Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 10. november 2017

Škofova potrditev pristnosti prikazovanj


Kmalu so se v Fatimi začela velika romanja, številna spreobrnjenja in čudežna ozdravljenja. Zdravniški urad, ki je bil v Fatimi ustanovljen leta 1926, je zabeležil nad tisoč primerov naravno nerazložljivih ozdravljenj. Vse to je poleg sončnega čudeža 13. oktobra 1917, napovedanega tri mesece prej, dokazovalo pristnost in nadnaravnost pojavov.
Če kdo trdi, da se mu prikazuje Marija in mu daje posebna sporočila, mu ne bomo takoj verjeli. Najprej se je treba prepričati, ali je tisti človek odkritosrčen, da torej ne laže. To pomeni, da je prepričan v resničnost Marijinega prikazanja in njenega govorjenja. Vendar je tudi v tem primeru še možna samoprevara, bolezenski privid ali prisluh. Privid je vidna zaznava brez stvarne podlage, prisluh pa je slušna zaznava brez stvarne podlage. Oboje nastane zaradi možganskih ali duševnih motenj. Če vse te prevare izključimo, je še vedno možen vpliv hudobnega duha, ki pričara namišljeno Marijino podobo in njeno sporočilo.
Da se dožene pristnost domnevnih prikazovanj in sporočil, so nujno potrebna uradna zasliševanja komisije, ki jo ustanovi krajevni škof. Pri tem se pokaže verodostojnost vidcev, hkrati pa se razkrije tudi vsebina. Če gre za več oseb, je zelo pomembna usklajenost njihovih izjav. Treba je ugotoviti psihično zdravje in vsestransko normalnost ter resnicoljubnost domnevnih vidcev. Lucija, ki je v Klicih fatimskega sporočila najprej opisala življenje obeh družin vidcev, je zapisala:
»Iz spisa obeh družin je razvidno, da sta bili zvesti krščanstvu, vendar pa precej daleč od tega, da bi lahko ustvarili v duhu svojih otrok mistične nazore ali pa vzvišene duhovne misli, kot so tiste, ki jih najdemo v fatimskih prikazovanjih, tako da je to v celoti Božje delo« (LK 54).
Dokler komisija strokovnjakov lahko pojave razloži na naraven način, ne bo iskala nadnaravne razlage. Če ni možna naravna razlaga, mora biti izključen tudi vpliv hudobnega duha. Šele po vsem tem pride na vrsto vprašanje, ali gre za poseben Božji poseg. Najzanesljivejši dokaz za pristnost je čudež, ki pomeni Božji pečat. Isto velja za napovedano prerokbo, ki se je izpolnila. Oboje se je v Fatimi zgodilo.
Škof Correia da Silva je 3. maja 1922 imenoval preiskovalno komisijo za fatimske dogodke. V odloku je navedel besede papeža Leona XIII. iz okrožnice De studiis historicis: »Prvi zakon zgodovinopisja je ta, naj se nikoli ne trdi neresnica. Drugi zakon pa se glasi, da ne smemo imeti strahu pred resnico.« – Če fatimski dogodki niso resnični, naj se neresnica odkrije.
Komisija je Luciji med uradnim zaslišanjem 8. julija 1924 zastavila tudi vprašanje: “Si prepričana, da si vrh črnike res videla Gospo in da se nisi varala?” Lucija je odgovorila: “Prepričana sem, da sem jo videla in da se ne motim. Tudi če bi me ubili, ne boste dosegli, da bi rekla nasprotno.”
Ko je škofijska komisija raziskovala vprašanje pristnosti fatimskih pojavov, je izključila vse možnosti samoprevar, načrtnih prevar in delovanja hudobnega duha. Po osmih letih je, predvsem po zaslugi lizbonskega kanonika in profesorja dr. Formigona, končala svoje delo aprila 1930.
Škof Correia da Silva je vprašal za mnenje tudi Sveti sedež. Prikazovanja je potrdil z dolgim pastirskim pismom Od Božje previdnosti (A Divina Providencia) na fatimski dan 13. oktobra 1930. Objavil je, da so prikazovanja trem pastirčkom verodostojna, in je dovolil javno češčenje fatimske Gospe: »V moči presoj – objavljenih in drugih, ki jih zaradi strnjenosti izpuščamo – ob tem, ko ponižno kličemo Božjega Duha in se postavljamo pod zaščito najsvetejše Device; potem ko smo slišali mnenja naših častitih škofijskih svetovalcev, s tem pismom razglašamo, da so videnja pastircev od 13. maja do 13. oktobra 1917 v Covi da Iria, v župniji Fatima v tej škofiji, vredna vere; dovoljujemo uradno češčenje fatimske Matere Božje.«

Ni komentarjev:

Objavite komentar