Karmeličanski samostan Coimbra, kjer je živela in leta 2005 umrla sestra Lucija, je leta 2013 v portugalskem originalu izdal njen obsežen življenjepis.[1] Vanj je bilo iz Lucijinega doslej neobjavljenega obsežnega dnevnika med drugim sprejeto tudi poročilo, kako težko ji je bilo zapisati tretji del fatimske skrivnosti. Leirijski škof José Correia da Silva ji je to naročil 15. septembra 1943, ob koncu obiska in dolgega pogovora z njo v njenem samostanu. Bal se je namreč, da bo zaradi takratne težke bolezni umrla, ne da bi posredovala svetu ta del skrivnosti, ki ga doslej še ni razkrila. Imela je vnetje poprsnice z visoko vročino. Škofovo naročilo jo je zelo vznemirilo in ji vročino še povečalo.
Iz nebes namreč glede razkritja tretjega dela
skrivnosti ni prejela še nobenega naročila. Bolezen je trajala več mesecev. Ko
je morala iti na operacijo, se je bala, da bo zaradi splošne anestezije izdala
kaj od skrivnosti, zato je hotela, da bi bila operirana pri polni zavesti, a
tega ji niso dovolili. Kljub temu ni ničesar razkrila.
Hotela je ubogati škofa, a ni mogla pisati,
čeprav je večkrat poskusila. Zato mu je to sporočila. Škof ji je 16. oktobra
1943 ponovno in še bolj jasno naročil, naj napiše tretji del skrivnosti. Znova
je poskusila, a ni šlo.
Decembra 1943 je pisala nadškofu v Valladolidu,
svojemu duhovnemu voditelju, in ga v svoji zbeganosti prosila za nasvet, kaj
naj naredi. Bog ji je bil namreč naročil, naj skrivnosti ne razodene nikomur,
njen škof pa ji naroča, naj jo razkrije. Po nadškofovem nasvetu je ponovno
pisala svojemu škofu o nezmožnosti pisanja. Povedala mu je, da je že petkrat
poskusila, a brez uspeha. Ko hoče pisati, se ji začne roka tresti in ne more
napisati niti ene besede; kadar pa hoče pisati o kaki drugi stvari, ji to ne
dela nobene težave. Čakala je na škofov odgovor, a ga ni bilo. Nerada in s
strahom, da ji ne bo uspelo, je zopet poskusila s pisanjem, a tudi tokrat ni
šlo. V svoj dnevnik je zapisala:
»Med tem, ko sem čakala na odgovor [svojega
škofa], sem dne 3. 1. 1944[2] pokleknila zraven
postelje, ki mi je včasih služila tudi za pisanje, in sem poskusila znova, a
brez uspeha, da bi kaj storila; toda kar se mi je zdelo najbolj čudno, je dejstvo,
da sem brez težave pisala kar koli drugega. Prosila sem torej Gospo, naj mi da
spoznati, kakšna je Božja volja. In odšla sem v kapelo. Bilo je ob štirih
popoldne, ura, v kateri sem imela navado obiskati Najsvetejše, kajti takrat je
navadno najbolj osamljen in ne vem zakaj, toda ustreza mi biti sama v družbi
Jezusa v tabernaklju.
Pokleknila sem na stopnico obhajilne mize in
prosila Jezusa, naj mi da spoznati, kakšna je njegova volja. Ker sem bila brez
pomislekov navajena verovati, da so naročila predstojnikov neizpodbiten izraz
Božje volje, nisem mogla verjeti, da bi to ne bilo tako. Zmedena, napol
prevzeta pod bremenom črnega oblaka, ki se je zdel, da bo padel name, sem, z
obrazom med dlanmi, čakala na odgovor, ne da bi vedela kako. Nenadoma sem začutila
prijateljsko dlan, nežno in materinsko, ki se je dotaknila mojih ramen.
Dvignila sem pogled in zagledala drago nebeško Mater: 'Ne boj se, Bog je hotel
preizkusiti tvojo pokorščino, vero in ponižnost. Ostani mirna in zapiši, kar so
ti ukazali, toda ne tega, kar ti je dano razumeti o njenem pomenu [pomenu
skrivnosti]. Potem ko boš to zapisala, daj v kuverto, jo zapri in zapečati ter
zunaj napiši, da jo sme odpreti šele leta 1960 kardinal lizbonski patriarh ali
pa škof iz Leirie.'
