ZA ZIDOVI SAMOSTANA

Beseda urednika

Po večletnem študiju liturgike v Rimu, na univerzi sv. Anzelma, je naš p. Nikolaj Aracki uspešno ubranil svojo doktorsko nalogo (disertacijo) in zanjo dobil najvišjo – odlično oceno (summa cum laude). Predaval bo na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, deloma tudi na univerzi svetega Anzelma v Rimu, in bo obogatitev tudi za naš samostan. Svoje delo predstavlja v tej številki. Čestitamo!

Z današnjim glasilom uvajamo nekaj novosti. V dveh številkah bomo objavili pastirsko pismo portugalskih škofov o stoti obletnici fatimskih dogodkov. Več let nas bo spremljalo in v molitvi poglabljalo delo mehiškega duhovnega pisatelja C. M. de Heredia DJ 'Vir največje sile', prav tako kratke misli dr. Marka Kremžarja, znanega argentinskega Slovenca, z naslovom 'Razmišljanja ob zmedi'.

S pomembnim obredom pepeljenja smo začeli postni čas. Pravilo sv. Benedikta, po katerem živimo cistercijani, nam naroča: »V teh dneh naj torej k rednim dolžnostim rednega služenja še kaj dodamo: posebne molitve, pritrgovanje v jedi in pijači. Vsak naj torej sam od sebe, poleg določene mu mere 'z veseljem Svetega Duha' (1 Tes 1,6) kaj Bogu daruje, se pravi: naj svojemu telesu nekaj pritrga v jedi, pijači, spanju, klepetavosti, razposajenosti ter z duhovnim veseljem in hrepenenjem pričakuje sveto veliko noč« (št. 49,5–7).

To je najprej opomin za nas, stanovalce samostana, lahko pa je pobuda tudi za vas, ki živite v zunanjem vrvežu. Pritrgovanje, povezano z ljubeznijo, vodi k duhovnemu veselju in napredovanju v svetosti, hkrati pa je odličen prispevek za vsestransko rešitev človeštva, duhovno in materialno. V letošnjem letu stoletnice fatimskih dogodkov so nam trije preprosti fatimski pastirčki izredni vzorniki.

Bog povrni vsem, ki ste za naše glasilo letos že dali kakšen prostovoljni prispevek. Ne zamerite, da zdaj omenim neprijetno finančno zadevo. Naš ekonom je potožil, da je bilo lansko leto pokritih komaj polovico stroškov za glasilo 'V Materini šoli'. Na leto znašajo stroški okrog 12.000 evrov. Priporočam se tistim, ki morete pomagati. Vendar naj nihče ne odpove revije zato, ker ne more nič prispevati. Revija naj bi se vzdrževala s prostovoljnimi darovi. Tudi tu se lahko pokaže medsebojna ljubezen: tisti, ki morejo prispevati več, naj bi dali za tiste, ki ne morejo nič ali le malo prispevati.

V imenu samostanske družine vsem želim blagoslovljen postni čas. Ostanimo povezani v molitvi. Za vse bom daroval sveto mašo.

p. Anton Nadrah

Cistercijan p. Nikolaj Aracki novi doktor liturgike

P. Nikolaj, več let si študiral v Rimu; kaj vse je prišlo na vrsto?

Papeški liturgični inštitut, ki je del Atenea ali univerze svetega Anzelma v Rimu in ga vodijo patri benediktinci, je specializirana ustanova za študij bogoslužja, in sicer iz zgodovinskega, teološkega ter pastoralnega vidika. Zelo velik poudarek je na zgodovini zahodnih obredov, seveda najprej rimskega pa tudi ambrozijanskega ter tudi obredov vzhodnih Cerkva.

Eden temeljnih virov za zgodovino obredov so liturgične knjige, od najstarejših fragmentov in kodeksov (iz 2./3. stoletja), pa vse do novih, to je, po drugem vatikanskem koncilu prenovljenih liturgičnih knjig, ki poleg zakramentov obsegajo tudi vse zakramentale. Skratka vse obredje Cerkve. Veliko časa smo posvetili tudi klasičnim oz. svetopisemskim jezikom, na doktorski ravni pa je potrebno ob teh dokazati znanje še vsaj štirih »velikih« modernih jezikov.

