Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sreda, 31. januar 2018

ODMEVI 2



V letošnjem letu imamo tudi v naši župniji Stična veliko milost, da je med nami Marija romarica – tokrat v kapelici kot majhen kip, ki je primeren za obiskovanje hiš. Med tem, ko je lani veliki kip Marije romarice hodil od dekanije do dekanije in od župnije do župnije, se nam je letos (2017) Marija še bolj približala. Bila je pripravljena vstopiti v naše domove. In lahko rečem, da smo ji ljudje v Stični na široko odprli vrata vse od 13. maja dalje. Skupaj s katehistinjo Mileno sva prevzeli skrb za koordinacijo. Najprej je Marijin kip krožil med družinami prvoobhajancev, nato birmancev. Zdaj trenutno kroži po hišah učencev verouka preostalih razredov osnovne šole. Med poletnimi počitnicami sem običajno zavrtela telefon in poklicala posameznika ali družine, kjer imajo že večje otroke. Navadno so ljudje radi sprejeli Marijo. Tudi sama sem imela večkrat polepšan dan ali večer, ko sem prinesla Marijo k ljudem in so se je iskreno razveselili. Z nekaterimi sem skupaj tudi molila.
Lahko smo hvaležni, da imamo možnost in priložnost, da ob Marijinem kipu začutimo Božjo bližino. Verjamem, da je v tem času izrečenih mnogo prošenj in želja. Naj jih Marija v svoji neizmerni ljubezni posreduje Sinu, nam pa izprosi obilo milosti in blagoslova.
Karmi Posavec

torek, 30. januar 2018

ODMEVI 1


Romarji z Vejne (Monte Grisa, Italija) so tako močno doživeli zahvalno fatimsko romanje v Stični 18. novembra 2017 kot še nikoli v življenju! Res je bilo nekaj posebnega, zelo močna Marijina prisotnost. Vsi se zahvaljujejo. Aneta

ponedeljek, 29. januar 2018

DOMAČA ZDRAVILA Holesterol


Najpomembnejše maščobe v krvi so holesterol in trigliceridi. Holesterol je maščobi podobna snov, ki naravno nastaja predvsem v jetrih (80%), v telo pa ga vnašamo tudi s hrano živalskega izvora (20%). Telo ga nujno potrebuje, saj je pomemben sestavni del vseh celičnih membran in sodeluje pri izdelavi nekaterih hormonov.
Ker holesterol v vodi ni topen, se po krvi prenaša, vezan z beljakovinami, v delcih, imenovanih lipoproteini. Deli se na lipoproteine velike gostote (HDL), ki odstranjujejo holesterol s stene žil, zato jim rečemo tudi varovalni, dobri holesterol, in lipoproteine majhne gostote (LDL), ki svoj tovor holesterola odlagajo na stene žil in jo s tem ožijo, tako imenovani slabi, škodljivi holesterol.
Najpogostejši vzrok zvišane ravni maščob v krvi je nepravilna prehrana, drugi dejavniki tveganja pa so prevelika telesna teža, nekatere podedovane lastnosti in majhna telesna aktivnost. Holesterol lahko torej znižamo, če temeljito spremenimo življenjske navade tako v načinu prehranjevanja kot tudi z redno telesno dejavnostjo.
Holesterol lahko ogrozi naše zdravje, če ga je v krvi preveč. Odvečni se odlaga na steno arterij in tam povzroča postopno zožitev in končno zamašitev žile. Vse raziskave kažejo, da je zvišana krvna raven holesterola, še zlasti nevarnega, močan dejavnik tveganja za napredovanje aterosklerotičnih sprememb na žilju in srčno in možgansko kap. Ogroženost veča tudi premalo dobrega holesterola HDL ter zvišanje ravni trigliceridov. Sama povečana vrednost holesterola v začetku ne povzroča težav.
Posledica trajno zvišanih vrednosti so:
- ateroskleroza
- srčni infarkt
- možganska kap
- demenca
Fitoterapija
Česen, čemaž, čebula – učinkovitost česna za zniževanje holesterola je večkrat klinično dokazana. Zeliščni pripravki za tiste, ki česna ne prenesejo: artičoka pospešuje nastajanje žolčne kisline in s tem znižuje holesterol, ognjič zmanjšujejo vsrkavanje holesterola iz hrane. Zelišča, ki pozitivno vplivajo na holesterol so: jetičnik, sivka, janež, žajbelj, tavžentroža, meta, rman, regrat, lipa, pirnica, šipek, pegasti badelj.
Čajna mešanica za nižanje holesterola:
20% artičoka
20% pirnica
20% jetičnik
20% rman
10% žajbelj
10% sivka
Holesterol je obvladljiv ob upoštevanju napisanih priporočil. V težjih primerih je potrebno jemanje zdravil, ki jih predpiše zdravnik.
Za več informacij nas lahko pokličete v Stično v zeliščno lekarno Sitik, kjer vam bomo z veseljem pomagali z nasveti in pripravki p. Simona Ašiča.
Tel. št. 01 7877 065
e-pošta: info@sitik.si
farm. Klemen Križaj

