Kakšen lep ideal je biti križana s Kristusom!

Sestra Lucija je 1954 v pismu duhovnemu voditelju patru Joséju Bernardu Gonsalvesu zaupala:

»Ko sem prejela milost, da sem vstopila v Karmel, in so me peljali v celico, sem ob vhodu za nekaj trenutkov uprla oči v velik križ brez Božje podobe. Križ mi je razprostiral svoje roke v objem. Častita mati prednica me je vprašala: ‘Ali veste, zakaj je ta križ tu brez podobe?’ Ne da bi mi dala čas za odgovor, je dodala: ‘Da se boste na njem križali.’

Kakšen lep ideal je biti križana s Kristusom! Naj me On napoji z nespametjo križa! V tem je skrivnost moje sreče – nič drugega hoteti ne želeti, kot ljubiti in trpeti iz ljubezni.«

Za petdesetletnico prikazovanj, 13. maja 1967, je bila sestra Lucija ponovno v Fatimi, kjer je govorila s papežem Pavlom VI. V Fatimi je bila tudi leta 1982 in se je pogovarjala s papežem Janezom Pavlom II., prav tako 13. maja leta 2000 ob razglasitvi pastirčkov Frančiška in Jacinte za blažena.

»Razglasitev pastircev za blažena je zaznamovala pomembno obdobje v življenju sestre Marije Lucije. Bila je praznik za njeno srce! Od tedaj je bila bolj krhka, bolj odvisna od drugih, naredila je vse, kar je zmogla, in se izogibala 'dajanju pobud'. Poslovila se je od papeža in od Fatime! In zdi se, da sta oba sanjala, da bi se tja vrnila … Ganljivo je bilo, kako se je na smrtni postelji odzvala na ime Fatima. To ime jo je spominjalo na toliko reči!!!«

Iz Fatime se je maja 2000, kjer je bila na razglasitvi Frančiška in Jacinte za blažena, vrnila izredno utrujena, vendar srečna. V Fatimi je veliko hodila po krajih, ki so bili povezani z njenim otroštvom in s prikazovanji angela in Device Marije. Imela je vedno hujše bolečine v nogi, kar je izhajalo iz težave v hrbtenici. Sestre so jo vozile na vrt z vozičkom, po hiši pa je hodila opirajoč se na sosestro in z berglo. S smislom za humor je prebrodila težke situacije.

Poglejmo še nekaj pričevanj predstojnice Celine:

»Seznam tistih, ki so skoraj v 57 letih, ko je živela tukaj, obiskali naš karmel zaradi nje, bi bil zelo dolg! Ona pa je vedno našla razlago: 'To je zaradi Device Marije.' Z enako preprostostjo in zavzetostjo je govorila s kardinalom ali z našim vrtnarjem, ko sta se na njegovo veliko veselje srečala ob njenem sprehodu po vrtu! Zanjo so bili vsi sestre in bratje, deležni ljubezni skupnega Očeta.«

»Svoje delo je opravljala zelo natančno in vestno. Lahko bi mislili, da je zato, ker je doživela milost toliko izjemnih dogodkov, ki ji jo je podelilo nebo, živela umaknjeno življenje, zunaj našega običajnega sveta! Ne. Kot karmeličanka je živela bistvo Pravila, ki nam nalaga, 'naj živimo v pokorščini do Jezusa Kristusa' in 'dan in noč premišljujemo Gospodovo postavo,' niti se ni izogibala tistemu, za kar je bila zadolžena niti ni bila v tem kaj manj marljiva. Ko je delala, je bila zaprta vase, ves čas je molila, s srcem je bila pri Bogu. Ko je delo zaključila, se je umaknila v celico ali v skupne prostore, kjer se je posvetila svoji osebni zadolžitvi, pisanju, ko je odgovarjala na številna pisma ali pa pisala svoji zadnji dve knjigi Spominov!«