Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 21. december 2017

V Jezusovi domovini (8)



Polni vtisov smo se vračali v Betlehem, da bi legli k počitku. Povečerjali smo hitro in odšli v sobe. Videti je bilo, da so nas sveti kraji precej prevzeli, da so nam v notranjosti še vedno govorili. Tudi v meni je valovilo mnogo misli in podob, ki so se zapisale v moj spomin. Potrebno jih je ohraniti v srcu, in tako kot Marija premišljevati, da se bodo v meni udomačile in začele usmerjati moje življenje. To je pravzaprav smisel romanja, sprememba življenja.
Z bratom Frančiškom sva zgodaj vstala. Spet sem se namenil iti k sveti maši v votlino Jezusovega rojstva. Ker v votlini nisem naredil še nobene slike, sem vzel s seboj še fotoaparat. Računal sem, da bom po sveti maši naredil še nekaj fotografij.
V zakristiji se nas je zbralo kar nekaj slovenskih duhovnikov, ki smo romali s skupino. Brat, ki je bil v zakristiji, nam je povedal, da so Poljaki obljubili, da bodo tudi oni maševali v votlini. Namenili smo se, da bomo naredili enako kot en dan prej. Toda poljskih duhovnikov ni bilo. Čakali smo, da je bila ura že blizu. Ker jih še vedno ni bilo, smo sklenili, da bo slovenska maša na kraju Jezusovega rojstva. Ko smo šli v procesiji proti votlini, sem bil zelo vesel, da bomo smeli darovati slovensko mašo v votlini.
V votlini je bilo že polno ljudi. Stali so tudi na stopnicah. Veliko je bilo naših romarjev. Eden od duhovnikov je začel peti slovensko božično pesem. Ostali romarji so hitro pritegnili. Da, v votlini je zaplavala nežna slovenska pesem, ki je naredila sveto mašo še posebej čudovito. Zelo sem bil prevzet, saj take sreče še nikoli nisem doživel. Tudi slovenski romarji so bili srečni. Opazil sem, kako so jim oči žarele od sreče.
Čimbolj sem skušal biti pri maši, »pri stvari«, tesno združen z Jezusom. Zame so bili trenutki posebnih milosti, ki se jih nikoli nisem nadejal. Prosil sem Jezusa, naj se rodi v mojem srcu, naj bo moje srce zanj prostorček, kamor bo lahko glavo naslonil. Pozabil sem na vse okoli sebe in bil samo v votlini z Jezusom. O, dolgo, dolgo bi ostal tam. Želel sem, da bi ta sveta maša trajala v nedogled, saj je bilo toliko lepega v srcu, da bi moralo trajati na veke. Toda menih se je pojavil na stopnicah, in morali smo končati sveto daritev. Čas, ki smo ga imeli na voljo, je potekel. Ljudje so se začeli razhajati. Nekateri so pobožno klečali ob srebrni zvezdi. V mislih so nanjo polagali svoje skrbi in težave ter gotovo prosili Jezusa, naj jih usliši, ko prosijo za svoje drage. Naredil sem še nekaj fotografij, da bi bolj ohranil v spominu ta sveti kraj. Da bom tudi drugim pokazal, kje je bil rojen Jezus, kakšen je ta sveti kraj danes.
Po zajtrku smo naredili kratek sprehod po Betlehemu. Šli smo mimo bazilike rojstva do vogala trga pred baziliko. Tam smo zavili v levo stransko ulico. V tej ulici smo kupovali spominke, saj smo se s trgovci najbolj ujeli. Ob koncu ulice je mala cerkev Marijinega mleka ali kako se že imenuje. Izročilo pravi, da je to kraj, kje sta se Jožef in Marija ustavila na begu v Egipt. Tu je Marija Jezusa dojila.
Pred cerkvico je malo dvorišče, ob njem pa še druge stavbe. Ne vem ali je ob tej cerkvi tudi samostan s Frančiškovimi brati. V mali pisarni je bil eden.
Po stopnicah smo vstopili v kripto. Takoj, že na stopnicah, nas je pozdravil lep kip Svete družine na begu v Egipt. Marija jezdi na oslu, v rokah drži Jezuščka, sveti Jožef pa ljubeče in s skrbjo spremlja Sveto družino. Še nekoliko nižje po stopnicah smo dospeli v kripto. Ni velika. V njej bi bilo prostora za en avtobus romarjev. Večji prostor in še nekaj malih stranskih prostorčkov.
