Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 31. julij 2017

PORCIUNKULSKI ODPUSTEK (popolni odpustek) - 2. avgusta

Praznik Marije Angelske v Porciunkuli 2.avgusta. V majhni cerkvici v Assisiju je sv. Frančišek izprosil milost popolnega odpustka, ki ga na praznik lahko prejme vsak, ki obišče frančiškansko ali župnijsko cerkev, opravi spoved in prejme obhajilo, ter moli: Vero, Očenaš, Zdravo Marijo in Slavo Očetu po namenu svetega očeta.

Šopek Materi Mariji


V 16. stoletju je škof Lamega, majhnega mesta na severu Portugalske, v svetem mestu Rimu naročil sliko Device Marije, ki ozdravlja vse bolezni, in jo obesil v novi kapeli, narejeni na mestu stare kapelice sv. Štefana. Po tem dogodku se je češčenje Matere Božje Zdraviteljice širilo in v 18. stoletju se je pričela gradnja veličastnega svetišča, ki ji je bil posvečen in ga mnogoštevilni romarji obiskujejo še danes. Vsa leta od konca avgusta do sredine septembra Lamego slovesno praznuje, ker sovpadajo praznična slavja mesta z »Romanjem Portugalske«, ki je posvečeno sveti zavetnici. V času teh slavnosti tja prihaja na sto tisoče ljudi. Procesija zmagoslavja je najbolj simboličen trenutek praznika. Veliko ogrodje, na katerem je predstavljena Mati Božja Zdraviteljica, vlečejo na vozu voli. Lamego je edini kraj v katoliškem svetu, kjer lahko vidimo upodobitev Device Marije, ki jo peljejo živali.

Leta 1803 je mati Saint-André Madier, uršulinka v New Orleansu v ZDA, povabila k sebi svojo sestrično, ki je bila uršulinka v Franciji in je zaradi terorja morala zapustiti samostan. Ime ji je bilo Saint-Michel Gensoul. Njen škof msgr. Fournier je prepovedal potovanje in rekel, da samo papež, ki je bil Napoleonov ujetnik, lahko da takšno dovoljenje.
Ko je bila nekega dne v vrsti pred kipom Device Marije in molila, je mati Saint-André Madier prejela navdih za tole molitev: »Presveta Devica Marija, če dosežeš hiter in ugoden odgovor na moje pismo, ti obljubim, da Te bom v New Orleansu častila kot Mater Božjo takojšnje pomoči.« Odgovor je bil hiter in pritrdilen (pismo je zapustilo Francijo 19. marca 1809, mati uršulinka pa ga prejela 28. aprila). Msgr. Fournier, ki je bil presenečen nad izidom, je blagoslovil kip, ki ga je mati Saint-André Madier dala izklesati. Od takrat, ko so v New Orleansu pričeli s češčenjem Matere Božje takojšnje pomoči, se je to razširilo po vsej Lousiani, ZDA in celo zunaj meja severne Amerike.

Evharistični čudež v Amsterdamu (Holandija) se je zgodil 15. marca 1345 ali 600 let pred prvim prikazanjem Gospe vseh narodov, ki je bilo prav tako v istem mestu. Bolníca je doma umirala. Prejela je zakrament bolniškega maziljenja, ni pa zmogla zaužiti sv. hostije in jo je izbljuvala. Žena, ki je zanjo skrbela, je izpljunek vrgla v ogenj. Ko je naslednji dan oživila ogenj, je videla, da hostija lebdi nad plameni. Dala jo je na tkanino, jo je položila v železno blagajno, in poklicala duhovnika … Hostijo so v veličastni procesiji nesli v cerkev sv. Miklavža. Škof je čudež potrdil leta 1346. Slovesnost Presvetega zakramenta je postala liturgični in mestni praznik. Vsak dan so prihajali romarji. Vsako leto se jih je zvrstilo okoli deset tisoč iz vseh predelov Nizozemske. Tam so molili v tišini, 15. marca pa so šli po zgodovinski poti prve procesije.
Pri svojem drugem prikazovanju 21. aprila leta 1945 je Gospa vseh narodov vidcu pokazala starodavno procesijo, ki se je pomikala naprej, in rekla: »To je procesija čudeža v Amsterdamu.« Ko je Marija nagovorila narode, je namerno pričela s čudežem v »evharističnem mestu«.
P. Pavel Marija Sigl, Sporočila Gospe vseh narodov

