Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 30. april 2017

V JEZUSOVI DOMOVINI (2)


Naša pot se je nadaljevala do dvorane zadnje večerje. Ob poti smo lahko občudovali velik kip kraja Davida s harfo v rokah. Bil je na pol v senci. Njegov zgornji del in harfa pa sta se bleščala v jutranjem soncu. Gledal je ponosno in zamišljeno hkrati. Pogled je imel usmerjen v smer, kjer je bila dvorana zadnje večerje. Kakor da bi bil ponosen na Jezusa, ki je izhajal iz njegovega rodu in je bil najimenitnejši poganjek, ki je vzcvetel na njegovem deblu: Jezus, Davidov potomec!
Po stopnicah smo se vzpeli v nadstropje. Pred nami se je odprl pogled v veliko obokano dvorano, oprto na dva velika stebra. To naj bi bila hiša staršev evangelista Marka. V tej dvorani je Jezus obhajal zadnjo večerjo s svojimi učenci. Kraj, kjer je najbolje molčati ter tiho doživljati veličino kraja. Ta dvorana je sveta judom, kristjanom in muslimanom. Zaradi medsebojnega dogovora se v tej dvorani ne sme darovati sveta maša. Tudi sveti oče ni smel tu maševati, ko je obiskal Jeruzalem. Nobene javne molitve ne sme biti v njej. Lahko se sveti kraj obišče in tiho moli v njem. Običajno je težko tiho moliti, ker nikoli ni miru. Velike skupine romarjev se vrstijo preko vsega dneva.
Pri stranskih vratih smo izstopili iz dvorane zadnje večerje in po mostovžu prišli v drugo stavbo. V pritličju smo prišli pod starodavne oboke. Nekoliko temačno je bilo pod njimi. Tu blizu je bil Davidov grob. Dali so nam kapice, da smo se pokrili ter vstopili v predprostor Davidovega groba. Tam je bilo veliko panojev z napisi, ki pa so bili zame nerazumljivi, saj so bili v hebrejskem jeziku. Šel sem naokoli in si jih ogledoval. Mnogi judje, ki so bili tam, so jih pobožno brali.
V naslednjem prostoru je bila lepo rezljana omara z molitveniki. Ta kraj je svet judom, zato mnogi prihajajo sem molit. Tiho smo se pomikali v zadnji manjši prostor. Tam je mali kamniti sarkofag, pokrit z temno rdečim žametom. Nanj so z zlatom izvezene lepe rozge vinske trte in stilizirane ptice. Ob njem je velik napis v hebrejščini. Pred grobom je nekaj stolov, na katerih sedijo judje, globoko zatopljeni v molitev. Tiho smo si grob ogledali in odšli ven, da jih ne bi motili pri molitvi.
Ob samostanu Marijinega zaspanja smo se vračali nazaj. Kralj David, ki je sedel ob zidu samostana, je bil že na soncu. Skoraj ves se je zlato svetil. Zunaj je bilo nekaj izraelskih vojakov, ki so čakali. Mimo njih smo šli po ozki ulici in skozi majhna vrata vstopili v stari Jeruzalem. Ozke ulice so vodile na vse strani. Prispeli smo v Judovsko četrt. Na več krajih je bilo mogoče videti različne izkopanine. To je namreč mesto, ki je bilo velikokrat porušeno in na novo pozidano. Zato je povsod mogoče najti stare dele mesta, ki so skriti pod današnjimi stavbami.
Po več ulicah smo se ustavili pred veliko poslikano steno. Prikazovala je Salomonov stebrenik. Na obeh straneh dolgi vrsti stebrov. Na njih ne slonijo oboki marveč lesena streha, ki daje zavetje mnogim trgovcem in vsem, ki hočejo kaj prodajati. Med stebri je mogoče zaznati živahen utrip mesta. Opaziti je lahko vse mogoče živali, ki jih uporabljajo za ježo, kot so kamele, osli, konji; in druge, ki so naprodaj: perjad in drobnica. Vmes se podijo otroci ter se skrivajo med stebri in živalmi. Slika je narejena tako realistično, da dobiš občutek, kot da bi gledal v eno izmed starih jeruzalemskih ulic.
