijin prihod, niso bili nič drugega kakor odsev luči, ki se je bližala. V tej luči je prihajala nebeška Gospa, a videli so jo šele, ko je že bila nad črniko.

FATIMA – OKNO UPANJA (9) Bog si je izbral, kar je na svetu slabotno

Angel in Devica Marija nista izbrala slavnih kristjanov, visokih cerkvenih dostojanstvenikov, ampak tri neuke otroke, ki si fatimskih dogodkov nikakor ne bi mogli izmisliti, če se ne bi resnično zgodili. Bog izbira majhne, slabotne in neuke, da osramoti tiste, ki mislijo, da so veliki, močni in učeni. Tako se bolj razodene veličina delovanja usmiljenega Boga. Sv. Pavel nas poučuje: »Kar je na svetu nespametno, si je Bog izbral, da bi osramotil modre. In kar je na svetu slabotno, si je Bog izbral, da bi osramotil to, kar je krepko. In kar je na svetu neplemenito in zaničevano, si je Bog izbral, to, kar ni nič, da bi uničil to, kar je, da se nobeno meso ne bi ponašalo pred Bogom« (1 Kor 1,27–29).
Ko je Bog izbral tri preproste pastirčke, da v svoji ljubezni po njih svetu razodene velike reči, se je v Fatimi odprlo okno upanja. Tega okna noben človek s svojo hudobijo ne more zapreti, čeprav mu pogosto zapira vrata.
Glede sposobnosti fatimskih otrok za sprejem in posredovanje Marijinih sporočil je v razgovoru z De Carlijem kardinal Bertone tole povedal:
»Neizobraženi otroci imajo to prednost, da imajo prost um. Njihov um je tabla, ki je na razpolago Bogu. Še svež um fatimskih pastirčkov je bil namreč sposoben sprejeti sporočilo Naše Gospe in ga nespremenjenega sporočiti naprej. Prav zato so njihova poročila preprosta in neposredna; odsevajo preprostost in pristnost, ki sta značilni le za otroke ali za tiste, ki imajo otrokom lastno prostodušnost.«

FATIMA – OKNO UPANJA (8) Jacintini beli jagenjčki

Lucija, Frančišek in Jacinta so bili v vsakem pogledu normalni otroci in se niso razlikovali od drugih fatimskih otrok enake starosti.
Zaradi sorodstvenih vezi so se Lucija, Frančišek in Jacinta sicer povezovali med seboj, a ta povezanost je postala mnogo tesnejša šele tedaj, ko so začeli skupaj pasti in jih je leta 1916 obiskal in nagovoril angel miru. Že v jeseni leta 1915, ko je Lucija začela pasti, sta jo Frančišek in Jacinta počakala, da je prignala čredo domov. Takrat so se na dvorišču Lucijinih staršev začeli skupaj igrati. Lucijo sta imela raje kakor druge otroke in sta zlasti po prikazovanjih angela in Marije iskala le Lucijino družbo. Lucija pa se pred letom 1917 ni raje družila z njima kakor z drugimi otroki. Jacintina družba ji je bila včasih celo zoprna zaradi njenega malenkostnega značaja, ker je hitro »pasla trmo in se cmerila«, Frančišek pa se ji je zdel premalo živahen.
Ker bi se Frančišek in Jacinta s svojo sestrično rada igrala tudi v času paše, sta po mnogih prošnjah dosegla od svoje mame, da jima je zaupala ovce, verjetno zato, da se je znebila tolikšnega moledovanja. Lucija v prvem Spominu poroča:
»Z neznanskim veseljem sta mi prišla povedat novico in domenili smo se, kako bomo vsak dan združili čredi (…) Pridobili smo si prijateljstvo ovčic, ker smo jim razdelili svojo malico. Zato smo se lahko brezskrbno igrali, ko smo prišli do pašnika, saj se ovce niso oddaljile od nas. Jacinta je zelo rada poslušala odmev glasu iz globoke doline. Radi smo posedli po velikih skalah na vrhu gore in se zabavali z glasnim klicanjem imen. Marijino ime je najbolje odmevalo. Jacinta je včasih prevpila vso zdravamarijo in pri tem izgovarjala naslednjo besedo šele, ko je utihnil odmev prejšnje.«
Zelo radi so peli in plesali. Doma so jim priporočili, naj po malici molijo rožni venec.
Kako se je Jacinta povezovala z Jezusom, kaže naslednja Lucijina pripoved v prvem Spominu:
»Jacinta je rada stiskala k sebi bele jagenjčke, jih objemala in poljubljala, zvečer pa jih je v naročju nosila domov, da se ne bi utrudili.
Nekega dne se je na poti domov postavila v sredo črede.
'Jacinta, zakaj hodiš tam sredi med ovcami?' sem jo vprašala.
'Da delam tako kot Jezus na podobici, ki sem jo dobila: tudi on stoji sredi mnogih ovac, eno pa drži v naročju.'«