četrtek, 27. julij 2017

Bog je svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina


»Bog je ljubezen« (1 Jn 4,8.16). On nas neizmerno ljubi. Ta resnica je najpomembnejše spoznanje v našem življenju. Veliko pomembnejše od tistih spoznanj, ki jih dobimo v šoli ali pridemo do njih s svojim izkustvom. Svetniki so postali sveti, ker jih je ta resnica popolnoma prevzela.
Bog nas je v svoji ljubezni tako zelo obdaroval in se nam vedno znova daje. Temeljni dar, ki smo ga od Boga prejeli, smo mi sami. V nas je združenih veliko Božjih darov: neumrljiva duša, razum, svobodna volja, zmožnost čustvovanja in spominjanja, telo s svojimi močmi, zdravje. Vsi smo izšli iz Božje roke. Vsak od nas je sad njegove ljubezni. Bog je vsakega želel imeti. Pri njem ni nezaželenih otrok.
Vse, kar nas obdaja, je dar Božje ljubezni za nas. Svetniki so videli v vsaki cvetlici, travi, ptici poseben Božji dar, posebno Božjo pozornost. Zadaj za vsemi stvarmi je Stvarnik, ki nas ljubi in s stvarmi razodeva svojo ljubezen do nas.
Največji dar, ki nam ga Bog daje, je on sam. Podaril se nam je z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem svojega Sina ter s prihodom Svetega Duha. Učlovečeni in na križ pribiti Božji Sin je najbolj čudovit in hkrati najbolj prepričljiv dokaz Božje ljubezni do nas. Ko nam je nebeški Oče daroval Sina in po njem poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova modrost, mogočnost in dobrota.
Bog skrbi za vsakega posebej. Vsakega pozna v srce. Psalmist je zapisal: “Zares, ti si ustvaril moje ledvice, me stkal v materinem telesu. Zahvaljujem se ti za vse čudeže, ker sem tako čudovito ustvarjen, čudovita so tvoja dela, ki jih dobro pozna moja duša” (Ps 139,13–14).
Bog je ljubezen tudi takrat, kadar nimamo tega vtisa, ko se nam zdi, da je pozabil na nas, da mu nismo nič mar in nas je prepustil zlu, ki se bohoti okrog nas in v nas. Majhni smo in marsičesa (še) ne razumemo. Kardinal Tarcisio Bertone je v razgovoru s časnikarjem De Carlijem v knjigi Zadnja fatimska vidkinja dejal:
»Silam zla, za katere se zdi, da se v nekaterih zgodovinskih trenutkih združujejo v koalicijo, se upira neka druga sila, neki vir ljubezni, ki obrača tok dogodkov, jih tako rekoč 'iztiri'. Ta sila je videti zmagujoča, ker je v resnici zmagujoča!«
Ta »sila« izvira iz velikonočne skrivnosti, iz Kristusovega prebodenega srca. Pojdimo pod križ in glejmo Nanj, ki je rekel: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá svoje življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13).
An

ponedeljek, 24. julij 2017

Srce Jezusovo– višek razodetja Božje ljubezni


Papež Pij XII. v svoji okrožnici Zajemali boste vodo (Haurietis aquas) pravi: »Tako Stara kakor Nova zaveza s pretresljivimi podobami in poudarkom oznanjata in naglašata tisto Božjo ljubezen do nas, za katero v češčenju Srca Jezusovega prav gre« (št. 58). Saj je »skrivnost Božje ljubezni začetek in višek tako učlovečenja kakor odrešenja« (št. 24). Češčenje Srca Jezusovega je »najuspešnejša šola Božje ljubezni« (št. 72).
Božja ljubezen se je najgloblje razodela v Jezusu Kristusu. Papež Janez Pavel II. se v enem od svojih nagovorov sprašuje: »Ali ni to Srce Njega, ‘ki je hodil iz kraja v kraj ter delal dobra dela’ (Apd 10,38)? Ali ni to Srce Njega, ki je storil, da so slepi spregledali, hromi shodili, mrtvi bili obujeni? – in da je bila blagovest oznanjana ubogim (Lk 7,22)? Ali ni to Srce Jezusa, ki ni imel, kamor bi glavo naslonil, lisice pa so imele svoje brloge in ptice svoja gnezda (Mt 8,20)? Ali ni to Srce Jezusa, ki je branil ženo, ki so jo zasačili pri prešuštvovanju, da bi je ne kamenjali, in ji je potem rekel: ‘Pojdi in odslej ne greši več!’ (Jn 8,3-10)?«
Katekizem katoliške Cerkve ob naslonitvi na Sveto pismo uči: »Ker je Jezus v svoje človeško srce sprejel Očetovo ljubezen do ljudi, ‘jim je izkazal ljubezen do konca’ (Jn 13,1), saj ‘nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da kdo dá življenje za svoje prijatelje’ (Jn 15,13). Tako je njegova človeška narava v trpljenju in smrti postala svobodno in popolno orodje njegove Božje ljubezni, ki hoče zveličanje ljudi« (št. 609).
Božja ljubezen je dosegla svoj vrhunec v Kristusovi kalvarijski daritvi, ko so se hkrati izpolnile vélike mesijanske napovedi o reki žive vode, tekoči iz prebodenega Odrešenikovega Srca. Apostol Janez je zapisal Jezusove besede Nikodemu: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3,16).
Jezus sam se sklicuje na svojo ljubezen do nas in pričakuje našo ljubezen: »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12). Apostol Janez je tudi zapisal: »Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Božja ljubezen do nas pa se je razodela v tem, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen je v tem – ne v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravno daritev za naše grehe« (1 Jn 4,8-10).
Nekdanji vrhovni predstojnik jezuitskega reda pater Pedro Arrupe je leta 1981 zapisal: »V češčenju Kristusovega Srca se skriva velikanska moč. Gre za čudovito milost, ki nam jo Bog podarja… Morda nam manjka nekaj cerkvene ponižnosti, da bi jo sprejeli. Naš apostolat bi v njej našel novo moč in nam ne bi bilo treba dolgo čakati, da bi videli uspehe tako v svojem osebnem življenju kakor v svojih apostolskih naporih… Ne bodimo domišljavi in ne mislimo, da smo vzvišeni nad pobožnostjo, ki se izraža v simbolu ali grafični predstavitvi tega simbola. Ne hodimo za ‘modrimi in razumnimi’ tega sveta, ki jim Oče skriva svoje skrivnostne stvarnosti, poučuje pa tiste, ki so postali majhni. Imejmo preprosto srce, ki je prvi pogoj vsakega temeljitega spreobrnjenja.«