Na koncu naslednje ulice se nam je odprl pogled na tempeljski grič. Seveda, danes tam ni več templja, je le del obzidja, ki je bilo zgrajeno okoli tempeljske ploščadi. Temu zidu rečejo Judje »Zid žalovanja«.
Na sredi tempeljskega griča stoji velika mošeja, ki se ji reče Svetišče na skali ali Omarjeva mošeja. Zgrajena naj bi bila namreč nad tisto skalo, na kateri je Abraham daroval sina Izaka. Zato je tudi za muslimane svet kraj. Ko smo bili tam kot novomašniki, smo si jo lahko ogledali. Tokrat pa je bila zaprta za vse romarje.
Čevlje smo takrat morali pustiti v stalaži pred mošejo, prav tako tudi fotoaparate. V mošeji je bilo temačno, po tleh pa debele preproge. Hitro se je ob nas znašel neki moški, očitno domačin, in nas je vodil po mošeji. V sredini je malo dvignjen prostor, pod njega pa vodijo stopnice pod veliko skalo, ki ima luknjo. Domačin nam je dejal, da je skozi tisto luknjo tekla kri od Abrahamove daritve. Če bi malo pobrskali po Svetem pismu, bi našli, da je Abraham nameraval darovati sina Izaka na gori, ki se imenuje Morija. Torej naj bi gora, na kateri so Judje kasneje zgradili tempelj, bila gora Morija. Mogoče???
Na vogalu tiste skale je mož vtaknil roko v malo odprtino. Dejal nam je, da je tam na kamnu, ob katerega lahko podrsaš, še danes vonj po Mohamedovi bradi. No, lahko verjameš ali pa ne. Mislim, da Mohamed nikoli ni bil v Jeruzalemu.
Zahodni del tempeljske ploščadi je nekoliko nižji. Na vrhu stopnic stoji neke vrste slavolok z več oboki. Muslimani pravijo, da bo tam Alah duše tehtal ob poslednji sodbi.
Nekoliko naprej, kjer se stopnice nehajo in se ploščad spet izravna, je velika mošeja s srebrno kupolo. Rečejo ji Al Aksa. Ta je bila prvotno velikanska cerkev. Muslimani so del cerkve porušili, ostanek pa spremenili v mošejo. Znotraj je zanimiva, ker je v njej cel gozd stebrov. Če v njej gledaš cerkev, popolnoma razločno vidiš glavno ladjo in stranske ladje, ki jih delijo vrste stebrov. Nekaj stranskih ladij so podrli, a je kljub temu še vedno ogromen prostor. Tudi te mošeje si tokrat nismo mogli ogledati.
Nad stopnicami, ki vodijo k Zidu žalovanja, je narejen velik sedmeroramni svečnik, znamenje judovstva. Zaprt je v stekleno vitrino. Od tam je lep razgled na vso tempeljsko ploščad, na kateri najbolj pritegne pogled velika zlata kupola na Omarjevi mošeji.
Na koncu stopnic pred Zidom žalovanja so nas temeljito pregledali. Vzeli so vse alkoholne pijače, če jih je kdo imel s seboj. Pa druge predmete, ki bi jih lahko uporabili kot bodalo.
Ta del Jeruzalema je danes za Jude najsvetejši prostor. Množično prihajajo k Zidu žalovanja in tam molijo.
Zid žalovanja je narejen iz ogromnih kamnitih blokov. Bil je zgrajen skupaj s templjem, ki ga je gradil Herod Veliki. In to štirideset let, kakor je zapisano v evangeliju. Ob padcu Jeruzalema, leta sedemdeset, so Rimljani celoten tempelj popolnoma porušili, le del obzidja so pustili. To je danes Zid žalovanja. Ime je dobil zato, ker Judje tam molijo in tudi žalujejo za časi, ko so še imeli tempelj.