nedelja, 28. januar 2018

V Jezusovi domovini (9)


Ob obali reke Jordan smo imeli kratko bogoslužje. Škof Jurij nam je spregovoril o veličini krsta, ki smo ga prejeli. Njegova beseda je bila ognjevita in je v nas vžigala veselje in hvaležnost, da smo krščeni. Biti s krstom vcepljen v Jezusa, v njegovo telo, je nekaj velikega. Škoda, ker se te sreče premalo zavedamo. Premalo živimo iz krsta, premalo smo zanj hvaležni in prepogosto se zgodi, da smo kristjani samo v krstni knjigi.
Počasi in s premislekom smo zmolili veroizpoved. Potem smo obnovili krstne obljube, škof pa nas je blagoslovil. Za kaj več ni bilo časa, da bi se tam zadrževali. Gotovo pa je to primeren kraj, kjer bi se lahko usedel in odprl srce Svetemu Duhu, da bi spregovoril v globino srca. To bi bilo najbolje, toda potem romanja ne bi mogli končati v dveh tednih.
Nekateri so v stekleničke in plastenke zajeli vode iz reke, saj jih bo spominjala na obisk tega kraja.
Ob odhodu od brega, smo se srečali s skupino romarjev iz Indije. Bilo jih je lepo videti, saj imajo čudovito temno polt in črne lase, da se kar zeleno ali modro svetlikajo.
Naslednja postaja našega romanja je bilo starodavno mesto Jeriha. To je najstarejše mesto na svetu, saj so izkopavanja pokazala, da je na tistem kraju stalo mesto že pred osem tisoč leti.
Jeriha je pomembna, ker so Izraelovi sinovi prav pri Jerihi prišli čez Jordan v Obljubljeno deželo in jo začeli osvajati. Zgodbo o osvojitvi Jerihe poznamo. Tudi Jezus se je pogosto mudil v Jerihi.
Mesto leži v jordanski dolini, kjer je vreme zelo prijetno. Zato tu vedno kaj cveti. Ker je dovolj vode, rastejo tudi mnoge palme. Jeriho imenujejo tudi palmino mesto.
V Jerihi se je Jezus srečal s cestninarjem Zahejem. Ta je bil male postave. Na vsak način je hotel Jezusa videti. Splezal je na divjo smokvo in na močni veji čakal, kdaj bo Jezus prišel mimo. Jezus ga je opazil in ga poklical dol ter ostal v njegovi hiši v gosteh.
Na to divjo smokvo nas je škof Jurij opozoril. Res smo jo videli, ko smo se peljali po tisti ulici. Mogočno, veliko drevo, ki eno svojih vej steza čez cesto. Nekoliko se mi je spremenila predstava o divji smokvi. Sprva sem mislil, da je najbrž precej podobna pravi smokvi. Ta ima zelo krhke veje. Zato se mi je zmeraj ob branju tega odlomka postavljalo vprašanje: Kako to, da se Zaheju ni odlomila veja? Sedaj vem, da je divja smokva precej drugačno drevo kot žlahtno figovo drevo. Škoda, ker se pri tem drevesu nismo ustavili, da bi ga malo bolje pogledali.
Ustavili smo se ob robu starodavne Jerihe. To je hribček, ki ga uradno imenujejo tel: Tel Jericho. To seveda ni navaden hribček, ki je nastal ob premikanju zemeljskih plasti. To je hribček, ki so ga naredili ljudje. Prve pozidave mesta so bile v ravnini. Ker pa so takrat imeli navado, da so osvojeno mesto do tal porušili in požgali, je za njimi ostal kup ruševin. Naslednji rod je tiste ruševine samo malo poravnal in nanje začel graditi novo mesto. Tako je bilo teh plasti vedno več, mesto pa je bilo vedno bolj dvignjeno nad okolico.
