Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 27. februar 2018

DOMAČA ZDRAVILA - Prostata



Prostata je moška spolna žleza, ki leži pod mehurjem in ovija začetni del sečne poti. Po 40. letu starosti se pogosto razvije benigna hiperplazija prostate, ki je nerakavo povečanje prostate. Čeprav to še ni rakasto, povzroča celo vrsto nevšečnosti. Zaradi pritiska na mehur in zoženja sečne cevi je zmanjšan odtok urina. Zato ta zaostaja v mehurju, kar povzroča pogosta vnetja mehurja in ledvic. Zaostajanje urina in prehajanje strupenih snovi v telo povzroča zastrupitev. Obolenje največkrat zdravimo z zdravili, redko pa tudi z operacijo.
Bolezen benigne hiperplazije prostate delimo v tri faze:
1. faza
Sečna cev je samo delno zožena. Bolnika pogosto tišči na vodo, posebno ponoči. Curek je slab, večkrat prekinjen, izločanje je pekoče. Vedno je prisoten občutek, da se mehur ni popolnoma izpraznil. Čajna mešanica iz zlate rozge, listov breze, ptičje dresni in listov koprive blaži te težave.
2. faza
Prostata je že zelo povečana. Urin zaostaja v mehurju. Pri teh težavah pomaga čajna mešanica listov breze, korenine regrata, fižolovih luščin in drobnocvetnega vrbovca.
3. faza
V tretji fazi bolezni ni več mogoče aktivno odvajanje seča. Sečni mehur je maksimalno povečan, urin se izloča po kapljicah. Potrebna je operacija, sicer pride do vnetja mehurja in ledvic. Vozlasto povečana prostata lahko preide v rakasto. V tej fazi pomaga čajna mešanica iz listov breze, njivske preslice, listov peteršilja, koruznih laskov, koprive in drobnocvetnega vrbovca.
Najpogostejše maligno obolenje prostate je rak prostate – adenokarcinom. Prostata je žleza, v kateri se žlezne celice delijo, rastejo in odmirajo. Vsi procesi delujejo usklajeno, na kar vpliva tudi hormon testosteron. Pri raku pride do motnje v usklajenosti procesov. Celice se začnejo nenadzorovano in prekomerno razraščati. Rakavo tkivo postopoma prerašča okoliška tkiva in organe ter moti njihovo delovanje. Rak prostate se razvija leta, preden začne povzročati težave. Pri sumu raka prostate osebni zdravnik bolnika napoti k urologu, ki opravi potrebno diagnostiko. S pravočasnim odkritjem raka prostate so boljše tudi možnosti zdravljenja.

Za več informacij nas lahko pokličete v Stično v zeliščno lekarno Sitik, kjer vam bomo z veseljem pomagali z nasveti in pripravki p. Simona Ašiča.

Tel. št. 01 7877 065
e-pošta: info@sitik.si
farm. Klemen Križaj

nedelja, 25. februar 2018

V Jezusovi domovini (10)


Po temi smo se vozili nazaj v hrib iz mrtvomorske kotanje. Betlehem leži na judejskem pogorju. Evangelist pravi, da je Marija pohitela k teti Elizabeti v gorovje na Judovem. Pogorje je okoli osemsto metrov nad morjem. Ker pa smo se vozili od Mrtvega morja, smo morali priti tisoč dvesto metrov više. Na poti domov smo molili rožni venec.
V Betlehemu smo mirno povečerjali in že zvečer začeli pospravljati prtljago, ki se je vsak dan večala. Ta in oni spominek, pa kilogram datljev in še kaj, pa se kilogrami kar nabirajo. Potrudil sem se, da sem že zvečer zbral vse skupaj in zložil v kovček, seveda bolj po moško. Zjutraj sem lahko samo prijel in odšel. Ni bilo nepotrebnega tekanja ne hitenja. V taki naglici človek najlaže kaj pozabi. Nič hudega, če pozabiš doma, kamor se spet vrneš, težje je, če pozabiš v tujini, kamor se ne vrneš več.
Zajtrk smo zaužili v hvaležnosti Bogu za vse, kar smo v tej hiši bratov frančiškanov prejeli. Stregli so nam prijazni ljudje. Bog jih blagoslovi! Bil sem jih vesel. O, ko bi se znal z njimi kaj pogovoriti, da bi mi malo povedali o svojem življenju, o svojih družinah. Hvaležni smo bili za vse dni, ki smo jih skupaj preživeli.
Prva postaja našega novega dne je bila cerkev Božjega groba, ali bolje cerkev Jezusovega vstajenja. Čisto ob strani stare bazilike je zgrajena katoliška kapela. V njej katoliški romarji obhajajo Jezusovo vstajenje. Tudi mi smo se tam zbrali. Škof Jurij nam je govoril o čudežu vstajenja. Na steni je visel lep relief Jezusovega vstajenja. Ta je škofa tako prevzel, da nam je govoril zelo navdušujoče.
Jezusovo vstajenje! Da, spremenilo je vse stvarstvo. Tako kot na podobi vstali Jezus, obdan z oblaki in zrakom, ki je vzvalovil, tako tudi v naše življenje prihaja vstajenje, ki more razmigati vse, kar doživljamo, mislimo in smo. Vstajenje je razgibalo vse, kar obstaja. Bilo je kakor val, ki se širi v vedno bolj širokih krogih. A ne tako kot na vodi! Valovi po vzburkanju počasi izginejo. Jezusovo vstajenje vedno močneje valovi, zato njegovi valovi ne ugašajo marveč se večajo in dosegajo vedno bolj oddaljene kraje. Jezusovo vstajenje je moč, ki pretresa temelje vsega, kar biva. Je kakor požar, ki se širi in vžiga. Pa ne zato, da bi uničevalo, temveč zato, da bi prinašalo življenje. Želi življenje tako vzvaloviti, da bi imelo neustavljivo moč.
Jezus je z vstajenjem vzvalovil tudi moje življenje. Želi me pognati v zagon, da bi bil tudi jaz del tega velikega pljuska, ki se širi. Da, vstajenje je pljusk ljubezni, ki je tako močna, da jo niti smrt ne ustavi. Vedno močneje valovi in pljuska v to naše minljivo življenje, da bi umrljivo prešlo in ostalo samo večno in neminljivo.
Vstajenje je preobrazba življenja. Tako kot gosenica iz bube izide kot čudovit metulj, tako tudi vstajenje naredi novega človeka. Človeka, ki ga razžarja ljubezen, ki gori in ogreva. O, da bi bila velika noč tudi za vse ogenj ljubezni. Posebej za tiste, ki živijo v hladu sebičnosti, ali za one, ki zavestno bežijo pred pljuskom vstajenja. Za one, ki trdijo, da vstajenja ni, ki si zatiskajo oči pred tem, kar vidijo. Da bi velika noč spremenila človeštvo v skupnost bratov in sester, ki se ljubijo med seboj. Naj bo ogenj vstajenjske ljubezni tako močan, da bo stopil led sovraštva in mržnje.
Darovali smo sveto mašo velikonočnega jutra. Kako lepo, da sem mogel v tem letu dvakrat doživeti velikonočni praznik.
Po sveti maši smo še enkrat obiskali vse svete kotičke bazilike. Veliko časa ni bilo, saj je bila pred nami dolga pot v Galilejo.
Ob plošči, kjer so mazilili Jezusovo telo, je klečalo precej ljudi. Z veliko ljubeznijo so se sklanjali k plošči, molili ob njej in jo poljubljali. Tudi jaz sem se za nekaj časa zadržal ob njej. Zgodilo se je, da je neka gospa, ko se je sklonila k plošči, omedlela in se zgrudila na tla. Njene spremljevalke, so nas, ki smo ji hiteli pomagat, pomirile, da ni nič hudega. Zato smo jo pustili ležati ob plošči. Najbrž je spet prišla k zavesti.
Čas, ki je še ostal, smo porabili za nakup spominkov. Želel sem kupiti miro, a me ni prepričal njen vonj. Tisti vonj, ki sem ga občutil v Betlehemu, ko sem prvič poduhal olje iz mire, je bil drugačen, bolj opojen. Ne vem, ali se mi je tisti prvi stik z miro tako zapisal v spomin, da noben drug kasneje ni tako prijetno dišal? Mogoče pa so različni izdelovalci naredili različno mešanico in so dodajali še druge dišave, da je bil vonj bolj prijeten. Mira je trpka in diši nekoliko po grenkem, če smem tako reči. Čisto mogoče je, da ji kaj primešajo, da je vonj malo bolj privlačen.
Našel sem lepo stekleničko mirinega olja, a sem začel razmišljati, za kaj bi ga doma lahko porabil. Zdelo se mi je, da ga pravzaprav ne rabim, zato ga tudi nisem kupil. Tako sem ostal brez mire.
Skozi staro mesto smo se vrnili na zahodni del, kje sta nas čakala avtobusa. Ob poti sem skušal fotografirati nekaj tistih najbolj pravovernih Judov s črnimi klobuki in dolgimi zaliscami. Fotografije mi niso dobro uspele, ker sem uporabil premalo močan objektiv.
Poslavljali smo se od Jeruzalema. Zadnjič smo vozili ob njegovem obzidju. Rad sem bil v tem mestu. Čeprav je polno nemira, je vendar sveto mesto. V hebrejskem jeziku se imenuje mesto miru, Jerušalajm, a v tem mestu skoraj nikoli ni miru, kako čudno nasprotje! Mesto, kjer je toliko svetih spominov, in je sveto trem veram, pa toliko nemira in morije v njem. Lahko bi rekel, da je Jezus še danes križan in umorjen v vseh, ki tam izgubijo življenje. S psalmistom sem v mislih prosil Gospoda. »Naj vlada mir za tvojim obzidjem, Jeruzalem!«
Z avtobusi smo se povzpeli na Oljsko goro. Skoraj na vrhu gore je starodavni samostan, ki se imenuje Pater noster, očenaš. Ne vem, ali je Jezus res na tem mestu naučil svoje učence moliti očenaš. Mogoče celo kje drugje! Pomembno je, da se na tem kraju posebej spominjamo Gospodove molitve. Ves samostan, hodniki, zidovi in stene v cerkvi so obloženi z lepimi keramičnimi ploščicami, ki sestavljajo Gospodovo molitev. Veliko jih je, vseh niti videli nismo.
Našli smo tudi slovenski prepis očenaša. Postavljen je na čudovit kraj. Takoj na steno levo od glavnih vrat. Izdelali in postavili so ga ob prvem vseslovenskem romanju v Sveto deželo leta 1910. Takrat je romalo tja več kot petsto romarjev. Mnogi duhovniki so jih spremljali in škof Jeglič je vodil romanje. Takrat so postavili in slovesno blagoslovili slovensko ploščo z očenašem.
Škof Jurij nam je spregovoril nekaj besed o Gospodovi molitvi, ki je povzetek vseh molitev. To, kar molimo v očenašu, je pravzaprav vsebina vseh naših molitev, pa naj jih oblikujemo še tako po svoje. Nič drugega, kar ne bi bilo obseženo že v očenašu, ne moremo prosti. Očenaš obsega vse, kar potrebujemo v življenju: duhovne dobrine in odnos z Bogom ter zemeljske dobrine in odnos z bližnjim. Po razlagi smo zbrano zmolili Gospodovo molitev.
