Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako (7). Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako (7). Pokaži vse objave

ponedeljek, 14. september 2015

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC, POSVETITEV JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU (7)



Srce Jezusovo nas rešuje sebičnosti

Danes mnogi niso pripravljeni nositi svojega križa. V križu ne vidijo smisla in ne doživljajo Božjega blagoslova. Že sv. Pavel je ugotavljal: »Mnogi namreč živijo … kot sovražniki Kristusovega križa. Njihov konec je pogubljenje, njihov bog je trebuh« (Flp 3,18s). Brez križa, brez darovanja in žrtve ni prave ljubezni. Življenje po veri ni možno, če ne sprejmemo križa. Če odvržemo križ, odvržemo z njim tudi Kristusa. Brez križa ne moremo premagati sebičnosti in stopiti na pot nesebične ljubezni. Jezusov nauk je jasen: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23).
Križ nas vodi k Bogu. Ko človek trpi, se pogosto spomni na Boga in začne moliti. Kdor išče Božjo voljo in jo hoče izpolnjevati, ta se mora odvrniti od iskanja sebe, kar je pogosto velika žrtev. Sebičnost je velik vzrok zla v svetu.
Ljudje si želimo ljubezni, dobrote, Boga, bojimo pa se odpovedi, križa, ki ga je treba nositi na poti do ljubezni, do dobrote, do Boga. Toda prav to odpoved moramo vzeti nase. Druge poti ni. »Kdor namreč hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil » (Lk 9,24). Na poti do nesebičnega služenja moramo biti pripravljeni, da zaradi Jezusa izgubimo svoje sebično življenje, življenje, ki se ravna po nagonih. Jezusov evangelij je zahteven. Spomnimo se na njegov govor na gori, zlasti na blagre.
Nesebična usmerjenost na Boga in bližnjega je možna le za ceno žrtve. Po evangeliju ni mogoče živeti brez križa. Te žrtve pa nismo zmožni iz svojih moči. Vsak dan izkušamo, kako resnične so Jezusove besede: »Brez mene ne morete storiti ničesar« (Jn 15,5).
Srce Jezusovo nam hoče v svoji ljubezni do nas pomagati, da bi postali velikodušni in bi premagali sebičnost. Že ljubeč pogled na njegovo podobo nam bo dajal moči. On, ki je ljubezen, nam bo pomnožil moč za nesebično ljubezen. Vedno bolj mu bomo podobni. Tako bomo lahko vsak dan vzeli nase svoj križ, križ nesebičnega služenja, ne da bi pri tem pričakovali plačilo

torek, 12. maj 2015

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Življenje in pomen sv. Bernarda (7) Bernard kot Marijin služabnik in pevec