Tako se je dogajalo tudi z Jeriho. Pogosto je bila porušena in ponovno pozidana. Za arheologe je takšen »tel« ali hrib dragocena zakladnica zgodovine, saj vsaka plast pripoveduje svojo zgodbo. Plasti veliko povedo o življenju v starodavnih časih, saj so med ruševinami ostali marsikateri predmeti. Prav gotovo ostanki lončenih posod, kakšno orožje, nakit ali karkoli drugega. Vse to pripoveduje o življenju v tistem času.
Vstopili smo v veliko zgradbo. V pritličju je bilo polno trgovin. Mogoče je bilo kupiti skoraj vse, kar bi si zaželel. Že pri vhodu so prodajalci sadja delali velik vrišč. Vpili so in nagovarjali ljudi, naj kupijo sadje, ali si dajo iztisniti sok iz svežega sadja. Nekoliko sem obstal pri njih. Bilo jih je zanimivo gledati, saj so se skušali vesti čim bolj vpadljivo. Sadje za sok niso mirno polagali v prešo, marveč so ga metali v zrak in ga rokohitrsko lovili. Vse to je bilo paša za oči, pa tudi obremenitev za denarnico. Marsikdo se je ustavil in si naročil kozarec svežega soka. Tudi jaz sem si ga naročil, čeprav je bil zelo drag. Nekaj vitaminov človek pač mora zaužiti.
Zgradba je večnadstropna. Povzpeli smo se na teraso čisto zgoraj. Od tam je bil lep razgled na starodavno Jeriho. Za neukega človeka bi bil ta pogled kaj malo zanimiv. Saj bi mu tisti kupi nič ne pomenili. Bilo je polno kamenja, trava je rasla po pobočjih, pa vse razkopano. Skoraj bi lahko rekel: razrito na vse strani. Toda za arheologe je to velika zakladnica zgodovine.
Škof Jurij nam je nazorno razložil vse, kar se je dogajalo v Jerihi skozi zgodovino. Ob njegovi razlagi je dobil razrit hrib novo vsebino. Človek je lahko z velikim spoštovanjem gledal na goro kamenja pred seboj. Po samem »telu«, hribu, vodijo stopnice. Mogoče se je sprehoditi po izkopaninah in si bolj natančno ogledati vse plasti, ki so jih našli pri izkopavanjih. Toda to je zgodba za arheologe in ne za romarje.
Z razgledne ploščadi se je lepo videlo v hribovje nad Jeriho. Visoko v gorovju sem opazil večjo zgradbo z zvonikom. Lahko bi bila kašna cerkev ali celo samostan. Škof Jurij je potrdil mojo domnevo. Vsem, ki smo bili ob njem, je razložil, da je tam zgoraj Samostan skušanja. Torej kraj, kjer se je Jezus zadrževal pred začetkom javnega delovanja, ko se je štirideset dni postil. Hudi duh ga je skušal in ga vabil, da bi nasedel njegovim zvijačam in lažem.
V prvih stoletjih krščanstva so tam zgoraj zgradili samostan. Zaradi spomina na Jezusov post in skušnjave, in zaradi molitev mnogih menihov, je postal svet kraj. Danes ga je mogoče obiskati z žičnico, ki vozi tja gor. Mi se v tiste pečine nismo podali, ker smo imeli omejen čas in natrpan program.
Vrnili smo se nazaj v pritličje. V prvem nadstropju so nas vabili v razkošno restavracijo, a smo jo mahnili kar naprej, saj so tudi tam najbrž pošteno zasoljene cene. Spodaj smo pohajali med policami in ogledovali različno robo, ki so jo ponujali. Obstal sem pri mizi s čudovitimi dateljni. Bili so dveh vrst: navadni bolj drobni in prav veliki, debeli, ki so bili skrbno izbrani. Vprašal sem za ceno. Povedal mi je, da zahteva dvajset dolarjev za kilogram. O, to je bilo občutno preveč. Tudi bolj drobni niso bili poceni. Za njih je zahteval deset dolarjev, torej enkrat več kot v Betaniji. Poskušali smo se pogajati za ceno, a brez vidnega uspeha. Nekoliko je sicer znižal ceno, a še vedno je bilo astronomsko drago.
