Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 19. maj 2018

Zvestoba posvetitvi

S posvetitvijo Jezusovemu in Marijinemu Srcu obema damo častno besedo, da bomo v skladu s to posvetitvijo tudi živeli. Posvetitev ni nekaj zunanjega, ni le lepa slovesnost, ki jo danes obhajamo, jutri pa nanjo že pozabimo. Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je dobro pripravljena in zavestna obnovitev krstne posvetitve Bogu. Je poživitev milosti, ki smo jih takrat prejeli, in popolna pripravljenost, da po njih živimo.
Tudi po posvetitvi ostanemo nestanovitni. Pravijo, da sta na svetu dve stvari najbolj nestanovitni: luna na nebu in človek na zemlji. Danes smo goreči za Boga, naslednjega dne nas že zagrabi mlačnost. Kar smo pri spovedi trdno sklenili, tega se čez nekaj ur ne držimo več. Če hočemo ostati zvesti, vedno znova potrebujemo notranjo pomoč Božje milosti in zunanjo spodbudo. Milost zvestobe posvetitvi si je treba izprositi z redno molitvijo. Zunanja spodbuda je medsebojna pomoč posvečenih. Zgledi vlečejo. Zelo pomembno je pogostno zavestno obnavljanje posvetitve, morda vsak mesec, na obletnico posvetitve, ob življenjskih jubilejih itd. Primerna vsakdanja molitev nas lahko vedno znova spomni, kaj smo obljubili. Tudi slika obeh Src ali Jezusa in Marije na Kalvariji nam je v veliko oporo. Ljubeč pogled na Jezusa in Marijo je odlična molitev. Veliko pomaga k zvestobi zbiranje na skupnih molitvenih shodih. Prav primerni so za to prvi petki in prve sobote.
Za ohranitev zvestobe posvetitvi je potreben boj zoper zlo v nas in okrog nas. »Nisem prišel, da prinesem mir, ampak meč,« pravi Jezus (Mt 10,34). Vabi nas: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame vsak dan svoj križ ter hodi za menoj« (Lk 9,23). Sv. Pavel je zapisal: »Trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim« (1 Kor 9,27). »Tisti, ki pripadajo Kristusu Jezusu, so križali svoje meso s strastmi in poželenji vred« (Gal 5,24).

petek, 18. maj 2018

Glej to Srce (13) Sadovi posvetitve

V zadnjih stoletjih se vera vedno bolj umika iz javnega življenja, ki postaja vedno bolj sekularizirano, materialistično, z vedno manj nesebične ljubezni. Kdor hoče v takšnem svetu ostati veren in po veri živeti, se mora za Boga vedno znova in zavestno odločati ter plavati proti toku. Bolj kakor kdajkoli je danes potrebna osebna vera, ki deluje po ljubezni in je usmerjena na služenje Bogu in ljudem. Pri posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu gre prav za takšno vero in takšno ljubezen. Duhovnost Jezusovega in Marijinega Srca je odgovor na duhovne potrebe našega časa.
Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu se razodeva tudi v našem odnosu do bližnjega. Jezus in Marija imata srce za vsakega izmed nas in želita, da bi bilo tudi pri nas tako. Ne moremo imeti pravega odnosa do Jezusa in Marije, če nimamo srca za sočloveka.
Pri češčenju Jezusovega in Marijinega Srca gre tudi za reševanje do skrajnosti stehnizirane porabniške družbe, družbe brez srca, v kateri ni v ospredju človek, ampak proizvodnja, poraba, užitek in dobiček. V češčenju obeh Src je vključena duhovno-pastoralna, karitativna in socialna dejavnost človeka za človeka, Cerkve za človeštvo.

četrtek, 17. maj 2018

Uresničevanje posvetitve v življenju

Posvetitev je toliko rodovitnejša, kolikor bolje je bila pripravljena. Nikakor ni dovolj, če jo z besedilom zasebno ali v skupnosti samo izpovemo. Treba je skladno z njo tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor Marija in Jezus. Izročitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja. Če bomo iz nje živeli, se bo na nas izpolnila Ezekielova prerokba: »Pokropim vas s čisto vodo, da boste očiščeni. Vseh vaših nečistosti in vseh vaših malikov vas očistim. Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega mesa in vam dam meseno srce. Svojega duha denem v vašo notranjost in storim, da se boste ravnali po mojih zakonih, se držali mojih odlokov in jih izpolnjevali« (Ezk 36,25–27).

Povzemimo: Pri češčenju Jezusovega in Marijinega Srca niso najpomembnejše različne vaje in ustne molitve, čeprav so tudi te potrebne. Tudi ne gre v prvi vrsti za češčenje Kristusovega in Marijinega telesnega srca kot odličnih delov njunih teles, saj po Svetem pismu in splošni govorici ljudi srce označuje osebno središče človeka. V ospredju sta Kristus in Marija, njuni telesni srci pa sta pri tem simbol njunega notranjega bogastva, zlasti njune ljubezni do Očeta in vseh ljudi. Bistveno je to, da spoznamo Božjo ljubezen in ji odgovorimo s svojo ljubeznijo v popolni podreditvi Božji volji.
p. Anton

OBNOVITEV POSVETITVE JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU


Mesec junij je ves posvečen Jezusovemu Srcu. V petek, 8. junija, je praznik Srca Jezusovega, naslednji dan, 9. junija, pa Marijinega brezmadežnega Srca. 
To je najprimernejši čas za posvetitev ali obnovitev posvetitve obema Srcema. Vse posameznike, družine, skupine in župnije vabimo, da se na to dejanje posvetitve primerno pripravijo. Letošnja obnova posvetitve je pomembna tudi zato, ker mineva eno leto od stoletnice prikazovanj v Fatimi in je za nami tako romanje fatimskega kipa po naših župnijah kot tudi romanje Marijine podobe (mala Marija romarica) po naših družinah. 
Vemo, da je dobra duhovna priprava na obnovo posvetitve zelo pomembna. V pomoč nam je lahko rakovniška knjižica »Devetdnevnica« pred posvetitvijo in obnavljanjem posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu iz zbirke »V šoli najsvetejših Src 1«. 
Poleg nje so nam na voljo še mnoge knjižice iz iste zbirke, pa tudi iz zbirke Sto let Fatime, št. 1: Kristus bo zmagal po Mariji, ter knjiga Fatima, okno upanja, in druge.
Skupaj bomo letos to posvetitev obnovili v župniji Črenšovci, kjer bo vseslovensko letno srečanje posvečenih obema Srcema v ponedeljek, 25. junija
Pričetek ob 15.00 uri. Skupaj bomo molili rožni venec, prisluhnili pričevanjem in prvi del sklenili s petimi litanijami Matere Božje. 
Ob 17. uri bo somaševanje duhovnikov vodil škof ordinarij msgr. dr. Peter Štumpf. 

