Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 17. marec 2017

VEČ IN BOLJE MOLITI (15) Težave z zbranostjo



Legenda pripoveduje, kako je nekoč sv. Bernard prijahal z lepim konjem in se ustavil pri nekem kmetu. Kmetu je bil konj silno všeč. Svetnik mu je rekel: "Dam ti ga, a spolniti moraš en pogoj." "Z veseljem," je brž odgovoril kmet, "kateri je ta pogoj?" "Zbrano zmoli očenaš!" Kmet ga je začel moliti, sredi molitve pa je planil na dan z vprašanjem: "Ali bom dobil tudi uzdo?" Tako je kmet pokazal, da njegova molitev očenaša ni bila zbrana. Zato tudi s konjem ni bilo nič.
Z zbranostjo pri molitvi imamo več ali manj težave vsi. Izjema so bili nekateri svetniki. Pripoveduje se, da je duhovnik vprašal sv. Alojzija, če je v molitvi raztresen. Svetnik je odgovoril: "Če vso raztresenost, kar sem jo v pol leta imel pri molitvi, zberem, bi to zneslo za eno zdravamarijo."
V preteklosti so na molitev gledali predvsem kot na prizadevanje razuma, da bi izrecno mislil na Boga. Človek brez posebne Božje pomoči na tem svetu ne more doseči, da bi vedno izrecno mislil na Boga in tako popolnoma zbrano molil. Molitev je tudi in predvsem dejanje ljubezni do Boga. Boga pa ljubimo tudi takrat, kadar smo pri molitvi brez svoje krivde raztreseni.
Združenje z Bogom dosegamo tudi s svojo dejavnostjo. Stari grški filozofi so hoteli doseči združenje z Bogom z odtegnitvijo vsakemu stiku z materijo in zato z delom, z vsem spremenljivim, s telesnostjo. Tako so upali doseči najvišjo kontemplacijo. Kristjani upoštevamo, da se je Bog Sin učlovečil in prišel na našo zemljo ter jo posvetil. Svet ni ovira za združenje z Bogom. Pomembno je, da živimo po Božji volji, v ljubezni do Boga in vsakega človeka. Združenje z Bogom je poseben Božji dar tistemu, ki ljubi Boga.
Seveda se je treba prizadevati tudi za zbranost pri molitvi. Cistercijanski opat sv. Štefan Harding je bil zelo goreč za molitev in zbranost. Ko so šli redovniki od večernega branja k večerni molitvi v cerkev, je Štefan nekaj časa pridržal cerkvena vrata. Na vprašanje samostanskega brata, zakaj tako dela, je odgovoril:
"Vsem svojim mislim, katere moram službeno imeti čez dan pri upravi samostana, naročam, naj ostanejo zunaj in naj se ne drznejo vstopiti, marveč naj počakajo do jutri, da jih po molitvi prve dnevne ure tu najdem."
Milanski škof sv. Karel Boromejski je na milanski sinodi svojim duhovnikom takole govoril:
»Ta ali oni se pritožuje, da se mu prebudi sto in sto misli, ki ga raztresajo, čim stopi v kor k molitvi ali gre maševat. Kaj pa je počel v zakristiji, preden je stopil v kor ali šel maševat? Se je kaj pripravil? Kaj je naredil zato, da bi bil zbran?
Bi rad zvedel, kako boš napredoval v krepostih in, če si bil že kdaj v koru zbran, kako bi postal še pozornejši, da bo tvoja služba ljubša Bogu? Poslušaj! Če se je v tebi že vnel kak plamenček Božje ljubezni, se z njim ne ponašaj. Ne izpostavljaj ga vetru. Zapri vrata srca, da se ne ohladi. Kolikor moreš, se varuj raztresenosti. Ostani z Bogom zbran in varuj se praznih pomenkov!«
Benediktinec Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe piše:
"Raztresenost pri molitvi je dobro sredstvo, da spoznamo sebe ... Podobno kakor sanje odkrivajo nekaj tega, kar je na dnu duše, v naši podzavesti. Tudi raztresenost prihaja iz podzavesti in kaže nagnjenja našega srca. Če opazimo, da vedno znova mislimo na iste ljudi in dogodke, da se motajo v nas ista vprašanja in načrti, lahko sklepamo, kaj je v nas. Bolj ko se bomo spoznavali, bolj bo raztresenost minevala in postali bomo sposobni zbrano moliti pred Bogom."
Preobremenjenost z delom, življenje v svetu, ki je veri nasproten, mlačnost v veri, starost in bolehnost otežujejo zbranost. Lahko pa sami marsikaj naredimo, da bomo bolj zbrani.
Lažje smo zbrani, če svoje misli, ki se nam najpogosteje pojavljajo, svoje skrbi in težave, povezujemo z molitvijo. Če na Boga pogosto mislimo, bomo tudi pri izrecni molitvi lažje zbrani. Bolj bomo pozorni, če bomo molili s svojimi besedami, kakor če molimo z molitvenimi obrazci. Važno je, da molimo, način molitve pa si moremo sami izbirati, da nam bo ustrezal in bomo lažje zbrani. Če molimo skupaj z drugimi, se jim moramo seveda prilagoditi. Kadar imamo molitve predpisane, se jih bomo držali.
Pod grehom nas veže, da dovolj pogosto vsaj nekaj molimo. Tako se bomo s pomočjo molitve lažje varovali grehov. Treba je živeti v zavesti, da nam je Bog blizu, da je v nas in okrog nas, da nas ima rad in se za nas zelo zanima. K zbranosti zelo pomaga, če svojo domišljijo zaposlimo z verskimi predstavami, prizori iz Svetega pisma, če gledamo na podobo Kristusa, Device Marije, svetnikov. Kratki molitveni stavki, ki jih čez dan pogosto ponavljamo, nas v zbranosti zelo podpirajo. Čeprav imamo težave z zbranostjo, ne bomo opuščali molitve. Pomembno je, da se trudimo. Bog upošteva našo slabotnost in še posebej okoliščine, za katere nismo sami krivi.
K zbranosti nam pomaga, če napisane besede ali molitvene obrazce, ki jih znamo na pamet, izgovarjamo, kakor da bi bile naše lastne besede, molitev, ki smo jo sestavili sami. Svojega duha in srce smemo ustaviti pri posameznih besedah ali stavkih, ki nas bolj prevzamejo, čeprav ustno molitev, npr. svetopisemski psalm, molimo naprej. Naša misel je ostala pri mestu, ki nas je prevzelo. Tako nas molitev duhovno bogati.
Glede zbranosti pri molitvi je poučen naslednji zgled: Moža, ki je lahko zbrano molil, so vprašali, kako more biti kljub tolikim opravilom vedno zbran. Odgovoril je:
"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim ..."
Prekinili so ga:
"To delamo tudi mi, a kaj delaš ti razen tega?"
Ponovil je:
"Če stojim, stojim. Če hodim, hodim. Če sedim, sedim. Če jem, jem. Če govorim, govorim. Če molim, molim ..."
Spet so mu rekli:
"To delamo vendar tudi mi!"
Tedaj jim je mož pojasnil:
"Ne, ni tako! Če vi molite, ste v mislih že pri svojih opravkih. Če sedite, že mislite na čas, ko boste stali. Če stojite, potem v mislih že tečete. Če tečete, ste že na cilju ..."
Naslednji stavki nam razkrivajo korenine in pripomočke zbranosti:
"Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce" (Mt 6,21). Ko bo naš zaklad Jezus, bosta zlahka pri njem tudi naš razum in srce. Iščimo ta skriti Zaklad in ga bomo našli!
"Vse svoje skrbi preložite nanj, saj on skrbi za vas" (1 Pt 5,7). Mnogo lažje bi bili zbrani, če bi se ravnali po tem pravilu apostola Petra.
"Čistega, preprostega in stanovitnega človeka tudi mnogo opravil ne raztrese, ker dela vse v Božjo čast in se trudi, da v ničemer ne išče samega sebe" (Hoja za Kristusom). Recept je preprost: Vse delati v Božjo čast in ne iskati svoje časti.

Ni komentarjev:

Objavite komentar