Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 28. maj 2017

V Jezusovi domovini (3)


Ženske seveda vsega tega ne smejo spremljati od blizu. Lahko pa dogajanje opazujejo s posebnega zidu, ki ločuje molitveni prostor od ostalega trga.
Bilo je že blizu poldan. Ker je bil poseben dan, smo se vrnili v Betlehem na kosilo. Naš duhovni voditelj škof Jurij je namreč praznoval rojstni dan. Bilo je slovesno in skupaj s škofom smo se veselili.
Iz jedilnice se lepo vidi novi del Betlehema, ki je zrastel zadnja desetletja. Prvotno je bila med Jeruzalemom in Betlehemom razdalja, ki jo je avtobus prevozil v eni uri. In vmes ni bilo večjih naselij. Danes pa se mesti skoraj že držita skupaj. Zelo mi je padlo v oči, koliko so v času, ko sem bil kot novomašnik v Sveti deželi, naredili cest in zgradili novih mestnih delov.
Takoj po kosilu smo nadaljevali romanje v Judejsko gričevje. Prva postaja je bil spominski park žrtvam holokavsta Jad Vašem. To je cel park, kjer je veliko različnih spomenikov in obeležij, ki predstavljajo spomin na preminule Jude v drugi svetovni vojni. Tam so postavljeni tudi spomeniki tistim, ki so preganjanim Judom pomagali. Tudi ta park je večji, kot je bil pred petindvajsetimi leti.
Od spominskega parka smo se nekoliko spustili v dolino. To je vasica Ain Karem. Kraj, kjer sta živela Elizabeta in Zaharija, starša Janeza Krstnika. Parkirali smo v dolini. Potem pa smo se peš podali do kraja, kjer sta se srečali Marija in njena teta Elizabeta, ko je Marija, že z Božjim Detetom pod srcem, šla pomagat teti, ki je bila pred porodom.
Po lepi tlakovani poti smo prispeli do cerkve. Na dvorišču pred cerkvijo so na steno pritrjene plošče, na katerih je v različnih jezikih napisana Marijina hvalnica: Moja duša poveličuje Gospoda. Tudi tabla s slovenskim prevodom je tam nameščena. Po kratki tišini smo zapeli Marijino hvalnico. V tem času se je izpraznila cerkev, zato smo lahko vstopili in si jo ogledali. Čedna majhna cerkev, vsa poslikana z motivi Marijinega srečanja s teto Elizabeto. Spredaj lep oltar s križem, ob strani pa v mali niši vodnjak. Mogoče je bil prvotno kje zunaj, preden so zgradili cerkev.
Ob strani je za mrežo nameščen velik kamen. Pravijo, da je za ta kamen Elizabeta skrila Janeza Krstnika, ko so ga vojaki iskali, da bi ga umorili. Cerkev ima svoj glavni del v prvem nadstropju. To, kar smo videli spodaj, je bila le kripta. V zgornjem delu so bogate poslikave. Na narisanih stebrih je v latinskem jeziku napisana Marijina hvalnica. Vmes so velika polja s freskami z različnimi motivi. Zadaj nad orglami je velika freska Device Marije z Detetom v naročju, ki stoji na zemeljski krogli. Freska je novejšega datuma in mi je bila takoj zelo všeč.
Veliki oltar prikazuje Marijo, ki gre po puščavi. Na vsaki strani so kaktusi, spredaj pod skalami pa je skupina Frančiškovih sinov. Eden izmed njih ima glavo obdano s svetniškim sijem, v sredini pa kleči drugi, ki ima v rokah model cerkve. Ob obeh straneh oltarne slike so naslikani različni prizori iz evangelija. Zgornjih prizorov nisem znal dobro razpoznati. Na enem so različni redovniki in redovnice, na drugi strani pa spet redovniki in redovnice z modeli različnih cerkva v rokah.
Tako je v kraju, kjer sta se srečali Mati Božja in teta Elizabeta. Marija ji je prinesla veliko veselje, pa ne samo zato, ker jo je prišla obiskat, marveč predvsem zato, ker je s seboj prinesla Jezusa, Božjega Sina. To je bilo za Elizabetino hišo posebno veselje. A ne samo to, bila je napolnjena s Svetim Duhom. Blagrovala je Marijo in se Bogu zahvaljevala za vsa njegova velika dela.
Kako lepo bi bilo, če bi smeli na tistem svetem kraju ostati dlje časa v tišini in premišljevanju tega svetega dogodka. Toda potem bi romanje trajalo več mesecev, ko bi se mogli na vsakem kraju zadržati in uživati v mistiki kraja, da bi tudi ta človeku spregovoril v globino srca.
Počasi smo se vračali od cerkve nazaj v dolino. Spodaj v dolini je namreč še en sveti kraj: Rojstni dom Janeza Krstnika. Ne razumem, zakaj je tako. Morda se Marija in Elizabeta nista srečali v domači hiši? Najbrž so pobožni romarji hoteli obeležiti oba velika dogodka in so postavili dve cerkvi. Zgoraj na pobočju cerkev Marijinega obiskanja in spodaj cerkev Janezovega rojstva. Toda nič hudega, če je tako. Človek se še lažje vživi v oba dogodka, če se z njima sreča na različnih krajih.
