Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 17. december 2017

Vir največje sile (8) Molitev sama

Tu mislimo na tisto, za kar prosimo, in način, kako prosimo. Prosimo lahko za duhovne in časne dobrine. Molitev ni niti krajevno niti časovno omejena. Seveda imajo duhovne zadeve prvo mesto, kar je že Kristus jasno povedal z besedami: »Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravico, in vse drugo se vam bo navrglo« (Mt 6,33). Tri prošnje v očenašu se nanašajo na te duhovne dobrine: a) »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom«; b) »Ne vpelji nas v skušnjavo«; in c) »Temveč reši nas hudega«. Ta zadnja prošnja pa se nanaša na duhovno in časno hudo.
Druge tri prošnje te temeljne molitve se nanašajo na duhovne dobrine višjega reda: č) »Naj bo posvečeno Božje ime«; d) »Naj pride k nam njegovo kraljestvo« e) »Naj se zgodi njegova volja, kakor v nebesih tako na zemlji«.
Zemeljske dobrine so prav jasno zaobjete v oni prošnji: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«, kar pa ne obsega le vsakdanje hrane, temveč tudi reči, ki so potrebne za telesno življenje.
Tisto, kar lahko prosimo, se ne nanaša le na časne in duhovne dobrine nas samih, temveč tudi na potrebe naših bližnjih. Kakor namreč vemo iz »Rimskega obrednika«, sveta Cerkev, naša mati, s posebnimi molitvami prosi Boga za odvrnitev javnih stisk, kakršne so kuga, suša, vojska, itd. Cerkev ima molitve, v katerih prosi celo za živali. Nobene niti časne niti duhovne potrebe ni, ki bi Cerkev zanjo ne molila.
Prošnja molitev za druge je med nami tako močna, da je ni treba razlagati. Katera krščanska mati ne moli za svoje otroke? Kdo izmed nas ne bi prosil Boga pomoči, kadar vidi sorodnika ali prijatelja v kaki stiski? Prošnjam za druge se trajno posvečajo pobožne duše, ki prejmejo od Boga za nas veliko milosti in koristi, večkrat ne da bi se mi za to zmenili.
Molimo lahko ne samo za sedanje in prihodnje reči, marveč tudi za pretekle, ker ima molitev moč tudi za nazaj.
Kar bom zdaj povedal, mi je v pogovoru o molitvi pripovedoval newyorški kardinal Hayes:
»Mr. Thomson se je pred nekaj leti spreobrnil h katoliški veri. Hudo ga je bolelo, ker se je ob času svoje nevere trdovratno upiral, da bi njegove otroke krstili, ter je njegova hčerka, ki jo je imel posebno rad, umrla, ne da bi bila krščena. Nekega dne me je obiskal, da bi mi potožil to svojo neutolažljivo bridkost. 'Kaj naj storim, oče?' mi je rekel, 'kaj bi mogel storiti za svojo hčer?'
'Molite zanjo!' sem mu odgovoril.
'Kaj pa pomaga moja molitev, ko je umrla brez krsta?'
'Vi kar molite zanjo in jo izročite v Božje roke! Bog, ki je zanj vse le sedanjost, bo videl vašo sedanjo molitev za hčerko in jo lahko upošteva, še preden ste molili.'
Nekega dne je moj prijatelj spet prišel. Ves vesel je pripovedoval: 'Oče, končno je Bog uslišal mojo molitev. Moja hčerka je bila krščena in je med svetniki v nebesih! Včeraj nas je prišla obiskat stara irska služkinja Betsy, ki je pri nas služila veliko let. Povedala je, da je, ne da bi jaz vedel, dala krstiti mojo hčerko. Molitev je torej imela moč tudi za nazaj.'«