petek, 21. julij 2017

Srce Jezusovo – neusahljiv vrelec žive vode


Že prerok Izaija je napovedal: »Z veseljem boste zajemali vodo iz studencev odrešenja« (Iz 12,3). Jezus je v samarijskem mestu Sihár, pri Jakobovem studencu, rekel Samarijanki: »Vsak, kdor pije od te vode, bo spet žejen. Kdor pa bo pil od vode, ki mu jo bom jaz dal, ne bo nikoli žejen, ampak bo voda, katero mu bom dal, postala v njem izvir vode, ki teče v večno življenje« (Jn 4,13s).
Ob šotorskem prazniku je Jezus zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega [Odrešenikovega] osrčja tekle reke žive vode« (Jn 7,37s). Evangelist Janez pojasnjuje: »To pa je rekel o Duhu, ki ga bodo prejeli tisti, kateri so sprejeli vero vanj« (Jn 7,39).
Apostol Janez v 19. poglavju svojega evangelija na izredno slovesen način pripoveduje, da je vojak s sulico prebodel stran (in tudi srce, kakor to izrecno pristavljajo že zelo zgodnji cerkveni očetje) že mrtvega Odrešenika in kako sta tedaj pritekli kri in voda: kri kot znamenje, da se je s tem resnično izvršila daritev novozaveznega Jagnjeta v odrešenje sveta (prim. Jn 6,51); voda kot simbol Svetega Duha ter njegove duhovne rodovitnosti in očiščujoče moči – obenem pa oboje kot simbol evharistije in krsta, za življenje Cerkve najvažnejših zakramentov. Vsako človeško srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz Jezusovega Srca, se more spremeniti.
Papež Janez Pavel II. je dejal: »V prebodenem Srcu zremo Jezusovo sinovsko pokorščino Očetu, čigar naročilo je pogumno izpolnil (Jn 19,30), njegovo bratovsko ljubezen do človeka, ki ga je ‘ljubil do konca’ (Jn 13,1), to je do končnega žrtvovanja samega sebe. Prebodeno Srce je znamenje celostnosti te ljubezni v njeni vertikalni in horizontalni razsežnosti, kar ponazarjata pokončno in prečno bruno križa.«
Isti papež je tudi dejal: »Jezus je večna žrtev. Po vstajenju od mrtvih in poveličanju na Očetovi desnici nosi na svojem nesmrtnem telesu znamenja ran na rokah in nogah in na svoji prebodeni strani (Jn 20,27; Lk 24,39s) ter jih kaže Očetu v svoji nenehni molitvi, ko prosi za vse (Heb 7,25; Rim 8,34).«
Na kristjane vseh časov je imelo velik vpliv kontemplativno zrenje Kristusovih ran, zlasti srčne rane. Ko se je vstali Odrešenik drugič prikazal apostolom, je povabil Tomaža: »Položi svoj prst sem in poglej moje roke! Daj svojo roko in jo položi v mojo stran in ne bodi neveren, ampak veren.« Tomaž je izpovedal vero: »Moj Gospod in moj Bog!« (Jn 20,24-29). Ob prebodenem Srcu Jezusovem se utrjuje in poglablja naša vera.

torek, 18. julij 2017

Kako so mašno daritev doživljali svetniki?



(Odlomek iz nove knjige: A. Nadrah, Sveta Evharistija, naše upanje)

Eden glavnih vzrokov, da marsikdo opušča mašno daritev, ker ta ni več njegovo upanje, je nepoznanje njene vrednosti. Znani kapucinski svetnik pater Pij iz Pietralcine je nekemu svojemu spovedancu rekel: »Ko bi ljudje poznali vrednost svete maše, bi morali priti vsak dan orožniki, da bi skrbeli za red pri cerkvenih vratih zaradi take množice ljudi.« Sv. Frančišek Asiški je pisal svojim sobratom duhovnikom: »Vsa zemlja se strese, nebesa glasno vriskajo, ko je na oltarju Kristus, Sin živega Boga, v duhovnikovi roki.«
Veliko oznanjevalno in pričevalno vrednost imajo mašne daritve svetih duhovnikov, ki se popolnoma združijo s Kristusovo daritvijo in jo globoko podoživljajo. Spomnimo se na primer Janeza Vianneya in patra Pija iz Pietralcine. Pater Pij je pri sveti maši dosegel vrh združenja z Bogom. Bil je stigmatik z ranami kot Jezus na križu. Računajo, da je bilo pri mašah patra Pija okoli dvajset milijonov ljudi. V knjigi 'Pater Pij, stigmatik današnjega časa' je o njegovi mašni daritvi zapisano: »Bila je to živa maša, drhteča od bolečin in ljubezni, ovita v skrivnostnost in tako prisrčna, ker je pater Pij odkrival v njej globine skrivnosti s svojo krvjo, s svojimi solzami, s svojim načinom molitve, s trpečimi potezami na obrazu. Miren in nepremičen pogled, nenavadne kretnje rok, skoraj neopazni telesni gibi, težek glas, počasni in boleči pokleki, močno udarjanje na prsi pri 'moja krivda' in pri besedah 'Gospod, nisem vreden', skrivnostni odrazi na obrazu, solze, toliko solz! Kdo bi mogel pozabiti na vse to pri maši patra Pija?
Križani Jezus in pater Pij z ranami sta pri maši ustvarjala pretresljivo edinost. Obnavljala se je kalvarijska žrtev brez razdvojenosti: isti Jezus se je daroval na križu in v patru Piju!
Zlasti se je opazilo to v trenutku spremenjenja, ko so se iz patra Pija boleče trgale posvetilne besede, ker zaradi globokega doživetja ni mogel tekoče izgovarjati: 'To je moje telo … To je kelih moje krvi …'
Te besede je bilo slišati kot udarce kladiva na žeblje, ki so prebadali roke in noge Jezusu.
Ko je držal v rokah posvečeno hostijo in jo pokazal ljudem, je njegov obraz žarel in odseval njegovo notranjo povezanost in srčno ljubezen do Gospoda.
Kako živo je sodeloval pater Pij pri Jezusovem križanju, ki ga je ponovno doživljal na oltarju med mašo, nam pove odgovor, ki ga je pater Pij dal neki svoji duhovni hčerki. Ta ga je vprašala, kako more celo mašo nepretrgoma stati na ranjenih nogah. Pater Pij ji je odgovoril: 'Draga hčerka, med mašo jaz na nogah ne stojim, ampak visim.'«
Z Jezusom pribit na križ, to je bila sveta maša patra Pija. Maševal je ob petih zjutraj, navadno pri stranskem oltarju sv. Frančiška. Maša je trajala uro in petnajst minut. Ljudje so vztrajali kot zamaknjeni. Še nikoli niso videli duhovnika, ki bi tako pobožno maševal.
Seveda je to edinstven primer karizmatičnega duhovnika z velikimi Božjimi darovi. Vendar je lahko vsak duhovnik, ki je predan molitvi in se potrudi za lepo maševanje, že s tem oznanjevalec Kristusovega evangelija in zgovorna priča njegove ljubezni.
Globoko doživetje mašne daritve pa ni prihranjeno le duhovnikom. Redovnica sv. Favstina Kowalska je v Dnevniku zapisala: »Prizadevam si, da bi bila za Jezusa vedno Betanija, kjer bi se po velikem naporu lahko odpočil. V svetem obhajilu je moje združenje z Jezusom tako tesno in nepojmljivo, da bi se ne znala izraziti z besedami, če bi to hotela opisati.« »Po svetem obhajilu sem v svojem srcu začutila bitje Jezusovega srca.« Sveto obhajilo je sestro Favstino povezovalo tudi z nebeškim Očetom: »Ko sem prejela sveto obhajilo, sem imela globlje spoznanje nebeškega Očeta in njegovega očetovskega odnosa do duš.«