Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 28. februar 2017

ODMEVI 3



Izteka se leto, ki je bilo zelo bogato. To leto me je zelo prebudilo z obiskom fatimske Marije romarice. Marija mi je zelo prirasla k srcu in je v njem ostala tudi, ko je odšla iz Slovenije. Pogovarjam se z njo. Ko gledam njen kip, čutim, da me spremlja, še posebej pri molitvi rožnih vencev. Ona je najljubša prijateljica, ki nas vodi k Jezusu. Po zgledu svoje mame že vrsto let obiskujem prve petke in prve sobote. Marija je v mojem srcu združena z Jezusom. Jezusovo in Marijino Srce sta zdravilo naših duš.
Ivanka

ponedeljek, 27. februar 2017

ODMEVI 2



Molitev rožnega venca Božjega usmiljenja za ves svet. Ko sem prebrala knjigo Dnevnik sv. Favstine Kowalske, sem začela moliti rožni venec Božjega usmiljenja, kot ji je naročil Jezus. Ima veliko moč. Všeč mi je predvsem zato, ker s to molitvijo prosimo za ves svet. To je presežna vrednost te molitve. Pri vsaki desetki dodamo namreč : »Po njegovem prebridkem trpljenju usmili se nas in vsega sveta.« Na koncu pa trikrat dodamo molitev: »Sveti Bog, sveti Močni, sveti Nesmrtni, usmili se nas in vsega sveta«.
Takšna molitev je več kot potrebna v tem ranjenem svetu, kjer se na eni strani izgublja vera v Boga, na drugi strani pa se vero zlorablja za vojne in vsakršne krutosti. Najbolj trpijo otroci, ki so oropani varnosti, ljubezni in vere. Vabim vse, ki utegnejo in imajo voljo do molitve, da zmolijo ob Kristusovi uri, ob petkih ob 15h, eno desetko tega rožnega venca za domovino in eno desetko za cel svet. Nič hudega, če bomo kakšen petek izpustili. Morda bosta kakšen dan ob istem času molila samo dva, a Jezus je rekel: Kjer sta dva, sem jaz med njima. Več se nas bo odzvalo, večjo moč bo imela molitev.
Marjeta

nedelja, 26. februar 2017

ODMEVI 1



Znamenje ob smrti sestre Lucije. Bilo je leta 2005, na nedeljo, 13. februarja, v popoldanskih urah, ko smo v Opatovi kapeli v Stični končali redno mesečno srečanje Bernardove družine. Pozneje smo zvedeli, da se je prav v tem času v karmeličanskem samostanu Coimbra poslovila od zemeljskega bivanja sestra Lucija iz Fatime. 13. februarja bo minilo 12 let. Jože Dragar, ki se je s svojo ženo Milanko udeležil srečanja Bernardove družine, me je opozoril na posebno znamenje, ki sem ga videl tudi jaz in sem postal nanj bolj pozoren, ko sem pozneje zvedel o smrti sestre Lucije. Jože je to znamenje ponovno in bolj podrobno opisal takole:
Še enkrat se potrudim in slednjič zapišem ter opišem dogodek, znamenje – kot smo ga videli in doživeli v popoldanskem nedeljskem času 13. februarja 2005. leta v cistercijanskem samostanu Stična. Ne bi se sicer spominjal tako dobro, če bi videno ne ostalo tako močno vtisnjeno v spominu, da sem ga mogel v mislih večkrat podoživljati, saj se še vedno spominjam vseh podrobnosti.
Sončno je še bilo, snega ni bilo niti vetra tistega lepega poznopopoldanskega dne, ko so se posamezniki z opatom patrom Antonom Nadrahom po srečanju Bernardove družine s sveto mašo še zadrževali v pogovoru, na desni strani hodnika pri Opatovi kapeli.
Ob pogledu na prostrano samostansko dvorišče je bilo videti močno, izrazito zlatorumeno svetlobo, ki se je razlivala na samostansko notranjost. Tudi vsi zidovi samostana so bili obsijani s to barvo, v kateri se je razločno in jasno videl vsak predmet.
Še bolj zanimiv pa je bil prizor, ki se je razkrival z druge strani hodnika, ob pogledu na samostanski vrt. Do koder se je videlo, je bil vrt prav tako ves obsijan z enako lepo svetlobo kot dvorišče, vse do približno pet metrov visokega obzidja, ki pa je bilo povsem naravne barve. Tik nad njim pa se je dvigala, kakor da bi bila zgnetena in zbita lepa bela zavesa nepredirne megle, da se skoznjo ni videlo prav nič. Vzpenjala se je visoko, navpično kot zid, kakor da je omejena z nevidno prepreko, približno do višine strehe nad Opatovo kapelo. Na tej višini se je megla nenadoma razredčila, da se je videla modrina neba. Sijoča zlatorumena barva pa se je razlivala tudi po zidovih samostanskega krila z Opatovo kapelo, kar je bilo mogoče videti z mesta opazovanja.
Jože Dragar

sobota, 25. februar 2017

Po Mojzesovih stopinjah (17)


Po sveti maši in srečanju z begunci smo se vrnili na avtobuse. Stemnilo se je že, ko smo prispeli do našega hotela. Bil je lep in udoben. Vse sobe so bile opremljene z lepim pohištvom, ki je spominjalo na barok. Večerja je bila okusna in dovolj obilna. Pravzaprav je bila samopostrežba. To je bil naš zadnji večer v Jordaniji in naše popotovanje po Mojzesovih stopinjah je šlo h koncu.
Zjutraj smo zgodaj vstali in se okrepčali. Ko smo odhajali na pot, se je že jasnilo. Dežja ni bilo več, tudi snega je ostalo zelo malo. Samo tam, kjer so ga zrinili na kupe, ga je bilo še moč videti.
Mimo Madabe smo se peljali na goro Nebo. Zadnja postaja Mojzesovega življenja je bila tam. Prišel je pred prag obljubljene dežele, vanjo pa ni vstopil. Umrl je na hribih nasproti deželi, v katero je peljal izvoljeno ljudstvo.
Na gori Nebo je bila megla. Cerkev smo komaj videli. Šele ko smo bili čisto blizu, se je iz megle počasi izrisovala lepa nova cerkev.
Sveto mašo smo darovali v mali kapeli poleg cerkve. Tudi tu so za romarje skrbeli bratje frančiškani. Na zadnji steni kapele je bil lep mozaik, ki je, kakor kaže, bil prenesen od nekod drugod.
Zunaj se je megla že nekoliko dvignila, da se je videlo v dolino reke Jordan in še naprej v Sveto deželo. Škof Jurij nas je opozoril, naj gledamo proti zahodu, tja na Judejsko višavje. Tam se je lepo videla Oljska gora, vsa v belem, zasnežena. Za njo pa je bilo sveto mesto Jeruzalem.
Rabi bi si ogledali cerkev, a še ni bila dokončana. Škof Jurij se je veselil, da bomo lahko darovali sveto mašo že v novi cerkvi, a bili smo nekoliko prezgodnji.
Pred cerkvijo je postavljen tisti znameniti križ. To je visok kovinski drog, ki je narejen v obliki trhlega, že razpadajočega debla, ki ga ovija kača, narejena iz debele žice. Ta križ spominja na tisti dogodek iz puščave, ko so bili Izraelovi sinovi nezadovoljni, da so šli iz Egipta, kjer jim hrane ni manjkalo. Godrnjali so, ker so morali že dolga leta jesti mano, ki jim jo je Gospod pošiljal vsako jutro znova. Gospod Bog se je ujezil in nad njih poslal strupene kače, ki so jih pikale, da jih je mnogo pomrlo. Mojzes je prosil Gospoda za ljudstvo, naj se ga vendar usmili. Gospod se je ljudstva usmilil. Mojzesu je ukazal, naj naredi bronasto kačo in jo obesi na drog. Vsak, ki bi ga strupena kača pičila, naj bi se z zaupanjem ozrl na drog z bronasto kačo in bi ostal živ. Ta bronasta kača na križu je bila predpodoba za križanega Jezusa, ki je razpet na križu postal vsem znamenje življenja in vstajenja.
Žal sem lahko križ slikal le od strani, saj je bil prostor pred križem še gradbišče in zato nedostopen.
Pogled proti Sveti deželi je bil lep. Ker je bilo pozimi malo več dežja, je vse ozelenelo. Po pobočjih in v dolini reke Jordan je bilo vse zeleno. Lepa gosta trava je ovila hribovje, da je bilo videti kot razkošna preproga položena na zemljo. Tudi včerajšnji sneg je veliko pripomogel, da je suho hribovje ozelenelo. Pastirji so bili že na delu, saj so bile po pobočjih pod goro Nebo razsute številne črede drobnice.
Pot v jordansko dolino je bila strma. Počasi smo se spuščali po ovinkasti cesti. Spodaj v ravnini pa je bilo polno hudournikov in še več praznih strug. Izdolbli so jih nalivi, ko je bilo vode v preobilju. Precej je bilo tudi bananinih nasadov. Vozili smo med njivami in hiteli, da bi bili čim prej na meji, saj je bila sobota. Zato smo želeli čim prej priti v Izrael, da bi zaradi sobotnega dne, naredili čim manj sitnosti Judom na meji.
Pa naglica nikjer ni dobra. Šoferja nista poznala vseh malih cest, zato smo se izgubili. Prišli smo v zapuščeno pokrajino, kjer ni bilo videti nobene meje. Morali smo se vrniti nazaj pod goro. Naslednji poskus pa je uspel. Kmalu smo bili na jordanski meji.
Na meji je bil vrvež. Postavili so nas v kolono avtobusov in videti je bilo, da bomo čakali v nedogled. A šoferja sta kar po svoje vozila in prišli smo najprej do brezcarinske trgovine. Nekateri so šli nakupovat. Pater Peter je bil med njimi. V rokah je nosil lične torbice s cigareti. Z njimi je malo razveselil šoferje in še koga. Pobrali so nam potne liste, a kmalu smo jih dobili nazaj. Spravili smo se na avtobuse in se odpeljali naprej do izraelske meje, ki je na drugi strani reke Jordan. Šoferja in vodnika sta se poslovila od nas in se odpeljala nazaj na jug Jordanije.
Za nas pa se je začelo novo poglavje romanja, tokrat res po Sveti deželi. Mejne formalnosti smo pač morali prestati. Oddali smo prtljago. Potem so nam potne liste prelepili z malimi nalepkami, ki pa niso bile pri vseh enake. Eden od novomašnikov je dobil drugačno nalepko. Nismo vedeli, kaj naj bi pomenila. Pri rentgenu pa se je pokazalo, da so ga namenili za osebni pregled. Vsi smo že končali, le on je še sedel na drugi strani in nesrečno čakal na milost in nemilost. Ko smo vsi že končali, je tudi on pritekel za nami. Nič ni bilo hudega. Le malo na stran so ga dali in temeljito izprašali. Ko so dognali, da ni nevaren za državo, so ga izpustili. Malo ga je bilo strah, kaj se bo zgodilo. A na ta račun smo se kasneje veliko nasmejali.
Zunaj na vročem soncu smo čakali na avtobuse. Prišla sta dva, eden je bil mali, zato smo se do Betlehema pošteno stiskali.
p. Branko Petauer