Kristus ni v ničemer omejil, kaj smemo prositi, če le pametno prosimo. Bog želi, da se zavedamo svoje odvisnosti od njega in da to odvisnost rade volje sprejmemo, zato tudi rad usliši naše prošnje. Bog nam hoče napraviti veselje in pokazati, da nas celo v malenkostnih rečeh usliši, da bi v svojem zaupanju bili popolnoma od njega odvisni.
V neko katoliško šolo v Ameriki je hodila deklica, ki ji je bilo ime Helena. Bila je zelo revna, imela pa je prisrčno zaupno vero. Helenina mati je bila vdova v skrajni bedi s šestimi otroki. Ni si mogla privoščiti, da bi za svojo družino kupila presnega masla. Helena pa si je na vso moč želela, da bi vsaj enkrat mogla namazati košček kruhka s surovim maslom, česar že dolgo ni bila deležna.
Otroci, ki so med šolsko molitvijo stali blizu Helene, so se med molitvijo začeli smejati. Sestra je bila zaradi tega huda in je stopila pogledat, kaj se je zgodilo, da se otroci med molitvijo smejejo. Pa ji pove eden od otrok:
»Pomislite, sestra, Helena moli tako čuden očenaš!«
»Kadar molimo očenaš, Helena vselej pravi: 'Daj nam danes naš vsakdanji kruh, pa z maslom!' ….«
Sestra, ki je vedela, kako revna je Helena in je dobro poznala njeno pobožnost, se je nasmehnila in rekla:
»Prav imaš, Helena, da prosiš Jezusa za maslo. Pa nikar tega ne reci na glas, ker se drugi otroci smejejo«.
Helena je obljubila, da ne bo več na glas tako molila, zato pa je toliko bolj goreče svoje prošnjo nadaljevala po tihem in vedno ponavljala: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh, pa z maslom!«
Nekaj dni nato je Helenina mati vsa začudena našla pred vrati svoje borne hišice poleg steklenice mleka, ki jo je vsako jutro tam puščal mlekar, tudi zavoj, naslovljen na njeno hčerko Heleno. Brž jo je poklicala in vprašala, kaj to pomeni, in ko je Helena vzela v roke zavoj, ga otipala in povohala, je veselo vzkliknila:
»To je maslo, za katerega sem prosila Jezusa!«
Res je bil funt zelo dobrega presnega masla. In od tega dne je vsak teden prihajal zavitek, ki mu je Helena rekla »Jezusovo maslo«. Njena molitev je bila uslišana, ne da bi Bogu bilo treba storiti kakšen čudež …
Ena od Heleninih sošolk je namreč doma pripovedovala svoji mami zgodbo o prošnji »daj nam danes naš vsakdanji kruh, pa z maslom« in je njena dobra mama sklenila prevzeti vlogo Previdnosti. Poizvedela je, kje otrok stanuje, pa je mlekarju naročila, naj v tisti hiši vsak teden navsezgodaj zjutraj izroči zavitek presnega masla.
Dodajmo še, da Boga lahko prosimo tudi za »stvari v večnosti«, za življenje v nebesih. Tak je npr. zgled Male Terezije, o kateri bomo na drugem mestu bolj obširno govorili. V svojem življenju je prosila Boga, naj bi v večnosti mogla deliti dobrote nam, ki živimo v tej solzni dolini. Prosila ga je, naj bi ji dal, da bo mogla »rositi rožni dež«, kakor hitro bo v nebesih. Hotela je biti misijonarka v drugem življenju, ker v tem življenju to ni mogla biti. Bog je njeno prošnjo uslišal. »Rožni dež«, ki je malo Terezijo tako proslavil, ni nič drugega, kakor njena v življenju izražena prošnja, katero je Bog sprejel za večnost.
Molitev torej ni omejena na sedanjost. Bog naše prošnje usliši za sedanjost, preteklost in prihodnost. O tem, kako naj molimo, da bo naša molitev uspešna, pa bomo govorili v naslednjem poglavju.
C. M. de Heredia

Ni komentarjev:

Objavite komentar