Na poti k cerkvi sem hotel kupiti judovsko kapico. Ponujal mi jo je čisto poceni. Tako kot sem ga razumel, bi dobil za dva ali tri evre dve kapici. A ni bilo tako. Hotel je drobiž v dolarjih. Ko sem iskal drobiž, sem nekaj denarja položil na pult in iskal male bankovce. Uredila sva in hitro sem odšel naprej. Po obisku cerkve pa sem opazil, da mi manjka petdeset dolarjev. Preiskal sem vse žepe in denarnico, a nisem našel ničesar. Ta čas, ko sem denar odložil na pult in iskal drobiž, sem na ostali denar nekoliko pozabil. Možakar pa ni klical za menoj, marveč je veselo pospravil bankovec.
Na zidu pred cerkvijo je vzidana plošča s slovenskim besedilom Zaharijevega speva: Hvaljen, Gospod Bog. Pater Peter nam je pripovedoval, kako so ga postavljali in kako so nanj naredili slovensko zastavo. Čeprav takrat še niso točno vedeli, kakšna bo slovenska zastava. Bilo je v dnevih okoli osamosvojitve. Zapeli smo Zaharijev spev in odšli v cerkev.
Cerkev ni prav velika, zanimivo pa je, da je posvečena Materi Božji. Ves oltarni prostor sije v nežni modri barvi, ki je Marijina barva. Škof nam je v cerkvi spregovoril o Janezovem rojstvu. Janez je bil tisti, ki je po Božjem načrtu povezal staro in novo zavezo.
Levo od glavnega oltarja je mala kripta. Vanjo vodi nekaj stopnic. Spodaj je oltar in pod oltarjem je na podoben način kot v Betlehemu označen kraj rojstva Janeza Krstnika. Ni narejena srebrna zvezda, marveč lepa zvezda iz belega marmorja, skoraj bolj je podobna soncu z mnogimi žarki. Na sredi je krog, na katerem piše: »Hic praecursor Domini natus est«. Tukaj je bil rojen Gospodov predhodnik. V sredini kroga pa je lep jeruzalemski križ. Na polkrožni steni za zvezdo so trije medaljoni iz belega marmorja, ki prikazujejo prizore iz Janezovega življenja: Marijino srečanje s teto Elizabeto, Janezovo rojstvo in obglavljenje Janeza Krstnika.
Tudi iz tega kraja smo se morali hitro posloviti, saj je sonce že zašlo. Mimogrede smo na poti nakupili še nekaj rožnih vencev, ki so bili zelo poceni. Seveda je temu primerna tudi kvaliteta.
Drug za drugim smo se z avtobusi vzpenjali nazaj na Judejsko višavje. Ustavili smo se ob cesti in na hitro izstopili. Nisem vedel, zakaj smo šli dol. Toda vedno je bilo kaj za pogledat, saj brez pomena nismo ustavljali. Izkazalo se je, da si bomo samo od daleč ogledali še izraelski parlament, ki se po njihovo imenuje kneset. Pazniki so nas pazljivo ogledovali. Pozorni so postali na moj fotoaparat. Spraševali so me, če je pravi. Seveda je pravi, kakšen pa naj bi bil? Moral sem pokazati, da deluje. Sprva se mi je zdelo neumno to, kar je hotel od mene. Kasneje pa sem razumel njihovo pazljivost. V fotoaparat se da vdelati tudi strelno orožje. Ker je zakrito v fotoaparat, bi ga brez težave pretihotapil mimo varnostne službe. A oni to dobro vedo in so pozorni tudi na take stvari, ki se nam zdijo smešne. Škof Jurij je večkrat poudaril, da moramo razumeti njihovo natančnost, ko gre za varnost. Obdani so namreč okrog in okrog s samimi sovražnimi ljudstvi. Zato skrb za varnost ne gre zanemariti.
Bil je najlepši čas za fotografiranje. Luči so se že prižgale, nebo pa je bilo še modro. Naredil sem nekaj posnetkov kneseta, veliko nisem upal, saj je bilo to strogo varovano območje.
Ustavili smo se ob velikem sedmeroramnem svečniku, ki stoji pred parlamentom. To je znamenje judovske istovetnosti. Ne samo verske, marveč tudi narodne. Lahko bi ga primerjali s križem v krščanstvu. Velik je, saj meri več metrov v višino. Okrog njega je lepa, moderna, iz brona kovana ograja. Nekaj časa smo se zadržali ob svečniku. Škof Jurij nam je poskušal čim bolj natančno razložiti prizore, ki so na svečniku upodobljeni. Na njem je prikazana cela Izraelova zgodovina. Del so napisi, ki povedo nekaj iz zgodovine. Še več pa povedo mali reliefi, ki so vdelani v bronast svečnik. Nisem si zapomnil vseh, saj jih je toliko, da je tudi škof Jurij imel težave, ko jih je skušal razbrati. Spomnim se samo prizora s tablami z desetimi Božjimi zapovedmi. Čisto zgoraj, na osrednjem kraku, je bila upodobljena bitka z Amalečani, ko Aron in Hur podpirata Mojzesu roke, da so ostale dvignjene kvišku. Če se ne motim, je spodaj, pod delom, kjer izhajata iz glavnega dela zunanji dve veji, v soncu upodobljen napis: »Šama, Israel! Poslušaj, Izrael, Gospod je tvoj Bog ...«
p. Branko Petauer

Ni komentarjev:

Objavite komentar