Na stenah je bilo več svetih podob. Nekatere še čisto klasične, ena pa že zelo moderna. Tudi slika, na kateri Marija doji Jezusa, je bila v eni izmed stranskih votlinic.
V eni votlinici, blizu vhoda, je bil lep oltarček. Na polkrogu na steni pri oltarčku so bili reliefno upodobljeni prizori iz Marijinega življenja. Ob levi strani je bil prizor zaroke s svetim Jožefom. Ob njem je bilo upodobljeno angelovo oznanjenje. V sredini božični prizor Jezusovega rojstva. Ob njem sveti trije kralji, ki so prišli Dete počastit. Čisto ob desni strani pa še ena podoba Svete družine, ko Marija doji Jezusa.
V to cerkvico prihajajo romarji in se priporočajo Sveti družini, da bi dobili otroke. Predvsem pari, ki ne morejo imeti otrok. V posebni pisarni na dvorišču je eden od frančiškanov in zapisuje prošnje družin, ki posebej prosijo, da bi jim Bog podaril otroke. Ti, ki jih vpiše v posebno knjigo, prejmejo posebno molitev, ki naj jo molijo vsak dan. Mislim, da prejmejo tudi nek prah iz te votline, ki naj bi jim pomagal v njihovi stiski. Še več pa pomeni molitev patrov, ki tu bivajo, saj molijo po namenih vseh, ki prosijo.
Ta kraj sem obiskal prvič. Kot novomašniki ga nismo obiskali. Vsakemu, ki bi hodil po teh krajih, bi priporočal, naj ga obišče. Posebej pa bi priporočal v molitev vse družine, ki bi rade imele otroke, pa jih ne morejo imeti. Naj jim Mati Božja izprosi otroke, ali pa na drugačen način obogati njihovo življenje.
Nazaj grede po ulici smo se ustavili v več delavnicah, kjer izdelujejo spominke. Gledali smo, kako iz oljčnega lesa izrezujejo podobe in jih potem ročno obdelajo, da jih lahko ponudijo romarjem. Običajno imajo tudi že izdelane spominke naprodaj. Cela ulica je polna delavnic. Ljudje so bili prijazni in so nam z veseljem pokazali, kako poteka njihovo delo, še bolj veseli pa so bili, če smo kaj kupili.
Nazaj grede smo pri vhodu v baziliko rojstva naleteli na ves razred arabskih deklet. Od daleč je bilo videti, kot da so sestre redovnice. Učiteljice so dekleta pripeljale na ogled bazilike rojstva. Bile so oblečena na pol arabsko, na pol moderno. V kavbojkah in plaščih, pod plašči belo modro črtaste haljice, na glavah pa bele rute. Seveda brez najnovejših mobilnih telefonov niso mogle biti. Najbrž so bile krščene, saj jih drugače najbrž ne bi zanimalo, kje je bil Jezus rojen. Ali pa, kaj veš?
Ob hiši, kjer smo prenočevali, smo se spravili v avtobuse in nadaljevali pot do Pastirskih poljan. Tudi tu sem bil presenečen. Ob mojem prvem romanju so bile Pastirske poljane res poljane sredi pašnikov. Toliko je že pozidanega, da smo komaj parkirali avtobuse. Po kratkem drevoredu smo dospeli do cerkvice na Pastirskih poljanah.
Cerkvica je skoraj podobna šotoru. Ima več kotov, grajena je iz kamna. Nekaj posebnega je strop. Narejen je tako, da so v vanj vgrajene steklene ploščice. Ves strop je posejan z malimi okroglimi okenci, samo rebra so betonska ali kamnita. Človek dobi občutek, kot da stoji pod zvezdnim nebom. To je hotel arhitekt tudi prikazati, saj se je od zvezd navzdol, na božično noč vsipala množica angelov, ki je pastirjem oznanila veselje, ki se je zgodilo nedaleč proč. Rodil se je Zveličar, ki je Kristus Gospod.
