Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 29. junij 2017

ODMEVI


Nahajam se v Starostnem domu, kamor me je poslal zdravnik, ki me je operiral na levi strani lica,
 kjer se je pojavil rak, potem pa tudi na levem očesu. 
Sedaj se že nekaj časa nahajam tu, kjer imam bolniško oskrbo. Tu je tudi moja žena že skoraj pet let. 
Zgubila je spomin. Ne pozna niti svojih otrok in ne mene. Najtežje je, da se ne morem pogovarjati z njo. 
Sedaj šele razumem, koliko je vredna beseda, ki nam je dana. Tukaj sva vsak v drugem nadstropju. 
Ženi morajo dajati hrano, ker sama ne more jesti. 
Jaz lahko hodim samo z oporo za hojo in tako lahko obiskujem ženo vsak dan nekajkrat. 
Vedno pa mi spomini hitijo v rojstno vas Stično. 
Zelo mi je pri srcu preprosti svet, predvsem čudovita narava in zemlja, ki nam daje hrano. 
Ko to premišljujem, čutim, da je prevelika želja po napredku in visoki učenosti tisto, kar odvrne ljudi 
od zemlje, ki nas hrani. Zato menda gojijo razne športne igre, da se ljudje razgibajo, 
delo na polju je pa pretežko. Tako premišljujem, ko mi misli hite v daljno preteklost. Največkrat mislim
na pokojne starše, ki so zapustili domačo zemljo in svet, ki jim je bil pri srcu. 
Z njimi sem zajadral v neznani svet, da so mene obvarovali in sem zdaj v ZDA. 
V tem velikonočnem času bom tudi sam v mislih pohitel v rojstno vas, na katero vedno mislim.
Ivan Hauptman

sreda, 28. junij 2017

V Jezusovi domovini (4)


Ko smo se vračali od izraelskega parlamenta, je bilo že temno. Torej nam je ostala samo še pot domov v Betlehem.
Pri mizi sem sedel poleg škofa Jurija. Bilo je lepo, saj nam je tudi pri večerji povedal marsikaj zanimivega. Vedno sem občudoval njegovo široko razgledanost. Bil je pravi leksikon znanja, posebej še na svetopisemskem področju.
V sobi sva se s bratom Frančiškom hitro spravila spat. Tudi jaz sem hotel zjutraj biti pri sveti maši v votlini Jezusovega rojstva. Ker sem bil utrjen, ni bilo zaspati nobena težava.
Oba z bratom Frančiškom sva se zbudila že okoli štirih. Hitro sem se uredil in začel moliti brevir. Toda pazil sem, da ne bom zamudil svete maše v votlini rojstva. Dovolj zgodaj sem odšel na recepcijo in tam malo počakal. Prišel je gospod Miro Šlibar in skupaj sva odšla v zakristijo v cerkvi svete Katarine. Tam smo se oblekli in pripravili za sveto mašo. Ker so pred nami že bili duhovniki iz Poljske, smo se dogovorili, da bomo brali evangelij slovensko in tudi del kanona molili v slovenskem jeziku. Ko je bila ura pet do petih smo odšli v votlino. Bila je že polna. Precej je bilo nas slovenskih romarjev, še več pa Poljakov.
Sveta maša v votlini Jezusovega rojstva je bila zame nekaj posebnega. Nikoli v življenju nisem mislil, da bom lahko na tako svetem kraju daroval sveto mašo. Mislil sem, da je pač to nemogoče. Toda pokazala se je priložnost.
Skušal sem se čim bolj vživeti v kraj in dogodek. Berila in mašna besedila so bila božična. Skušali smo podoživeti božični dogodek.
Marija in Jožef sta bila vsa žalostna, ker nista mogla najti prenočišča. Tu v tej revni votlini se je zgodilo tisto, kar je Bog načrtoval za odrešenje ljudi. Čas se je dopolnil in Bog se je učlovečil. Rodil se je kot človek, da bi nam bil čisto enak. Trpel je vse to, kar nas ljudi marsikdaj v življenju pesti. Toda to ga ni priklepalo k tlom in mu jemalo poguma. Kljub temu, da je bil v telesu, je bil vedno tesno povezan z Očetom.
Dete, ki se je rodilo, je bilo táko, kot vsi drugi otroci. Nebogljeno, majhno, a to je bil pravi Bog, ki se je rodil kot človek. Večina ljudi tega ni opazila. Samo Božja Mati in tisti, ki jim je bilo po angelih razodeto, so razumeli, da to Dete ni navadno dete. Ob njegovem rojstvu so videli Božjo roko, ki jim je po angelih oznanjala veselje, ki bo za vse ljudi.
O Bog, v kako revni votlini si se rodil! Uboštvo si izbral za svoj stil življenja. Nisi se rodil na dvoru, čeprav je vse stvarstvo tvoja last. Pomagaj tudi meni živeti skromnost in uboštvo, naj bodo moje oči vedno uprte v tebe, ki si edino bogastvo sveta. Naj bom ves tvoj. Tudi moje srce naj bodo jaslice zate. Gospod, ne morem ti ponuditi bogastva in lepote srca. Rad bi, a nimam. To, kar imam, ti podarjam. Moje ubogo, grešno in revno srce naj bo tvoje bivališče. Ti ga boš uredil, ti ga boš preustvaril. Tvoja navzočnost ga bo naredila toplega, čistega in svetega.
Kako srečna je bila Marija, ko je povila Božje Dete. Ni je zanimalo, kaj se godi okoli nje. Ni bila žalostna zaradi uboge votline. Bila je srečna, ker se je rodil Božji Sin. Prekipevala je od notranje radosti, da se je Bog človeku tako približal. Ne bo več treba čakati prerokov, da jih Bog obudi. Sedaj je med ljudmi sam Božji Sin, ki bo razodeval Očeta in njegovo ljubezen. O, ko bi ljudje vzljubili in sprejeli Božjega Sina. To je bila gotovo Marijina želja.
Med mašo so peli poljske pesmi. Lepe so bile, a ne tako domače, kot nežna slovenska pesem , ki človeka kar zaziba ob jaslicah. Toda kljub temu sem bil vesel. Mogoče bo kdaj drugič tu, kjer se je rodil Jezus, lahno zazvenela slovenska pesem.
Sveto mašo nismo dovolj hitro končali. Po stopnicah je že prišel armenski menih, ki je s svojo navzočnostjo opozarjal, da se je čas za katoliško bogoslužje že iztekel. Morali smo se umakniti. Tak je pač dogovor! Tudi romarji, drugih krščanskih veroizpovedi imajo pravico doživeti lepoto božičnega praznika. Tisto tiho, skoraj neopazno, tako kot na prvi Božič.
Vesel sem se vrnil v sobo. Vzel sem v roke brevir, da bi nadaljeval molitev. Pa ni šlo! Še vedno sem bil v votlini, misli se mi niso hotele posloviti od tistega svetega kraja. O Gospod, kako si velik, kako ti je moglo priti na misel, da si postal človek? Mar ni to neskončno daleč od tvoje slave? Mar si mogel postati človek, ko si vendar čisti duh? Da, Gospod, pri tebi je vse mogoče! Pri tebi je mogoče toliko ponižanje, tolik sestop iz nebeške sreče. Nisi bil nesrečen, ker si sprejel človeško telo. Nasprotno, bil si srečen, da si postal človek, da si nam bil tako blizu. Bil si srečen, da nam boš lahko čisto po človeško spregovoril. Tako, da te bomo razumeli, da te bomo slišali, da te bomo videli. Kako nas imaš rad! Sedaj razumem, zakaj si rekel, da naj se ne branimo iti s kom miljo ali še več. Iti zato, da bi ga začutili, da bi ga razumeli, da bi mu lahko pomagali. Ti si hodil ob človeku, da bi ga začutil, da bi ga razumel, da bi mu lahko pomagal. Gospod, odpri mi srce, da bom tudi jaz začutil tvojo ljubezen, začutil, da mi hočeš pomagati.
Sedel sem na postelji z brevirjem v rokah. Nisem molil, strmel sem nekam daleč v neznano. Še bolje, strmel sem ob božični skrivnosti. Ko bi jo mogel vsaj malo globlje razumeti! Ko bi bil bolj navdušen ob novici, da se je Bog učlovečil. Eden od svetnikov je bil tako presunjen od božične skrivnosti, da je vedno, ko mu je prišlo na misel Božje učlovečenje, zajokal od ganjenosti. Bil je ves prevzet od Božje ponižnosti.
Tiho sem odšel v jedilnico in se tam sešel z drugimi romarji, ki so že poskrbeli za svoje telo. Tudi jaz sem se potrudil, saj dokler smo še v tem telesu, enostavno moramo upoštevati njegove potrebe. S sobrati duhovniki smo se pri mizi marsikaj pogovorili. Vsak je doživel kaj lepega, videl nekaj, kar je drugim ušlo iz pogleda. To smo drug drugemu delili, duhovna doživetja ob hvaležnem uživanju hrane. Iz množice romarjev, ki smo pred več kot enim tednom začeli pot, je nastala lepa romarska družina, ki je dihala isto duhovnost in se hranila z isto besedo.
Tudi ta dan, ki je bil pred nami, smo nameravali preživeti v Jeruzalemu. Odložili so nas pred cerkvijo v vrtu Getsemani. Prva postaja našega obiska je bila starodavna Marijina cerkev v Cedronski dolini. To je čisto poleg vrta Getsemani. Ob tej cerkvi se zelo dobro vidi, kako se je Cedronska dolina spreminjala. Sprva je bila precej bolj globoka. Potem pa so stoletja nanesla vanjo veliko materiala. Prvotna struga potoka Cedron se je čedalje bolj zasipala. Ko so cerkev zgradili, je bila Cedronska dolina veliko nižja. Ker se je vedno več materiala nasipalo, je cerkvica naenkrat postala skoraj zasuta. Niso je podrli. Ohranili so jo. Le stopnice so zgradili, da se je lažje prišlo dol v cerkev. Tako danes v cerkev vodi cela vrsta stopnic, ki dokazujejo, kako nizko je bila prvotna dolina.
To je cerkev Marjinega zaspanja ali smrti. Niso je zgradili katoliški kristjani. Ikona v glavnem oltarju lepo prikazuje dogodek. Marija, ki je zaspala, je na mrtvaškem odru. Okoli nje so zbrani apostoli, zadaj za odrom pa Jezus v nebeškem siju, ki pričakuje svojo Mater, da ji da nebeško krono. Ob Jezusu sta angela, ki spoštljivo dvigata prt, na katerega je položena Marija.
V cerkvi je polno oljnih svetilk, ki visijo s stropa. Da veliko gorijo, se vidi na stropu in stenah, ki so črne in zakajene.
V cerkvi je še veliko drugih ikon. Videli smo tudi take, ki so bile, razen obraza, v celoti oblečene s srebrom ali zlatom. Iz ljubezni do Matere Božje so bili romarji pripravljeni veliko darovati, da so lahko nastale tako čudovite umetnine.
p. Branko Petauer