Mnogi naši romarji so bili že zunaj pred stavbo. Bil je lep palmov gaj. Visoke datljeve palme so bujno rasle in delale obilno senco. Okoli debel so bili zgrajeni zidci, da je bilo mogoče sesti in se odpočiti.
Skupina romarjev iz Črnuč si je že pogrnila mizico s slovenskimi salamami. Povabili so me na malico. Malo nerodno mi je bilo, da sem se pasel na dobrotah, ki so jih drugi prinesli iz domovine. Bili so prijazni in gostoljubni, zato jim že iz spoštovanja nisem smel dati košarice. Bilo je imenitno! Res so prinesli s seboj dobrote, ki so pričarale okus po domovini. Od njih sem se naučil, da je modro tako ravnati. Dobro si je vzeti s seboj nekaj za malico, saj so romarski dnevi kar dolgi in naporni. Kosila običajno ni, če pa si zjutraj neroden pri vstajanju, izostane še zajtrk.
Ob hiši so imeli nekaj pavov, ki pa niso bili preveč navdušeni nad fotografi. Radi so se razkazovali in vzbujali pozornost s svojim prekrasnim perjem. Toda bili so raje na nizkih nadstreških in balkonih. Tam so bili bolj vzvišeni. Tistim, ki bi radi naredili dobre fotografije, pa so vzbujali samo skomine, saj so bili predaleč za dober posnetek.
Pot iz Jerihe mi je zbujala radovednost. Hotel sem še enkrat videti tisto divjo smokvo, na katero je splezal Zahej. Nisem imel te sreče, saj smo se vračali po drugi ulici.
Na vrsti je bil še en »arheološki« postanek. To je Vadi Qumran. Pod tem imenom so znani tako imenovani kumranski rokopisi. Imenujejo jih tudi »mrtvomorski rokopisi«. Danes ni tam naselja, je samo muzejski kompleks. Nekoč pa je bilo tam cvetoče naselje Esenov. To je bila judovska ločina, ki se je precej razlikovala od splošnega judovskega življa. Živeli so ločeno od ljudi, v puščavi ob Mrtvem morju. Imeli so strogo urejene življenjske razmere, saj so živeli v skupnosti. Lahko bi jih primerjali neke vrste samostanu. Imeli so svoja pravila in veliko časa posvečali molitvi in študiju Svetega pisma. Nad njimi je bil predstojnik, ki so ga morali poslušati. Vse, kar so imeli, so delili med seboj, tudi zasebne lastnine niso imeli. Živeli so v več oddelkih. Poročeni zase, neporočeni pa spet zase. Zelo so poudarjali duhovne vrednote, nekoliko manj pa materialne. Nekateri pravijo, da so jih celo omalovaževali. Tudi glede deviškega življenja so se razlikovali od ostalih Judov. Med Judi namreč ni bilo cenjeno, Eseni pa so deviško življenje zelo cenili in ga pospeševali.
Pod strmimi pobočji nad zahodno obalo Mrtvega morja so si zgradili celo selišče. Imeli so zgrajene zbiralnike za vodo in skladišča za hrano. Mislim, da so sprejemali tudi popotnike in poskrbeli zanje.
Zelo so skrbeli za duhovno plat življenja. Marljivo so prepisovali svetopisemska besedila in druga besedila duhovne vsebine. Nekateri trdijo, da je mednje spadal tudi Janez Krstnik, za katerega evangelist pravi, da je bil v samoti, dokler ni napočil čas. Celo za Jezusa nekateri pravijo, da je izhajal iz njihovih vrst. A to ni verjetno, saj se je njegov nauk popolnoma razlikoval od njihovega.
Ker so s prepisovanjem ustvarili veliko zbirko rokopisov, je bila njihova knjižnica obsežna za tiste čase. Kot vsi Judje so tudi oni sveta besedila zelo spoštovali.
