Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 13. julij 2017

Romanje h koreninam naše vernosti


V soboto, 14. maja, smo se člani Bernardove družine in člani posvečenih Presvetemu srcu Jezusovemu in Brezmadežnemu srcu Marijinemu, namesto na srečanje v Stični, podali na romanje. Tokrat na Koroško. Zakaj? Da bi prav v maju, v vstajenjskem pomladnem cvetju in zelenju doživeli kraje, kjer je v 8. in 9. stoletju vzklila, ozelenela tudi krščanska vera naših slovenskih prednikov. Kot pričajo Brižinski spomeniki, so se v tem času odpovedali »zlodeju« in izpovedali vero v Presveto Trojico, božjo Mater Marijo, v angele in svetnike…
Obiskali smo Koroško deželo, nekoč zibelko naše državnosti in svete vere, ki jo je v tamkajšnji deželi, poseljeni s poganskimi Sloveni, oznanjal in utrjeval iz Salzburga (Solnograda) poslani pokrajinski, misijonski škof, sv. Modest, po rodu Irec, s svojimi misijonarji. Kar preveč smo pozabili nanj, in na premnoge, ki so »orali ledino.«
Pozabili smo, da je na tedanjem slovenskem Koroškem dal postaviti kar tri zgodovinsko arheološko izpričane cerkve, med njimi Gospo Sveto kot svojo škofijsko cerkev. Stala je že davnega leta 760 kot prva Marijina cerkev, ne le slovenska, marveč slovanska sploh!
Gospa Sveta! Kako lepo, starodavno ime, ko naši predniki še niso poznali besede »kraljica«.
In pri njej sv. Modest tudi počiva v blaženem miru.
Čas, pretresljivi zgodovinski družbeno-politični pretresi, vojne, mnoge stiske, lakote, bolezni. Vsi ti žalostni dogodki so prekrili nekdanjo izvirno in pristno podobo življenja naših tamkajšnjih rojakov. Žal, tudi zabrisali slovensko besedo do te mere, da komaj kje še bolj prikrito klije na tleh prve slovenske kneževine 8., 9. in kasnejših stoletij – do prve svetovne vojne, ki nas je ob propadu Avstro-Ogrske dokončno, usodno razdvojila, ponižala naše rojake v lastni deželi na neznatno »manjšino«.
Podali smo se čez prelaz Ljubelj na koroško stran, čez zasnežene vršace, ki so nas stoletja brezčutno ločevali. Slabe so bile poti čez neprehodne hribe tja preko, zato nismo rojaki bili trdno povezani. Za pot na kranjski strani je v »starih časih« skrbel stiški cistercijanski samostan, na koroški strani pa vetrinjski. In v preteklosti so potovali le tisti, ki so morali … Zdaj se po gorskih klancih vzpenja in vijuga udobna avtocesta s predorom, ki je razdalje še skrajšal. Vendar so stare prepreke dosegle svoje. Odtujenost rojakov ostaja, kljub sodobnim »človekovim pravicam.«
Vso pot navzgor in navzdol nas je spremljalo od sonca obsijano zelenje. Komajda smo opazili kakšno že napol opuščeno, mrko hiško, kakšno koroško znamenje, cerkvico. Vendar nas je kljub vsemu navdajalo pravo velikonočno veselje – prepevali smo. Kaj kmalu smo bili na koroški strani, se ob vznožju Karavank hitro pomikali med polji, naselji, ob prijazni zeleni Dravi. Bližali smo se našemu cilju. Kam smo bili najprej namenjeni v tej danes dvojezični deželi? Najprej v sodobno središče slovenstva. V Tinje/Tainach, s staro cerkvijo Marijinega vnebovzetja in sv. Valentina, s častitljivo proštijo. Romali smo v Tinje, ki ležijo med hribovjem na robu Gornjega Roža in Podjune, na »slovenski otok«, ki se dviga pod proštijo, v Katoliški dom slovenske vernosti in prosvete. Tinje so bogato versko duhovno središče Slovencev, ki deluje vse povojno obdobje (od l. 1961) kot Katoliški dom prosvete. Tokrat pod uspešnim vodstvom častitega gospoda Jožeta Kopeiniga. Dom duhovnih vaj in versko-prosvetnih in umetniških dejavnosti za vse Slovence, od najmlajših do najstarejših. Odprt je za vse, ki se želijo duhovno okrepiti, tudi za nas, preko meje. Mnogi smo bili tam prvič. Gostoljubno sprejeti, pozdravljeni, povabljeni, da bi spoznali vsakdanji utrip življenja v zgledno urejenem Domu, kjer ima prvo mesto vsakdanje bogoslužje, saj gre prvenstveno za kraj molitve.