Cistercijani so od vsega začetka zelo častili Devico Marijo. Zaslugo za to navadno pripisujejo sv. Bernardu, in to upravičeno. Vendar so že ustanovitelji cistercijanskega reda, sv. Robert, sv. Alberik in sv. Štefan Harding, Marijo zelo častili. Samostanska cerkev v benediktinskem samostanu Molesme (izg. Molém), od koder so izšli, je bila posvečena Materi Božji. Njej je bila posvečena tudi cerkev v na novo ustanovljenem samostanu Cîteaux (izg. Sitó), prvem cistercijanskem samostanu, kamor so iz Molesma prvi menihi skupaj z ustanovitelji prišli leta 1098. Marijo so imeli za ustanoviteljico Cîteauxa, ki je veljal za viteško postojanko Naše Gospe. Novi cistercijanski red so imenovali Marijin red. Cistercijanski generalni kapitelj je že na začetku reda določil, naj bodo vse cistercijanske cerkve zgrajene in posvečene spominu presvete Marije, Kraljice nebes in zemlje. To določilo velja še danes.
Ko je sv. Bernard okrog leta 1112 skupaj s tridesetimi sorodniki in prijatelji vstopil v mladi cistercijanski red, je marijansko usmerjenost reda z velikim navdušenjem sprejel in še bolj poglobil. Otroško zaupljiv odnos do Marije je gojil že na domačem gradu. Na ta prisrčen odnos so vplivale tudi že prej omenjene sanje na božično noč, ko se je znašel v betlehemski votlini ob sv. Jožefu in Mariji ter novorojenem Detetu.
Ljubezen do Marije verjetno dolguje tudi svoji svetniški materi Aleti, ki mu je umrla že v mladih letih, verjetno, ko je bil sedemnajst let star.
Kar je Bernard kot opat v samostanu Clairvaux (izg. Klervó) priporočal drugim, je najprej sam živel. Poglabljal se je v Kristusovo in Marijino življenje. S kontemplacijo je podoživljal Marijine misli in čustva. O Mariji je govoril z velikim notranjim žarom. Ko je pisal o njej, je sledil svojemu srcu. Pri tem je ostal trezno v mejah Svetega pisma, cerkvenih očetov in zlasti liturgije. Na svojih potovanjih je po cerkvah maševal pri oltarjih Matere Božje. Ko so se ljudje v svojih stiskah obračali nanj, se je on zatekal k Mariji. Umrl je 20. avgusta 1153, nekaj dni po prazniku Marije Vnebovzete, ki je posebna zavetnica cistercijanskega reda. Pokopali so ga v kapeli Matere Božje v samostanski cerkvi v Clairvauxu.
Iz središčne vloge, ki jo je imel v Bernardovi duhovnosti Kristus, še posebej trpeči Odrešenik, je razumljiv svetnikov odnos do Device Marije. Že najzgodnejši življenjepisci poudarjajo, da je bil prisrčno povezan z njo. Imajo ga za Marijinega služabnika, pevca in učenca. Bernardova posebna ljubezen do Marije je utemeljena v njegovi izredni ljubezni do Kristusa. Ni mogoče ljubiti Kristusa, ne da bi ljubili njegovo Mater, ki nam ga je prinesla. Zato je Bernard tako slavil Marijo in s takšno ljubeznijo govoril o njej, njenih odlikah, krepostih, o tesni povezanosti z Jezusom. Moč Marijine priprošnje izvira iz njene prisrčne povezanosti s Sinom. Jezus ji zato ne more ničesar odreči.
Bernard je občudoval Marijino usmiljenje. V svojem naročju je nosila neustvarjeno Ljubezen. Vedno je sodelavka pri Božjem usmiljenju. Na njej ni ničesar, kar bi moglo grešnika odbiti. Svetnik je v Mariji občudoval njene kreposti. Pomenila mu je čudovit zgled duše, združene z Bogom.
Dante ima v spevu Raj sv. Bernarda za vodnika v najvišja področja nebes. Bernard vodi Danteja vse do prestola Matere Marije in mu razlaga, kako se ves raj razširja prav od Marije. Spodbuja pesnika, naj se zazre vanjo, katere lepota povzroča radost v očeh vseh drugih svetnikov. Bernard prejema lepoto od Marije, kakor zvezda Danica prejema svetlobo od sonca. Bernard in Dante strmita v obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu obrazu.
