Češčenje Marijinega Srca v zgodovini Cerkve

Izrecno češčenje Marijinega Srca se da zgodovinsko dokazati vsaj že v 12. stoletju pri izredno gorečem Marijinem častilcu sv. Bernardu, glavnem cistercijanskem svetniku. V enem izmed svojih številnih govorov Bernard takole slavi Marijino Srce: »Odpri, o Mati usmiljenja, vrata svojega milosti polnega Srca objokanim Adamovim otrokom. Občudujem tvoje Srce zaradi bogatega usmiljenja, o moja Kraljica!«

Sprva je bila pobožnost do Marijinega Srca le zasebna. Šele sv. Janez Eudes ji je sredi 17. stoletja s slovesnim opravljanjem molitvenega bogoslužja v čast Marijinemu Srcu dal javni in liturgični značaj. Od začetka 18. pa tja do začetka 19. stoletja je češčenje Marijinega Srca naraščalo in se širilo istočasno s češčenjem Srca Jezusovega. Marijina prikazovanja sv. Katarini Labouré leta 1830 so v zvezi s širjenjem čudodelne svetinje močno prispevala k razširitvi češčenja Marijinega Srca.

Arški župnik sv. Janez Vianney je dejal: »Ljubezen Marijinega Srca do nas je tako velika, da je v primeri z njo ljubezen src vseh mater kakor košček ledu. Vsaj jaz sem prejel iz Marijinega Srca že toliko milosti, da ne bi bilo nobene več, če bi to Srce ne bilo neizčrpno.« Pogosto je priporočal devetdnevnico v čast Marijinemu Srcu.

Češčenje Marijinega Srca so posebno pospeševale bratovščine v 18., 19. in 20. stoletju, in to tudi pri nas. Prva bratovščina Marijinega Srca na Slovenskem je bila ustanovljena leta 1718 v samostanu klaris v Mekinjah na Gorenjskem. Škof Anton Martin Slomšek je ustanovil leta 1861 v mariborskem bogoslovnem semenišču takšno bratovščino. Škof Friderik Baraga je imel v svojem škofovskem grbu Marijino Srce. Nadškof Anton Bonaventura Jeglič je bil goreč častilec in apostol Marijinega Srca, prav tako tudi škof Janez Gnidovec.

Leta 1902 je v Ljubljani začel izhajati Glasnik najsvetejših Src. Kasneje je bil preimenovan v Glasnik presvetega Srca Jezusovega, ki pa tudi češčenja Marijinega Srca ni nehal širiti.

Češčenje Marijinega Srca je po katoliškem svetu dobilo nov razmah z Marijinimi prikazovanji v Fatimi leta 1917, saj je bil eden glavnih namenov prikazovanj prav širjenje češčenja njenega brezmadežnega Srca, kar naj bi prispevalo k rešitvi človeštva in k svetovnemu miru.

Pri drugem prikazanju, 13. junija 1917, je Marija naročila Luciji: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se ga bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi bom krasila njegov prestol.«

Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je Marija, potem ko je fatimskim pastirčkom pokazala pekel, rekla: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da jih reši, hoče Bog vpeljati na svetu češčenje mojega brezmadežnega Srca…«

Mala Jacinta je pred odhodom v bolnico Luciji naročila: »Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog na svetu vpeljati češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu…«

Ob 25. obletnici fatimskih prikazovanj, 31. oktobra 1942, je papež Pij XII. posvetil ves svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Isti papež je praznik Marijinega Srca raztegnil na vso Cerkev in ga nastavil na osmino Marijinega vnebovzetja, na 22. avgust. Po preurejenem cerkvenem koledarju je praznik Marijinega brezmadežnega Srca na soboto po prazniku Srca Jezusovega.