Sončni čudež

Zanesljive priče so potrdile, mnoge celo s prisego, da so v Fatimi med prikazanji in ob drugem času videle izredne in čudovite pojave. K največjim in najbolj izpričanim štejemo sončni čudež in oblake dima.

Lucija je že 13. julija 1917 prosila nebeško Gospo: »Hotela sem vas prositi, da bi nam povedali, kdo ste, in napravili čudež, da bodo vsi verjeli, da se nam prikazujete.«

Marija je v prikazovanjih julija, avgusta in septembra 1917 napovedala, da bo 13. oktobra napravila čudež, ki ga bodo videli vsi, da bodo verjeli. Vsi navzoči so 13. oktobra videli sončni čudež, ki je trajal deset minut. Nekateri so ga tudi fotografirali. Nihče od velike množice navzočih ni trdil, da sončnega čudeža ni videl, pa čeprav niso bili vsi verni.

Dež je nenadoma prenehal. Oblaki so se pretrgali in prikazalo se je sonce kot okrogla srebrna plošča. Izgubilo je slepeči blesk, da je bilo mogoče zlahka gledati vanj. Z veliko naglico se je okrog svoje osi vrtel sončni rob. To vrtenje se je trikrat ponovilo in je trajalo skupaj osem do deset minut. Ljudje so govorili, da je sonce »plesalo« ali da se je »treslo«. Bilo je podobno vrtečemu ognjemetu in je sipalo na vse strani svetlobne žarke različnih barv. Ti žarki so obarvali predmete na zemlji. Sonce je dobilo vijoličasto in nato pomarančno barvo. Ljudje so bili do solz ganjeni in so slavili Boga. Nenadoma se je sonce s silovito naglico zagnalo proti zemlji. Ljudje so kriknili od groze. Zatekali so se k Jezusu in Mariji. Na koncu je sonce spet normalno svetilo in vsi so se oddahnili. V času sončnega čudeža se je mokra obleka na popolnoma premočenih ljudeh tako rekoč v trenutku posušila.

Sončni čudež so gledali tudi v nekaterih drugih krajih, celo do 40 kilometrov daleč. V takšni razdalji ga je opazoval pesnik Alfonz Lopez s svojega doma, ne da bi se spomnil vidcev. Bil je očaran nad nezaslišanim pojavom, ki ga je spremljal z verande.

Pater Ignacij Lourenso, misijonar v Indiji, je povedal, da je kot učenec ljudske šole v svojem domačem kraju Alburitelu, ki je od Fatime oddaljen okrog 18 kilometrov, videl sončni čudež. V poročilu o čudežu je zapisal:

»Na ulici so ljudje jokali in kričali. Prestrašen sem tekel med ljudi. Vsi so vsak hip pričakovali konec sveta. Poleg nas je bil moški brez vere. Vse dopoldne se je norčeval iz omejenih ljudi, ki so šli na dolgo pot, da bi videli neko deklè. Pogledal sem ga. Bil je kakor hrom, preplašen, z očmi zapičenimi v sonce. Potem se je tresel od nog do glave, vzdignil roke proti nebu, padel na kolena v blato in kričal: 'Naša Gospa! Naša Gospa!'

Ljudje so kar naprej kričali in jokali ter prosili Boga za odpuščanje grehov. Potem smo tekli v obe vaški kapeli, ki sta se v nekaj trenutkih napolnili.

Med temi dolgimi minutami sončnega pojava (…) so predmeti okoli nas dobivali vse mavričaste barve. Ko smo gledali drug drugega, je bil eden videti moder, drug rumen, drug rdeč itd. Vsi ti izredni pojavi so povečali grozo ljudstva. Po desetih minutah se je sonce vrnilo na svoje mesto, kakor se je prej spustilo navzdol. Bilo je bledo in brez sija.

Ko so se ljudje prepričali, da je nevarnost minila, se jih je polastilo neizmerno veselje. Vsi so se v zboru zahvaljevali:

'Čudež! Čudež! Hvaljena bodi naša Gospa!'

Izredne dokazne veljave vseh teh pojavov, ki jih ni mogoče naravno pojasniti, nihče ne more zanikati. Seveda se bodo zmeraj našli ošabni in skeptični ljudje, ki vse tajijo in hočejo vse razložiti s svojim slabim znanjem in pametjo, ki jo je zatemnila strast.«

p. Anton

Oktobra bom naredila čudež

»Končno smo prišli v Covo da Iria do črnike in začeli z ljudmi moliti rožni venec. Kmalu smo zagledali odsev svetlobe in takoj nato našo Gospo nad črniko.

‘Molite še naprej rožni venec, da boste izprosili konec vojne. V oktobru bodo prišli tudi naš Gospod, Žalostna Mati Božja, Karmelska Mati Božja, sveti Jožef z Detetom Jezusom, da bodo blagoslovili svet. Bog je zadovoljen z vašimi žrtvami, vendar ne mara, da spite z vrvjo. Nosite jo samo čez dan.’