V notranjosti cerkvice je več oltarjev. Prav v sredi pod »zvezdami«, je lepa oltarna miza, ki so jo darovali kristjani iz Kanade, zato je na njej narisan javorjev list. Ob stenah so trije stranski oltarji, nad njimi pa lepe freske, ki skušajo ponazoriti dogodke na Pastirskih poljanah v sveti božični noči. V srednjem stranskem oltarju je lepo prikazano Jezusovo rojstvo v votlini. Zelo lepa freska, ki me je navdušila že ob prvem obisku. Posebej lepo so izrisani prameni svetlobe, ki padajo z neba na zemljo in osvetljujejo jaslice.
Pri drugem stranskem oltarju so prikazani pastirji, ko jih je obsijala svetloba z neba in se je k njim spustila množica angelov, ki jim je oznanjala veliko veselje. Tudi tretji oltar prikazuje pastirje, ki so pri svojih čredah. V ozadju je zvezda repatica, ki sije na nebu. Njen rep pa pada na betlehemsko votlino in jo osvetljuje.
Ob cerkvici smo se še nekaj časa zadržali in poslušali škofa Jurija, ki nam je božični dogodek razložil.
Ob odhodu so nas zadržali mešetarji in skušali prodati čim več svojih izdelkov. Ni bilo veliko časa za pogajanja o ceni. Zato niso veliko zaslužili.
Pot smo nadaljevali po palestinskem avtonomnem ozemlju do vzhodne strani Oljske gore. Ob njenem vznožju je Betanija, kjer se je Jezus pogosto zadrževal. Tudi tega kraja ni bilo moč prepoznati. Zelo se je razširil. Cerkvica pred Lazarjevim grobom je že sredi naselja. Takoj za cerkvijo se začne skalovje, ki je polno votlin. Ustavili smo se v veliki votlini in poslušali svetopisemsko poročilo o Lazarjevi smrti in obuditvi.
Votlina v kateri smo bili, ni bila Lazarjev grob. Verni ljudje so te votline predelali v male cerkvice, kjer je bilo mogoče obhajati bogoslužje. Večja votlina bi lahko sprejela cel avtobus romarjev, v stranskih pa je bilo manj prostora. V eni, nekoliko večji, je bila preša za olive, v drugi pa sem našel lep mozaik.
Pater Peter nam je povedal, da je vhod v Lazarjev grob z druge strani, z druge ulice. V »oblasti« ga imajo muslimani, zato je potrebno plačati vstopnino.
Šli smo v sosednjo ulico, ki se je dvigala precej strmo navkreber. Ob njej je bilo polno trgovinic, domačini pa so nam ponujali svoje izdelke. Ustavili smo se precej visoko ob nekem zidu. Pred njim je bil podjeten trgovec, ki je prodajal vse, kar si človek lahko zamisli. Obleko, čevlje, sandale vseh vrst, spominke in še drugo. Največ hrupa pa je delal, ko je ponujal fračo ali pračo. Zagotavljal nam je, da je prav táko imel David, ko je ubil Goljata. Z vso vnemo je nameščal kamenčke v pračo in jih lučal čez streho trgovinice. Nič se ni spraševal, kaj je tam na drugi strani. Upam, da ni bilo nič, kar bi lahko razbil. Kamni so leteli čez streho, da je bilo veselje. Vsakega mladeniča je takoj pritegnil in ga začel učiti, kako se s pračo luča kamenčke. Nekateri so jo celo kupili.
Neka žena nam je ponujala seme. Zatrjevala je, da je gorčično seme, o katerem je Jezus v priliki rekel, da je najmanjše od vseh semen na svetu. Tudi meni je dala malo na dlan. Nisem imel občutka, da je seme. Bolj se mi je zdelo, da je prah. Škof Jurij nam je že prej povedal, da nam bodo v Betaniji ponudili gorčično seme. Bil sem v zadregi, saj je gorčično seme, ki ga poznamo v Evropi, precej večje kot ta prah. Nekateri so to »seme« zavijali v robčke in hranili. Jaz nisem shranil nič, pa mi je žal. Lahko bi ga posejal in videl, ali je res seme, ali so nas samo pošteno potegnili za nos.