Posebej zanimiv je študij načel prevajanja ter inkulturacije Kristusove skrivnosti, ki jo slavimo in praznujemo v bogoslužju, in čeravno vedno ista, se v vsakem narodu ter vsaki kulturi želi »utelesiti« na izviren in lasten način.

Kakšna je vsebina disertacije, ki si jo zagovarjal z odličnim uspehom (summa cum laude)?

V svojem študiju sem se naslonil na Sveto pismo, cerkvene očete ter na kompleksno zgodovino razvoja cerkvenega obredja. Naslov naloge »Praznovanje in slavljenje Zaveze« povzema poseben, tako imenovani tipološki pristop do Svetega pisma, ki ga uporabljam tudi za razumevanje bogoslužja.

Usmeril sem se k svetopisemskim temeljem, figuram, zgodbam, prerokbam, dogodkom, kjer se skrivnost Božje ljubezni do človeka izraža z obljubo, oziroma z zavezo, paktom, pogodbo, ali pa celo oporoko.

Bogoslužje v Stari zavezi je stalno podaljševanje zaveze med Bogom izvoljenega ljudstva in generacijami, ki niso bile prisotne ob izhodu iz Egipta, ali pa ob sklenitvi zaveze z Mojzesom na Sinaju. Je pa zato vsaka naslednja generacija na novo obnovila, podoživela te trenutke, zlasti pa sklenila zavezo znotraj bogoslužnega, kultnega praznovanja.

Po Kristusovem velikonočnem dogodku, zadnji večerji, smrti in veličastnem vstajenju, pa vemo, da je evharistija, to je obred v njegov spomin, tudi skrivnostna svatba Njega samega s Cerkvijo, z Božjim ljudstvom nove Zaveze. To je izraženo v osrednjih besedah evharističnega obreda: »To je moja kri nove in večne zaveze.«

Sveto pismo in njegova tipološka govorica mi je omogočila preproste ter univerzalne kategorije, kako izraziti krščansko novost, Kristusovo skrivnost in skrivnostno dogajanje v bogoslužju. Tukaj se, po obredu in molitvah, sklepa in praznuje oziroma slavi zaročniška zaveza, nova zaveza, ki jo ima dobri Bog z vsakim od nas.

Kakšne koristi prinaša Tvoj študij na področju liturgike in dušnopastirskega delovanja?

Ena izmed novosti, ki jo liturgični teologiji in znanosti prinaša moja naloga, je v novem vrednotenju tako imenovane tipološke hermenevtike ali razlaganja, ki je posledično pripeljala tudi do izdelave izvirnega, tako imenovanega »liturgičnega modela«.

Dekan papeškega liturgičnega inštituta ter celotna komisija so bili mnenja, da gre za izredno izviren pristop do liturgične teologije, zato so mi v prihodnje ponudili predavanje za bodoče doktorande. Svoj študij bom tako kmalu lahko predstavil tudi novim študentom liturgike, predvsem pa bomo v skladu z mojo nalogo obravnavali razvoj zakramentalnega izrazoslovja, ki je zlasti v prvih stoletjih Cerkve bilo bolj kot s filozofskim jezikom, zaznamovano s svetopisemskimi podobami. Veselim pa se tudi priložnosti, da bom deloval na katedri za liturgiko pri Teološki fakulteti v Ljubljani, z namenom študentom posredovati navdušenje nad svetim bogoslužjem, kot so ga meni predali moji profesorji in seveda tudi stiška samostanska skupnost.

Menim, da bi se današnje razumevanje zakramentov, mistagogija in kateheza, lahko še bolj vrnili k temeljnim svetopisemskim kategorijam, saj je Božja beseda resnično živa in učinkovita. In to v največji meri takrat, ko je ta beseda oznanjena in obhajana, praznovana in slavljena ravno v bogoslužju, ki obnavlja zavezo med človekom in Bogom.