Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako Kritik nevzdržnih razmer v Cerkvi. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Kritik nevzdržnih razmer v Cerkvi. Pokaži vse objave

petek, 5. december 2014

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (2) Kritik nevzdržnih razmer v Cerkvi

Pri sv. Bernardu občudujemo popolno poglobljenost v Boga in hkrati silno zunanjo dejavnost, ki je nekaj izjemnega pri človeku s kontemplativnim življenjem. Tako izrazito in učinkovito je posegal v svoj čas, da se 12. stoletje po njem imenuje kar Bernardovo stoletje. Temu stoletju je namreč vtisnil neizbrisen pečat, a zaznamoval je tudi poznejša stoletja vse do našega časa.
Ko je Bernard 1115 postal opat v novo ustanovljenem samostanu Clairvaux (izg. Klervó), kamor ga je poslal Štefan Harding, opat v Cîteauxu (izg Sitóju) je kot magnet pritegoval vedno nove poklice. Redovna družina je kmalu štela sedemsto menihov, zato so morali zgraditi mnogo večji samostan od prvega. Hkrati so ustanavljali po raznih deželah po vsej Evropi vedno nove samostane. Do Bernardove smrti 1153 je njegov samostan ustanovil kar 67 redovnih postojank, te pa so ustanavljale vedno nove opatije. Cistercijanski red je leta 1153, ob Bernardovi smrti, štel je 343 samostanov ali opatij, h katerim je spadala tudi Stična, saj so prvi menihi prišli v Stično že dvajset let pred Bernardovo smrtjo.
Opat Bernard je kmalu postal znamenit in zelo iskan pridigar in duhovni pisatelj. Z govorjeno in pisano besedo je bičal napake takratnega časa. Tudi posvetnim benediktinskim menihom ni prizanesel. V latinskem jeziku, ki je bil takrat pogovorni jezik izobraženih ljudi, je zapisal: »V pogovorih jim nikoli ne steče beseda o Svetem pismu, nikoli o reševanju duš. Slišiš samo mlatenje prazne slame, ki človeka spravlja v prisiljen smeh, čvekanje, ki ga raznese veter. Na mizo nosijo jedi drugo za drugo (…)
Vitez in menih kupujeta isto sukno, oni za vojaški plašč, ta za kuto. Ne glede na kroj bi se ne sramoval te obleke ne svetovljan, plemič, kralj, celo cesar ne. Prav gotovo ne bi imeli toliko skrbi za telo, če ne bi bili zanemarili skrbi za svoje nekrepostne duše (…)
Cerkev se lesketa v svojih stavbah, zraven pa umira v revnih ljudeh. Stene oblači z zlatom, svoje otroke pa pušča nage.« Njegove besede so obrodile mnoga spreobrnjenja med fevdalnimi prelati na dvoru.
Nekemu nadškofu je pisal: »Višji duhovnik Najvišjega, komu hočeš ugajati? Svetu ali Bogu? Če svetu, zakaj si škof? Če Bogu, zakaj si posvetnež? Dvema gospodoma hkrati služiti ni mogoče (…) Reveži godrnjajo (…) Vaši konji, pravijo, dirjajo blesteči od žlahtnih kamnov, mi smo pa bosi. Vaše mule so razkošno obuzdane, okrašene z zlatimi obročki, verižicami, kraguljčki in dolgimi trakovi, svojemu bližnjemu pa ne daste, s čimer bi si mogel pokriti svojo nagoto.«
Odločno je opat iz Clairvauxa obsojal kupčevanje s cerkvenimi službami in častmi ter kopičenje nadarbin: »Neizmerna častihlepnost, nenasitna lakomnost! Če se kdo povzpne do visokih služb z denarjem, nadarjenostjo, z imenitnostjo svojega rodu in z zvezami, nikakor ni prav. Nekateri nestrpno koprne, da bi dobili čim več nadarbin, seveda najdonosnejših.«
Vitezom je izpraševal vest z besedami: »Z velikimi stroški in trudom se vojskujete in plačujete za to z grehom in smrtjo. Svoje konje osedlavate s svilenimi preprogami in razsipavate zlato, srebro in žlahtne kamne, da z njimi krasite ostroge, čelado in ščit. V tej bleščeči opravi letite v smrt s prav tako drzno in nesramno strastjo.«
Bernarda so vabili na cerkvene zbore, da bi slišali njegov nasvet. Na podlagi njegovih nagovorov so odpustili nevredne redovnice nekega samostana, odstavili nevrednega opata in simonističnega škofa.
Mnogim prelatom Bernardova kritična beseda ni bila všeč, zato so ga tožili pri papežu Honoriju II. v Rim. Ker zadev ni poznal, je po svojem kanclerju kardinalu Aimerichu ostro posvaril Bernarda: »Vmešavaš se v zadeve, ki meniha nič ne brigajo. Tvoj svet je samostanska tihota (…) Kvakajoče žabe naj ne hodijo iz svojih močvirij, da bi nadlegovale sveti sedež in kardinale.«
Bernard je odgovoril: »Ne vem, ali naj se pritožujem ali naj si čestitam, da me imajo za nevarnega človeka, ker sem povedal resnico in prav ravnal. Zakaj me kamenjate in trgate? Res je: bil sem navzoč na cerkvenih zborih, a so me tja klicali, da, celo vlekli so me. Če je bila nekaterim moja navzočnost neprijetna, me ni to prav nič ganilo (…) Ko bi Bog le hotel, da mi ne bi bilo treba več hoditi na taka zborovanja (…) Nihče me ne more od tega laže odvezati kakor vi. Prepovejte kvakajočim žabam, da bi zapuščale svoje luknje in hodile iz svojih močvar.«
Kmalu za tem je postal papež Bernardov učenec, cistercijanski opat Bernard iz Pize, in si nadel ime Evgen III. Opat Bernard ga je v pismu opomnil, naj poskrbi za obnovo v Cerkvi: »Če je Kristus tebe poslal, vedi, da nisi zato tu, da bi se tebi služilo, marveč da ti služiš. Kdo mi bo dal, preden umrem, da bom videl Božjo Cerkev táko, kakršna je bila v tistih prvih dneh, ko so apostoli vrgli mreže za lov; ne zato, da bi si pridobili zlato in srebro, marveč duše! Bodi močan in trden. Vsakdo pričakuje od tebe, da boš z Gospodove njive iztrebil plevel lakomnosti.«
Za papeža Evgena III. je Bernard pripravil posebno razpravo, da bi mu pomagal izboljšati razmere v Cerkvi: »Zdaj je potreben viničarjev nož, ne pa žezlo (…) Ne moreš hoteti naenkrat vse slabo obrniti na dobro. Ukrepaj počasi in pametno! Vzemi si čas! Slabe navade počasi izboljšuj! Zapri usta goljufom, ki govore proti pravici in so dovolj jezični, da branijo laž in goljufijo! (…) Spletkarjev ne poslušaj ne mešetarjev, marveč zagrabi bič kakor Kristus, da udariš, ker so iz hiše molitve napravili blagovno tržnico (…) Če se bosta združili zloba in oblastiželjnost sveta, boš moral pokazati nadčloveško drznost.«

Prav je imel znani pisatelj svetniških življenjepisov Valter Nig, ko je zapisal, da je bil Bernard »Božji vihar, ki je privršal nad srednji vek«.