Pred zidom je velika ploščad, ki je razdeljena na dva dela. Desni del je za ženske, levi pa za moške. Na tem prostoru se dogajajo različne slovesnosti. Posebej zanimivo je, ko pripeljejo dvanajstletnega fanta, ki s posebnim obredom postane odrasel jud in sme prvič javno brati in razlagati Sveto pismo. Ta obred se imenuje »bar micvah«. Lahko bi ga primerjali s katoliško birmo, a je velika razlika, ker je sveta birma zakrament.
Lepo je videti može, ki se slovesno pripravijo za molitev. Nadenejo si posebno belo pokrivalo, ki ima ob strani vtkane črne črte, čisto na robu pa so narejeni lepi cofki. Lahko bi ga opisal kot zelo širok šal, ki pada daleč po hrbtu. Z njim si pokrijejo glavo. Tisti del, s katerim se pokrije glava, je slovesno izvezen s svilenimi nitkami. Na čelo si privežejo malo usnjeno kockico, v kateri je napisan najbolj pomemben izrek iz Mojzesove postave. To izhaja iz tiste besede, ko pravi prerok, naj bo vsakemu Judu postava za spomin med očmi. Roke pa si povežejo z usnjenimi molitvenimi jermeni. Tako oblečen Jud gre k zidu in tam moli iz molitvenika. Zanimivo je, da se pri molitvi vedno priklanjajo. To izhaja iz zapovedi, da se Božjega imena Jahve ne sme nespoštljivo izgovarjati. To zapoved so vzeli tako zares, da so namesto besede Jahve brali besedo Adonai. To je videti takole: V besedilu je bilo napisano Jahve, iz strahu, da Božjega imena ne bi izgovorili dovolj spoštljivo, so namesto imena za Boga prebrali besedo Gospod (Adonai). Nekateri, ki so v davnih časih urejali in prepisovali svetopisemska besedila, so ime za Boga – Jahveja preprosto izpuščali, sploh ga niso napisali. Namesto besede Jahve so zapisali Elohim, kar pomeni Bog. Današnji Judje pa svoje spoštovanje do Božjega imena izražajo s priklonom. Da pa se kdaj ne bi pozabili prikloniti, se vedno priklanjajo. Za tistega, ki tega ne ve, je lahko smešno, ko vidi pravovernega juda pri molitvi.
Vsi, ki smo vstopili na prostor za moške, smo se morali pokriti. Če imaš s seboj kapo, se lahko pokriješ s svojo. Če pa je nimaš, dobiš tam papirnato ali iz čisto tankega blaga. Tudi tokrat smo videli veliko judov, ki so zvesto in zbrano molili pred zidom. Nekateri so bili oblečeni tako, kot sem zgoraj opisal, drugi pa samo v črne obleke z črnim klobukom na glavi.
Pravoverni judje imajo tudi posebno frizuro. Tisti del las, ki raste nad ali za lici, zalisce, pustijo da raste in ga ne ostrižejo. Pri nekaterih so tako dolgi, da jim padajo na ramena ali celo na prsi. Škof Jurij nam je razložil, da to izhaja iz zapovedi: »Kadar žanješ njivo, je nikoli ne požanji do roba. Naj bo tisto, kar pustiš, za sirote in vdove.« Zato si tudi glave nikoli ne ostrižejo do konca. Tisti čop, kako se mu po hebrejsko reče, ne vem, zelo negujejo ter ga zvijajo v lepe kodre.
Del ploščadi ob Zidu žalovanja sega v zgradbo, ki je tam postavljena. V notranjem delu imajo lepe in dragocene omare, v katerih imajo spravljene svetopisemske zvitke. Na eni sem videl izvezeno podobo dela templja. Tam so možje sedeli na stolih in zelo zbrano brali in premišljevali Sveto pismo. Ni jih motilo, da smo jih fotografirali. Nekateri so sloneli na posebnih naslonjalih in bili zatopljeni v premišljevanje.
Ženske seveda vsega tega ne smejo spremljati od blizu. Lahko pa dogajanje opazujejo s posebnega zidu, ki ločuje molitveni prostor od ostalega trga.