‘Prosili so me, da bi Vas prosila mnogo stvari: ozdravitev nekaterih bolnikov, gluhonemega …’

‘Da, nekatere bom ozdravila, drugih ne. Oktobra bom naredila čudež, da bodo vsi verjeli.’

In pričela se je dvigati in je izginila kakor po navadi.«

Med zaslišanjem pri domačem župniku 15. septembra 1917 je Lucija povedala, da je Gospe ponudila dve pismi in stekleničko odišavljene vode, ki jo je njej podaril neki moški iz župnije Olival. Mariji je rekla:

»To so mi dali, če marate?«

Gospa je odgovorila:

»Za nebesa to ni primerno.« 

Evharistični čudež v Buenos Airesu leta 1992-96. Primerjava s čudežem v Lancianu in s svetim sindonom ter sudarijem

Po teh dogodkih je dr. Castañon naročil, naj se laboratorijski izvid, narejen na drobcu hostije iz Buenos Airesa, primerja z analizo čudeža v Lancianu, tudi tokrat ne da bi razkril izvor vzorca. Znanstveniki, ki so naredili to primerjalno analizo, so zaključili, da se oba izvida nanašata na isto osebo in oba pripadala krvni skupini AB+. Ta kri je značilna za moškega, ki se je rodil na Bližnjem Vzhodu. DNK je enak tistemu na svetem sindonu (torinskem platnu) in na sudariju (Veronikinem potnem prtu) v Oviedu na Španskem.

Samo vera v izredni Božji poseg nam lahko da logičen odgovor. Bog želi, da se zavemo njegove resnične navzočnosti v Evharistiji. Evharistični čudež v Buenos Airesu je izreden, znanstveno raziskan in naravno nerazložljiv dogodek. Prek tega znamenja želi Jezus v nas prebuditi živo vero v njegovo resnično navzočnost v sveti Evharistiji, resnično, ne simbolično. Samo z očmi vere, ne z našimi človeškimi očmi, ga lahko vidimo pod podobo posvečenega kruha in vina. V Evharistiji nas Jezus vidi, ljubi in želi rešiti. Nadškof Bergoglio je postal kardinal leta 2001 in ta čudež je bil objavljen po dolgih in temeljitih raziskavah. Dr. Castañon, ki je bil prej ateist, se je spreobrnil in postal katoličan ter pričuje o evharističnem čudežu.

Danes je v cerkvi evharističnega čudeža neprekinjenjo evharistično češčenje. Število obiskovalcev vedno bolj raste. Govorijo tudi o čudežnih dogodkih.

Vsak evharistični čudež je znamenje, ki kaže na resničnost čudežev po vsem svetu, ki se vsak dan dogajajo na naših oltarjih, kjer se kruh in vino spreminjata v resnično poveličano Kristusovo telo in kri.

Povzeto po internetnih poročilih

Evharistični čudež v Buenos Airesu leta 1992-96 Znanstvene analize

Izvedene so bile temeljite znanstvene analize, ne da bi sodelujoči vedeli za izvor tkiva in krvi. Glede na to, da hostija v vodi več let ni razpadla, je msgr. Bergoglio, ki je medtem postal nadškof Buenos Airesa, naročil znanstvene analize. Tisti, ki so jih izvajali, niso vedeli za izvor snovi, ki so jo raziskovali. Analiza je bila najprej izvedena v laboratoriju v Buenos Airesu, kjer so ugotovili, da imata kri in tkivo z belimi in rdečimi krvničkami značilnosti živega človeka z utripajočimi celicami kot da bi bile v srcu.

Leta 1999 so se obrnili na doktorja Ricarda Castañóna Gómeza, znanega bolivijskega nevropsihofiziologa, da izvede dodatne teste na obeh 'primerih', iz leta 1992 in 1996. Dne 6. oktobra 1999 je dr. Ricardo Castañón [Rikárdo Kastanjón] ob navzočnosti nadškofovih predstavnikov odvzel vzorec krvavečega mesa od spremenjene hostije iz leta 1992 in 1996 in ju poslal, kakor sam pripoveduje, v genetični laboratorij Forence Analitycal v San Francisco v Združene države. Dne 28. januarja 2000 so objavili, da so v poslani snovi našli človeški DNK. Potrdili so, da gre za človeško kri z genetskim kodom. Vzorca sta bila poslana tudi Johnu Walkerju na univerzo Sydney v Avstraliji. Ta je ugotovil, da gre za mišične celice in bele krvničke, obojne nepokvarjene. Raziskava je pokazala, da sta bili tkivi vneti in da je oseba, kateri sta pripadali, pretrpela traumo. Leta 2003 je prof. Walker obvestil Castañóna, da poslana vzorca »moreta ustrezati« vnetemu srčnemu tkivu.

