Jacinta v bolnišnici Dona Estefánia v Lizboni

Jacinta je bila v zavetišču zelo zadovoljna. Ni pa bilo tako v bolnišnici. Po posredovanju dr. Lisboa je bila sprejeta v bolnišnico Dona Estefánia. Prednica Godinho jo je tja spremila 2. februarja 1920. Prišla je v oddelek za otroke, kjer je zdravljenje vodil dr. Castro Freeire, eden najuglednejših portugalskih zdravnikov za otroške bolezni. Diagnoza se je glasila: gnojno vnetje poprsnice z veliko vdolbino na levi strani (plevritis), kostno vnetje 7. in 8. rebra na isti strani (fistula ostitis).

Tu se Jacinta ni dobro počutila, ker je bilo ozračje v oddelku mrzlo in je zbujalo žalost. Jacinta se ni imela s kom pogovarjati, predvsem pa je pogrešala Jezusa. Predstojnica zavetišča jo je vsak dan obiskala in ji več časa delala druščino, enkrat pa jo je prišel obiskat tudi oče. Če je predstojnica sedla na vznožje postelje, jo je Jacinta opozorila:

»Umaknite se od tam, botra. Tam je bila naša Gospa.«

V bolnišnici se ji je namreč prikazala Devica Marija in ji povedala, da se največ ljudi pogubi zaradi greha mesa, da je treba opustiti razkošje, da ljudje ne smejo trdovratno vztrajati v grehu in da je treba delati pokoro.

Jacinta je bila operirana 10. februarja 1920. Zaradi slabosti ni smela sprejeti splošne anestezije, temveč samo krajevno, zato je silno trpela. Z operacijo so ji vzeli dve levi rebri. Ob strašnih bolečinah je spodbujala samo sebe:

»Aj, naša Gospa! Potrpljenje, vsi moramo trpeti, da bomo prišli v nebesa!« Drugače se ni nikoli pritoževala in je vse prenašala s svetniško potrpežljivostjo.

Štiri dni pred smrtjo jo je spet obiskala naša Gospa in ji povedala, da jo bo prišla v kratkem iskat. Odvzela ji je vse bolečine.

Dr. Lisboa je potrdil, da so bolečine popolnoma izginile. Želela si je njegovega obiska, da bi mu razodela neko skrivnost, a je prej umrla.

Jacinta je prosila da bi poklicali dr. Formigona, da bi mu posredovala dve naročili, ki jih je zanj dala naša Gospa. Prvo naročilo je bilo za Lucijo, drugo za Portugalsko.

Prišel je 20. februar, dan, za katerega je nebeška Gospa Jacinti napovedala, da bo prišla ponjo. Ta dan je okoli šestih popoldne rekla, da se počuti slabo in da želi prejeti zakramente. Poklicali so župnika dr. Pereira dos Reis iz župnije Angelov. Okoli osmih zvečer jo je spovedal, ni pa ji podelil svetega obhajila, čeprav je deklica zelo prosila. Župniku se je zdela še dovolj močna, zato ji je obljubil, da ji bo prinesel Jezusa naslednji dan. Znova je prosila za sveto obhajilo in trdila, da bo kmalu umrla. Res je okoli pol enajstih ponoči umrla kar se da mirno, ne da bi prejela sveto obhajilo. Umrla je od vnetja poprsnice. Ob smrti je bila navzoča samo mlada bolničarka Aurora (Zarja) Gomes. Jacinta jo je rada imenovala moja Zarjica. Drugi otroci so spali, dobra Zarjica pa je vso noč prebila ob Jacintinem trupelcu.

Kot je Marija napovedala, je Jacinta umrla v lizbonski bolnišnici sama, daleč od sorodnikov. Nebeška Gospa jo je odpeljala v nebesa.

p. Anton