petek, 28. april 2017

Božji služabnik prof. Anton Strle in njegova delavnost


Kdorkoli vidi na metre Strletovih tipkopisov, ki so se ohranili, in ob dejstvu, da to niti ni vse, saj se je marsikaj tudi izgubilo, si spontano zastavi vprašanje: »Kako je mogel toliko napraviti? Kje je našel čas?« Če pomislimo, da je bil vseskozi kot duhovnik tudi zelo krepko zaposlen v dušnem pastirstvu, je vprašanje toliko bolj na mestu: »Kako je mogel toliko narediti?«
Ni lahko odgovoriti na to vprašanje. Upoštevati je potrebno, da je bil božji služabnik Strle genialno nadarjen, še posebno za jezike, dalje je bil izredno delaven, hkrati pa tudi globoko duhoven človek. Medsebojno prepletanje vseh teh treh lastnosti vsaj deloma pojasnjuje sadove njegovega dela.
Odlikoval se je tudi po izrednem spominu. V starih letih je vedno znova tožil, da ga spomin zapušča, da si več ne zapomni stvari tako kot nekdaj. A ko si se pogovarjal z njim, tega občutka nisi imel. Še vedno je bil z vsem na tekočem in se je vsega spomnil. Kažejo pa te njegove izjave, da je v mladosti in v zrelih letih spomin deloval še krepkeje. Sam pravi, da si je že kot otrok z lahkoto, tako rekoč mimogrede, zapomnil vsako pesem, ki so se je učili v šoli. Mnoge dele Sv. pisma je znal na pamet. Za imena je imel izreden spomin. Vsakega študenta je poznal po imenu, prav tako imena mnogih teologov po svetu, njihovih del in njihovih misli.
Vendar se ni zanašal samo na spomin. Vsako knjigo, ki jo je prebiral, pogosto tudi različne članke iz vseh mogočih teoloških revij, je bral s pisalnim strojem. To pomeni, da si je glavne misli, včasih v povzetku, običajno pa kar dobesedno natipkal na papir. Če je bral v tujem jeziku, je to redno tudi prevedel. Pri tem je navedel naslov knjige ali članka, natipkal stran in nato natipkal vsebino. Večino ohranjene zapuščine sestavljajo ravno ti izvlečki vsega tistega, kar je bral. Sam je povedal, da je vse od 6. razreda gimnazije naprej vsako stvar, ki jo je prebral, tudi zapisal. Živel je dolgo, bral je pridno in tako se je nabralo veliko zapisov.
Seveda so ohranjeni tudi tipkani izvodi njegovih skript, člankov in sestavkov, prav tako predavanj, ki jih je imel ob različnih priložnostih.
Če prebiramo njegovo natipkano zapuščino, na roko pisanega niti ni tako veliko, vsaj ohranilo se ni, vidimo, da je delal zelo natančno. Naravnost presenetljivo je, kako malo napak je v njegovih zapisih.
Večkrat si je zapisoval tudi različne pogovore, redno vsebino duhovnih vaj, ki jih je opravil vsako leto. Ohranjenih je veliko pisem, prav tako ocen knjig, ki jih je pregledoval kot uradni cenzor.
Prav do zadnjega se je pripravljal na vsako pridigo in ohranjen je še tipkopis pridige, ki jo je imel dan pred smrtjo. Ni vedno vse izdelano do konca. Kdaj je samo zbran material, zopet drugič je pridigo na grobo obdelal in ko se je nabralo preveč snovi, je marsikaj s svinčnikom prečrtal. Zlasti ob pomembnejših priložnostih pa je pridige obdelal v končni obliki.
Božji služabnik Anton Strle je bil poenotena osebnost. Če prebiramo njegovo zapuščino, vidimo, da je povezoval različne vidike: teološko znanje, izkušnje dušnega pastirstva, razmišljanje o določeni stvari in globoko molitveno življenje.
Delal je hitro in natančno. Pri tem pa se je držal strogega reda. Za nepotrebne stvari ni zapravljal časa. Česar se je lotil, je skoraj vse izpeljal do konca. Ko je končal eno stvar, se je lotil druge. Ni se loteval veliko stvari naenkrat.
Bral in študiral je s pisalnim strojem. Svoje misli je z lahkoto izražal v pisni obliki. Ko sem dal neki študentki pretipkati različna Strletova besedila, mi je vedno znova zatrjevala, kako jo navdušuje ne le vsebina, ampak tudi Strletov stil pisanja, ki razodeva, da je bil mojster pisane besede.
Pri božjem služabniku se čudimo nad količino vsega, kar je napisal. Seveda pa še večje občudovanje zasluži vsebina vsega tistega, kar je napisal za objavo. Še posebno človeka nagovorijo številni članki, ki jih je napisal za Družino. Običajno so nastali v zelo kratkem času in v njih še na poseben način odseva vse tisto, kar je prežemalo njegovo notranjost. Upajmo, da bodo ti članki kdaj izšli v posebni knjigi. Ob njih se človek res duhovno obogati.
p. Andrej Pirš FSO

sreda, 26. april 2017

RAZMIŠLJANJA OB ZMEDI (1)


Dr. Marko Kremžar, ki ga med drugim poznamo po lepo sprejetem križevem potu v našem glasilu in po tehtnih prispevkih v Družini, mi je poslal zbirko misli z naslovom 'Razmišljanja ob zmedi'. V spremnem pismu je med drugim zapisal, da »so nastajala skozi vrsto let […] Pričela so nastajati pred leti kot poskus, povedati kake resnice in misli brez nepotrebnih besed […] Ko sem pričel pri nekaterih svojih spisih črtati odvečne stavke, opombe in besede, je nastala oblika verza, ki je imel navadno svoj naravni ritem. Tako je nastala oblika Razmišljanj, ki niso pesmi, temveč misli, povezane in povedane z ritmom […]
Iskren pozdrav in Bog vas živi!
Marko Kremžar« 

I.  Človek

1. Odločitve
Odkar je bil človeški rod postavljen
pred svóbodne, zavestne odločitve,
poskusil je vse sadeže, ki je naletel nanje,
ob tem prezira red, ki je v naravi;
ker vdaja se skušnjavi: biti kakor Bog;
usmerja si napredek po navideznih koristih,
duhovnost ceni manj od tvarnega imetja,
zato bo ceno svoje volje plačeval
do konca časov.

2. Nevidna nit
Nihče ne ve, katera misel
je zanj lahko pričetek niti,
ki bo iz mraka, kjer je zmeda,
vodila ga k izviru luči,
kjer bo v stvareh razbiral smisel,
ki je osnova reda.

3. Iskanje smisla
Najbólj vsakdanja misel more
postati pretresljiva, močna,
ko si utareš pot v globine,
kjer skriva se resničnost smisla.
A misel, še tako pomembna,
če jo mehanično ponavljaš tja v en dan,
ji nisi posvetil pozornosti in spoštovanja,
bo kmalu izzvenela v prazno,
da vsak pogovor bo tedaj površen in zaman.
Marko Kremžar

ponedeljek, 24. april 2017

PRVO POGLAVJE Razne vrste sil


Ko so odkrili petrolej, je to v svetu napravilo pravo revolucijo; to odkritje je namreč dalo industriji v roke nov vir pogonske sile. Brez bencina bi ne imeli ne avtomobilov, ne letal. Elektrika je tudi vrsta energije, ki pa je vendarle odvisna od drugih virov energije, kot so: bencin, premog, voda ali jedrske reakcije. Ti viri pogonske sile so glavni temelj industrijskega razmaha zadnjih stoletij. Vse te sile, najsi se zde še tako velike, pa je mogoče čudovito uporabljati samo, ker jih vodi druga, veliko višja sila, sila človeškega uma, katera se od drugih sil docela razlikuje.
Vsaka sila je zmožna povzročiti učinek. Beseda »sila« splošno pomeni dejavno zmožnost, to se pravi: zmožnost nekaj storiti ali povzročiti. Sile so različnih vrst, pa tudi narave. Tako govorimo o tvarnih, nravnih in duhovnih silah, ki imajo ob vsej različnosti isto osnovno lastnost.
Denarna sila, kadar jo rabiš, je med najmogočnejšimi silami modernega sveta. Bogastvo je vedno imelo svojo moč, nikoli pa sila kapitala ni bila tako razširjena kakor je v sedanjem času, ko se denar, kot izraz bogastva, pretaka iz rok v roke in vpliva s svojo nedvomno silo na milijone ljudi.
Čeprav se nam dandanes denarna sila dozdeva največja izmed vseh sil, vendar denar ni bil vselej to, kar je danes. Dandanes le redkokdo stori en sam korak brez denarja. Včasih pa je bila čast veliko večja sila kot denar. Koliko junaštev je bilo storjenih za to silo, navadno brez denarja ali celo vkljub denarju.
Ko bi na primer sila denarja mogla človeku dati zdravje, ne bi toliko milijonarjev trpelo zaradi prebave, revmatizma in raka. Res je, da si z denarjem lahko oskrbimo pomoč najboljših zdravnikov. Življenja, tega tako dragocenega daru, pa denar ne more podaljšati, kvečjemu ga skrajša, če ga ljudje, ki ga imajo v izobilju, zlorabljajo, kar se večkrat dogaja. Tudi družinam veliko bogastvo ne prinaša miru. Lahko rečemo, da nobena stvar družin tako ne razdvaja kakor denar, če izvzamemo seveda politiko.
Ne bomo govorili o drugih nravnih, duhovnih in podobnih silah, kot na primer o sili govorjene besede, tiska, oblasti in podobno. Je pa še druga nravna sila, ki jo redko upoštevamo kot moč, a jo vsi neprestano uporabljajo: to je moč prošnje.
S prošnjo se človek obrača do drugega človeka, da bi od njega kaj dobil. Vsakdo ve, kaj se pravi »prositi«. Saj smo vsi že od rojstva vajeni prositi. Otrok, čeprav je še tako malo časa na svetu, že ima moč, da doseže, kar si želi. In kaj drugega počnemo v svoji otroški dobi kakor to, da prosimo? Čeprav marsikdaj zaprošenega ne dosežemo, izrečena prošnja ne neha biti moralna sila. Veliko je na svetu doseženega s prošnjami. Znano je, koliko premorejo pri prošnjah ženske solze.
Moč »vpliva«, ki dandanes kar cvete, temelji prav tako na prošnji. Moč prošnje ima večje uspehe, če je človek, ki ga prosimo, premožen in mogočen. S tem pa kajpada ne moremo reči, da je lažje doseči zaprošeno, če prosimo bogate in mogočne ljudi. Kar hočemo povedati, je, da od človeka, ki ima veliko, moremo dobiti več, če našo prošnjo usliši, kakor od človeka, ki ima malo. Uspeh prošnje pa je v veliki meri odvisen tudi od tega, če znamo prav prositi. Zgled naj nam pojasni, kaj premore prošnja, ki jo prav predložimo.
Pred nekaj leti je v ameriških Združenih državah živel zelo sposoben delavec, Štefan Karket, ki je iznašel nov stroj za izdelovanje nogavic. Model, čeprav še nepopoln, je pokazal že kar dobre uspehe. Da bi pa svojo iznajdbo mogel kje predstaviti, je Karket potreboval še en model. Za to in pa, da bi dobil patent, mu je manjkalo 200 dolarjev. Iznajditelj, ki je že zastavil vse svoje imetje, je iskal človeka, ki bi ga podprl, a brez uspeha. Štefan je bil vdovec, ki je imel 22 let staro hčerko Nežico. Ta je slepo zaupala v sposobnost svojega očeta in je močno trpela, ko je videla, kako mu pomanjkanje denarja preprečuje uspeh podjetja.
V sosednjem kraju je živel bogat tovarnar, Bristol, ki bi prav lahko financiral ta izum. Kadarkoli pa je Štefan z njim o tem govoril, ga je tovarnar zavrnil. Ko je Nežica to videla, se je nekega dne sama odpravila v sosednji kraj; s seboj je vzela mapo, v kateri je imel oče shranjene risbe in načrte svojega stroja. Stopila je v pisarno in se priglasila za sprejem. Komaj pa je tovarnar slišal ime Karket, je rekel, da je ne sprejme. Nežica pa ni izgubila poguma, marveč je potrpežljivo čakala, dokler podjetnik ni prišel iz sobe na poti h kosilu. Dekle ga je ogovorila, a se zanjo ni zmenil. Ko se je tovarnar popoldne spet vrnil v pisarno, je ponovno srečal Nežico, ki ga je potrpežljivo pričakovala. Mudilo se mu je, imel je druge skrbi in je pustil Nežico čakati, ne da bi ji rekel kako besedo. Zunaj je snežilo. Ko je tovarnar, dobro oblečen, odhajal domov, je zunaj našel Nežico, ki je, vsa trda od mraza, še zmeraj čakala. Dekle je bila revno oblečena, a v njenih očeh je tovarnar, ob svetlobi svetilke nad pisarniškimi vrati, lahko videl njen proseči pogled. Tokrat se mu je zasmilila. Povabil jo je, naj vstopi, da se v njegovi pisarni pogreje, in jo vprašal, kaj hoče?
Dekle je vzela mapo z načrti in odgovorila: »Gospod, moj oče je izumil stroj, in …«
»Vrag naj vzame tisti stroj s tvojim očetom vred,« se je zadrl bogatin, ji vrgel novec za miloščino in se namenil k vratom.
»Gospod,« je povzela besedo Neža, pobrala novec in mu ga vrnila, »nisem prišla prosjačit miloščine, marveč s prošnjo, da bi me poslušali!«
Tak odgovor in dekličin nastop sta moža presenetila. Rekel ji je, naj sede in mirno pove, kaj želi. Nežica je tokrat lahko razložila očetove načrte. Da zgodba ne bo predolga, povejmo le, da je podjetnik Bristol Nežino prošnjo uslišal, posodil denar in pomagal tako Štefanu Karketu ustanoviti uspešno podjetje.
To, česar očetov talent ni zmogel, je zmogla hčerkina prošnja, ki je sprožila bogataševe denarne sile. V tem je vsa moč prošnje: dá nam na razpolago vse tvarne, duhovne in druge sile, ki jih ima tisti, katerega prosimo.

sobota, 22. april 2017

VIR NAJVEČJE SILE (Fuente de energia)


Napisal C. M. de Heredia DJ
Poslovenil France Ks. Kremžar

Mehiškega pisatelja C. M. de Heredia že poznamo. Več let smo v našem glasilu brali njegovo obsežno delo v 3 knjigah 'Spomini poročevalca iz Kristusovih časov'.
Zdaj bomo v nekajletnih nadaljevanjih objavljali njegovo delo o moči prosilne molitve 'Vir največje sile'. Delo je izšlo v prejšnjem stoletju in je v številnih ponatisih in prevodih v različne jezike našlo velik krog bralcev. Tudi v slovenskem jeziku je kmalu po 2. svetovni vojni že izšlo, in sicer zunaj Slovenije. Ponatis je posodobil in nekoliko skrajšal dr. Marko Kremžar, za kar se mu iskreno zahvaljujemo.
Ko obhajamo fatimsko stoletnico in hočemo po naših družinah zopet vpeljati in poglobiti družinsko molitev, so nam lahko avtorjeve zelo nazorne, s številnimi zgledi podkrepljene misli, v veliko pomoč. Delo bo pozneje izšlo tudi v knjigi.

četrtek, 20. april 2017

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo


V februarju 2017 smo napredovali za 3 zrna. Bog povrni vsem sodelujočim. Nekateri ste zelo prizadevni. Se priporočam še naprej. Molitev za duhovne poklice ima pri Bogu veliko vrednost in zasluženje za tiste, ki sodelujejo. Pomembno ni le število, ampak še bolj kvaliteta molitve. Naj bo naša molitev ponižna, zaupna, vztrajna, prežeta z ljubeznijo do Marije in Jezusa ter vdana v Božjo voljo. Naj Mati Marija prebudi v srcih mladih ljudi željo po duhovnih poklicih, že poklicanim pa izprosi vztrajnost in gorečnost v ljubezni do Boga in do bližnjega. Prihodnost Slovenije je na področju duhovnosti v veliki meri odvisna od dobrih duhovnikov, redovnikov in redovnic, diakonov, katehistinj in drugih poklicev.

sreda, 19. april 2017

Povzetek zapisnika seje Odbora JMS 28. 9. 2016 in seje animatorjev 19. 11. 2016


 Obravnavane točke na seji dne 28. 9. 2016: pogovarjali smo se o Marijinem romanju (Marija romarica je bila še v Sloveniji), o sadovih marjanskih DV v Celju pod vodstvom g. Turnška, načrtovali smo poslovilno slovesnost na Ptujski Gori, Marijino vrnitev v Fatimo in darilo za Fatimo: Grozdetova slika. Ocenili smo, da je treba po Marijini vrnitvi v Fatimo, na vseslovenski ravni dati nov zagon življenju iz milosti Marijinega romanja in načrtovati obhajanje same stoletnice 2017, zato je bil sprejet sklep, da bo srečanje animatorjev 19. nov. 2016, ko bo predstavitev nove knjižice iz zbirke STO LET FATIME št. 7. Živeti resnico in klic Fatime.
Ob velikodušnih prostovoljnih prispevkih slovenskih vernikov za stroške Marijinega romanja, smo se tudi spomnili dejstva, da so v Fatimi pastirčki vprašali Marijo, kako želi, da se porabi denar, ki so ga darovali ljudje. Marija je rekla: za stroške praznovanja Rožnovenske Matere Božje in za postavitev kapelice. Pogovarjali smo se o šmarnicah in vrtnicah, o DV na Slovaškem leta 2017 in v Sveti deželi leta 2018, o prevodu fatimskih knjižic v druge jezike.