In začutila sem, kako je bil moj duh napolnjen
s skrivnostjo luči, ki je Bog. V Njem
sem videla in slišala: 'Konica sulice kot plamen, ki se podaljšuje, dokler se
ne dotakne zemeljske osi in ta poskoči: gore, mesta in vasi z njihovimi
prebivalci so pokopani. Morje, reke in oblaki prestopijo svoje meje, poplavijo
in povlečejo s seboj v vrtinec neštevilne hiše in ljudi. To je čiščenje sveta
od greha, v katerega je pogreznjen. Sovraštvo in ambicioznost sprožita
uničevalno vojno.' Pri pospešenem utripu srca in v svojem duhu sem zaslišala
odmevanje prijetnega glasu, ki je govoril: 'V času ena vera, en krst, ena
sveta, katoliška in apostolska Cerkev. V večnosti nebesa!' Ta beseda je
napolnila mojo dušo z mirom in veseljem do te mere, da sem, skoraj ne da bi se
zavedala, ponavljala: 'Nebesa! Nebesa!' Takoj, ko je minila tista silno močna
nadnaravna moč, sem pričela pisati, in to brez težav, dne 3. januarja 1944, na
kolenih, naslonjena na posteljo, ki mi je služila za mizo.«[3]
Leta 2013 objavljeno besedilo, za katerega
verjetno niti papež sv. Janez Pavel II. ni vedel, poroča o Lucijinem videnju
(3. januarja 1944) enega od »plamenov«, ki je povzročil svetovno katastrofo in
s tem čiščenje sveta od greha, medtem ko so plameni angela v tretjem delu
fatimske skrivnosti (13. julija 1917) ugašali ob dotiku s sijajem, ki ga je
Marija izžarevala iz svoje desne roke. Tu gre za več vprašanj: Zakaj ta
»plamen« ni ugasnil ob sijaju iz Marijine desne roke kakor plameni pri tretjem
delu fatimske skrivnosti? Zdi se, da to videnje iz leta 1944 napoveduje veliko
svetovno katastrofo, kakršne doslej še ni bilo. Ali bi lahko rekli, da je to
Lucijino pisanje nekakšen dodatek k tretjemu delu fatimske skrivnosti, čeprav
je bilo videnje šele leta 1944? Vsekakor ne bi mogli reči, da spada k tistemu
delu, ki velja za tretji del fatimske skrivnosti, in je bil v celoti razkrit
leta 2000. Zaslužni papež Benedikt XVI. je 21. maja 2016 izjavil: »Razkritje
tretje skrivnosti je popolno.«
Tudi če gre za napoved svetovne katastrofe in
uničevalne vojne, je ta napoved – kakor vse napovedi – pogojna. Če se bomo
ravnali po angelovem naročilu v tretjem delu fatimske skrivnosti: »Pokora,
pokora, pokora!« do svetovne katastrofe in uničevalne vojne ne bo prišlo.
Besedo »pokora« moramo vzeti v njenem celostnem pomenu. Vsebuje vse prizadevanje
zoper grešnost človeštva, tudi zakrament pokore. Gre pravzaprav za dosledno
življenje po Jezusovem oznanilu: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr
1,15).
Iz vsega tega vidimo, kako pomembno je fatimsko
sporočilo prav danes: življenje v veri, upanju in ljubezni, molitev, zlasti
molitev rožnega venca, spreobrnjenje in pokora, zadoščevanje za svoje in tuje
grehe in češčenje Marijinega brezmadežnega Srca s posvetitvijo temu Srcu.
Besedilo, ki je bilo objavljeno v portugalščini
leta 2013, je na koncu zelo tolažilno in razodeva že na zemlji popolno zmago
Marijinega brezmadežnega Srca in s tem zmagoslavje presvetega Jezusovega Srca,
v popolni edinosti človeštva: »V času
ena vera, en krst, ena sveta, katoliška in apostolska Cerkev. V večnosti
nebesa!« S tem se fatimsko sporočilo razodeva kot pot do edinosti med danes
različnimi Cerkvami. Dá, celo med različnimi verami, da bo povsod razširjena
»ena vera, en krst, ena sveta, katoliška in apostolska Cerkev«. Kakor je Jezus
rekel svojim učencem, tudi nam pravi: »Pri ljudeh to ni mogoče, pri Bogu pa je
vse mogoče« (Mt 19,26).
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar