Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 26. januar 2017

Česa ljudje od nas duhovnikov najbolj pričakujejo in žele?



(Duhovna misel prof. Antona Strleta za jesensko konferenco duhovnikom 6. 10. 1958 v Begunjah pri Cerknici)

V 'Panorama Chrétien', Paris, je bil spomladi letos priobčen članek mladega duhovnika iz Pariza, ki je v 23. letu starosti zamenjal bankirski poklic za duhovniškega. Pripoveduje, kako so predstojniki poslali novomašnike, preden so zapustili semenišče, na študijski teden, kjer so laiki iz vseh stanov govorili o tem, kaj si želijo od duhovnikov. Neki delavec je dobesedno dejal: »Bodite svetniki!« Podobne želje so izražali vsi: »Bodite sveti!«. Tudi če bi mi duhovniki prisluhnili slovenskemu človeku, vernikom po naših župnijah, v katerih sami pastirujemo, bi slišali o isti najgloblji želji – da bi bili mi duhovniki čim bolj sveti. Spričo te želje se umakne v ozadje vse drugo, kajti vse drugo bo navrženo, kolikor je pač treba, da izpolnimo božji načrt, ki ga ima z nami prav v teh časih in na tem kraju, kjer smo. – Pred dobrim mesecem sem po več letih spet govoril z znanim umetniškim delavcem v Ljubljanski drami. Mislil sem, da je vero popolnoma zavrgel. Ko pa sva se na ulici razgovarjala, se je takoj videlo, da to ni res. Ko je prišel govor o nekem duhovniku, ki ga je z veliko pohvalo omenil, sem se pohvali tudi jaz pridružil in dejal, da je oni duhovnik kljub visokemu položaju tako silno preprost in demokratičen, ne po imenu, marveč zares, tedaj je dramski delavec v moje presenečenje naglasil: »Pa svet je, svet! To je najvažnejše ... Nekateri duhovniki ga pa tako lomijo ... Še mi laiki se trudimo, da bi živeli tako, da je čemu podobno.«
Mi duhovniki sicer vse to vemo, a vse premalo nas to spoznanje prevzema v vse globine: biti svet, postati čimbolj svet, to je zame najbolj važno. Vsakdanja meditacija naj bi mi pomagala, da bi to spoznanje vplivalo na moj duhovniški dan; naj bi meditacija vedno izzvenela v živo željo: »O Jesu, vivens in Maria, veni et vive in famulis tuis, in Spiritu sanctitatis tuae, in plenitudine virtutis tuae, in perfectione viarum tuarum ...« Naj me napolni Sveti Duh, Duh Jezusov in Duh Marijin, Duh svetosti, da bodo vsa moja pota preko dneva Jezusova pota, da bo On po meni izžareval Svetega Duha v okolje, kamor sem postavljen. In naj ta Duh svetosti napolni moje sobrate, da bomo v tem času v čim večji polnosti izvršili nam od Boga naloženo najvišjo nalogo, kar jih more človek imeti. – Mesečna duhovna obnova (ali jo izvršim temeljito?) naj vse to prenese na raven celotnega meseca. Prav je, da se ob teh obnovah hvaležno spomnimo svojega mašniškega posvečenja, ko smo bili izločeni iz profanosti in določeni za Boga. Bistveni obred, s katerim smo bili neizbrisno zaznamovani z večnim znakom Kristusovega duhovnika, se je izvršil tedaj, ko je škof položil svojo roko na našo glavo in je neposredno potem nad vsemi posvečenci z razprostrtimi rokami molil: »Daj, prosimo, vsemogočni Oče, tem svojim služabnikom duhovniško čast, obnovi v njihovih srcih duha svetosti, da bodo od tebe, Bog, podeljeno službo drugega reda sprejeli in z zgledom svojega življenja pripomogli do zboljšanja nravi.« (Glej Const. apost. »Sacramentum ordinis« z dne 30.11.1947; slov. prevod v: Sv. mašniško posvečenje. Ljubljana 1943, 64).
Naš ideal mora biti torej več kakor le »dober duhovnik«, da ne rečemo »povprečen duhovnik«, o katerem pravi Bernanos v »Dnevniku vaškega župnika«, da je gnusoba, ko išče skoraj le to, kako bi čim bolj komodno živel, kako bi čim več odnesel od tega sveta, tako da se marsikdo na tihem ali celo na glas izgovarja: »Saj duhovniki niso nič boljši kakor jaz.« Biti moramo v čim večji meri luč sveta in sol zemlje, – še navadni verniki bi to morali biti – zato pa se mora to na nas poznati. – Ljudje so za to zelo občutljivi in hitro spoznajo, ali je v nas kaj resnične svetosti, vsaj iskrene, goreče želje po svetosti. – Duhovnik, ki piše v zgoraj omenjenem francoskem mesečniku, pripoveduje: »Ko sem bil poklican k nekemu bolniku, sem bil presenečen, ker je bil bolni takoj pripravljen, da se spravi z Bogom. Dejal je: 'Pri pogrebu moje matere se mi je zdelo, da ste mož, ki moli ...' Duhovnik, ki ne moli mnogo, in ki zakramente deli le mehanično, je ovira za širjenje božjega kraljestva. Duhovnik pa, ki se trudi, da je združen z Bogom tako, da s svojimi gestami in besedami da slutiti Boga, je res pravi duhovnik. Biti simpatičen človek nikakor ne zadostuje. Duhovnik je navsezadnje mož, ki ljudi vodi k Bogu. Na tem področju je nemogoče biti dolgo časa le za fasado.« – Tako francoski duhovnik. Pri nas je ista Cerkev, iste želje in zahteve; zato pa: »Pošlji svojega Duha in prerojeni bomo!« Potem bo moglo biti prenovljeno obličje zemlje.[1]


[1] Proti koncu je kopija besedila slabo čitljiva.

Ni komentarjev:

Objavite komentar