Lepo vabljeni vsi častilci Jezusovega in Marijinega srca.


Alojz Snoj
voditelj odbora za posvetitev
Jezusovemu in Marijinemu Srcu

sreda, 16. maj 2018

Izročitev Mariji pod križem

Tam je rojstna ura izročitve in posvetitve Božji Materi. Evangelist Janez poroča: »Poleg Jezusovega križa pa so stale njegova mati in sestra njegove matere, Marija Klopajeva in Marija Magdalena. Ko je Jezus videl mater in zraven stoječega učenca, katerega je ljubil, je rekel materi: 'Žena, glej, tvoj sin!' Potem je rekel učencu: 'Glej, tvoja mati!' In od tiste ure jo je učenec vzel k sebi« (Jn 19,25–27).
Učenec, katerega je Jezus ljubil (po izročilu je to apostol Janez), je bil predstavnik nas vseh. Vse nas Jezus ljubi, vsem izroča svojo Mater. Njegova poslednja volja, njegov testament je, da imamo Marijo za mater. Njej se izročimo s tem, da jo kot učenec vzamemo k sebi. Ker smo slabotni in nagnjeni k nezvestobi, moramo to dejanje sprejema in izročitve vedno znova obnavljati. Na najodličnejši način se to dogaja pri dobro pripravljeni izročitvi in posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Papež Janez Pavel II. je 13. maja 1982 v Fatimi dejal: »Svet posvetiti brezmadežnemu Marijinemu Srcu pomeni, približati se po priprošnji Matere samemu viru življenja, ki se je odprl na Golgoti. Iz tega vira izvirata odrešenje in milost […] Svet posvetiti brezmadežnemu Marijinemu Srcu pomeni vrniti se pod Sinov križ. Še več: Pomeni ta svet posvetiti prebodenemu Odrešenikovemu Srcu in ga tako zopet privesti k viru njegovega odrešenja.«

torek, 15. maj 2018

FATIMA PO STOLETNICI Posvetitev kot najodličnejša oblika češčenja Matere Marije

Izročitev in posvetitev sebe in drugih

Pri izročitvi in posvetitvi sebe Materi Mariji, pa naj se ji posveti posameznik ali skupina, je poudarjeno osebno sodelovanje. Posameznik ali skupina se za posvetitev najprej osebno odloči in se nanjo dobro pripravi, preden se Mariji izroči in posveti s posebno posvetitveno molitvijo. V njej običajno ni izraženo le češčenje Božje Matere in izročitev, ampak tudi prošnja za njen blagoslov in varstvo.
Naravnost mistično umevanje posvetitve kot samopodaritve Mariji imamo pri sv. Ludviku Grignionu Montfortskem (+ 1716) v njegovi knjigi Razprava o pravi pobožnosti do svete Device. Marijo je povezoval s Kristusom in Svetim Duhom. Posvetitev Mariji je imel za najpopolnejšo in najzanesljivejšo pot h Kristusu. Po Grignionu osebna in skupna posvetitev Mariji sloni na veri v Kristusa, ki je vir milosti, in na Mariji, ki je posredovalka milosti.
Marija je Mati Cerkve, zato nas posvetitev njej na globlji način poveže tudi s Cerkvijo in njenim apostolskim poslanstvom.
Čim bolj je cilj, kateremu se posvetimo, vzvišen, tem pomembnejša je tudi posvetitev temu cilju. Cilj posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu je silno vzvišen, zato je tudi posvetitev tema najsvetejšima Srcema nekaj najlepšega in najplemenitejšega. Ne pomeni le našega enkratnega dejanja, pri katerem zmolimo posebno molitev, ampak trajno razpoloženje našega duha, iz katerega izvirajo vsa naša dejanja.
Prva, ki se je v tem življenjskem pomenu popolnoma posvetila Jezusu, je bila Devica Marija, in sicer vse od angelovega oznanjenja pa tja do Kalvarije in do konca svojega življenja ter za vso večnost.
Za Devico Marijo se je posvetil Jezusu pa tudi Mariji, njunima Srcema, sveti Jožef. Vse svoje življenje in vse svoje moči je usmeril v služenje njima. Tako naj bi bilo tudi pri naši posvetitvi Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Kako je s posvetitvijo skupin in zlasti sveta, v katerem so tudi neverni in drugače verni? Papež Pij XII. je 31. oktobra in 8. decembra 1942 ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pomen te posvetitve lahko razumemo iz papeževih besed: »Varuj tudi neverne in vse, ki prebivajo v smrtni senci.«
Posvetitev ni le navadna prosilna molitev (čeprav je tudi prosilna molitev!), kakor marsikdo misli. Posvetitev namreč povzroča nekaj objektivnega in trajnega, nenehno obojestransko povezanost posvečene stvari, osebe ali skupine oseb z Materjo Marijo in z Bogom. To še posebej velja pri osebah, ki se izročijo Mariji ali pa v moči svoje službe v Cerkvi posvetijo Mariji posameznike, različne skupine in dežele, vesoljno Cerkev in ves svet. Taka posvetitev ima brez dvoma objektivno vrednost, ker je tu Cerkev, ki deluje.
Že naša govorica kaže, da posvetitev ni le prosilna molitev, saj rečemo, da posvetitev obnavljamo, prosilne molitve pa ne obnavljamo, ampak vedno znova prosimo.

Bistvo posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Odlično dejanje obojestranske ljubezni

Ljubezen je temelj in odločujoči nagib izročitve in posvetitve. »Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16) in vse stvari imajo svojo vrednost po tem, koliko se mu približajo in so deležne njegove ljubezni ter mu jo z življenjem v ljubezni do njega in bližnjega tudi vračajo.
Izročitev in posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je odlično dejanje ljubezni, ki gre iz našega srca naravnost v Marijino Srce, ki postane naš duhovni dom. Seveda je to naš odgovor na poprejšnjo Božjo in Marijino ljubezen do nas. Božja ljubezen se je najbolj nazorno razodela na Kalvariji v prebodenem Jezusovem Srcu. Marijina ljubezen je dosegla svoj vrhunec prav tako na Kalvariji ob sotrpljenju s Sinom, ko je meč bolečin presunil njeno Srce.
Izročitev Marijinemu Srcu je dokončna in nepreklicna podaritev Mariji in po njej Bogu, ki je v vsakem pogledu vedno naš končni cilj. Mariji kot ustvarjeni osebi se izročimo in posvetimo kot posrednici k Bogu. Ona je vedno »Gospodova dekla«, popolnoma usmerjena na Boga. Vse tiste, ki se njej izročijo, vodi k Bogu. Zato naše ljubezni ne obdrži zase, ampak jo pošlje Jezusu, saj je tudi sama popolnoma usmerjena nanj. Če se izročimo njej, najhitreje in z največjo gotovostjo dosežemo Boga.
Sv. Ludvik Grignion Montfortski se je v posvetitveni molitvi takole izročil Devici Mariji:
»V navzočnosti vsega nebeškega dvora izvolim danes tebe, o Marija, za svojo Mater in Vladarico. Podarim in posvetim popolnoma tebi v last svoje telo in dušo, svoje notranje in zunanje dobrine, pa tudi vrednost vseh preteklih, sedanjih in prihodnjih dobrih del. Tebi prepuščam v vsej celoti in polnosti ter brez pridržkov pravico, da v času in večnosti razpolagaš z menoj in z vsem, kar je moje, kakor se tebi zdi prav in je v večjo Božjo slavo.«

ponedeljek, 14. maj 2018

Po rožnem vencu je naše delo bolj uspešno

Danes sem bila pri sv. maši v stolnici. Bila je slovesna maša, ki jo je daroval gospod nadškof Stanislav Zore; blagoslovil je nove oltarne prte, ki so jih sklekljale žirovske ženske.
Na koncu maše je spregovorila gospa, ki je vodila projekt. Povedala je, v kakšno časovno in delovno stisko je padla proti koncu projekta in kako se je obrnila na sveto Marijo, jo prosila za pomoč in ji obljubila za vsak dan v oktobru molitev štirih rožnih vencev. Povedala je, kako se ji je vse lepo izšlo, kljub temu, da je dodatno porabila čas za molitev.
Marjeta

Sedem let sem vsak dan vztrajno molila, da bi se moj vnuk cerkveno poročil in da bi hči postala verna. Ravno za 13. avgusta sem dobila vabilo na cerkveno poroko in krst dvojčkov, mojih pravnukov. Zadnje leto, ko pride hčerka k meni na obisk, me povabi, da bi skupaj molile rožni venec. Ne morem verjeti, da so moje žrtve in molitve res všeč Mariji in jih je uslišala.
Ivanka

nedelja, 13. maj 2018

Rožni venec, moč za duhovni poklic

Redovnica piše: »Molitev mi je postala trdna opora predvsem v dobi odraščanja, ki je bila hkrati doba iskanja, čakanja in odločanja ob spoznanju, da me Bog kliče v samostan. Po maši sem velikokrat ostajala pred tabernakljem in prosila za razsvetljenje, velikodušnost in moč. V trenutkih negotovosti sem ob večerih klečala pri postelji, med prsti so mi drsele jagode rožnega venca, po licih pa solze. Božje vabilo in odgovor nanj – to je bila skrivnost, za katero sva vedela samo Bog in jaz; ljudje so jo morda le slutili ...«

sobota, 12. maj 2018

Rožni venec v boju z odvisnostjo

Rožni venec je rešil Khristiana Brionesa, mladeniča iz Čile-ja, ki je v zaporu postal odvisnik. Tik pred iztekom zaporne kazni je namreč padel v zanko droge. Ko pa je nekega dne ponudil cigareto sozaporniku, se mu je ta zahvalil z besedami: »Bog te blagoslovi!« Te besede so v njem delovale tako spodbudno, da se je odločil, da se vrne nazaj na pravo pot. »Jokal sem, molil sem, oklenil sem se rožnega venca in se znova vrnil k Bogu,« je poudaril Kristjan Briones. »Verujem, da Bog je, da je Marija z nami in da nas lahko spremeni. Devica je preprečila mojo smrt, pomagala mi je vztrajati. Bog mi nudi svojo pomoč, da bi postal boljši kristjan.«. Kristjan Briones želi posredovati sporočilo upanja vsem zapornikom skozi »delavnico rožnega venca« štirikrat na teden, ki vsebuje katehezo, molitev rožnega venca in sveto mašo. Dela tudi na tem da bi ustanovil fundacijo za rehabilitacijo in ponovno vključevanje v družbo zapornikov. Bivši zapornik je prepričan, da je z molitvijo možno doseči ta cilj.

petek, 11. maj 2018

Spodbude papeža Frančiška

Ob koncu oktobra, ki je z majem najodličnejši marijanski mesec, je papež Frančišek priporočil molitev rožnega venca. Ko je pri splošni avdienci pozdravljal mlade, bolne in novoporočence, je pokazal na to »preprosto marijansko molitev«, ki naj bi mladim ljudem razodela »način za spoznavanje Božje volje« v njihovem življenju. Bolnikom je priporočil rožni venec, ker »prinaša tolažbo za um in srce«, novoporočencem pa je zaželel, da bi ta marijanska molitev postala »poseben trenutek duhovne globine v njihovih družinah«.
Ko je še prej pozdravljal poljske romarje, je papež označil rožni venec »kot povzetek Božjega usmiljenja«. V njegovih skrivnostih »z Marijo premišljujemo o Jezusovem življenju, ki izžareva usmiljenje Očeta samega«.
It.zenit.org

četrtek, 10. maj 2018

Zakaj moliti rožni venec?

