Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 15. maj 2018

FATIMA PO STOLETNICI Posvetitev kot najodličnejša oblika češčenja Matere Marije

Izročitev in posvetitev sebe in drugih

Pri izročitvi in posvetitvi sebe Materi Mariji, pa naj se ji posveti posameznik ali skupina, je poudarjeno osebno sodelovanje. Posameznik ali skupina se za posvetitev najprej osebno odloči in se nanjo dobro pripravi, preden se Mariji izroči in posveti s posebno posvetitveno molitvijo. V njej običajno ni izraženo le češčenje Božje Matere in izročitev, ampak tudi prošnja za njen blagoslov in varstvo.
Naravnost mistično umevanje posvetitve kot samopodaritve Mariji imamo pri sv. Ludviku Grignionu Montfortskem (+ 1716) v njegovi knjigi Razprava o pravi pobožnosti do svete Device. Marijo je povezoval s Kristusom in Svetim Duhom. Posvetitev Mariji je imel za najpopolnejšo in najzanesljivejšo pot h Kristusu. Po Grignionu osebna in skupna posvetitev Mariji sloni na veri v Kristusa, ki je vir milosti, in na Mariji, ki je posredovalka milosti.
Marija je Mati Cerkve, zato nas posvetitev njej na globlji način poveže tudi s Cerkvijo in njenim apostolskim poslanstvom.
Čim bolj je cilj, kateremu se posvetimo, vzvišen, tem pomembnejša je tudi posvetitev temu cilju. Cilj posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu je silno vzvišen, zato je tudi posvetitev tema najsvetejšima Srcema nekaj najlepšega in najplemenitejšega. Ne pomeni le našega enkratnega dejanja, pri katerem zmolimo posebno molitev, ampak trajno razpoloženje našega duha, iz katerega izvirajo vsa naša dejanja.
Prva, ki se je v tem življenjskem pomenu popolnoma posvetila Jezusu, je bila Devica Marija, in sicer vse od angelovega oznanjenja pa tja do Kalvarije in do konca svojega življenja ter za vso večnost.
Za Devico Marijo se je posvetil Jezusu pa tudi Mariji, njunima Srcema, sveti Jožef. Vse svoje življenje in vse svoje moči je usmeril v služenje njima. Tako naj bi bilo tudi pri naši posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Kako je s posvetitvijo skupin in zlasti sveta, v katerem so tudi neverni in drugače verni? Papež Pij XII. je 31. oktobra in 8. decembra 1942 ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pomen te posvetitve lahko razumemo iz papeževih besed: »Varuj tudi neverne in vse, ki prebivajo v smrtni senci.«
Posvetitev ni le navadna prosilna molitev (čeprav je tudi prosilna molitev!), kakor marsikdo misli. Posvetitev namreč povzroča nekaj objektivnega in trajnega, nenehno obojestransko povezanost posvečene stvari, osebe ali skupine oseb z Materjo Marijo in z Bogom. To še posebej velja pri osebah, ki se izročijo Mariji ali pa v moči svoje službe v Cerkvi posvetijo Mariji posameznike, različne skupine in dežele, vesoljno Cerkev in ves svet. Taka posvetitev ima brez dvoma objektivno vrednost, ker je tu Cerkev, ki deluje.
Že naša govorica kaže, da posvetitev ni le prosilna molitev, saj rečemo, da posvetitev obnavljamo, prosilne molitve pa ne obnavljamo, ampak vedno znova prosimo.

Bistvo posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Odlično dejanje obojestranske ljubezni

Ljubezen je temelj in odločujoči nagib izročitve in posvetitve. »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16) in vse stvari imajo svojo vrednost po tem, koliko se mu približajo in so deležne njegove ljubezni ter mu jo z življenjem v ljubezni do njega in bližnjega tudi vračajo.
Izročitev in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je odlično dejanje ljubezni, ki gre iz našega srca naravnost v Marijino Srce, ki postane naš duhovni dom. Seveda je to naš odgovor na poprejšnjo Božjo in Marijino ljubezen do nas. Božja ljubezen se je najbolj nazorno razodela na Kalvariji v prebodenem Jezusovem Srcu. Marijina ljubezen je dosegla svoj vrhunec prav tako na Kalvariji ob sotrpljenju s Sinom, ko je meč bolečin presunil njeno Srce.
Izročitev Marijinemu Srcu je dokončna in nepreklicna podaritev Mariji in po njej Bogu, ki je v vsakem pogledu vedno naš končni cilj. Mariji kot ustvarjeni osebi se izročimo in posvetimo kot posrednici k Bogu. Ona je vedno »Gospodova dekla«, popolnoma usmerjena na Boga. Vse tiste, ki se njej izročijo, vodi k Bogu. Zato naše ljubezni ne obdrži zase, ampak jo pošlje Jezusu, saj je tudi sama popolnoma usmerjena nanj. Če se izročimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo dosežemo Boga.
Sv. Ludvik Grignion Montfortski se je v posvetitveni molitvi takole izročil Devici Mariji:
»V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o Marija, za svojo Mater in Vladarico. Podarim in posvetim popolnoma tebi v last svoje telo in dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih dobrih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in večnosti razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar