Lucija v drugem Spominu poroča:
»Moj oče je bil zdrav, krepak
človek, ki še glavobola ni poznal. In v manj kot štiriindvajsetih urah ga je
huda pljučnica nenadoma spravila v večnost. Čutila sem tako veliko bolečino, da
sem mislila, da bom tudi jaz umrla. On je bil edini, ki mi je izkazoval
prijateljstvo, ko so me v družini obtoževali, in samo on me je branil.
Umaknila sem se v svojo sobo
in ječala:
'Moj Bog, moj Bog! Nikoli si
ne bi mislila, da lahko pošlješ toliko trpljenja. Toda trpim iz ljubezni do
tebe, v zadoščenje za grehe zoper Marijino brezmadežno Srce, za svetega očeta
in za spreobrnjenje grešnikov.'«
Eno leto po prikazovanju so
Lucijo začele zadevati različne druge preizkušnje. Proti koncu oktobra 1918 sta
zbolela za špansko boleznijo Jacinta in Frančišek. V kratkem času ji je smrt
iztrgala tri najdražje: 4. aprila 1919 je umrl Frančišek v očetovi hiši, 31.
julija 1919 Lucijin oče, 20. februarja 1920 pa še Jacinta v oddaljeni
bolnišnici Dona Estefánia v Lizboni.
V drugem Spominu beremo, kako je Lucijo prizadelo, ko je Jacinta odšla v
bolnišnico v Lizbono. Prepričana je bila, da je na svetu ne bo nikoli več
videla:
»Kako sem bila žalostna, ko
sem bila sama! V tako kratkem času je naš dobri Bog vzel v nebesa mojega
ljubljenega očeta, potem Frančiška in sedaj Jacinto, ki je ne bom na tem svetu
videla nikoli več. Brž ko sem mogla, sem se zatekla v Cabeso. Skrila sem se v
skalno votlino, da bi tam sama z Bogom ublažila svojo bolečino in prelivala
obilne solze. Ko sem šla dol po pobočju, me je vse spominjalo na moja ljubljena
tovariša: skale, na katerih smo tolikokrat sedeli, cvetlice, ki jih nisem več
trgala, ker jih nisem imela nikomur nesti. Valinhos, kjer smo skupaj uživali
sladkosti raja! Kot da bi dvomila glede stvarnosti in napol odsotna v duhu, sem
stopila nekega dne v tetino hišo, šla v Jacintino sobo in jo klicala. Njena
sestrica Terezija me je ustavila, ko me je videla v takem stanju, in mi rekla,
da Jacinte ni več.«
Od vsega hudega, ki ga je
Lucija doživljala, je tudi sama zbolela. To so opazili tudi obiskovalci, ko so
jo videli z rumenkastim obrazom in napol slabokrvno. Zato so jo nekateri
povabili in je z materinim dovoljenjem za nekaj dni šla k njim, v upanju, da ji
bo sprememba zraka dobro storila.
Ni komentarjev:
Objavite komentar