Dokler je bil mir, niso bili v nevarnosti ne oni, ne rokopisi. Ko pa so Rimljani porušili Jeruzalem. To je bilo leta 70, je bil ta dogodek za Esene znamenje, da se bliža tudi zanje nesreča. Čeprav so bili daleč odmaknjeni od Jeruzalema, so zelo temeljito poskrbeli za rokopise. Zvitke so zložili v velike lončene vrče, jih pokrili s pokrovi in stik med pokrovom in vrčem zalili z voskom. Te vrče so skrili po votlinah, ki jih je tam na pogorju na pretek. Največ vrčev so znesli na težko dostopno votlino na bregu vadija.
Vadi je suha rečna struga, ki se z vodo napolni le ob deževju. V deževni dobi teče po strugi reka, ko pa nastopi sušno obdobje, je spet samo suha struga. Taki strugi rečejo Arabci vadi.
To votlino danes imenujejo Q14. Preprosto po številkah, kakor so jih odkrivali. Kratica pomeni kumransko votlino številka 14. Videti je kakor rama, ki se dviga nad strugo. Pod njo se združita dve strugi. Ena priteče naravnost izpod pečin, druga, manjša, pa nekoliko iz desne strani. Na pobočju te rame je mala votlina, ki ni nič posebnega. Vanjo so Eseni znosili največ vrčev z zvitki.
Po porušenju Jeruzalema so najbrž tudi Eseni doživeli obisk Rimljanov. Mogoče se je njihovo bivanje drugače končalo, skratka naselje je ostalo prazno in je propadlo. Tam mimo nihče ni hodil, le pastirji so od časa do časa tam mimo pasli svoje črede.
Leta 1948 se je pastir, ki je pasel na bregu vadija, dolgočasil. Metal je kamne na drugo stran v zgoraj omenjeno ramo. Opazil je luknjo v skali. Ko je poskušal s kamnom zadeti luknjo, mu je en met uspel. Toda slišal je čuden zvok: kakor, da bi se razbil lončen vrč. Ker je bil radoveden in je imel časa na pretek, je začel plezati k tisti votlini. V njej je našel veliko vrčev, v njih pa zvitke z besedili.
Njemu seveda to ni nič pomenilo. Ko pa se je med beduini razvedelo, so začeli stikati po votlinah in iskati rokopise, saj so kmalu ugotovili, da jih je mogoče prodati.
Vest o teh rokopisih se je kmalu razširila po svetu, tudi med kroge znanstvenikov, ki so raziskovali svetopisemsko besedilo. Najdbe so bile presenetljive. Našli so rokopise ali vsaj delce vseh svetopisemskih knjig Stare zaveze razen Esterine knjige. Zelo pomembno je bilo spoznanje, da se teh najdenih besedil nihče ni dotaknil skoraj dva tisoč let. To pomeni, da so ostala takšna, kot so bila pred dva tisoč leti. Tudi strokovnjaki za rokopise so kmalu preiskali ves okoliš in še veliko našli. V votlinah so odkrili poleg svetopisemskih besedil še pravila kumranskega naselja, veliko nesvetopisemske literature. Posebej znane pesmi, podobne psalmom, le da niso bile nikoli del Svetega pisma.
Za rokopise je bila sreča, da so bili tako dobro shranjeni, še več pa je pripomoglo suho in vroče vreme, ki je tam doli. Tako so pergamenti ostali nedotaknjeni.
Najprej smo si ogledali kratek videofilm o Kumranu in njihovih prebivalcih. Nekoliko je bil prikazan način njihovega življenja in varovanje rokopisov. V prostorih, kjer smo gledali film, je bilo mogoče videti take vrče, v kakršnih so bili pergamenti. Zatem smo si ogledali še razvaline, ki so še vedno »žive«. Še vedno jih izkopavajo in skušajo razvozlati način življenja in razporeditev posameznih prostorov. Veliko nam je pripomogla jasna beseda škofa Jurija, saj je tudi on eden večjih strokovnjakov za Sveto pismo in je nekaj časa študiral v Sveti deželi.