torek, 27. junij 2017

Razmišljanja ob zmedi (3)



7. Stopnjevanje zmede
Zmeda, bodisi v človeku ali v družbi,
v mislih se spočne kot zmota,
v čustvih se krepi kot slepa strast,
a z besedo raste, se množi kot laž,
končno pa izbruhne kot nasilje,
ki je zmede zadnja past.

8. Mere in meje
Neizmerna brezmejnost je božja lastnost,
človeka pa vežejo mere in meje.
Preziranje mere izprazni duha,
preziranje mej pa zabriše nam smer.
Stari napuh omejitev ne sprejme,
vodi v megleno nejasnost utvar,
mej ne odpravi in mere ne uniči;
zmede človeka, ki končna je stvar.

9. Odkrivanje stvarstva
V skrivnostnem smo svetu ustvarjena bitja,
ko vanj se poglabljaš, se dno ti odmika.
Spoznanja, odkritja si lahko lastimo,
a hkrati si večamo krog nepoznanja.
Skrivnostim, ki našemu umu skeleč so izziv,
ker sluti v stvareh jih, a težko zazna,
se bližajmo vztrajno, zaupno, spoštljivo.
dr. Marko Kremžar

ponedeljek, 26. junij 2017

Vir največje sile (3) Če je x. neskončen



Doslej smo preiskovali moč »prošnje« sile, kadar je neznanka x. bila omejena, to se pravi: če je moč osebe, katero prosimo, omejena. Najsi bo človek, kakršni smo mi, še tako bogat in mogočen, je vendarle omejen, tako da more dajati le toliko, kolikor mu dopuščajo denarna sredstva. Premislimo zdaj, kaj se zgodi, če je prva neznanka enaka Neskončnemu, to se pravi, če je oseba, katero prosimo, ne kak omejen človek, kakršni smo mi, marveč Bog sam, ki je neskončna Modrost, Dobrota in Moč.
Naprej omenimo, da dobi »prošnja«, ki jo naslavljamo na Boga, takoj svoje posebno ime: »molitev«. Dobro tudi vemo, da je več vrst molitev: slavilna, zahvalna in prosilna (prošnja). V tej knjigi bomo obravnavali le prosilno molitev pa tudi zahvalno, ki je dopolnilo prosilne molitve. Moliti se pravi, srce povzdigovati k Bogu in ga kaj prositi. Ni potrebno premišljevati, ali nam Bog more dati, kar ga prosimo, saj vemo, da je Bog vsemogočen, kakor v svoji veri izpovedujemo: »Verujem v Boga Očeta, vsemogočnega Stvarnika nebes in zemlje.«
Da torej Bog »more« dati, ni dvoma. Zdaj gre le za to, ali nam Bog res tudi »hoče« dati in pa, zakaj in v kakšnem obsegu Ga naša molitev more ganiti, da nam da, kar ga prosimo. Tudi vprašanje, ali nam Bog res hoče pomagati, je nepotrebno, saj vemo, da želi, naj ga ljudje prosimo. Docela upravičeno zagotavlja sveti Avguštin, da je molitev »človekova moč in Božja šibkost«.
Ostaja odprto vprašanje, ali naša molitev res lahko Boga gane. Ker pozna Bog naše potrebe in želje veliko bolj kot mi sami, je jasno, da ga z razlaganjem svojih želja in potreb ne moremo ganiti, kakor ganemo človeka, ki jih ne pozna in jih šele po naši prošnji spozna, je po njih ganjen in nam potem pomaga, kakor ga prosimo. Bog ne ravna tako.
Če je tukaj sploh mogoča kaka primera, čeprav šibka, bi bila primera o dajalcu, ki prosilčeve potrebe že pozna, pa s pomočjo še čaka, ker je sam tako sklenil. To je kakor dež, ki bo vsak hip začel padati; treba je le še posodo podstaviti, da bo sprejela vodo. Bog nam hoče dati, česar potrebujemo, vendar pa nam navadno noče dajati proti naši volji. Prosilna molitev Bogu razodeva našo željo po pomoči, čeprav Bog našo potrebo že pozna. Z drugimi besedami bi rekli, da Bog hoče, da smo prostovoljno od Njega odvisni, hoče, da s prošnjo priznamo svojo šibkost in izrazimo vero v Njegovo neskončno dobroto. Bog hoče, da ga prosimo! To nam jasno kliče tudi psalmist: »Kliči me, in uslišal te bom!« (Ps 90,15) : In zopet: »Kliči me ob dnevih stiske, osvobodil te bom, in ti me boš častil!« (Ps 49,15).
Docela jasno je to voljo izrekel naš Gospod Jezus Kristus v svetih evangelijih, kakor na primer pri Mateju (7,7–8): »Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Zakaj vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« Pri Marku beremo (11,24): »Zato vam pravim: Karkoli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli in vse se vam bo zgodilo.« In spet pri Janezu (16,23–24): »Resnično, resnično, povem vam: Če boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. Doslej niste nič prosili v mojem imenu. Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno.«
Od tistega trenutka dalje, ko nam Bog veli, naj se ob času stiske zatekamo k Njemu in Ga kličemo na pomoč, ter nam obljublja, da nas bo uslišal, zanesljivo vemo, da nam hoče dati, kar ga bomo prosili. To se pravi, da nam je že pripravljen dati in da le še čaka, da s svojo prošnjo pridemo k Njemu. V tem pomenu pravimo, da naša molitev Boga gane.
Ta volja, dati nam, kar ga prosimo, je jasno izrečena tudi v besedilu pri Mateju in Marku: »Prosite in boste prejeli; in vse, karkoli boste prosili, verujte, da boste prejeli.« Bog torej čaka, da Ga prosimo, da nam potem podeli svojo pomoč.
Toda Bog ni le voljan dati nam, kar ga prosimo, ampak tudi neskončno hrepeni, da bi nam dal, kar je popolnoma jasno razvidno iz besedila pri Janezu: »Doslej niste nič prosili v mojem imenu,« kar razodeva njegovo željo, da ga prosimo; napraviti nam torej hoče veselje: »Prosite in boste prejeli, da bo vaše veselje popolno.« V svojem Prvem pismu nam pravi isti Janez (5,14–15): »In to je zaupanje, ki ga imamo Vanj, da nas usliši, karkoli ga prosimo; vemo, da imamo, kar smo ga zaprosili.«
Iz povedanega je razvidno, da nam Bog zaprošeno ne le more, ampak tudi hoče dati; še več, da je poln hrepenenja, da bi nam to dal. Pogoj pa, ki nam ga postavlja, je ta, da ga prosimo.
Spomnimo se, kar smo že prej rekli, da moč ni v prošnji sami, marveč v silah, ki nam jih prošnja da na razpolago, ko dajalčevo voljo tako ali drugače vzbudi ali omehča; če pa gre za molitev, ki ima za cilj Boga, čigar moč je neomejena, nam molitev polaga v roke Božjo Vsemogočnost samo. In to ni nobeno pretiravanje; saj nam v evangeliju sam Gospod to čisto razločno pove (Lk 17,6): »Če imate vero, kakor gorčično zrno, bi lahko rekli tej murvi: 'Izruj se s korenino in se presadi v morje,' in poslušna bi vam bila.« – To je torej čisto določna obljuba: če brezpogojno prosimo, ne da bi dvomili, nam je dana na razpolago neskončna sila božje Moči; saj »nebo in zemlja bosta prešla, Kristusove besede pa ne bodo prešle« (Lk 21,33).
Bog res ne potrebuje, da bi mu mi svoje težave razlagali: »Vaš Oče, ki je v nebesih, ve, česa potrebujete« (Lk 12,30). Pač pa hoče, da Mu razložimo svoje stiske v popolnem zaupanju ter izročimo rešitev v Njegove roke v popolnem soglasju z Njegovo sveto voljo. »Kdo izmed vas bo očeta prosil kruha, pa mu bo dal kamen? Ali ribe, pa mu bo dal namesto ribe kačo? Ali ga bo prosil jajca, pa mu bo dal škorpijona? Če torej vi, ki ste hudobni, znate dobre darove dajati otrokom, koliko bolj bo vaš nebeški Oče dal Svetega Duha tistim, ki ga prosijo« (Lk 11,11–13).
