Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

petek, 31. marec 2017

ODMEVI 1


V dobi otroštva sem prejel svete zakramente, čeprav moja družina ni bila najbolj verna. Pozneje sem se oddaljil od vere, a sem si kljub temu prizadeval, da bi bil do vseh ljudi dober. Od vere so me odbijali verni ljudje, ki niso živeli v skladu z vero. Izbral sem si partnerko in z njo živel pri svoji mami. Imela sva hčerko, ki je zdaj stara dvanajst let. Partnerka in mama se nista razumeli in je stalno prihajalo do prepirov. Pri tem sem zelo trpel. Partnerka ni mogla sprejemati drugačnost ljudi. Šel sem v Medžugorje in tam našel poseben mir. Zlasti sem se umiril pri večerni molitveni uri pred Najsvetejšim. Med potjo domov smo v avtobusu molili rožni venec. Nisem ga še znal moliti, sklenil pa sem, da se ga moram naučiti. Vendar sem kmalu potem zašel v izredno velike vsakovrstne težave in hude depresije, iz katerih nisem videl rešitve. Domači so me zavrgli, vdal sem se pijači. Pomislil sem celo na samomor. Do preobrata je prišlo, ko sem pomislil na rožni venec in ga začel redno vsak dan moliti. Izredno mi je pomagal, da sem se umiril in so se začele reševati psihične in vse druge, celo finančne težave. Popolnoma sem prekinil z alkoholom. Ne živim s partnerko, ampak popolnoma zdržno ter skrbim za hčerko. Hodim redno, večkrat tudi čez teden k sveti maši in pogosto k spovedi. Kakor me nekaj vleče k molitvi rožnega venca, tako me vleče tudi k mašni daritvi. Pri moji duhovni rasti mi požrtvovalno pomagata dva duhovnika.
Jan

četrtek, 30. marec 2017

V Jezusovi domovini (1)


Pot na Judejsko pogorje je bila čisto drugačna, kot pred petindvajsetimi leti. Takrat smo se vozili po serpentinah, sedaj pa je bila moderna avtocesta do Jeruzalema. Komaj kaj se je opazilo, da se dvigamo. Tudi gričevje okoli avtoceste je bilo lepo poraslo s travo.
Na poti skozi Jeruzalem smo opazili kopice snega. Tudi njihovi otroci so ugotovili, da se s snegom lahko igrajo. Ob cesti so stavili snežene može, se kepali in noreli. Bilo je čisto zimsko vzdušje, a ni trajalo dolgo.
V Betlehemu smo se nastanili v frančiškanski hiši. Stoji tesno zraven bazilike svete Katarine, ta pa se drži bazilike Jezusovega rojstva.
Za nastanitev nismo potrebovali veliko časa. Kmalu smo se zbrali pred hišo in se namenili v baziliko rojstva. Že na zunaj se je videlo, da jo temeljito popravljajo.
Postavili smo se v vrsto, da bi vstopili skozi zelo nizka vrata. Potrebno se je krepko skloniti, da lahko prideš v cerkev. To je lepa simbolika. Pred Bogom se mora grešni človek skloniti. Če se noče skloniti, se ne more srečati z njim. Toda to ni pravi razlog, zakaj so vrata tako nizka. Na pročelju se lepo vidi, da so bila prej velika in udobna vrata, kakor se spodobi za tako znamenito cerkev. Toda muslimani so v tistih časih, ko so bili do kristjanov najbolj sovražni, cerkev pogosto oskrunili, ko so vdrli vanjo. S konji so jezdili po cerkvi in se norčevali iz svetih podob. Zaradi tega so kristjani vhod zazidali in pustili samo majhno luknjo, skozi katero lahko vstopi samo človek, ki se zelo skloni.
Tudi v cerkvi je bilo vse oblečeno v deske. Vsi lepi kamniti stebri, vse stene, vse je bilo prekrito, ker so bila restavratorska dela v polnem teku. Tudi streho so popravljali, bila je pokrita s ponjavami in na veliko mestih je teklo v cerkev.
V baziliki je dišalo po žlahtnem kadilu. Spredaj je ravnokar potekalo bogoslužje. Peli so in molili. Mi smo se hitro pomaknili v votlino Jezusovega rojstva.
Betlehem namreč stoji na kamnitih tleh. V skalah je polno votlin in rovov. V takih votlinah so lahko prenočevali pastirji. Zato sta sveti Jožef in Marija lahko našla prenočišče v eni izmed votlin v bližini mesta.
Iz cerkve Jezusovega rojstva, ki ni v posesti katoliških kristjanov, smo šli po stopnicah v votlino. Votlina je kar velika. Vanjo bi lahko spravil, ali bolje natlačil, kašnih trideset do štirideset ljudi. Takoj ko prideš po stopnicah v votlino, je v desnem kotu oltar z lepimi ikonami Jezusovega rojstva. Oltarna miza je iz belega marmorja, stene pa so oblečene v blago, ki je bilo takrat belo-vijoličaste barve. Na tleh pred oltarjem je položen bel marmor z rjavimi pegami. V tla je vdelana lepa srebrna zvezda z napisom: »Hic de Virgine Maria Iesus Christus natus est«. Tukaj je bil od Device Marije rojen Jezus Kristus. Zvezda ima v sredini luknjo, v kateri so prvotna tla votline rojstva. Če posežeš v luknjo, se dotakneš prvotnih tal, na katerih je bil rojen Jezus.
V votlini je vedno veliko ljudi, zato ni veliko možnosti, da bi se tam dolgo časa zadržal. Pogosto imajo tam Armenci svoje bogoslužje. Ob strani je res nekaj sedežev, a miru kljub temu ni moč najti. Nisem delal drenja v votlini. Kmalu sem se umaknil ven, tudi fotografiral nisem nič.
Skozi neka vrata smo odšli ven iz cerkve in se znašli na križnem hodniku ob cerkvi svete Katarine. To je katoliška bazilika ob cerkvi Jezusovega rojstva. Velika triladijska cerkev. V stranski ladji je Marijin oltar. Marijin kip je za steklom. Pod oltarjem pa je v lepi niši nameščen kip novorojenega Deteta Jezusa, ki leži na zlati slami. Tega za božič nesejo v slovesni procesiji. V tej cerkvi je vsako leto za božič katoliška polnočnica.
V votlini Jezusovega rojstva smejo katoliški kristjani darovati sveto mašo in biti pri njej samo vsak dan ob pet minut pred peto uro zjutraj. Končati pa morajo ob točno določeni uri, ker imajo potem na razpolago čas še kristjani drugih veroizpovedi. Armenci so zelo natančni glede ure in se je treba točno držati dnevnega reda.
Ker je bila v cerkvi svete Katarine pogrebna maša, smo odšli v votline pod cerkvijo. Ni samo ena, marveč jih je več. V eni izmed teh votlin je bival sveti Hieronim, ko je živel kot samotar v Betlehemu. V votlini je prevajal Sveto pismo v latinščino. Vesel je bil, da je smel biti tako blizu kraja, kjer se je zgodil božični čudež, ko je bil rojen Božji Sin.
Votline so ostale skoraj takšne kot so bile. Le tu in tam so stene popisane z imeni romarjev, ki pa so mogoče stara že več stoletij. Na stenah so obešeni preprosti križi. Kovinski korpus je nameščen na čisto surovo obdelano oljčno vejo. Našel sem še dve ali tri spominske plošče. Razlage o votlinah nisem dobro slišal, ker nisem bil blizu škofa Jurija. Votline so majhne in vanje ni mogoče spraviti cel avtobus romarjev.
Po obisku votlin smo imeli več kot eno uro prostega časa. Hodil sem naokoli po trgu pred baziliko Jezusovega rojstva. Ogledoval sem spominke in jih tudi nekaj kupil. Kmalu se nas je nabrala skupina slovenskih romarjev, ki smo hodili skupaj. Nakupovali smo in si ogledovali, saj je bilo mogoče videti veliko različnih spominkov. Začeli smo barantati in se pogajati za ceno. Izborili smo si dobre cene, tudi več kot za dve tretjini nižje od tistih, ki jih je trgovec na začetku povedal. A prepričan sem, da kljub temu ni imel izgube. Bil je vesel. Na koncu, ko smo precej pokupili, nam je prinesel še steklenico vina, da smo nazdravili na dobro kupčijo.
To je drugačen svet kot Evropa. Pri nas so zapisane cene in vsak se trudi, da bi prodal čim več. Na Bližnjem vzhodu pa je drugačna filozofija. Če kupiš in plačaš toliko, kot ti reče, je sicer zadovoljen, ker je dobil več denarja, a mož s takimi kupci ni zadovoljen. On je vesel, če se z njim pogajaš za ceno, ker začuti, da te njegov izdelek zanima. To zanj pomeni veliko. Cene pa ima tako nastavljene, da ima še veliko rezerve za pogajanja. Nakupil sem veliko rožnih vencev, zanimal pa sem se tudi za miro. To je dišeče olje iz rastline, ki so jo rabili za Jezusov pogreb. Všeč mi je bil vonj, ki bi ga danes težko opisal, kakšen je bil. Toda mislil sem, da bom dobil miro še kje drugje in to bolj poceni. A sem se zmotil. Povsod je bila dražja in še vonj je bil malo manj izrazit.
Po pohajkovanju po trgovinah s spominki smo se vrnili v našo hišo. Bil je že čas večerje. V veliki obednici sem takoj opazil velike fotografije zadnjih papežev, Janeza Pavla II., Benedikta XVI., mislim da tudi Pavla VI.; to so papeži, ki so med obiskom v Sveti deželi bivali v tej hiši. Torej je to posebna čast za nas, da smo bivali v istih prostorih kot papeži. Obednica je bila v četrtem nadstropju, vsaj tako mi je ostalo v spominu. Kolikor sem mogel oceniti, stoji hiša ob večji skali, na kateri je zgrajena bazilika svete Katarine. Zato se stavbi stikata. V stavbi imajo tudi bratje frančiškani svoj samostan. To je odličen kraj, saj se iz recepcije pride naravnost v križni hodnik bazilike svete Katarine, od tam pa v baziliko Jezusovega rojstva.
Pri večerji so nam stregli prijazni domačini, ki so bili najbrž zaposleni v romarskem domu pri bratih frančiškanih. Tudi hrana je bila zelo dobra. Razkošna za nas romarje.
K počitku sva z bratom Frančiškom legla kmalu. Zbudila sva se zelo zgodaj. Jaz sem molil brevir, on pa je šel k maši v votlino Jezusovega rojstva. Ko je prišel nazaj, je povedal, da je bila tam maša v poljskem jeziku, ker pa so bili pri maši tudi slovenski romarji in je somaševal gospod Miro Šlibar, je bil evangelij in del evharistične molitve v slovenskem jeziku. Vesel je bil te enkratne priložnosti, biti pri sveti naši prav na kraju, kjer je bil rojen Jezus. Bil sem nekoliko osramočen, ker nisem šel. Sklenil sem, da bom naslednje jutro tudi sam šel k sveti maši.
Pri zajtrku, ki je bil v obliki samopostrežbe, smo se pošteno podprli, saj je bil pred nami naporen dan. Večji del dneva smo nameravali preživeti v Jeruzalemu in obiskati različne svete kraje.
Prva postaja je bil Sionski grič ali staro Davidovo mesto. To je zahodni del starega Jeruzalema. Na tem griču je več pomembnih krajev, ki jih romarji običajno obiščejo. Za nas kristjane je najbolj pomembna dvorana zadnje večerje. Nedaleč proč je grob kralja Davida, čisto blizu pa je benediktinski samostan Dormitio, ali po slovensko samostan Marijinega zaspanja (smrti). Tudi frančiškani imajo svoj samostan čisto blizu dvorane zadnje večerje.
Pred tem samostanom smo se zbrali vsi romarji. Bilo nas je preko sto. Ko smo mi prišli v Betlehem, je za nami prišla iz Slovenije še ena skupina, ki je šla samo po novozavezni poti. Bilo jih je za en avtobus. Naša skupina pa se je nekoliko zmanjšala, saj so nas v Betlehemu zapustili tisti naši romarji, ki so šli samo po starozavezni poti, torej po Mojzesovih stopinjah.
Za razmere v Sveti deželi, je bilo dokaj hladno jutro. Toda sonce je že prijetno grelo. Ko so nam bratje frančiškani odprli vrata na dvorišče, nas je čakal zanimiv prizor: Po vsem dvorišču je še ležal sneg. Tudi na drevesih ga je bilo še nekaj. Izpod snega, ki je prekril veje pomarančevcev, so sijale lepe oranžne pomaranče. Tak prizor ni mogoče videti vsak dan.
Sveto mašo smo darovali v cerkvi, ki je bila posvečena spominu zadnje večerje. Bila je moderno oblikovana. Oltar spredaj predstavlja Jezusa in apostole pri zadnji večerji. Ob mizi sedijo apostoli, sredi med njimi pa stoji Jezus, ki ima v rokah hleb kruha. Hlebec je tako velik, da se lahko odpre, saj je v njem nameščen tabernakelj. Dobra ideja, mi je prišlo na misel! Duhovniki smo so usedli na klopi, ki so bile postavljene ob mizi – oltarju.
Sveta maša je bila ponovno doživetje zadnje večerje. Skušal sem se v mislih preseliti v tisti čas, ko so Jezus in apostoli obhajali zadnjo večerjo. Pomemben dogodek za ves svet! Apostoli so bili posvečeni v duhovnike in so dobili oblast posvečevati kruh in ga po Jezusovi besedi spreminjati v njegovo Telo. Ali z drugimi besedami: ponavzočevali so Jezusovo nekrvavo daritev, ki se je v naslednji dan izvršila na križu. Čimbolj sem skušal pozabiti na vse okoli sebe in se zavedati, da tudi jaz stojim ob Jezusu, ki je mene posvetil za duhovnika in mi dal nalogo, da njegovo Telo, kot kruh življenja, razdeljujem vernim ljudem.
Toda ali sem dovolj duhovnik? Ni dovolj, da darujem, tudi sam se moram darovati. Pozabiti moram nase in živeti za druge. Vse v meni bi moralo biti tako, kot v Jezusovem Srcu. Po obhajilu sem ga prosil, naj me naredi za duhovnika po njegovem Srcu. Naj me vsak dan bolj uči, da se moram darovati. Da ne živim sebi, marveč za njega, ki ga srečujem v bratih in sestrah.
Po sveti maši sem naredil še nekaj posnetkov svetišča, v katerem smo podoživeli zadnjo večerjo. Zelo me je pritegnil moderen križ ob steni, blizu oltarja. Čisto preprost, bronast. Spodaj sta bila upodobljena dva nekakšna ognjena zublja, ki se dvigata ob križu. Zazdelo se mi je, kot da križ raste in ognjenih zubljev. Čudovita simbolika! Vsaka daritev je na neki način žgalna daritev. Tudi človeka, ki se daruje, umira sebi, žgejo plameni ljubezni, zato postaja po daritvi drugačen, spremenjen. Zublji Božje ljubezni izžgejo iz človeka tisto sebično, ostane ali preživi samo čisto, Božje. Obšla me je tudi misel na goreči grm, kjer se je Bog razodel Mojzesu kot živi Bog. Tudi na križu se je Jezus razodel kot živi Bog. Bog, ki ga použivajo zublji ognja človeške hudobije in greha, a on ostaja živ. Njegova ljubezen je večja in bolj silna od plamenov greha in hudobije. Je tako močna, da jih ožge in spremeni v živi plamen Božje ljubezni. V plamen, ki ne more ugasniti, ker je plamen večnega darovanja, saj je Bog darujoča se ljubezen.
p. Branko Petauer

sreda, 29. marec 2017

Božji služabnik duhovnik prof. dr. Anton Strle o svoji družini

Božji služabnik Strle o sebi ni veliko govoril, tudi pisal ne. Sem ter tja pa zlasti v pismih le kaj pove. Tako je v pismu z dne 25. 4. 1965 eni od svojih sorodnic takole obujal spomine na svojo mladost:
»Moč molitve in zaupljive ponižnosti nasproti našemu Odrešeniku in njegovi ter naši duhovni Materi je naravnost čudovita in doseže velikanske stvari. Tudi jaz se moram za svoj poklic zahvaliti svojim staršem, ki sta se že ob poroki dogovorila, da bosta, če Bog da, enega od svojih otrok posvetila Bogu v duhovniškem poklicu. To sem zvedel šele preko svojega duhovnega voditelja tedaj, ko ni bilo več nevarnosti, da bi name kdo izvajal kak pritisk pri izbiri poklica. Vem pa tudi, da je molila za duhovniške poklice moja svetniška teta Anica, ki je odšla k usmiljenkam in zgodaj umrla, vsa srečna, da se more popolnoma dati Kristusu v njegovih bratih – bolnikih in ubogih. Nikoli tudi ne bom pozabil na marsikateri vtis, ki sem ga imel od neponarejene pobožnosti svoje mame, ki ni nikoli hodila v šolo, pa je bila mnogo modrejša kakor žene, ki neprestano tiče ob radiu ali pa so gledale vse filme. Kako bi mogel pozabiti mamine solze, ko sem kot otrok, ko še nisem hodil v šolo, bral iz mašne knjižice križev pot – počasi in še nekoliko črkovaje – pa so mama ob kolovratu bridko jokali ob razmišljanju Kristusovega trpljenja! In še in še! Marsikaj slabega, zelo slabega sem videl v zgodnji mladosti, pa še to je neskončno dobri Bog obrnil na dobro, da me je tem tesneje pritegnil k sebi – a neizbrisne temelje je polagala domača hiša, ki ni bila najbolj zgledna, a vendar v bistvu trdno krščanska: to se je videlo že takoj, ko je človek stopil v »hišo« - same svete podobe, ki so bile moja prva šola bogoslovja; in prav tako po drugih sobah, nič šare, nič posvetnosti! Še danes mi je pred očmi v revni 'hišci' nad 'kevdrom' nad mojo posteljo (čeprav je navadno ležal še kdo poleg mene) podoba angela varuha z napisom: 'Ti, o Bog, si moj Gospod, jaz sem tvoj služabnik' in: 'Gospoda Boga moli in samo njemu služi!' Še v starosti 30 in več let, ko sem bil pred težkimi odločitvami, mi je to prišlo na misel: 'Ne bom služil nobenemu gospodu, razen Bogu, pa naj pride karkoli!' Kako sem danes tega vesel! …«
Strle ima v mislih čas zapora. Ko je bil prvič v zaporu je imel ravno 30 let, drugi zapor pa je preživljal v starosti od 32. do 37. leta.
Ko se je božji služabnik Strle tako oziral nazaj na svoje življenje, se je veselil, da je vztrajal v zvestobi tudi v najtežjih trenutkih zapora. Zaslugo za to stanovitnost in tudi za svoj poklic pa je, kot vidimo, pripisoval svojim staršem in vernemu ozračju, ki ga je bil v okviru lastne družine deležen v svoji mladosti.

torek, 28. marec 2017

VEČ IN BOLJE MOLITI (33) Liturgična molitev


Liturgične molitve so imeli že v stari zavezi. Opravljali so jih v jeruzalemskem templju in v sinagogah. Šlo je za sveti zbor, ki ga je sklical Bog, kar pomeni beseda »cerkev« v grščini (ekklesia) in hebrejščini (kahal).
Zbiranje Božjega ljudstva je dobilo poseben pomen ob praznikih, zlasti za veliko noč. Tedaj so se skupaj spominjali rešitve iz egiptovske sužnosti. Božje reševanje ni bilo le pretekla stvarnost. Bog namreč vedno rešuje, še posebej ob spominjanju preteklih dogodkov odrešenjske zgodovine. Ti dogodki po liturgičnem obhajanju postanejo sedanja stvarnost.
V novi zavezi se v liturgičnih dejanjih in molitvah Božje ljudstvo spominja Kristusovega odrešenjskega dela. Skozi vse leto obhajamo posamezne dogodke iz Jezusovega življenja, od njegovega spočetja in rojstva, pa do njegove smrti, vstajenja, vnebohoda in prihoda Svetega Duha. Vrhunec praznovanja je obhajanje Kristusove velikonočne skrivnosti, njegove smrti in vstajenja. To se na najodličnejši način dogaja pri vsaki mašni daritvi, posebej ob nedeljah, ki so male velike noči, najbolj slovesno pa od velikega četrtka do velike nedelje. Ko se spominjamo preteklih odrešenjskih dogodkov, ti dogodki na neki skrivnostni, a resnični način postanejo navzoči in zdaj odrešenjsko delujejo na nas. Ne gre torej samo za zgodovinski spomin, ampak predvsem za sedanje dogajanje, v katerem Kristus odrešuje, deli sadove, ki nam jih je s svojim odrešenjem zaslužil.
Drugi vatikanski cerkveni zbor takole opredeljuje bogoslužje: »Po pravici torej velja bogoslužje za izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa; vidna znamenja v bogoslužju označujejo in vsako na svoj način povzroča posvečenje človeka in tako skrivnostno telo Jezusa Kristusa, namreč glava in udje, izvršuje celotno javno bogoslužje« (B 7).
V naši veri ne gre samo za Kristusov nauk, niti ne samo za njegove zapovedi, med katerimi je na prvem mestu zapoved ljubezni do Boga in do bližnjega. V naši veri gre v prvi vrsti za Kristusovo odrešenjsko delovanje v svetu in v človeku. Kristus nam prihaja s svojim odrešenjskih delovanjem na pomoč predvsem v liturgičnih opravilih in molitvah: v sveti maši, v besednem bogoslužju in v zakramentih, v molitvenem bogoslužju in v različnih blagoslovih.
Liturgična ali bogoslužna molitev je vrhunec krščanske molitve. Tako odlično mesto ima v krščanski molitvi zato, ker je izvrševanje duhovniške službe Jezusa Kristusa in njegove Cerkve. On je v bogoslužnih opravilih na poseben način navzoč in dejaven. Konstitucija o svetem bogoslužju 2. vatikanskega cerkvenega zbora pravi: »V bogoslužju namreč Bog govori svojemu ljudstvu; Kristus še vedno oznanja blagovest. Ljudstvo pa Bogu odgovarja tako s pesmijo kot z molitvijo« (B 33).
Pri svetem bogoslužju pride najbolj do izraza cerkvenostni značaj molitve. Tu je Cerkev najbolj v polnosti Kristusovo telo in njegova nevesta. Molitev izvira iz občestvene povezanosti med Gospodom in njegovo Cerkvijo. Ker smo v Kristusu eno samo telo, je razumljivo, da molimo drug za drugega. Sv. Pavel piše Rimljanom, kako se jih nenehno spominja »v vseh svojih molitvah« (Rim 15,30). Isto pričakuje od vernikov: »Pri našem Gospodu Jezusu Kristusu in pri ljubezni Duha pa vas opominjam, bratje, da se bojujete z mano v svojih molitvah« (Rim 15,30).
Tudi zakrament sprave je povezan z molitvijo. Duhovnik se nanj pripravlja s svojo osebno molitvijo, prav tako spovedanec. Pri samem zakramentu gre za posebno odličen »pogovor« z Bogom po posredovanju spovednika. Po njem Bog oznanja svoje usmiljenje in deli odpuščanje, spovedanec pa izroča Bogu svoje grehe, kesanje in željo po novem življenju. Čudovita zamenjava! Kako je dobro opravljena spoved lahko povezana z osebno molitvijo, kaže izjava neke redovnice in katehistinje:
»Po dobro opravljeni spovedi me v duši prevzame velika hvaležnost do usmiljenega Očeta in Jezusa, do vse Cerkve, posebno do njenega predstavnika v spovednici. Zakaj? Ker Bog v meni na novo ustvarja moje srce... Pogosto ne vem, kako naj to hvaležnost do Boga in do Cerkve in veselje, ki je z njo povezano, tudi na zunaj pokažem. Na čudovit način jo izražajo besede Svetega pisma: 'Moja duša poveličuje Gospoda in moje srce se raduje v Bogu, mojem Zveličarju ... ker iz roda v rod izkazuje svoje usmiljenje.'«
K liturgični molitvi spadajo tudi različni blagoslovi. Neki duhovnik je dejal: »Kot bogoslovec sem prebral besede duhovnika, ki je zapisal, da ob koncu vsakega dneva blagoslovi svoje župljane. To se mi je zdelo čudovito in zahrepenel sem po blagoslovu. Sedaj pa tudi sam ob koncu dneva, ko premislim dan, ko se spomnim ljudi, ki so mi blizu, prijateljev in tistih, s katerimi sem povezan v molitvi, vse skupaj blagoslovim.«

Liturgična molitev je pri pravem molivcu povezana z osebno molitvijo. Ideal je, da bi liturgična molitev postala hkrati osebna molitev, molitev našega srca, ne samo naših ustnic. Da bo to, je potrebno, da je povezana z drugimi načini molitve, zlasti s premišljevalno molitvijo, ki ima bolj oseben značaj. Poučno je v tem oziru, kar piše neki redovnik: »Brez prave iskrene osebne molitve se življenje zelo hitro sprevrže v ustaljen ritem, v golo opravljanje vsakdanjih dolžnosti in obveznosti. Tudi liturgija (sveta maša in molitveno bogoslužje) postane vse preveč vsakdanja, rutinska, neživljenjska. Osebna molitev pa me odpira, da sem sposoben stopiti iz sebe, iz svojega kroga težav in problemov in me usposablja, da morem prisluhniti Bogu, pa ne le Njemu, temveč tudi bratu, s katerim živim.«
p. Anton