Ko smo vstopili v kapelo, nam je zastal dih. Kot da smo vstopili v nebeško preddverje! Kapela Presvete Trojice, ki jo je s svojimi sodelavci ustvaril in izoblikoval sloveči svetovni mojster sodobne cerkvene umetnosti, p. Ivan Marko Rupnik. Kot povabilo k novemu življenju v Duhu! Kako edinstveno umetnik povezuje biblijski dogodek, srečanje Abrahama in treh popotnikov pod Mambrovim drevesom, z našo odrešenjsko stvarnostjo, z našo zgodovino, s sodobnim vsakdanjim utripom danes dvojezične dežele! Vsi njeni zaslužni zavetniki so prisotni. Domači in evropski, vsak na svoji strani. Domači: sv. Modest, sv. Hema, blaženi A. M. Slomšek na zahodni, in sv. Benedikt, sv. brata Ciril in Metod, sv. Janez Pavel II., na vzhodni steni. Pod njimi, v zgodovini, pa še sv. Liharda Kamenska in njen sin, briksenski škof Albuin…
Brez temeljite razlage g. Kopeiniga bi ne mogli dojeti, razbrati tako bogate simbolike in umetnikove, nam zastrte govorice. Vse te podobe so žive, nas nagovarjajo, v nas budijo upanje, navdušenje, občudovanje. Vsa ta duhovna lepota nas očiščuje, vabi k ponižni zbranosti. Tu ni kaj reči. Treba je v tišini strmeti, darovati … Da, naša mašna daritev je bila zares sveta. Kar je izgubljeno, more biti po Božji milosti na novo pridobljeno. Božji Duh ustvarja, »dela vse novo.«
Poživljeni, okrepljeni smo nadaljevali romanje proti Gospe Sveti. Cerkev, prvotna stvaritev škofa Modesta, v večkrat prenovljeni arhitekturni podobi, trdno stoji na Gosposvetskem polju. Stoletja že čuva, spremlja Slovence, vse od časov ustoličevanja koroških vojvod v jeziku Slovenov pri knežjem kamnu na Krnskem gradu. Tu smo se zazrli v preteklost, ki nemo govori v različnih zgodovinskih slogih: na zunanjih stenah antično-rimske umetnine, romanska zasnova cerkve, gotska predelava, nato z njo skladna baročna prenova notranjščine. Ena sama veličastna lepota, postavljena v Božjo čast! Saj v naglici ni mogoče vsega dojeti. V spominu sta mi ostala dva prelepa gotska krilna oltarja in veličasten baročni oltarni okvir, kjer domuje s prijaznim pogledom Gospa Sveta z Jezuščkom v naročju. Tako prijazno, domače! Kako bi ne imeli zaupanja Vanjo? Saj vedno usliši prošnje, če so skladne z Božjo voljo …
Kot odkriva legenda, je z Gospo Sveto povezan tudi praški škof, sv. Vojteh-Adalbert. Nekaj pred svojo mučeniško smrtjo (+997 so ga ob misijonskem delu med Prusi, le-ti ubili), je še s Prage poslal dva plemiča v Italijo, da bi v Recanato blizu Loreta vrnila čudežno podobo Marije Device. Na dolgi poti sta se ustavila v Beljaku, da bi se odpočila in prenočila. V sanjah jima je bilo naročeno, naj čudežno podobo odneseta h Gospe Sveti. Sanjam nista verjela, vendar se zjutraj konji niso premaknili z mesta. Tako sta spoznala, da je naročilo Božja volja. Množica vernikov ju je v cerkvi na Gosposvetskem polju z veseljem pričakala. Romarji pa so prihajali, in prihajajo, od blizu in daleč, da bi počastili Gospo Sveto…
Počastili smo tudi grob sv. Modesta, našega prvega, blagega misijonarja. V oglejskem otroškem sarkofagu počiva, pod oltarno mizo. Ljudstvo veruje, da se sarkofag premika; ko bo pridrsel ob vzhodni rob oltarne mize, bo konec tega stvarstva! Nekoliko v desni kot oltarja Sv. Križa odmaknjen, skromno stoji kip sv. škofa Modesta, ki se mu verniki še dandanes živo priporočajo, mu prižigajo svečke. Tako velik misijonar! Pa ima samo eno cerkev na Slovenskem. Nova župnija, Kranj-Zlato Polje, mu je posvečena. Za nas vse pa se mu je oddolžil p. Marko Rupnik s prelepo, skrivnostno oltarno upodobitvijo, ki nam živo in zgovorno kliče v zavest veličino Modestovega misijonskega poslanstva v nekdanji Karantaniji …
Še vojvodski prestol na Gosposvetskem polju smo obiskali, da bi si vtisnili v zavest veličino zgodovinskih dogodkov, kje je »tekla naša zibelka«. Na Krnski grad se nismo podali, ker se je približevala nevihta in naš program skrajšala. Morda pa se tja podamo še kdaj drugič. Potrebno je in spodobi se.
Naše romanje je doseglo svoj namen. Poglobilo je našo vero in našo narodno zavest.
Martina Orožen

Ni komentarjev:

Objavite komentar