Škof Jurij nas je opozoril še na en napis. Na drugi strani vrat, torej levo od glavnega vhoda, je očenaš v očipvejščini. Tega je prvič zapisal in prevedel naš svetniški rojak Friderik Baraga. Bil je misijonski škof za ves Michigan, pokrajino ob velikih jezerih v Severni Ameriki.
Iz samostana smo šli peš čisto do vrha gore, do obzidanega prostora. Ko smo vstopili, se nam je odprl pogled na ograjeno dvorišče z malo zgradbico v sredini. To je kraj Jezusovega vnebohoda. Je v muslimanskih rokah in slabo vzdrževan. Stavba je osmerokotna in ima dva venčna zidca, prvi je nad lepimi oboki. Zdi se, da je bila stavbica prvotno odprta in je slonela na obokih, ki so sloneli na dvojnih stebrih. Ko sem si rotundo ogledoval, sem dobil občutek, da je bila stena za oboki kasneje dograjena. Kamen je sicer enak, a kaj veš, kako je bilo prej.
Nad prvim venčnim zidcem so štiri čisto ozka okenca. Nad njimi je drugi venčni zidec, na katerem sloni kupola, ki nadomešča strop in streho.
Dvorišče ni lepo urejeno. Ob stenah je polno smeti, gradbenega materiala in gradbenih odpadkov. Za ogled smo morali plačati vstopnino. Pater Peter je pri možaku, ki je vstopnino pobiral, malo potožil, da bi lahko bolje uredili, saj pobirajo vstopnino.
V notranjosti so postavljeni primitivni gradbeni odri, za silo zbiti iz tramov in tankih debel. Torej stavbico res popravljajo. A hitrost prenove je najbrž zelo nizka, saj ni bilo nič videti, da bi se pred kratkim tam kaj dogajalo.
V rotundi smo se zbrali in prebrali Lukov zapis iz Apostolskih del o Jezusovem vnebohodu. Škof nam je o njem spregovoril še nekaj besed.
V tleh, ne čisto na sredini rotunde, je lep okvir iz belega marmorja. V njem je viden prvotni tlak. V starem kamnu je neka vdolbina nepravilnih oblik. Trdijo, da je to odtis Jezusovega stopala, ki naj bi nastal, ko se je Jezus »odrinil«, da je šel v nebo. Trudil sem se, da bi v tisti vdolbini prepoznal odtis noge, pa mi ni uspelo. Mogoče je drugim, ki imajo več domišljije. To seveda ni pomembno za našo vero. Tudi če ne opaziš tam odtisa Jezusovega stopala, si lahko dober vernik in se zveličaš. Za tem smo zapeli vnebohodno pesem in se vrnili na avtobuse.
To je bila naša zadnja postaja v Judeji. Pot nas je vodila naprej na sever. Judejsko pogorje je ostajalo za nami in pred nami so se razgrnile ravnine ob morju. Tu je bilo precej rodovitne zemlje, zato je bilo veliko vinogradov, njiv in drugih nasadov. Vse je bilo zeleno in obdelano. Toda ne vsepovsod. Ko smo se bližali Cezareji, je bilo precej peščenih površin, ki so bile napol gole.
Cezareja, to je bila naša naslednja postaja. Cezarej je bilo v vzhodnem delu rimskega cesarstva več. Ta, ki smo jo obiskali, je bila Cezareja ob morju ali Cezarea maritima. Bila je pomembno pristanišče, od koder je šel tovor z ladjami po vsem Sredozemlju. Zgradili so veliko pristaniških naprav in lepo mesto zraven. Tudi razkošno gledališče na prostem ni manjkalo.
Najprej smo si ogledali kratek film o Cezareji skozi stoletja, ko je najbolj uspevala. Potem pa smo se sprehodili po ostankih antičnega mesta. Veliko gledališče v polkrogu, kot slovita grška gledališča, je lepo prenovljeno. V njem je zopet mogoče imeti predstave. Postavljeno je tako, da so gledalci preko odra gledali na morje. Zelo lepo je bilo zvečer ob zahajajočem soncu, ko so imeli za odrom čudovito kuliso: žareče nebo.
Nekoliko smo se sprehodili po prostorih za gledalce. Res dobro so videli, vprašanje je, če so tudi slišali tako dobro. Toda stari Rimljani so bili mojstri za gradnje gledališč in amfiteatrov. Znali so tako zgraditi, da je bila tudi akustika enkratna. Za grška gledališča pravijo, da so prav v zadnji vrsti razločno slišali, če je kovanec padel na tla.
Mimo hipodroma smo nadaljevali sprehod do rtiča, na katerem je stal velik svetilnik. Veliko ostankov stavb je bilo na naši desni strani. Če bodo hoteli še kaj obnavljati, bo veliko dela.
Morje ni bilo mirno. Valovi so pljuskali, ponekod celo čez betonski zidec ob obali.
Pri neki restavraciji smo se ustavili. Črnuška skupina me je povabila na malico. Toda izraelski strežniki so nas hoteli odgnati, ko so videli, da bomo malicali svojo hrano. Komaj smo jim dopovedali, da bomo pijačo naročili pri njih. Ko so nas postregli s pijačo, smo lahko mirno malicali.
Bilo je prijetno sedeti na toplem soncu, ki je ravno prav grelo. Veter je rahlo pihal, da smo imeli občutek svežine. Svoje je dodal še glas valov, ki je prihajal iz morja. Kar lepo so se imeli tu v Cezareji, a ne vsi. Samo oni iz višjega sloja, mali ljudje pa so morali pridno delati in raztovarjati ladje.
Po odmoru smo nadaljevali pot, a smo se kmalu ustavili. Ogledali smo si ostanke nekdanjega akvedutka, ki je Cezarejo oskrboval z vodo. Najbrž ni bil samo eden. Tekel je vzdolž obale, ki je bila peščena. Bil je lep, a ne tako eleganten, kot so bili oni, ki so vodili vodo v Rim. Zelo močno in masivno je bil zgrajen, da je človek dobil občutek, da arhitekt ni popolnoma zaupal materialu in je vse naredil prekomerno masivno. Rimski akvedukti so bili elegantni, z visokimi oboki, ponekod v več nadstropjih.
Postanek pri akveduktu je bil čisto kratek. Naredil sem nekaj fotografij in tekel še na drugo stran, ki je bila obrnjena proti soncu. S tem sem zmotil parček, ki je zaljubljeno sedel na pesku pri stenah akvedukta.
Bolj ko smo se vozili proti severu, več je bilo rodovitne zemlje. Lepa zelena polja in veliki nasadi pomaranč. Zdeli so se mi pravljično lepi. Z veseljem bi zašel med drevesa in užival ob lepoti, ko so skoraj zrele pomaranče žarele izmed zelenega listja.
Pred nami se je izrisala gora Karmel. Bolje bi bilo reči pogorje, ker je precej dolgo. Zaradi boljše povezave smo se odločili za obisk gore Karmel že ta dan, saj bodo naslednji dnevi v Galileji zelo natrpani z obširnim romarskim programom.
Vzpeli smo se na hribovje, ki ni visoko. Mogoče je štiristo metrov nad ravnino. Pogorje je tu in tam poraslo z redkimi gozdovi, večina pobočij pa je kamnita s skromnimi pašniki. Na tem pogorju prebiva posebno ljudstvo, ki ga imenujejo Druzi. Ti so zelo zvesti politiki in usmeritvi izraelske države, zato so edini, ki jim Izraelci zaupajo orožje in smejo služiti v njihovi vojski. Drugim narodom, Palestincem in Arabcem, tega ne zaupajo.
Škof nam je povedal, da imajo ti ljudje zanimive navade, so pa miroljubni. Zanimivo imajo urejeno ženitovanje, ali bolje pripravo na poroko. Ko je hči v družini godna za možitev, obesijo pred hišo posebno znamenje. Ne vem ali je to kakšna zastava ali kaj. Vsak domačin, ki to vidi, točno ve, da iščejo ženina za njihovo hčer. Potem prihajajo fantje, ki se želijo oženiti, da se srečajo z dekletom in starši. Če se vsa pričakovanja pokrijejo, je mogoče začeti pogovore o poroki. Kako ta poteka, nismo imeli časa zvedeti, ker smo se že ustavili na parkirišču pred cerkvijo na Karmelu.
p. Branko Petauer

sobota, 24. februar 2018

Razmišljanja ob zmedi


25. Prava veljava
Kdor skuša razbrati pravo veljavo
izdelkov človeškega uma in rok,
pomisli naj, da ni mogoče izmeriti in oceniti
trpljenja, veselja, dobrote, niti prikritih krivic,
čeprav zaznamujejo vse, kar človek stori.

26. Poštenost daje čast
Poštenost je krepost,
ki iz pravičnosti prejema moč,
a ji potrebna je opora
notranjega miru, ki da samozavest,
pa tudi usposobljenost strokovna.
Ker je poštenost skromna,
ne išče hvale, ne priznanja,
zato jo spremlja kot nevidni venec – čast.

27. Pomanjkanje
Na zemlji, ki je omejena, sredi trga,
kjer je dobrin dovolj, a ne preveč,
ljudje živimo s svojimi talenti,
ki jih ob vztrajnem delu um oplaja
in pa z željámi, ki jim ni meja.
Te skušamo tešiti si s kopičenjem imetja,
želimo si stvari takoj in vedno več,
a množica reči nam ne napolni duše.
Z nezmernostjo povzročamo pomanjkanje dobrin,
pa nevoščljivost in uboštvo.
Marko Kremžar

petek, 23. februar 2018

Vir največje moči (9) Vse je odvisno od tega, kako.



Če Nežica Karket, o kateri smo že govorili, ne bi prijazno, skromno prosila, bi skoraj gotovo dosegla le to, da bi ji Bristol zaprl vrata. Tako pa je njeno prikupno vedenje bogatina ganilo. Neža je znala preudarno prositi.
Podobno je tudi pri Bogu. Čim bolj smo podobni njegovemu Sinu, tem bolj nam bo naklonjeno Njegovo očetovsko srce; kajti tisto, kar našim prošnjam zagotavlja odločilno zmago, je to , da »mu popolnoma zaupamo«; da preudarno prosimo; da Boga – če čisto po človeško povemo – »potipljemo na pravo žilico«. Tudi Bog ima – če govorimo po človeško – svojo »slabost«, táko namreč, da se Njegova velika ljubezen ni obotavljala dati svojega edinorojenega Sina, »da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16). Kakor se Bog ustavlja ošabnim in prevzetnim, tako ne more nič odreči ponižnemu. »Ponižnim daje svojo milost« (1 Pt 5,5). In če je presveto Devico izvolil za svojo Mater, jo je zlasti zaradi njene ponižnosti. »Zakaj ozrl se je na nizkost svoje dekle« (Lk 1,48). To je popolnoma naravno. Če kdo hoče biti deležen kake dobrote, mora zanjo ponižno prositi, zlasti, če nima nobene pravice, da bi bil uslišan. Če smo pa poleg tega Boga še mnogokrat žalili in potrebujemo zdaj njegove pomoči, ga moramo zato najponižneje prositi.
Zgled naj pojasni, kolikšnega pomena je ponižnost pri naši molitvi. Če na primer angleška kraljica uradno sprejema obiske, se je treba natančno ravnati po določilih ceremoniala, nakar je treba čakati, dokler vladarica ne dovoli govoriti. Tedaj je primerno, da svojo zadevo razložimo in utemeljimo.
Kar predstavlja pri avdienci ceremonial, to je pri molitvi ponižnost, ki se seveda tudi med utemeljevanjem prošnje ne neha. Zato je treba pred Boga stopiti ponižno, in sicer ne le na zunaj, marveč še bolj na znotraj, zakaj: »Jaz sem Gospod, ki preiskujem srca in obisti in vsakomur povrnem po njegovem ravnanju in po zasluženju njegovih del« (Jer 17,10). Z Bogom moramo govoriti spoštljivo. »Bog se ne da zasmehovati« (Gal 6,7).
Kristus »pa je tudi povedal nekaterim, ki so zaupali sami vase, češ da so pravični, in so druge zaničevali, tole priliko: 'Dva človeka sta šla molit v tempelj, eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takole: 'Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim'. Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: 'Bog, bodi milostljiv, meni grešniku!' Povem vam: Ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsakdo, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan« (Lk 18,9–14). Ko bi farizej v srčni ponižnosti takole molil: »Gospod, zahvaljujem se ti za toliko dobrot, ki si mi jih podelil. Zahvaljujem se ti za zdravje, ki si mi ga podaril, da se lahko postim in tako izpolnjujem tvojo postavo. Zahvaljujem se ti, ker mi daješ vse potrebno za življenje, da morem dajati desetino. Imej usmiljenje z menoj in me ne zapusti, da ne padem in ne postanem morda kak prešuštnik ali ropar. Brez tvoje pomoči, Gospod, bi bil veliko slabši kakor cestninarji, ki so tako razvpiti. Ti pa, Gospod, se me boš gotovo usmilil, kakor se usmili tegale človeka, čeprav je cestninar, ki si niti ne upa povzdigniti oči k nebu, ki se trka po prsih in te prosi odpuščanja«. Ko bi farizej tako molil, bi bila njegova molitev Bogu všeč, tako pa je bilo ravno obratno. Njegov način molitve Gospodu ni bil všeč.
Zato moramo moliti ponižno, in sicer ne le na zunaj, marveč v srcu.
Nato pa moramo Bogu razložiti svoje razloge. »Gospod«, reče mati, »dal si mi sina in mi zapovedal, da naj skrbim zanj. Glej ga, kako zahaja na slaba pota in se ne zmeni za moje nasvete. Kaj naj storim, če mi ti ne pomagaš? Pomagaj mi, Gospod, gani njegovo srce, da se vrne na pravo pot!«
Zdravnik Mu govori: »Gospod, dal si mi v oskrbo te bolnike. Ti veš, kaj zmore medicina. Ti si zdravje in življenje. Pomagaj, Gospod, da se mi posreči predpisati taka zdravila, ki bodo pomagala in prinesla zdravje. V Tvoje roke izročam svoje bolnike!«
Družinski oče moli takole: »Gospod, otroke si mi dal in mi naložil dolžnost, da jih hranim in vzgajam. Kako naj izvršim nalogo, ki si mi jo naložil, ko pa nimam dela? Tvoja stvar je , da mi pomagaš. Ne branim se dela. Daj mi dela, Gospod, daj mi kruha za moje otroke!«
Hči moli: »Gospod, otrokom si zapovedal, naj svoje starše spoštujemo, jih ljubimo in zanje skrbimo. Moj očka pa je bolan in hudo trpi, ne le zaradi bolezni, marveč tudi zato, ker ne more nahraniti svoje družine. Poglej moje bratce, mojo ubogo mamico, imej usmiljenje z nami in ozdravi mojega očka!«
In v približno takem slogu bi Boga lahko prosili še marsičesa drugega, opirajoč se na nekako pravico, da bi nas uslišal. Mar take prošnje, če so izrečene z notranjo ponižnostjo, Boga ne bodo ganile?
V resnici ga ne ganejo … ker večni in neskončni Bog pozna veliko bolj, kot mi sami, naše potrebe, še preden smo mu jih razložili in navedli tudi podlago za naše uslišanje. Pa bo kdo dejal: Kaj pa potemtakem pomagajo take molitve, kakšen smisel imajo? O, zelo pomagajo, ko nas same ganejo, nam povečajo in utrdijo zaupanje, da bomo dosegli, za kar smo prosili. In če zaupno, če prosimo z ganjenim srcem, nam bo Gospod dal, kar ga prosimo. Ponovno se spomnimo, kar pravi sveti Avguštin, da je molitev »človekova moč« in »božja šibkost«.
Vse, kar poveča naše »zaupanje«, stori tudi našo molitev bolj uspešno in učinkovito; vse, kar naše zaupanje zmanjšuje, nujno zmanjšuje tudi uspeh naše molitve. Večje zaupanje v Boga stori našo molitev bolj učinkovito. To je skrivnost uspešne molitve. Če molimo z resničnim zaupanjem, okrepimo svojo vero in bomo od Boga prejeli, karkoli ga prosimo. Še celo več! Če mu bomo docela in popolnoma zaupali, se bo kot ljubeči Oče odločil dati nam vse, kar si želimo, čeprav ga tega nismo prosili.
O življenju svete Jedrti beremo, da jih je veliko hodilo k njej prosit, naj zanje pri Bogu izprosi to in ono. Svetnica je obljubila, da bo, pa je večkrat pozabila prositi posebej za tisto, kar so ji ljudje priporočili. Kljub temu pa se jih je veliko prihajalo zahvaljevat, ker jim je Bog dal, kar ga je sveta Jedrt prosila. Tega je bilo svetnico sram. Zato je nekega dne Gospodu potožila to svojo težavo. Gospod pa ji je odgovoril: »Moja hči, ali se mar nisi vsa izročila mojim rokam in zaupala vse zadeve meni?« »Tako je, Gospod!« je odgovorila svetnica. »Če si se torej vsa in popolnoma zaupala meni, ali misliš, da mi ni mar, da bi tvojim prošnjam ustregel, četudi bi kdaj pozabila zanje izrecno prositi? Vse prošnje uslišim, če so opravljene po tvojem posredovanju, četudi bi mi jih ti pozabila povedati.«
Popolno zaupanje v Boga je torej njeno molitev storilo učinkovito celo tedaj, ko je pozabila izrecno prositi, kar je želela. Bog prav posebno skrbi za vse tiste, ki »mu popolnoma in docela zaupajo«. »Zakaj ti, Gospod, si varuh tistih, ki vate zaupajo. In kdor vate, Gospod, zaupa, mirno in varno počiva v usmiljenju Najvišjega« (Ps 20,8).
C. M. de Heredia