Žrtev in zadoščevanje:
poistovetenje s Kristusom
12. Fatimski dogodek je povabilo v
sodelovanje z načrtom usmiljenja po zgledu treh pastirčkov. Vprašanje, ki jim
je bilo postavljeno 13. maja 1917, je namenjeno tudi nam: »Ali se hočete
darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v
zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za
spreobrnjenje grešnikov?«
Pastirčki so takoj odgovorili z
molitvijo, saj so v njihovi molitvi, s katero so častili Boga, prisotni tudi
drugi: »Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse. Prosim
te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Te ne ljubijo.«
Že po prvih angelovih besedah so odkrili, da so prejeli poslanstvo, ki pomeni,
izročiti svoje življenje za dobro drugih. Silnost potreb soljudi je zahtevala
pokoro, žrtev in zadoščevanje. Kristjan se lahko žrtvuje samo iz molitve in
tako, da njegova žrtev postane molitev.
Pastirčki so se v globokem združenju z
Bogom zavedli, da so drugi ljudje tako pomembni, da se je potrebno žrtvovati
zanje. Tako se je v njih prebujala odgovornost: niso mogli pustiti grešnika v
njegovi krivdi ali trpečega v njegovem trpljenju. Kot je kasneje rekla Lucija,
ne bi mogli iti srečni v nebesa sami, ker ne bi mogli biti srečni brez drugih
ljudi. Povabilo k spreobrnjenju in zadoščevanju nam je izziv, naj se ne vdamo
pred omalovaževanjem zla, naj premagamo diktaturo brezbrižnosti pred
trpljenjem, ki nas obdaja.
Na tej poti osebnega očiščevanja za
solidarnost je prisotna duhovnost, ki je ukoreninjena v središču skrivnosti
krščanske vere. Za to duhovnost se vzgaja in se jo živi v obredih, ki krepijo
naše poistovetenje s Kristusom: v evharistiji, kjer je Kristus zakramentalno
prisoten in v molitvi rožnega venca, kjer je prisoten v besedi in premišljevanju
skrivnosti rožnega venca.
Pastirčki
so iz globoke izkušnje Boga in iz zaupanja, ki jim ga je vlila Gospa, dali
pričevanje zmage Ljubezni, ki objema celotno stvarstvo in se razodeva v
Marijinem Brezmadežnem srcu. Prav na ozadju videnja pekla Marijine besede
dobijo pomembnost: »Končno bo zmagalo moje Brezmadežno Srce,« kar pomeni zmago
Božje ljubezni, ki se je razodela človeštvu. V luči te resničnosti fatimsko
sporočilo postane spev upanja. Kakor je rekel kardinal Ratzinger, Devica Marija
ne povzroča strahu in ne prinaša apokaliptičnih napovedi, ampak nas vodi k
Sinu, k bistvu krščanskega razodetja. Kasneje je kot papež ponovil, da je
fatimsko sporočilo, zgoščeno v tej Marijini obljubi, »kot okno upanja, ki ga
Bog odpre takrat, ko mu človek zapre vrata.«
Ni komentarjev:
Objavite komentar