Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako Duhovna poglobitev. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Duhovna poglobitev. Pokaži vse objave

torek, 30. junij 2015

BOŽJI SLUŽAVNIK ANTON STRLE (7) Gimnazijska leta božjega služabnika Antona Strleta (2) 3. Duhovna poglobitev



Kako dolgo je trajala ta napetost in nihanje med izpovedovanjem vere ter kruto realnostjo, ne vemo. Vsaj na materialnem področju se je stvar kmalu rešila in je mogel nadaljevati s šolanjem.
Da je še mogel ostati v gimnaziji, mu je pomagala štipendija, ki jo je prejel, in nekaj si je prislužil z inštrukcijami ostalih dijakov. 20. 5. 1956 je v opisu svojega življenja (curriculum vitae) zapisal: »V 4. gimnazijskem razredu je že bilo na tem, da študij prekine, ker mu je umrla mati. Rešila ga je zaradi štipendije Katoliškega tiskovnega društva zelo znižana oskrbovalnina; deloma si je pomagal z inštrukcijami.« Verjetno pa so pomagali tudi različni dobrotniki.
Na duhovnem področju pa mu je materina smrt pomagala k notranji poglobitvi. Sam pove, da si je po smrti svoje matere izbral Marijo za svojo drugo mater. Tako je njegovo doživetje božje bližine pri desetih letih dobilo svoj izrazit marijanski poudarek, ki ga je zaznamoval za vse življenje.
Pomemben korak je bil njegov vstop med člane katoliške akcije. Sam ta svoj korak takole opisuje v kratkem prispevku za zbornik o profesorju Ernestu Tomcu, ki je izšel leta 1991 v Buenos Airesu: »Profesorja (Tomca) sem videval v zvezi z mesečnimi duhovnimi obnovami, ki smo jih imeli člani dijaške Katoliške akcije v kapeli Slomškovega doma spodaj na Poljanski cesti 6 v Ljubljani. Menda od 6. razreda dalje sem bil namreč tudi jaz kot dijak član KA, ki je delovala tudi med dijaki škofijske gimnazije v Šentvidu, na kateri sem študiral. Teh rekolekcij pa smo se udeleževali tudi člani iz škofovih zavodov. … Za sodelovanje pri mladcih pa me je pridobil sedanji lazarist Franc Sodja, ki je bil v zavodih za en razred pred menoj.«[1] Duhovna usmeritev katoliške akcije ga je gotovo globoko zaznamovala. Prof. Strle je bil eden redkih, ki je imel na skrivaj srečanja za člane katoliške akcije tudi po drugi svetovni vojni. To pričuje Marko Kremžar.
Čeprav ga je slovenščina in nemščina zelo pritegovala, pa to nikakor ni zadušilo njegove duhovnosti. Po svoje so zelo zanimivi njegovi opisi, kako je vse povezoval s Kristusom. »Ko sem se proti koncu gimnazijskih let skušal na pamet navaditi celotni Prešernov sonetni venec, je dobila začetna kitica takoj svojevrstno vsebino. 'Življenja moj'ga magistrale' je bil v mojih mislih takoj poistoveten s Kristusom. Pesnitev je s tem dobila živo in vesoljsko prostrano in obenem do globin segajočo vsebino: 'Ti si življenja moj'ga magistrale. Vse misli 'zvirajo' z ljubezni ene. In kjer ponoči v spanju so zastale, zbude se, ko spet zarja noč prežene.' In ko sem se na pamet učil tudi sonete nesreče, se je nehote zgodilo z verzi nekaj podobnega kakor pri sonetnem vencu: 'Zvedrila se je noč, zija naproti življenja gnus, nadlog in stisk nemalo: globoko brezno brez vse rešnje poti.' Zmago nad gnusom življenja, nad stiskami in nadlogami, je mogoče doseči le v naslonitvi na Zmagovalca[2] nad smrtjo. Samo on rešuje iz 'globokega brezna brez vse rešnje poti.'«