Vseh Bernardovih del o Mariji, če pri tem upoštevamo tudi posamezne odlomke v različnih spisih, je približno za srednje debelo knjigo, kar ni veliko. Vendar nikoli ni bil tako mladostno svež in prepričljiv kakor takrat, kadar je govoril in pisal o Mariji. Odločilna je kvaliteta, bogastvo spisov, umetniška oblika in njihov vpliv, ki so ga imeli v krščanskem izročilu vse do današnjih dni.
Kar je svetnik povedal o Mariji, ni nič posebno novega, a povedano je na nov način, prisrčno, očarljivo, da poslušalca in bralca ogreje, navduši za Marijo. Sam je Marijo neizmerno ljubil. Njegovi stavki so polni simbolov, vprašanj, dvogovorov. Poudarjal je češčenje, ki ga dolgujemo Mariji. Občudoval jo je in bil z njo povezan v kontemplativni molitvi.
Zajemal je iz Svetega pisma, cerkvenih očetov, sv. Anzelma in predvsem iz cistercijanske liturgije. Ob liturgiji je veliko razmišljal, tako da je marsikatera Bernardova misel o Mariji nastala v zvezi s cistercijanskim bogoslužjem na Marijine praznike. Za opisovanje Marijinega življenja je uporabljal evangelije, ne kakšnih drugih nepristnih spisov. Skrbno je raziskoval svetopisemsko besedilo, da bi iz njega izluščil čimveč, zlasti Marijine kreposti in Marijino duhovno podobo.
Na podlagi ohranjenega seznama iz konca 12. stoletja vemo, da je imela knjižnica v Clairvauxu tristo štirideset rokopisov, kar ni malo. Sv. Bernard je torej imel na razpolago bogato knjižnico.
Slavni opat iz Clairvauxa je govoril in pisal predvsem za svoje sobrate, da bi jih spodbudil za pot svetosti. Ni napisal posebne razprave, ki bi hotela obdelati celotni nauk o Materi Božji. V takratnem času se teologi še niso sistematično ukvarjali s tem vprašanjem.
V knjigi ŽENA, OGRNJENA S SONCEM imamo naslednje spise o Mariji: Hvalnice Devici Mariji, Dvanajst prednosti blažene Device Marije, Vodotok, Pismo lyonskim kanonikom, Svečnica (odlomki).
Vse homilije so povezane s kakšnim liturgičnim praznikom in jih je svetnik prav za tisti praznik namenil menihom v Clairvauxu. Le sestavka Hvalnice Devici Mariji ni napisal kot homilijo, ampak kot samostojen spis za branje. To delo, ki je razdeljeno na štiri homilije, je največje Bernardovo delo o Mariji in hkrati najlepše, kar je svetnik povedal v njeno hvalo. To zgodnje delo, ki v obliki hvalnice obravnava angelovo oznanjenje Mariji, je verjetno nastajalo v času njegove bolezni med leti 1118 in 1123. V uvodu namreč sam omenja svojo telesno slabost.
Homilijo o dvanajstih prednostih blažene Device Marije je imel Bernard v nedeljo v osmini Marijinega vnebovzetja. V njej med drugim opisuje Marijino posredništvo med nami in Jezusom, Marijine prednosti in kreposti, devištvo in materinstvo.
Homilijo o vodotoku je Bernard namenil za praznik Marijinega rojstva. Že naslov kaže na Marijino sredniško vlogo, s katero se svetnik v tem govoru predvsem ukvarja. Marija je sprejela Božjo Besedo in jo posredovala človeštvu kot živo vodo iz nebeškega izvira. Jezusa je sprejela, da bi ga posredovala nam.
Bernardovi spisi o Mariji so kmalu postali klasika. Svetnik je veljal za avtoriteto na področju nauka o Mariji, zato je imel velik vpliv na naslednja stoletja, vse do našega časa. Ob njem so se navdihovali pisatelji, pesniki, slikarji in kiparji. Številni papeži vse do našega časa so ga v svojih odlokih pogosto navajali. Vplival je zlasti na nauk o Marijinem posredništvu.
Bolj kakor drugi je pri Mariji poudaril psihološki vidik, Marijino bogato notranjost, njeno srce, njeno duhovno življenje, njena bogata čustva. To Marijino notranje bogastvo je še bolj naglasil kakor sv. Anzelm. Marijo je prikazal bolj živo in bolj vredno naše ljubezni, bolj zedinjeno z Bogom, bolj zavzeto za naše zveličanje, bolj Božjo in bolj človeško. Bolj Božjo, ker je lepo pokazal, kako je po kontemplaciji in ljubezni zedinjena z Bogom; bolj človeško, ker jo je opisal kot preprosto človeško mater, ki se tudi s človeško ljubeznijo sklanja nad Detetom, z vso svojo materinsko nežnostjo.
p. Anton

četrtek, 20. junij 2013

Spreobrnjenje apostola Pavla (7) Savel sreča Jezusa



Skušal je dvigniti glavo, da bi videl, od kod prihaja ta prijazen glas. Nikogar ni videl. Bil je sam v čudovitem siju rumene svetlobe. Toda saj ni bil prisluh? Zaveda se samega sebe, vidi čudovito svetlobo in razločno je slišal glas. Sedaj je čisto razločno slišal še enkrat: »Savel, Savel! Zakaj me preganjaš?« Zadnji del je bil tako proseč, kakor da bi prosil usmiljenja. Koga naj bi preganjal? Saj ni z nikomer sprt. Z vsemi se dobro razume, celo s Štefanom je uredil. Koga bi preganjal? Ni se mogel spomniti ničesar. Ni mu bilo jasno, da bi koga kdaj preganjal. Kot otrok je bil vedno miroljuben in tih. Nikomur ni delal krivice. Rad se je učil v shodnici, tudi v očetovi delavnici šotorov je rad pomagal. Dobro je poslušal očeta, kako ga je učil izdelave šotora. Zna ga narediti brez težave. S prijatelji se je dobro razumel. Nikomur ni delal sile.
Ta glas ga vprašuje, zakaj ga preganja. Tudi nobenega neznanca ni nikoli zasramoval, preganjal ali mučil. Zavedal se je, da je treba popotnike in tujce spoštovati. Tudi njegovi očaki so bili tujci v egiptovski deželi. Oni so bili zelo preganjani in mučeni. Zato je Savel spoštoval vse tujce. Tako je učil tudi njegov učitelj Gamalijel. Ali je njegov glas? Ne, Gamalijel ni govoril tako zveneče, tako prijazno. Imel je nekoliko raskav glas. Gamalijel je vendar v Jeruzalemu in poučuje. Kdo bi ga spraševal, zakaj ga preganja?
Savla ni bilo strah. Počutil se je čisto mirnega. Tudi bitje srca se mu je umirilo. Bilo mu je zelo prijetno. Kar tu bi ostal, če ne bi bilo treba naprej v Damask. Odprl je ustnice, da bi vprašal, kdo ga kliče. Premislil si je. Ponovno je pogledal v svetlobo, a spet nič ni videl. Znano neznani glas pa mu je zvenel v ušesih. Opogumil se je in vprašal:
»Kdo si, Gospod?«
Glas se mu je nekoliko tresel, toda ne zaradi strahu. Zdelo se mu je, da je premalo spoštljivo vprašal. Njegov glas ni zvenel s toliko dobroto, kot glas, ki ga je klical. Čakal je na odgovor. Zdelo se mu je, da postaja še svetleje. Svetloba je bila tako čudovita, da se je ni mogel nagledati. Zrl je s široko odprtimi očmi. Nič ga ni motila ta močna svetloba z neba. Valovala je tako lepo, da bi človek kar zaplaval v tej svetlobi. Zdelo se mu je, kot da čaka odgovora že celo večnost. Radovedno ga je pričakoval. Nič se ni čutil krivega, čeprav ga je glas spraševal, zakaj ga preganja. Nič mu ni težilo njegovo vest. Končno je zaslišal odgovor:
»Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš«.
Jezus, je zazvenelo Savlu v ušesih. Jezus! Saj ne poznam nobenega Jezusa. Nikogar, ki bi mu bilo tako ime, nimam med znanci in prijatelji. Jezus! Da, tako je bilo ime onemu zapeljivcu, ki je zbiral ljudi okoli sebe. Galilejec je bil in križali so ga. Njega nisem nikoli preganjal. Izogibal sem se mu. Enkrat sem ga videl, ko je učil v templju, a sem se oddaljil, ker sem vedel, da ni dobro hoditi za njim. Da, sedaj se spomnim! Njegov je glas, ki me kliče. On je vselej govoril zelo mirno, prijazno, ljubeče. Ljudje so bili očarani nad njegovimi besedami.
Zakaj sedaj pravi, da ga preganjam? Nikoli ga nisem preganjal. Misel se mu je zapičila kakor bodica v meso. Stisnilo ga je pri srcu. Preganjal Jezusa? Preganjal sem samo njegove učence, ker se niso držali izročila starih. Savel se je čutil krivega. Toda v glasu ni bilo nobenega očitka, nobene obsodbe. Če sem preganjal njegove učence, sem mar preganjal njega?
Savel je gledal v čudovito svetlobo. Počasi je pred njim začel nastajati obraz. Bila je to podoba Jezusa Galilejca, ki je bil pred nedavnim križan. Mar je res vstal od mrtvih? Je res on Mesija, ki ga pričakuje ves Izraelski narod? Vrstila so se mu vprašanja. Pred njim pa je bil obraz Jezusa. Bil je ves svetel in ožarjen s posebno svetlobo. Podoben žar je videl na Štefanovem obrazu, ko je umiral. Ta je bil lepši. Savlu se ta obraz ni zdel tuj. Nič ni imel proti njemu. Pripravljen ga je bil sprejeti in ga v vsem poslušati. Zdelo se mu je, da se je začelo nekaj novega v njegovem življenju. To, kar je bilo za njim, je bilo pozabljeno. Pred tem se je na vse načine branil, da bi čim manj slišal o Jezusu. Zelo je nasprotoval njegovemu nauku, dasi ga ni dodobra poznal. Sedaj je postajal drugačen. Jezusov pogled ga je privlačil. Ko bi mogel, bi se mu tako približal, toda sedel je v prahu pred njim in ga gledal. Bilo je nebeško.
Postalo mu je jasno, da Jezus ni bil samo človek. Spoznal je, da je Jezus res Sin Najvišjega. Torej se je Bog na tak način približal svojemu ljudstvu. Kako čudovita so Božja pota. Težko jih je doumeti, srečo imamo, da se nam Bog sam razodeva. Pri Bogu resnično nič ni nemogoče.
p. Branko