Bogu je vse mogoče. Tako je govoril Kristus v svoji molitvi sredi smrtne bridkosti na Oljski gori: »Oče, vse ti je mogoče!« (Mr 14,36). In na tej podlagi je v solzah prosil, naj bi tisti »kelih šel od Njega …«
Na tej podlagi sta Jakob in Janez razodela tisto svojo znano željo: »Učitelj, želiva, da bi nama storil vse, karkoli te bova prosila!« (Mr 10,35–36). In Gospod ju je, ne da bi ju zaradi tega vprašanja pograjal, vprašal: »Kaj želita, da vama storim?« Saj ju res ni mogel pokarati, ko pa jima je že enkrat brez vsakršne omejitve rekel: »Zato vam pravim: Karkoli v molitvi prosite, verujte, da boste prejeli, in vse se vam bo zgodilo« (Mr 11,24). Kristus našim pametnim prošnjam ni postavil nobenih meja, seveda, če je tisti, ki naj bi jih uslišal, Bog, ki »Mu ni nemogoča nobena stvar«.
Naš Gospod Jezus Kristus v ničemer ni omejil »območja prošnje«, da bi naša prošnja bila uslišana. Glede prošenj ni samo večkrat rekel: »Vse, kar boste prosili …«, ampak je v dveh prilikah podal celo nekaj popolnoma nenavadnih zgledov. Prvi je bil o murvi, ki smo ga že navedli: »Če torej pravite tej murvi: 'Izruj se in se presadi v morje,' in poslušna bi vam bila« (Lk 17,6). Drugi, ki o njem govori sveti Matej, je temu zelo podoben: »In videl je ob poti smokvino drevo in šel k njemu; ni pa našel na njem nič drugega kakor le listje, in mu je rekel: 'Naj nikoli noben sad ne zraste na tebi!' In takoj se je smokva posušila. Ko so učenci to videli, so se začudili in rekli: 'Kako naglo se je smokva posušila!' Jezus jim je odgovoril: 'Resnično, povem vam: Če boste imeli vero in ne boste dvomili, ne boste delali samo tega, kar se je zgodilo s smokvo, ampak tudi, če boste rekli tej gori: 'Dvigni se in se vrzi v morje,' se bo zgodilo. In vse, karkoli boste v molitvi prosili z zaupanjem, boste prejeli« (Mt 21,19–22).
Ne manjka pa piscev, ki samovoljno omejujejo, česar Kristus ni omejeval, ko nam pripovedujejo, kaj naj prosimo in česa naj ne prosimo. Tem gospodom odgovarjamo, da Kristus ni postavil nobenih meja našim pametnim prošnjam, najsi bi se zdele še tako čudne in da tudi zgleda o murvi in gori prav nič ne spominjata na večno blaženost. Kristus je vendarle rekel, da bi za to ne le mogli prositi, ampak da bi celo prejeli, če bomo le prosili z vero, ne da bi dvomili. Božja stvar je, ali naši molitvi ugodi ali ne, in da presodi, ali je bila primerna in umestna. Bog hoče, da ga prosimo kakor Očeta z vsem otroškim zaupanjem. In otroci izrekajo take prošnje večkrat brez vsake zle misli. Očetova stvar pa je, da presodi, ali bo prošnjo uslišal ali ne. Otrokova stvar je, da prosi in polaga odgovor na svojo prošnjo docela v očetove roke.
To je vse, kar nas zadeva: v popolni vdanosti se izročiti Božjim rokam. S tem pa ni rečeno, da ne bi z otroškim zaupanjem smeli prositi, kar se nam zdi, da je dobro. In če bomo kaj takega prosili v popolni veri, ne da bi dvomili, nam bo Bog ugodil, čeprav bi prosili kaj tako nevsakdanjega, kakor na primer, da bi se izruvalo drevo in se vrglo v morje.
O vsem tem smo govorili, da bi z besedami samega Kristusa dokazali, da je moč molitve, ko je ta naslovljena na Boga kot Očeta in če vsebuje vse potrebne pogoje, »omejena zgolj na božjo Vsemogočnost«.
Če je neznanka x. enaka Neskončnemu, je moč molitve neomejena!
C. M. de Heredia