Vsi so se že veselili kopanja v Mrtvem morju. Tega ne sme zamuditi noben romar v Sveto deželo. Če je le mogoče, se slikajo sedeč v vodi in z razgrnjenim časopisom v roki. Mogoče se komu zdi nemogoče, pa je mogoče! Voda v Mrtvem morju je zelo slana. Vsebuje okoli trideset odstotkov soli. Zato je njena specifična gostota toliko večja. To pomeni, da je močnejši vzgon. Zato človek ne potone, marveč ostane na gladini. Običajno je tako, da se zadnjica nekoliko potopi. Noge so lažje, zato jih vzgon potisne na površje. Tudi prsni koš ostane zunaj, ker je zaradi telesnih votlin bolj lahek. Zato je mogoče »sedeti« v vodi približno tako, kot bi udobno ležal na naslonjaču in imel dvignjene noge.
V Mrtvem morju ni pametno razkazovati plavalskih sposobnosti, ker normalno plavanje skoraj ni mogoče, pa še nevarno je. Bolje je sedeti v vodi in z rokami veslati, kakor v čolnu. Ker je voda tako zelo slana, ne sme priti v oči. Če pa pride, strahotno peče. Čim prej si jih je treba sprati s sladko vodo. Še večje težave lahko nastanejo, če pride voda v usta in jo človek požre. V takem primeru je skoraj nujno iti na pranje želodca.
Mnogi romarji so z veseljem šli v morje. Jaz sem raje ostal zunaj in naredil nekaj fotografij, saj bi jih mnogi radi imeli za spomin. V Mrtvem morju sem se kopal že pred petindvajsetimi leti.
V tem kopališču je bilo veliko blata. Vsa obala je bila iz črne prsti. V vodi je bila ta prst razmočena. Hoditi je bilo treba počasi in previdno, saj so se noge globoko vdirale v blato. Prav lahko bi pri hoji omahnil v vodo, jo nekoliko popil ali si zmočil oči. To ne bi bilo dobro. Na to je romarje opozoril že pater Peter, saj bi bilo nerodno, če bi nastale nevšečnosti.
Kopališče ni bilo daleč od Jerihe. Leži v zelo severnem delu Mrtvega morja. Mislim, da je bilo le malo vožnje od Kumrana.
Romarji so kmalu postali kakor mali otroci, ki se igrajo v blatu. V nekaj minutah so bili črni kot zamorci, ker so se namazali z slanim blatom. To črno blato je zelo zdravilno. V drugih krajih ob Mrtvem morju, je celo mogoče obiskati neke vrste toplice, ki nudijo masaže in zdravljenje s tem črnim blatom, ki koži zelo dobro dene. Pomaga pri različnih kožnih težavah.
Navdušenje nad črnim blatom je bilo med našimi romarji tako veliko, da je vsak po svoje vlačil proti bregu cele kepe. Potem so potrebovali vreče, da bi to blato shranili. Nekateri so bili bolj skromni in so si ga nabrali v lončke za kreme in mazila.
Tudi kopanje v slani vodi je bilo užitek. Lepo jih je bilo gledati, kako so uživali. Vreme sicer ni bilo lepo. Pihal je veter, zato so bili na morju valovi. Potrebna je bila previdnost, da voda komu ni pljusknila v obraz. Voda je bila primerno topla, zrak pa je bil segret že na štiriindvajset stopinj. Za februar kar dovolj!
Kopanje bi trajalo še in še, saj je bilo potrebno izkoristiti vsako minuto. Ker pa se je začelo nočiti, se je bilo potrebno od Mrtvega morja posloviti.
Pot nazaj je vodila mimo čudovitih palmovih nasadov. Priznati moram, da Izraelci delajo skoraj čudeže v puščavi. Kjer je le mogoče, napeljejo vodo in zasadijo datljeve palme. Skrbno jih zalivajo, da zrastejo v čudovite nasade. Tu zorijo sladki in okusni datlji, ki jih potem prodajajo po vsem svetu.
p. Branko Petauer