V času gimnazije so šli dijaki vsaj enkrat na leto v gledališče, včasih tudi na kakšno glasbeno predstavo. Tako je več kot štirideset let po dogodku zapisal: »Ko sem nekoč gledal Beethovnovega 'Fidelija', je prav poseben vtis napravil name prizor, ko jetnik po dolgem času prebivanja v popolnoma temni ječi pride na sonce in v silnem zanosu opeva sonce in njegovo prijazno, toplo luč. Tedaj mi je bil vseskozi pred očmi Kristus, ki je pravo sonce našega življenja. In zdelo se mi je kar škoda tako čudovitih melodij, če bi jih uporabili le za zemeljske, minljive stvari. Saj navsezadnje vse velja samo Bogu.«
Kako je povezoval različne dogodke s Kristusom, kaže tudi sledeči opis poti domov, ki se je ohranil v tipkopisu: »Ko sem bil na gimnaziji, sem hodil peš pozimi z Rakeka v več kot 4 ure oddaljeno gorsko vas. Z menoj je šel tudi za dva razreda višji sošolec[3]. Nekoč je bilo tik pred božičem kar veliko snega. Sicer je bila pot pregažena. Vendar me je vse skupaj tako utrudilo, tako zdelalo, da kratko malo ni hotelo več iti naprej. Ni šlo in ni šlo. Prtljage nisem mogel sploh nič več nositi, čeprav je ni bilo tako zelo veliko. Če bi bil tedaj sam, bi se preprosto ustavil in sedel na sneg poleg poti in bi najbrž zmrznil. Sošolec je tedaj vzel v svoje roke vso mojo prtljago, čeprav tudi njemu ni bilo lahko nesti niti svojo, kaj šele obenem mojo. A je vse skupaj vzel in me bodril, da naj le grem, naj pomislim, da bo kmalu ob cesti hiša, kjer se bova ustavila, tam so njegovi sorodniki, pa se bova odpočila in okrepila. Še in še me je bodril in skušal storiti vse, da bi mi dal poguma za pot naprej. In res se je čez nekaj časa pokazala vas. Ni bila še blizu, a vendar sem jo že videl. In sošolec me je nanjo spet in spet opozoril. In končno sva prišla do hiše, kjer so nam postregli v topli sobi in zares prijazno in velikodušno. Od začetka niti ust nisem mogel odpreti. Čutil sem se do smrti utrujenega. Polagoma pa sem prihajal k sebi. Dolgo časa sva še sedela in si odpočivala. Nato sva odšla. In spet je prišla moč in toplota v ude. In šlo je veselo naprej, brez posebnih težav. – Ta dogodek se mi je povezal s Kristusom, posebno v zvezi s sv. obhajilom. Kolikokrat sem se čutil telesno in duhovno izčrpanega. A pri Kristusu sem dobival vedno novo okrepitev za pot naprej.«
Ob koncu si lahko zastavimo vprašanje, kako je bilo z njegovo odločitvijo za duhovništvo. Vsaj po sedaj znanem gradivu se zdi, da večjih težav ni imel. Pojavljala pa se je vsaj skušnjava, da bi šel študirat jezike, slavistiko ali pa germanistiko.
Prof. Strle se je kasneje v življenju vedno s hvaležnostjo spominjal gimnazijskih let. Dobro se je zavedal, da se mora svoji globoki in temeljiti humanistični izobrazbi zahvaliti, da je kot teološki profesor mogel uporabljati dosegljivo tujo literaturo in pisati članke v lepem slovenskem jeziku.
p. Andrej Pirš


[1] Profesor Ernest Tomec, Zbornik člankov in pričevanj ob 50-letnici njegove smrti, Buenos Aires 1991, str. 238.
[2] Strletu se je zatipkalo in je napisal: v naslonitvi na Zmagovalcem nad smrtjo.
[3] To je bil Andrej Makovec (14. 4. 1913 – 13. 11. 1989), doma iz župnije Sv. Vid nad Cerknico. V duhovnika je bil posvečen 17. 12. 1938. Dolga leta je bil župnik na Blokah. S prof. Strletom je vse življenje ohranjal stike.