petek, 24. februar 2017

Srce Jezusovo[1]

Pobožnost do Srca Jezusovega postavlja pred naše oči ljubezen, s katero nas je Kristus ljubil in nas še ljubi. V Kristusovi ljubezni pa se nam razodeva božja ljubezen. Ta nas nagiblje k popolnemu zaupanju v Boga. Job je že v stari zavezi dejal Bogu: Tudi če me ubiješ, bom še zaupal vate! Kako bi morali zaupati šele mi, ki gledamo na prebodeno Srce božjega Sina, žrtvovano za nas do poslednje kapljice krvi! Ne spodobi se za kristjana tista malodušnost, kateri se tako mnogi predajajo.

Bral sem dnevnik, v katerem nekdo piše o samem sebi[2]: Danes sem bral pri Ivanu Cankarju: So stvari na svetu, ki so važnejše kakor literatura. – Tista važnejša stvar je zame to, da se z vso dušo oklepam Kristusa. Doslej sem se vse preveč ravnal po literatih. Sedaj vidim, da me to napravlja žalostnega, malodušnega, brez moči zoper vse, kar je v meni in v mojem okolju slabega. Lepih besed se morem naučiti v leposlovnih knjigah. Toda ne lepih in junaških dejanj resnične ljubezni. Od danes naprej sklenem, da bom hodil v šolo Jezusovega Srca, ne pa v šolo k literatom.

Vsakdo izmed nas doživlja notranji boj, doživlja bridke trenutke, ko ga nekaj z vso močjo vleče v tisto, kar vidimo, da nas more spraviti samo v nesrečo. Kristus nam bo dal moč. Zatečemo naj se v Njegovo srce, ki misli (na nas) rod za rodom.

»Če bi še enkrat živela, bi živela popolnoma drugače. Živela bi res za Boga, živela bi res po evangeliju. Za nobeno ceno se ne bi nikdar vdajala grehu.« Kako usodno je, če si kdo božjo ljubezen jemlje za nekakšno potuho v slabem življenju: Češ, Bog mi bo že odpustil, saj je dober. Kateri sin, ki ljubi očeta v resnici, bo očeta žalil z najgršimi stvarmi, češ, saj mi bo že odpustil, saj je dober. To je nesmisel. Če vem, da je oče dober, se bom še posebej varoval, da ga ne bom žalil.

Brez premagovanja samega sebe ni mogoče biti Jezusov učenec.

Anton Strle

[1] Verjetno gre za osnutek Strletove pridige. Besedilo je brez omembe kraja in datuma.



četrtek, 23. februar 2017

Prva seja v postopku za beatifikacijo božjega služabnika prof. dr. Antona Strleta (21. januarja 2017)


Božji služabnik prof. dr. Anton Strle (1915-2003) se je rodil na god sv. Neže 21. januarja. Ta datum je g. nadškof Stanislav Zore izbral za prvo sejo v postopku za Strletovo beatifikacijo. To je pomemben korak, saj je ta seja pogoj za začetek uradnih zaslišanj prič, ki so Strleta dobro poznale.
Vsak proces za beatifikacijo bi mogli primerjati poti, ki jo je potrebno prehoditi in vsebuje različne večje in manjše odseke. Lahko bi tudi rekli, da gre za nekaj podobnega kakor pri teku čez ovire ali vzpenjanju po strmih stopnicah. 
Da se nek postopek lahko začne, mora od pobudnika imenovani in od pristojnega škofa potrjeni postulator najprej zbrati dokaze, da obstaja glas svetosti in da se ljudje kandidatu za proces priporočajo. To je prvi korak. Pri Strletu je 196 oseb odgovorilo na anketo, v kateri so se vsi strinjali, da je prof. dr. Anton Strle, kolikor ga poznajo, primeren kandidat za svetništvo. Nekoliko manj gradiva je bilo glede priporočanja. Vedno znova ugotavljam, da se marsikdo sicer priporoča, je več primerov uslišanj, a zelo redko kdo to pismeno sporoči. A nekaj pričevanj o priporočanju se je le nabralo.
Drugi pomembnejši korak je uradna prošnja pristojnemu škofu. Ta je bila 27. 11. 2013 izročena msgr. Andreju Glavanu, takratnemu apostolskemu administratorju ljubljanske nadškofije. K prošnji je bil priložen kratek življenjepis, zgoraj omenjeno gradivo glede glasa svetosti in dejstva priporočanja, opis glavnih Strletovih kreposti, spisek možnih prič, seznam objavljenih del. Priložili pa smo tudi zelo lepo pričevanje kardinala J. Ratzingerja o Strletu iz časa, ko je bil član mednarodne teološke komisije. Škof Andrej Glavan je v skladu z navodili povprašal za mnenje ostale škofe, ki so člani slovenske škofovske konference in zaprosil kongregacijo v Rimu za tako imenovani »nihil obstat«. Iz obeh mest so poslali pozitivni odgovor. V Sporočilih slovenskih škofij je bil objavljen oglas o postopku. Vse to je bilo potrebno za drugi korak.
Sledila so imenovanja in prisege teoloških cenzorjev, ki so decembra 2015 zaključili s svojim delom in tako je bil opravljen tretji korak.
Imenovani so bili tudi člani zgodovinske komisije, ki so po opravljenih prisegah začeli s svojim delom, a ga zaradi ogromne množice gradiva še niso končali. Ko bodo oddali svoje poročilo, bo opravljen četrti korak.
Prav tako so bili imenovani tudi člani cerkvenega sodišča, ki se bodo aktivno vključili v delo pri zaslišanju prič. Odlok o začetku škofijskega postopka je bil izdan 30. 4. 2014.
Prva seja, ki bo 21. januarja 2017, pa je potrebna, da se lahko začnejo uradna zaslišanja prič in s tem pomemben del škofijskega postopka.
Ko bo opravljen tudi ta peti korak, bo potrebno precejšen del zbranega gradiva prevesti v italijanščino in vse to poslati v Rim na kongregacijo za svetnike, kjer se na osnovi škofijskega postopka zbranega gradiva napiše tako imenovana »Positio«, to je življenjepis in prikaz navzočnosti junaške stopnje kreposti.
21. januarja bo po končani seji, ki bo ob 15.00 v sejni sobi na nadškofijskem ordinariatu v Ljubljani, ob 16.00 v stolnici sv. maša, ki jo bo daroval ljubljanski nadškof msgr. Stanislav Zore. K njej ste prav prisrčno povabljeni.
p. Andrej Pirš FSO

[2] Tu prof. Strle govori o samem sebi. Notranji preobrat Strle opiše v črtici Študent Vinko, kjer ob koncu med drugim zapiše: »Nekdaj je sanjaril, kako bo študiral literaturo in pisal knjige, ki jih bo svet občudoval. Kako se mu je zdelo zdaj vse to prazno: dan življenja se bo hitro nagnil, cvetlice bodo uvenele, kaj bi tedaj pomagala slava in čast in imetje in vse drugo! 'Ne, ne smem živeti záse, marveč za Njega in za tiste, ki jih On ljubi!' Pri naslednji konferenci je razrednik … izjavil pred drugimi profesorji: 'V mojem razredu se je zgodilo nekaj podobnega, kakor se včasih zgodi v športnem svetu – naenkrat se prej neopaženi človek povzpne na prvo mesto. N. Vinko je postal prvi v razredu. Tista melanholija, združena s čudno svojeglavostjo, ki nam je bila vsem neprijetna, je izginila. Ne morem si tega pojasniti, a veselim se. To tembolj, ker to ugodno vpliva na ves razred.'«