Da bi zadevo bolj natančno raziskali, so poslali vzorce enemu največjih strokovnjakov za srčne bolezni in sodnemu izvedencu dr. Fredericu Zugibu v Združenih državah na Kolumbijski univerzi v New Yorku. Njegovo poročilo je nastalo 26. marca 2005:

»Analizirana snov je delček srčne mišice iz stene levega srčnega prekata, blizu srčnih zaklopk. Ta mišica je odgovorna za krčenje srca. Naj spomnim, da levi srčni prekat poganja kri v vse dele telesa. Srčna mišica, ki smo jo analizirali, je v vnetnem stanju in vsebuje veliko število belih krvničk. To dokazuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega tkiva srce živo. Prepričan sem, da je bilo srce živo, kajti bele krvničke zunaj živega organizma umrejo, ker potrebujejo živ organizem, ki jih vzdržuje pri življenju. Njihova navzočnost torej potrjuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega tkiva srce živo. Vrh tega so bele krvničke prodrle v tkivo, kar kaže na to, da je bilo srce pod močnim stresom, kot da je njegov lastnik utrpel silne udarce po prsih.«

Nihče od raziskovalcev ni vedel, da vzorca pripadata spremenjenima hostijama.

Dva Avstralca, novinar Mike Willesee in odvetnik Ron Tesoriero, sta bila priči te analize. Novinar Mike Willesee spada med najbolj znane novinarje v Avstraliji. Pozneje je postal katoličan. Ker sta poznala izvor vzorčnega tkiva, sta bila osupla nad izjavo dr. Zugiba. Mike Willesee je vprašal znanstvenika, koliko časa bi ostale bele krvničke žive, če bi del človeškega tkiva hranili v vodi. Dr. Zugiba je izjavil, da bi prenehale obstajati v nekaj minutah. Tedaj je novinar razodel zdravniku, da so gmoto, iz katere je bil odvzet vzorec, od leta 1996 dalje hranili mesec dni v navadni in potem tri leta v destilirani vodi in šele potem so leta 1999 odvzeli vzorec za analizo. Dr. Zugiba je, zelo presenečen nad temi dejstvi, izjavil, da tega ne more pojasniti nobena znanstvena razlaga.

Še bolj presenečen je bil, ko je od zdravnika Castañona izvedel, da je analizirani vzorec delček posvečene bele nekvašene hostije, ki se je na skrivnosten način spremenila v krvaveče človeško meso. Osupel nad to informacijo je dr. Zugiba odgovoril: »Kako in zakaj se posvečena hostija lahko spremeni in postane živo človeško bitje, ostane za znanost nepojasnjena skrivnost, ki je povsem onkraj moje pristojnosti.«

Od leta 1996 do 2005 je minilo devet let, v vzorcu pa so se celice še vedno gibale. Bele krvničke v mrtvem mesu razpadejo v 15 minutah.

Evharistični čudež v Buenos Airesu leta 1992-96 Čudežna dejstva

Začelo se je leta 1992 v župnijski cerkvi Svete Marije v trgovskem središču Buenos Airesa v Argentini, v mesecu maju, v istem mesecu, v katerem je Bergoglio postal pomožni škof Buenos Airesa. V petek, 1. maja 1992, so v cerkvi Svete Marije našli dva koščka hostije na tabernakljevem korporalu in ju, po pojasnilu župnika patra Alejandra Pezeta, dali, kakor je navada, v posodico z vodo in to postavili v tabernakelj, a koščka se v vodi nista razgradila, ampak sta začela krvaveti. V nedeljo, 10. maja 1992, so pri večerni maši na pateni zapazili še kaplje krvi.

Dne 15. avgusta 1996, na praznik Marijinega vnebovzetja, je ob 19.00 pater Alejandro Pezet daroval sveto mašo v zgoraj imenovani cerkvi. Po sveti maši ga je neka vernica opozorila na odvrženo hostijo, ki je ležala pri vhodu v cerkev. Šel je tja in našel onečaščeno hostijo. Položil jo je v posodico z vodo in vse skupaj shranil v tabernakelj v kapeli Najsvetejšega.

V ponedeljek, 26. avgusta, je na svoje veliko presenečenje videl, da se je hostija spremenila v krvavo meso. Obvestil je nadškofa Antonia Quarracina, ki je naročil, naj se zadeva ohrani v tajnosti, se fotografira in zapiše. Poročilo o vsem tem je bilo poslano v Rim. Posnetki, narejeni 6. septembra, jasno kažejo, da se je hostija, ki se je spremenila v košček krvavega mesa, tudi zelo povečala. Nato je ostala več let v tabernaklju in tudi dejstvo samo je ostalo v strogi tajnosti.