Nekateri so šli v malo odprtino, ki je vodila v notranjost skalovja. Tudi jaz sem se jim pridružil. Bilo je precej stopnic, ki so bile dokaj nespretno vklesane v skalo. Rov je bil nizek in nič ni bilo podobno Lazarjevemu grobu. Lezli smo še globlje po rovu. Bilo je tako tesno, da smo morali čakati, da smo lahko zlezli eden mimo drugega. Dobro je bilo to, da so bile vsaj zasilne luči v votlini. Čisto na dnu je bila nekoliko večja votlina, v njej je bilo prostora za tri, štiri ljudi. Ni me prepričala, da je bil tam pokopan Lazar. No, mogoče je res bilo tako, samo da je bil prvotni vhod iz druge strani, od cerkve sem. Od tam se je najbrž prišlo po ravnem. Na oni strani sem videl nek rov, ki je bil zazidan. Mogoče se je prišlo po tistem rovu v grob. S težavo sem prilezel nazaj ven.
Zunaj pred vhodom pa je že cvetela trgovina. Mnogi od naših romarjev so se že začeli pogajati za bolj ugodne cene. Tudi sam sem imel namen nekaj kupiti, zelo všeč so mi bili sandali iz debelega usnja. Domačin je zagotavljal, da so iz kameljega. Na koncu me ni prepričal. Premagala pa so me »sladka poželenja«. V lepo pakiranih zavitkih so se sladko smejali lepi dateljni. Kupil sem jih en kilogram. Zdelo se mi je, da jih je veliko. Bili so poceni, štiri evre sem dal zanje. Drugega tam nisem nakupoval. Eden od duhovnikov je po zelo ugodni ceni kupil velik usnjen kovček na štirih koleščkih. Tudi njemu se je zdelo, da je bila kupčija dobra. Rabil je novega, saj so mu ga na letališču pošteno polomili, ko so premetavali našo prtljago, kot da bi se žogali.
Pot smo nadaljevali v nižino. Spuščali smo se v mrtvomorsko depresijo, kot se uradno reče jarku, v katerem je nastalo Mrtvo morje. Kot sem že prej omenil, leži 400 metrov pod gladino Sredozemskega morja. Ker nima nobenega stika z drugimi morji, se zelo hitro suši. Globel, v kateri je Mrtvo morje, je tektonski jarek ali prelomnica med lokalnimi ploščami. To je vulkansko in potresno zelo aktivno področje. V tej globeli teče tudi reka Jordan, ki se izliva v Mrtvo morje, a je premajhna, da bi ga lahko oskrbovala z zadostno količino vode. Izraelci so napeljali v Mrtvo morje cel vodovod, v katerega so ujeli grenke izvire. Zato da jim le ti ne bi pokvarili sladkih in zdravih voda.
Nismo zavili na desno marveč smo se peljali naravnost do Jordana. Na velikem in prostranem parkirišču smo izstopili in šli peš do reke Jordan. Ob strugi so bile v reko narejene stopnice z ograjo iz nerjavne kovine. Ob bregu so bili lepo urejeni podesti. Rečna struga je bila polna, a voda ni bila bistra, marveč rjava zaradi deževja in snega pred nekaj dnevi.
Mi smo bili na izraelski strani. Janez Krstnik pa je krščeval na drugi strani Jordana, ki je danes v Jordaniji. To ni daleč narazen, samo na drugi strani reke, ki pa ni široka. Mislim, da ni širša od deset metrov. Posebej skromna je v sušni dobi, ko je komaj kaj vode. Lepše je urejena jordanska stran. Ob bregu so postavljene kolibe, pokrite s palmovimi listi. Leseni podesti in stopnice pomagajo, da človek lažje pride v vodo. Vse je tako narejeno, da se v reki lahko krščuje. To je seveda lep spomin za vse življenje, ko se človek spomni, da je bil krščen v reki Jordan na istem mestu, kot je Janez Krstnik krstil Jezusa.
Če sem natančen, je izraelske stran bolj urejena glede na današnji čas. Ni pa bila nikoli prej romarski kraj, kamor bi romarji v velikih množicah prihajali. Ta stran ni bila toliko zanimiva, kot je bila druga stran. Na jordánski strani, kjer je Janez v resnici krščeval, je nastalo romarsko središče in kmalu so tam zrasle cerkve. Danes stojita dve. Pravijo, da sta zelo lepi. Zdi se mi, da smo imeli prvotno v načrtu obisk tega kraja, a nam je vreme s snežno nevihto precej zagodlo. Morali smo spremeniti program. Toda končno je vseeno, saj nismo bili daleč od kraja, kjer je Krstnik krščeval . Mogoče Gotovo so tudi na izraelski strani stali in sedeli ljudje, ki so poslušali Janezovo pridigo. Bil je silovit, kakor ogenj, ki vžiga.
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar