Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 19. avgust 2017

Božji služabnik prof. dr. Anton Strle kot pridigar


Božji služabnik Anton Strle je pridigal zelo živahno. Govorile so njegove besede, geste, zlasti pa je bilo mogoče čutiti, da govori s srcem, globoko prepričan o vsebini tega, kar pridiga. Nekateri starejši ljudje iz župnije Planina, kjer je deloval v letih 1952 do konca leta 1958, se še sedaj spominjajo raznih misli in zgledov, ki jih je povedal pri pridigi.
Kakšno naj bi bilo pridiganje, za katerega si je ves čas prizadeval, razberemo iz njegovega pisma z dne 14. 12. 1961, ko je pisal uredništvu pridigarskih osnutkov pri škofijskem ordinariatu v Ljubljani: »Vsaka pridiga oziroma oznanjevanje božje besede sploh bi moralo pomeniti poziv človeku, ki posluša, poziv k odločitvam zdaj in tu, k odločitvam, da hodi za Kristusom, da prizna Kristusa za Odrešenika, da si Kristusa postavi za os svojega življenja. Ne gre le za spoznanje nekega nauka, morda celo samo abstraktno vzetega, marveč za odkrivanje, da sem potreben odrešenja, da morem to odrešenje doseči samo v zvezi s Kristusom, s katerim se srečam v liturgiji; da moram svoje vsakdanje življenje postaviti pod Kristusa kot kritiko in kot normo svojega življenja.« Vsaka pridiga mora biti po Strletovem prepričanju poziv k spreobrnjenju. Malo naprej pravi v istem pismu: »Pridiga mora vendar biti sodobna v smislu tistih zahtev, ki jih danes postavljajo razgledani teologi in pastoralisti: kerigmatika, kristocentrika, odrešilno-zgodovinsko gledanje (heilsgeschichtliche Schau: zdaj meni Bog govori in zdaj mi razodeva svojo voljo glede mene po Cerkvi, v kateri prihajam sedaj in tu v stik z učlovečeno božjo Besedo, ko prihaja do mojih ušes božja beseda in me poziva k spreobrnjenemu mišljenju in hotenju), vitalno in zato eksistencialnim napetostim in potrebam današnjega človeka prilagojeno oznanjevanje – v pogledu na to, kako bi danes pridigal Kristus.«
Božji služabnik Strle je zelo resno vzel pripravo na vsako pridigo. Ohranilo se je štiri polne arhivske škatle njegovih pridig. Precej pridig pa je pod različnimi gesli shranjenih tudi v njegovih po abecedi razporejenih besedilih. V glavnem so sedaj že urejene po letnikih in znotraj letnikov po cerkvenem letu, saj je pri skoraj vsaki pridigi tudi zapisal, na katero nedeljo se nanaša. Niso vedno to do konca izdelane pridige. V glavnem so to osnutki, a obsežni. Včasih tudi do 10 tipkanih strani v formatu A5. Sem ter tja tudi nekaj strani v tipkopisu. Vidi se, da se je na pridigo dejansko pripravljal ves teden, saj je v besedila vpletel to, kar je bral, kar se je pogovarjal, kar je bilo v tistem trenutku še posebno aktualno. Zlasti je pogosto navajal zglede in misli svetnikov. Vedno znova npr. citiral John Henry Newmana že veliko pred razglasitvijo za blaženega. Včasih, a bolj redko, je tudi povedal kaj iz svojega življenja. Vsebinsko se ni ponavljal. Ohranjena je celo zadnja pridiga, ki jo je imel dan pred smrtjo. Sploh so pridige zadnjih let kar skrbno izdelane, saj jih je na prigovarjanje neke gospe začel v zadnjem odseku svojega življenja brati, ker so ga tako bolje razumeli. Če je govoril prosto, se je večkrat v svojem navdušenem pripovedovanju oddaljil od mikrofona in so ga tako nekateri starejši slabše razumeli.
Še posebno skrbno pa se je pripravil za bolj slovesne priložnosti kot npr. za novo mašo p. Marijana Kranjca, srebrno in zlato mašo svojega sožupljana Andreja Makovca, za tridnevnico, ki jo je imel v župniji Ljubljana Ježica pri svojem nekdanjem župniku Janezu Puclju leta 1959.
Pridige čakajo še vsebinske obdelave. Nudijo toliko snovi, da bi se iz tega dal napraviti tudi magisterij, če že ne celo doktorat. Sam je ob priliki dejal, da so ti zapisi, te priprave na pridigo le torzo od torza (neke vrste osnutek osnutka, nedokončano delo). Mestoma je res tako, a vendar je to dragoceni del njegove zapuščine, ki lepo osvetljuje Strletovo usmerjenost.
Ohranjene pridige pa kažejo še eno značilnost. Zelo je bil varčen s papirjem in večinoma je za svojo pripravo uporabil papir, ki je bil na eni strani že uporabljen. V letih, ko je bil župnijski upravitelj na Planini, so bili to večkrat kakšni stari formularji, kasneje kakšna besedila, ki jih je korigiral, včasih tudi različne naloge študentov teologije in duhovnikov (npr. za kaplanske in župnijske izpite). V zadnjih letih je za to uporabljal zlasti razna vabila in tudi pisma, ki jih je dobil.
Seveda pa se je na pridigo pripravil tudi z molitvijo.
Zanimivo je tudi to, da si je večkrat napravil zelo natančen zapis kakšne pridige, ki jo je sam poslušal in ga je nagovorila.
Uršulinka s. Štefka Klemen se spominja: »Pri pridigi se je včasih zelo razvnel. Tudi tu je govoril počasi, jasno, z velikimi poudarki, tako kot da nam želi božjo besedo vsaditi v srce, da jo ohranimo in obrodimo sad« (Milanka Dragar, Življenje iz vere, Ljubljana 2009, str. 205). Da, prof. Strle je želel božjo besedo ljudem vsaditi srce, v konkretno življenje.
V že omenjenem pismu 14. 12. 1961 je zapisal: »Kristusa moramo oznanjati tako, kakor je današnjemu človeku v mojem industrijskem ali kmečkem kraju ali v mestu potrebno in primerno, tako da bo prisluhnil in dejal: to pa je nekaj zame, za moje življenje preko tedna, za mojo družino. … Oznanjati moramo iz duha cerkvenih očetov, iz duha sv. Pavla. … Duh pa je ta, da se cerkveni očetje vedno prilagodijo poslušalcu, prav tako sv. Pavel.«
Prof. Strle se je že veliko pred 2. vatikanskim koncilom, tudi veliko pred nastopom papeža Janeza Pavla II., prilagodil v pridiganju sposobnostim in potrebam poslušalcev, a hkrati ostal popolnoma zvest Kristusu in njegova edina želja je bila, da bi se ljudje bolj oblikovali po Jezusu Kristusu.
p. Andrej Pirš FSO

Ni komentarjev:

Objavite komentar