Marija nam pomaga sprejeti iz njenih skrivnosti izhajajočo milost, da prek nas in naših vsakdanjih odnosov lahko 'namaka' družbo in jo očiščuje številnih negativnih sil ter jo odpira za Božjo novost.
Rožni venec, ki ga molimo pristno in ne površno, v resnici prinaša mir in spravo. Vsebuje moč, ki zdravi v presvetem Jezusovem imenu, če ga v središču vsake zdravamarije kličemo z vero in ljubeznijo.
Kadar pri rožnem vencu ne gre za mehanično ponavljanje tradicionalnih molitev, je svetopisemska meditacija, ki nas v družbi z Devico Marijo znova vodi skozi dogodke Gospodovega življenja. V našem srcu jih ohranja tako, kot je to delala sama v času zemeljskega življenja.
Naj ta dobra navada ne preneha! Naj se nadaljuje z veliko vnemo, da bo v Marijini šoli luč vere vedno bolj gorela v srcih kristjanov in v njihovih domovih.
Iz govorov papeža Benedikta XVI. maja 2009 (Radio Maria)

sreda, 09. maj 2018

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI

Rožni venec mi pomaga, da postanem otrok

Kadar se osebno sam pogovarjam z Bogom ali z Devico Marijo, mi je bolj všeč, da se počutim otroka kot odraslega. Mitra, kardinalska čepica, prstan izginejo. Odraslega in škofa s pomembno, resno in uravnovešeno držo pošljem na počitnice, da se lahko prepustim spontani nežnosti otroka pred svojim Očetom in svojo Materjo.
S tem da sem pred Bogom najmanj pol ure to, kar v resnici sem, s svojo revščino in z najboljšim, kar imam, dopustim, da iz dna mojega bitja pride na dan nekdanji otrok, ki hoče ljubiti Gospoda in včasih čuti potrebo po joku, da bi bil deležen usmiljenja.
Vse to me podpira pri molitvi. Rožni venec, preprosta in lahka molitev, mi včasih pomaga, da spet postanem otrok in tega se sploh ne sramujem.
Janez Pavel I.

torek, 08. maj 2018

Duhovne prireditve v Stični v letu 2018

MAJ
12. – 13. Skupnost Emanuel, za vse
13. ob 19.30 Marjan Turnšek, fatimska pobožnost v cerkvi
13. romanje Bernardove družine na Trsat
25. ob 19.30 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

JUNIJ
8. – 10. P. Andrej Benda, zakonci z otroki
10. ob 14.30 Bernardova družina
13. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi
16. – 17. Skupnost Emanuel, za vse
29. ob 19.30 Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

JULIJ
5. – 8. Marjan Turnšek, zakonci z otroki
13. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi
19. – 22. P. Andrej Benda, zakonci z otroki
27. ob 19.30 Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Naslovi za prijave so v VMŠ 2018, št. 2.

Srečanja Bernardove družine v letu 2018
Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 8. aprila (nedelja Božjega usmiljenja, ob 15.00 v baziliki), 13. maja (romanje), 10. junija, 20. avgusta (ob 19.00 v baziliki), 9. septembra, 14. oktobra, 11. novembra in 9. decembra.

Mesečna srečanja častilcev JMS v letu 2018
Srečanja so v Stični na zadnji petek v mesecu ob 19.30: 27. aprila, 25. maja, 29. junija, 27. julija, 31. avgusta, 28. septembra, 26. oktobra in 30. novembra.

Romanje Bernardove družine in drugih na Trsat
V nedeljo, 13. maja, bomo romali k Mariji na Trsat nad Reko na Hrvaškem. Iz Stične se bomo odpeljali ob 7.00, z Rakovnika pred cerkvijo ob 7.30. Pot bomo nadaljevali preko Kočevja in Delnic ter Reke na Trsat. Trsat je znana Marijina božja pot, kamor so veliko romali tudi Slovenci. Med drugo svetovno vojno je tam celo brezjanska Marija Pomagaj dobila zavetje za nekaj let. Okoli enajstih bomo prispeli tja in nato obhajali sveto mašo v posebni kapeli. Po sveti maši bomo molili pred milostno podobo trsatske Matere Božje ter si ogledali samostan in okolico. Okoli 15.00 bomo krenili proti domu. Malica bo iz popotne torbe.
Cena romanja: 20 EUR. Prijavite se na elektronski naslov: branko.petauer@rkc.si ali na mobitel: 031-68-78-02.

Fatimska pobožnost v stiški baziliki v letu 2018
Srečanja bodo: v nedeljo 13. maja (vodil jih bo g. nadškof Marjan Turnšek), v sredo 13. junija, v petek 13. julija, v ponedeljek 13. avgusta, v četrtek 13. septembra in v petek 12. oktobra.

Nova knjižica o rožnem vencu

Ne bi bilo prav, če bi po fatimski stoletnici pozabili na Marijino naročilo o molitvi rožnega venca. Nova knjižica, ki ima polno zgledov in pričevanj, nam hoče priskočiti na pomoč. Če se rožni venec razširi med nami, bo skupaj s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca rešil slovenski narod.

ponedeljek, 07. maj 2018

ODMEVI - 2

Rada bi vam povedala, da so v nekem krščanskem zavodu v jedilnici odstranili križ, ki je visel na steni, in ga zamenjali z neko sliko. To so storili na zahtevo staršev otrok, ki tam gostujejo. Njihovo šolo namreč obnavljajo, zato se tu prehranjujejo. Ti otroci so muslimani. Njihov ravnatelj je prišel pogledat, če je križ res odstranjen.
Lidija Veršnjak

nedelja, 06. maj 2018

ODMEVI 1

Zdravnica dr. Marija Ravnihar je poslala obsežen spis, za katerega je prepričana, da so to Marijina sporočila. Ne da bi bilo glede nadnaravnosti teh besedil kaj rečeno, objavljamo iz teh besedil nekaj misli o molitvi rožnega venca:
»Prosim za ponižno in močno molitev rožnega venca na kolenih: Pokleknite z menoj! Pokleknila bom z vami in vam izprosila Božje usmiljenje! Ko pokleknete z menoj, se dotikate mojega brezmadežnega Srca in jaz posredujem pri usmiljenem Sinu in mogočnem Očetu! S ponižno, močno molitvijo rožnega venca bom izničila moč temnih sil!
K molitvi kličem ves svet: duhovnike, redovnice, vernike, posebno mlade. Ne čakajte, duše se pogubljajo! Vztrajno vas kličem: pomnožite in oživite ponižno skupinsko molitev rožnega venca! Ustanovite trdno in vztrajno ponižno skupinsko molitev ponižnih duš!
Na kolenih se rešite zla, z molitvijo rožnega venca na kolenih zavračajte zlo in nasilje, strahote, ki bodo dosegle neponižni grešni svet, oddaljite nevarnosti!
S ponižno molitvijo rožnega venca odpirate nebeške milosti odpuščanja! V dejanjih molitve, žrtve in pokore se uničuje oblast zla. Vsi ste poklicani k molitvi in žrtvovanju!«
zapisala dr. Marija Ravnihar

sobota, 05. maj 2018

V Jezusovi domovini (12)

Spodaj so nas naši romarji že čakali, saj so bili prepeljani že pred nami. Čakanje ni bilo dolgočasno, saj smo se pogovarjali in deloma tudi pasli radovednost v trgovinici, ki je bila spodaj. Ko smo se vsi zbrali, smo krenili naprej v Kano Galilejsko. Kana v Galileji je malo mestece. Zložili so nas iz avtobusov: Pot po ulicah smo nadaljevali peš. A cerkev ni bila daleč. Pred cerkvijo je bilo veliko ljudi. Zato tudi v cerkev nismo mogli. Zdi se mi, da smo šli iz lope pred cerkvijo v stransko kapelo. Ta je tako velika, da je bilo v njej prostora vsaj za sto ljudi. Spredaj lep oltar s sliko, kako je Jezus spremenil vodo v vino. Posedli smo se, škof Jurij pa nam je najprej vse razložil. Po izčrpni razlagi je pripravil kratko bogoslužje, kjer so pari jubilanti in ostali poročeni obnovili svoje poročne zaobljube. Bilo je lepo bogoslužje in nagovor za pare. Po koncu bogoslužja smo naredili še nekaj spominskih fotografij.
Namesto da bi odšli ven, smo odšli v kletne prostore ob cerkvi. Tam smo našli tiste ali take vrče, v katerih je Jezus spremenil vodo v vino. Bili so kamniti in veliki. Ostal je samo eden, ki je postavljen na velik kamnit podstavek. Ne bi mogel reči, da je bil umetelno izdelan. Stena tega vrča ali posode je bila krepka in debela vsaj deset centimetrov. Da so jih prestavili ali namestili, je bilo potrebno kar nekaj krepkih mož.
Vsi slikarji na svoje slike slikajo vrče, kot jih imamo v mislih. Toda to so bili pravi kamniti škafi. Ko je Jezus spremenil vodo v vino v šestih takih vrčih, je bilo vina res v preobilju. V kripti je bil samo en vrč. Če jih je bilo šest, so najbrž napolnili prostor. V njih so imeli vodo za očiščevanje, to je za umivanje. Imel sem srečo, da sem bil v kripti sam. Lahko sem v miru poslikal in se vrnil nazaj ven pred cerkev, kjer je še vedno mrgolelo ljudi. Nisem pa opazil, če je bila v cerkvi kakšna poroka.
Ugotovili smo, da nima smisla čakati, saj ne bomo nikakor prišli v cerkev. Ko smo prišli nazaj na ulico, je pred nami zasijala cela vrsta trgovin. Seveda je bil najbolj prodajan artikel poročno vino. Dobil si kakršnega si hotel. Belo, črno, vsega je bilo dovolj. Trgovci so hiteli ponujat svojo robo in nam dajali vino v pokušino. Ker se ne spoznam na vina, se mi ni zdelo nič posebnega. Neka romarica iz Primorske ga je samo pogledala in takoj rekla, da ni nič filtrirano. Kaj takega jaz ne bi opazil. Ljudje, ki živijo od pridelave in prodaje vina, pa na prvi pogled ugotovijo, kakšno je vino. Tudi drugi so potrdili, da ni bilo kaj posebnega. Toda cene so bile kar konkretne. Ker smo šli domov z letalom, steklenic vina niso kupovali. Na letalo ni modro, da bi ga nesel, saj smo videli, kako so v Carigradu metali naše kovčke. Gotovo bi se vse steklenice razbile in v kovčku bi nastala cela umazanija. Tisti, ki so vino kupili so ga pri večerji popili. Tako so se lahko pohvalili pred domačimi, da so pili vino iz Kane Galilejske.
Mene je prežemala misel na Jezusov čudež. Pa ne samo zaradi mnogega vina. Navduševala me je Jezusova pozornost. Bil je na svatbi, ter tako pokazal svoje Božje spoštovanje do družine. Prinesel je družini svoj blagoslov in potrdil, da je vloga družine tudi v Božjih očeh nekaj prednostnega. Družina je vir življenja, saj se iz moževe in ženine ljubezni porajajo nova življenja. Družina je najlepši kraj, kjer Bog in človek tesno sodelujeta. Prvo sodelovanje se kaže pri porajanju življenja. Iz človeške ljubezni zraste novo telo, novo bitje. Bog pa temu novemu bitju podari bogopodobnost z neumrljivo dušo. Nekaj, kar nikoli več ne bo izbrisano. Človek, ki je bil spočet, bo na veke ostal človek, nekdo, ki ga Bog osebno pozna, pa čeprav bo v človeških registrih naveden samo kot brezosebna številka. Tudi če ne bi bil nikoli rojen, je njegova duša zapisana na Božje dlani, ali bolje, v Božje Srce.
Ljudje v teh časih »pametujemo« in skušamo na novo definirati družino. Toda Bog jo je že pred veki definiral, da bo to skupnost moža in žene, ki sta med seboj tesneje povezana kot mati in njen otrok. To je vez ljubezni, ki je močnejša kakor krvna vez. Zaradi tega mož zapusti svoje starše in se pridruži ženi, da postaneta dva eno telo. Če bi smel spregovoriti, bi rad povedal, da so te ponovne definicije družine, ki so jih mnoge vlade že sprejele, sad človeškega napuha in zablodelosti. Upal bi si reči, da je v teh prizadevanjih celo nekaj satanskega, saj uzakonjajo greh. Greh pohote in greh splava, ker daje pravico staršem, da si vzamejo v roke oblast, ki jo ima samo Bog. Samo on lahko življenje daje in jemlje. Zato starši nikoli ne bodo imeli pravice nerojenemu otroku vzeti življenja, pa naj to uzakonijo katerekoli vlade na zemlji.
Družina je in mora biti prostor ljubezni in rodovitnosti. Družina je Cerkev v malem, je osnovna celica človeštva. Z družino človeštvo stoji in pade. Propagiranje nerodovitnih in nenaravnih zvez je delo proti človeštvu.
Zunaj na ulici smo še malo poklepetali in se odžejali s sadnim sokom, ki so ga naredili čisto na sveže.
Tudi tukaj bi bilo prijetno ostati in se skušati vživeti v ta sveti kraj. Bilo bi lepo se poglobiti v evangeljski odlomek in prisluhniti govorici kraja. Razlagalci Svetega pisma pogosto ponavljajo, da sam kraj, kjer se je dogajalo Jezusovo delovanje, spregovori kot peti evangelij. Toda morali smo dalje v Nazaret, da bi tam doživeli Božjo bližino na poseben način, saj je tam kraj, kjer je Bog najbolj konkretno stopil na zemljo. Božji Sin je tam sprejel človeško naravo in postal eden izmed nas.
Sredi mesta so nas zložili z avtobusov, da smo pot po mestu lahko nadaljevali peš. Najprej smo se ustavili pri vodnjaku sredi mesta. Lepa lična kapela s koritom. V korito je voda pritekala po treh kamnitih žlebovih. Bilo je precej toplo. Par korakov naprej je bila mala ortodoksna cerkvica. Vstopili smo vanjo in si jo ogledali. Že na stenah zgradb ob cerkvici, je bilo polno ikon Božje Matere. Bile so večina novejšega datuma.
Cerkvica je bila stara in iz kamna zidana. V tla so bili vdelani kamni različnih barv in oblik. Več ikon je prikazovalo Angelovo oznanjenje Devici Mariji. Šli smo v nek stranski prostor, kjer je bila ograja. To, kar je bilo za ograjo, je bilo videti kot vodnjak, le vode ni bilo v njem. Mogoče je bil to kraj, kamor je Devica Marija vsak dan hodila po vodo?
Lep in bogat ikonostas je ločeval oltarni prostor od prostora za ljudstvo. Tiho smo hodili po cerkvici in jo ogledovali. Mogoče je škof Jurij kaj razložil, a mene bi bilo zraven.
Po ogledu cerkvice smo nadaljevali pot po ulici, za katero so rekli, da vodi do cerkve Gospodovega oznanjenja. Šli smo po njej in se izgubili. Vpraševali smo ljudi, ki so nas usmerili na ulico nekoliko višje. Bili smo mala skupinica. Kam so odšli ostali, nismo vedeli. Po nekaj minutah hoje smo prišli do bazilike Angelovega oznanjenja. Tudi tam ni bilo naše skupine. Jaz si nisem delal skrbi, saj so morali sem priti, ker bomo v cerkvi obhajali sveto mašo.
Mimo je prišel pater Peter, ki je rekel, naj gremo v sinagogo. Tam so ostali. Šli smo za njim in mimo trgovin in živahnih prodajalcev prišli v velik obokan prostor. Zgradba je bila grajena iz kamna. Tam so že sedeli naši romarji in poslušali razlago škofa Jurija. Mi smo ujeli le nekaj zadnjih besed.
To je torej prostor, kamor je Jezus kot otrok hodil molit. V to sinagogo se je večkrat vračal in v času javnega delovanja v njej učil. Tu je povedal ljudem, da ga je Bog izbral in poslal ubogim oznanit blagovest. Zahtevali so od njega, naj še v domačem kraju naredi kakšen čudež, kakor so slišali, da jih je naredil po drugih krajih. Ni jih naredil zaradi njihove nevere, ker mu niso verovali, da je on Božji Sin. Jezni so ga zgrabili in peljali ven, da bi ga pahnili v prepad. Zdelo se jim je povsem nedopustno, da se je delal Božjega Sina, saj so vendar poznali njegove starše in sorodnike. Toda Jezus je odhajal od njih.
Sinagoga je danes spremenjena v kapelo, kjer je prostora za en avtobus romarjev. Vprašal sem se, ali smo vsaj mi pripravljeni sprejeti Jezusovo besedo in jo ohraniti v srcu? Zdi se nam naravno, da ga poslušamo, a v resnici ni tako. Kolikokrat ga ne poslušamo in ravnamo po svoje. Trdimo, da njegova beseda ni v skladu z duhom časa. Neumnost! Seveda ne more biti v skladu z duhom časa, če je Božja, nadčasovna. Jezusa pogosto ne poslušamo in delamo po svoje.
Iz sinagoge smo šli v baziliko oznanjenja. To je nova moderna cerkev v več nadstropjih. Najbolj dragoceni del je spodaj v kripti, kjer je bila Marijina hiša. Del hiše je še ohranjen in lepo vdelan v novo baziliko. Kot novomašniki smo imeli tam spodaj sveto mašo. Tokrat smo sveto mašo darovali pri glavnem oltarju, eno nadstropje višje.
Šli smo v zakristijo, da bi se pripravili za sveto mašo. Škof Jurij je naznanil, da je bila ta sveta maša posebej za nas duhovnike jubilante. Ni nas bilo veliko. Dva sva bila srebrnomašnika in še nekaj z višjimi jubileji. Imeli smo to čast, da smo smeli somaševati čisto ob škofu. Pri sveti maši nas je še posebej nagovoril. Vsem se je zahvalil za dolgoletno duhovniško delo in nas prosil, naj služimo še naprej Gospodu z vsem srcem in vsemi svojimi močmi.
Zame je bilo to prelepo doživetje. Zelo sem si želel, da bi kot srebrnomašnik poromal v Sveto deželo in si tam izprosil milosti, da bi postal bolj goreč duhovnik. Pogosto imam občutek, da ne naredim dovolj za Božje kraljestvo. Tu, na tem svetem kraju, sem se ves izročil Mariji in jo prosil, naj ona pomaga, da bom postal duhovnik po Jezusovem Srcu. Prosil sem jo, da bi smel biti takšen, kot ona, ki je Jezusa nosila pod srcem. Kamor je prišla, je prinašala Jezusa. Jezus pa je po njej deloval že pred svojim rojstvom.
Po sveti maši smo si na kratko ogledali baziliko. Jaz sem seveda hitel s fotografiranjem in skušal čim več pogledov spraviti v spomin. Najprej prvo nadstropje ali bolje rečeno pritličje. V tem nadstropju skoraj ni opaziti nič starega. Le v sredini je velika odprtina v tleh, kjer lahko gledaš v spodnje nadstropje. Spodaj so ostanki prejšnjih cerkva, ki so že bile zgrajene na tem svetem kraju.
Šel sem še eno nadstropje nižje. Tu je mogoče videti ostanke stare cerkve in še to, kar je prestalo od Marijine hiše. To je torej mesto, kjer je Gospodov angel oznanil Devici Mariji, da bo postala Božja Mati. Tu je Beseda meso postala.
Delček te hiše je lepo vdelan v bogoslužni prostor. Pobožni romarji so to mesto vedno doživljali za sveto, zato so skušali na tem svetem kraju darovati sveto mašo. Tako je nastala iz Marijine hišice lična kapelica. Hišica je bila najbrž deloma zidana in deloma v skalni votlini. Tako je videti danes. Sicer je tudi tukaj več votlin, saj je skalovje, na katerem stoji bazilika zelo luknjasto.
V sprednjem delu je postavljen majhen oltar, na katerem je zapisano v latinskem jeziku: Hic Verbum caro factum est. V prevodu bi se glasilo: tukaj je Beseda meso postala.
Iz zadnjega dela v kapelico vodijo ozke stopnice, ki so najbrž vodile v zgornje prostore skromne hišice, kjer je Marija živela. Človek bi si zaželel, da bi se čas na tem mestu ustavil. Pa ni bilo tako. Bila je tišina v kripti. Ljudi pa je bilo veliko. Tiho in spoštljivo so se pomikali mimo ograje, ki ločuje ta sveti prostor od ostalega dela kripte. Vsak se je skušal zamisliti v skrivnost, ki se je tu zgodila. Tudi sam sem se ustavil ob ograji in najprej naredil en posnetek Marijine hišice, več nisem mogel.
Tu so se začele izpolnjevati Božje obljube, da nam bo poslal odrešenika. Najbrž si noben človek ne bi mogel misliti, da se bo tako zgodilo. Judje so v tistem času pričakovali Mesija. Toda to naj bi bil človek, karizmatičen voditelj, ki bi ponovno osvobodil trepeče ljudstvo izpod tuje oblasti. To, kar se je zgodilo, je preseglo vsa pričakovanja. Bog se je učlovečil in postal človek. Ni poslal poslanca, ni obudil katerega izmed slavnih prerokov, sam je prišel na zemljo.
O, nedoumljiva Božja ljubezen! Te skrivnosti najbrž ne dojamemo do konca, saj je tako globoka. Bog je postal človek in zapustil svoj raj in se naselil med nami, da bi nam razodel Očeta. Kdo bi nam mogel bolje razložiti Očetovo ljubezen, če ne Sin, ki je z njim eno. Lahko bi rekli, da je v njem bílo srce, ki je vsak trenutek čutilo Očeta. Zato so bile besede, ki nam jih je govoril, pravzaprav Očetove besede.
O, nedoumljiva skrivnost, ko bi te mogel vsaj nekoliko doumeti! Tako pa ostajamo samo v slutnji, kako veliko dejanje je to sploh bilo. Sveti Martin je o tem veliko premišljal. A do dna ni mogel priti. Čutil je samo to, da je učlovečenje nekaj tako velikega, da ga je čisto spremenilo, ko je o tem premišljeval. Ko mu je Božje učlovečenje prišlo na misel, so mu začele teči solze po licih. Pa ne od žalosti marveč od ganjenosti. Kako zelo je Bog ljubil človeštvo! Da, ob toliki ljubezni bi se tudi nam morale orositi oči. Ni besed, da bi lahko izrazil svoje občutke. Premajhni smo, da bi to skrivnost upodobili, opisali, izrekli. Zdi se kot da bi sanjal nekaj čudovito lepega, kar ne more biti res. A učlovečenje je popolna resnica. Bog je dejansko prišel med nas in postal eden izmed nas. Hotel se je ponižati in sprejeti človeško naravo, da bi nam bil čim bolj blizu. Čutil je s človekom, govoril kakor človek, bil nam je enak, a hkrati tako drugačen od nas.
Gospod, prosim te, da bi mogel ta dogodek vedno v srcu nositi, se ga spominjati in biti vsaj po človeško hvaležen. Ti si se ponižal in sklonil k nam ljudem, daj da se bom tudi jaz znal skloniti k bratu, ki je v stiski. Predvsem pa te prosim, daj mi odprto srce, da se bo tvoja Beseda, tvoj Sin, mogla v meni usidrati in naseliti. Vem, da želi vstopiti k meni, saj ga neizmerna ljubezen k temu nagiba. Kako rad bi mu pustil prosto pot, a sem tako čuden, da mu pogosto postavljam ovire. Gospod, osvobodi moje srce vseh vezi! Naredi ga svobodnega za ljubezen.
Še bi stal ob ograji in se potapljal v skrivnost Božjega učlovečenja. A ljudje so me potiskali naprej. Treba se je bilo umakniti in dati drugemu prostor, da bi tudi on vsaj malo začutil to skrivnost. Toda saj ni treba ostati na tem kraju. Res je milosten in spregovori drugače. Toda resnico, ki se je tu zgodila, lahko premišljujem kjer koli.
Čisto na kratko sem raziskal še prvo nadstropje, kjer je veličastna bazilika z mnogo oltarji. Cerkev je moderna in zgrajena iz železobetona. Toda ni pusta in dolgočasna. Všeč mi je bila. Betonski stebri in tramovi so okrašeni z mnogo malimi luknjami, ki so kakor zvezde razsute po nebu. Posebej lep je pogled v kupolo. Ni okrogla, stožčasta je in ima več stranic. Zgrajena je tako, da ima človek občutek, da vidi angelske peruti ali kup angelov ki lebdijo v zraku in stikajo peruti. Kot da bi napravili iz peruti kupolo, s katero pokrivajo nekaj svetega, kar se je pod njimi zgodilo. Čeprav je kupola betonska in brez večjih odprtin, se prečkice in rebra tako harmonično zlivajo v celoto, da bi človek stal in gledal. Tudi reflektorji, ki so na dnu kupole, veliko k temu pripomorejo. Mislim, da je tega arhitekta res vodil Božji Duh, da je znal tako preprosto in zanimivo upodobiti ta dogodek.
Bazilika v Nazaretu je last vseh krščanskih narodov sveta, zato si različni narodi ali države hočejo postaviti svoj spomin, nekaj čisto domačega. Že na stenah cerkve je veliko Marijinih podob. Vsak narod si je nebeško Kraljico po svoje zamislil, doživljal in upodobil. Te upodobitve se nadaljujejo tudi na stebrišču okoli bazilike.
Iz prvega nadstropja smo zapustili baziliko in se pomaknili nekoliko višje. Tam je še ena cerkev, cerkev Svete družine. Koliko je stara, ne bi mogel ugibati. Notranjost daje videz neoromanske cerkve. V cerkvi se je ravno darovala sveta maša za skupino romarjev. Zato smo si jo skušali ogledati čim bolj tiho, da ne bi motili zbranih romarjev. Šli smo ob strani in se spustili v kripto. Tu je bilo mogoče videti starejše slike in barvna okna. Lepo malo okno, ki je predstavljalo smrt svetega Jožefa. Ob njem sta Jezus in Marija. Na prednji steni je bila obešena lepa slika bega v Egipt. Že nekoliko poškodovana, a stara. Drugo okno je prikazovalo svetega Jožefa, ki mu angel v sanjah razodene, kaj naj stori z Marijo. Naslednje okno prikazuje zaroko svetega Jožefa in Device Marije. Duhovnik stoji za njima, ju drži za roki, sveti Jožef pa Mariji nadeva prstan na roko. Na steni sem opazil še lepo novejšo ikono Svete družine, drugače pa so bile stene prazne.
Pomikali smo se nazaj v cerkev in izstopili. Pred cerkvijo smo počakali, da je pater Peter našel frančiškanskega patra, ki nam je odprl mali muzej, ki prikazuje zgodovino gradenj na tem mestu. Pred vhodom je bilo posajenih nekaj kaktusov, aloja se je zelo razrasla. Zelo lepo je izstopal velik kaktus, ki mu po slovensko rečemo taščin sedež. Je nekoliko bolj čokate oblike in precej zraste, tako da bi se lahko nanj usedel, če ne bi imel toliko ostrih in dolgih bodic.
Končno je prišel pater, ki nam je odklenil. Muzej ni bil velik. V njem smo videli čudovite kapitele, ki so krasili nekdanja svetišča na tem kraju. Na kapitelih so bili zelo lepo upodobljeni Jezus, apostoli in svetniki. Na njih niso manjkali niti hudobci, ki so od strani zapeljevali in mučili svetnike. Videli smo še lep grb bazilike ali mesta s prizorom angelovega oznanjenja.
Pomaknili smo se pred baziliko. Čudovito in mogočno pročelje, bogato z napisi iz Svetega pisma. Na vrhu je upodobljeno angelovo oznanjenje, pod njim pa na temnejši progi iz marmorja napis: »Angel Gospodov je oznanil Mariji.« Nekoliko nižje, prav nad glavnim vhodom, je drugi velik napis prav tako na progi iz temnejšega marmorja: »Beseda je meso postala in prebivala med nami.« Ob straneh pročelja sta še dva napisa iz Stare zaveze. Na levi strani iz prve Mojzesove knjige: »Gospod je rekel kači: ta ti bo glavo strla, ti pa jo boš ranila na peti.« Na desni strani pa besede iz knjige preroka Izaija: »Glej, Devica bo spočela in rodila sina, imenovali ga bodo Emanuel.« Tik nad glavnim vhodom je velik ornament iz malih okenc z polkrožnimi zaključki. Ob njih pa so upodobljeni štirje evangelisti. Ob cerkvi sem našel lep kip Brezmadežne, potem pa sem se podal z ostalimi okoli bazilike, ki je cela galerija Marijinih podob. Hodili smo od podobe do podobe in občudovali, kako si vsak narod po svoje predstavlja Božjo Mater Marijo. Tudi slovenska podoba ne manjka. Da ne bi bilo nesoglasja, katero Marijino podobo bi postavili v Nazaretu, so naročili slikarju in duhovniku Kregarju, naj on naredil mozaik za Nazaret. Izdelal je lepo Marijino podobo z detetom Jezusom v naročju. Pod Marijino podobo pa je upodobil sveta brata Cirila in Metoda, apostola Slovanov.
Počasi smo drseli od podobe do podobe. Čisto na koncu, že ob ograji pa je obeležje, ki spominja, da sta se v Nazaretu srečala papež Pavel VI. in carigrajski patriarh Atenagora. Tu je bil začetek lepega sodelovanja in medsebojnih srečevanj za zbližanje sestrskih Cerkva.
Sonce se je že pomaknilo za hribe, zato smo se napotili proti hotelu, kjer smo prenočevali. Ob izstopu z dvorišča pred baziliko je velika hiša, ki je v lasti bratov frančiškanov. To je velik romarski dom, ki lahko sprejme veliko romarjev. Pater Peter nam je povedal, da je že popolnoma zaseden, zato pač moramo prenočevati v hotelu.
p. Branko Petauer