Seja animatorjev dne 19. 11. 2016. Na začetku smo se s hvaležnostjo ozrli nazaj na milostni čas romanja fatimske Marije po Sloveniji, na slovesno in ganljivo slovo od Marije na Ptujski Gori in na kratko, a čudovito romanje z Marijo in Grozdetovo sliko z vdelanimi njegovimi relikvijami domov v Fatimo pod vodstvom mariborskega nadškofa gospoda Alojzija Cvikla.
P. Nadrah in prof. Štrukelj sta nam nato predstavila novo knjižico št. 7. z naslovom Živeti resnico in klic Fatime (po besedah sv. Janeza Pavla II.). Knjižica naj bi bila priročnik za duhovnike in laike, da ne bi pozabili na milosti Marijinega obiska, da bi širili klic Fatimske Marije, ki je danes še bolj aktualen, kot pred 100 leti. Da bi si prizadevali za stalno spreobračanje, poglabljanje vere in za molitev po naših župnijah in družinah. Življenje po fatimskih sporočilih je stalen proces nove evangelizacije.
Knjižica nas vodi v dve življenjski delavnici: Angelovo in Marijino, in k uporabi posebnih »orodij«, ki jih tam najdemo. Osmero »orodij« v angelovi delavnici nas uči moliti, nas vodi v izpovedovanje vere, upanja in ljubezni, v šolo Božje svetosti, k stalnemu spreobračanju, k središčni vlogi Najsvetejših Src, k sveti Evharistiji in stalnemu darovanju v njej navzočega Jezusa v vseh tabernakljih sveta, k sprejemanju in prenašanju trpljenja v zadoščenje za grehe sveta, k prošnji za varstvo k angelu varuhu Slovenije.
Desetero »orodij« v Marijini delavnici, ki jih je Marija dala človeštvu prav v Fatimi, nas uvaja v poglobitev vere v posmrtno življenje, v molitev rožnega venca, v češčenje Marijinega brezmadežnega Srca, v obhajanje petih prvih sobot, v spreobrnjenje srca, k zakramentu svete spovedi, zadoščevanju za grehe, posvetitvi JMS, oblikovanju malih skupin po vzoru fatimskih pastirčkov, k medsebojni pomoči po zgledu družin fatimskih pastirčkov.
Prevodi v druge jezike: knjižica p. Antona Nadraha »Pet prvih sobot« je bila do 19. 12. 2016 prevedena in izdana v italijanskem in angleškem jeziku, pripravljena sta tudi prevoda v madžarščini in španščini, vendar za španski jezik še iščemo založnika. V cistercijanskem samostanu Heiligenkreuz v Avstriji pa bodo izdali vseh šest avtorjevih knjižic 'Sto let Fatime', združenih v eno knjigo. Prevedla jih je s. Doroteja Hladnik (4) v Karmelu Himmelau v Avstriji in njena svakinja (2).
Uresničeni predlogi na Slovensko škofovsko konferenco:
1. Škofe smo prosili, da tudi prek medijev povabijo k poglobljenemu obhajanju fatimske stoletnice vse duhovnike in vernike z obhajanjem pobožnosti petih prvih sobot po župnijah na fatimski način, od januarja do maja. Naši prošnji se je odzval dr. Marjan Turnšek in spodbudo napisal v zadnjo številko Družine v letu 2016. Pisno spodbudo pa je predsednik Združenja JMS Alojz Snoj poslal rektorjem Marijinih svetišč. On je imel v letu 2016 tri pogovorne oddaje na Radiu Ognjišče (RO). Po vrnitvi Marije romarice v Fatimo so v oddaji 3. januarja 2017 sodelovali gospod nadškof Stanislav Zore in animatorji laiki.
2. Škofom smo poslali predlog, da bi se v Cerkvi na Slovenskem fatimska stoletnica 2017 praznovala na škofijski ravni, in sicer vsak mesec od maja do oktobra v drugi škofiji. Škofje so predlog sprejeli in določili datume praznovanja stoletnice po škofijah, kakor tudi slovensko-hrvaškega srečanja v Stični v duhu fatimske stoletnice.
3. Za poživitev in poglobitev molitve v Sloveniji v letu 2017 smo prosili SŠK, da predlaga RO, naj ob 100-letnici fatimskih dogodkov uvede molitev Angelovega češčenja.
4. Poživitev družinske molitve ob stoletnici Fatime: za uresničitev te točke je bil podan predlog, da bi Združenje dekanijam podarilo poseben kipec fatimske Marije v kapelici, po vzoru fatimske kapelice, ki bi romal po družinah, znotraj župnij vsake dekanije, od maja do oktobra 2017, z bolj slovesnim poudarkom na prve sobote in vsakega 13. v mesecu, kot je predlagal nadškof Cvikl na Ptujski Gori. Prof. Anton Štrukelj je še poudaril, da je moč zla vedno možno zadržati. Z molitvijo, posebej rožnega venca, se lahko ustavijo vojne, zato mora Cerkev z vzdignjenimi rokami prositi Boga, da se moči dobrega razrastejo.
D. Č.