Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

četrtek, 17. november 2016

Fatima, močno navzoči in ljubeči Bog


Bog je povsod navzoč, a ne povsod enako močno. Njegovo navzočnost sprejemamo z vero. Vendar je v nas težnja, da bi Boga doživljali z vsem svojim bitjem. Znan je stavek sv. Avguština: »Usmerjene k sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler se ne spočije v Tebi.«

Pri fatimskih pastirčkih je šlo za izredno Božjo navzočnost. Ni pomembno samo tisto, kar so videli in slišali, ampak tudi tisto, kar so do globin svojih bitij občutili. Bog se jim je na izreden način približal in po njih nam vsem oznanil, da biva in nas ljubi. Ta izredna Božja navzočnost je pri fatimskih dogodkih zelo pomembna in jo običajno premalo upoštevamo.

Že leta 1916, ko se je Luciji, Frančišku in Jacinti trikrat prikazal angel miru, spomladi, poleti in jeseni, so ti preprosti otroci posebno močno doživeli Božjo navzočnost. Lucija pripoveduje, kako je bilo po prvem prikazanju:
»Nadnaravno razpoloženje, ki nas je obdalo, je bilo tako močno, da se skoraj nismo zavedali samih sebe. Dolgo smo ostali v položaju, v katerem nas je pustil [angel], in ponavljali zmeraj isto molitev. Božjo navzočnost smo občutili tako močno in notranje, da še med seboj nismo upali govoriti. Naslednji dan smo bili še zmeraj zatopljeni v to duhovno ozračje, ki se je le postopoma začelo razblinjati.«
Po drugem angelovem prikazanju so pastirčki s pomočjo angelovih besed »mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen«.
Kako so pri tretjem srečanju z angelom in po njegovem odhodu fatimski otroci doživljali Božjo navzočnost, povedo naslednje Lucijine besede:
»Prevzeti od nadnaravne moči, ki nas je obdajala, smo posnemali angela v vsem, torej smo klečali kakor on in ponavljali molitve, ki jih je molil on. Moč Božje navzočnosti je bila tako silna, da nas je prevzela in skoraj popolnoma oslabila. Zdelo se je, da nam je za dalj časa omrtvila celo telesne čute.«
Božjo navzočnost so vidci občutili tudi ob prikazovanjih Matere Božje leta 1917. Na zunaj se je razodevala v neizmerni svetlobi, ki so jo pastirčki videli in občutili, še preden so videli Marijo. Še bolj so se srečali z njo ob koncu prikazanja. O tej luči pravi Lucija v zvezi s prvim prikazanjem 13. maja 1917:
Marija je »razprostrla roke in na nas razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih dlani. Ta luč je prodrla v naša srca in v najgloblje globine naših duš. Videli smo sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, in sicer mnogo jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu. Tedaj smo po notranjem nagibu, ki nam je bil tudi dan, padli na kolena in od srca ponavljali: 'Presveta Trojica, molim te. Moj Bog, moj Bog, ljubim te v Najsvetejšem zakramentu.'«
Marija je na koncu drugega prikazanja »razprostrla roke in nas drugič obsijala z odsevom te neizmerne luči in v globino naših src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih rok. Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo.«
Kako močno so pastirčki doživljali Božjo navzočnost, kažejo tudi posamezne izjave. Po tretjem Marijinem prikazanju je Frančišek rekel:
»Goreli smo v tisti svetlobi, ki je Bog, pa nas ni opekla. Kakšen je Bog! Tega ni mogoče povedati! Da, tega nihče nikoli ne more izraziti!«
Na podlagi izjav Lucije in Frančiška lahko vsaj nekoliko doumemo, kako silno je bilo pri fatimskih pastirčkih doživetje navzočega Boga. Tega nikakor ne morejo z besedami opisati.
Tudi v Svetem pismu imamo veliko primerov izredne Božje navzočnosti. Sveto pismo je knjiga navzočnosti in delovanja Boga sredi njegovega ljudstva. Močno Božjo navzočnost je doživljal Mojzes. Spomnimo se na njegovo srečanje z Bogom v gorečem grmu in na gori Sinaj. Intenzivno so doživljali Boga zlasti preroki. Brez teh doživetij ne bi bilo Svetega pisma.
Vrhunec Božje navzočnosti in delovanja imamo v Jezusu Kristusu, v katerem Bog ni bil samo navzoč in dejaven, ampak je bil Kristus sam pravi Bog in pravi človek. V njem sta bila na edinstven način navzoča in dejavna Bog Oče in Sveti Duh. Če se spomnimo Jezusovega javnega delovanja, bomo morali priznati, kako zelo je Jezusova čudovita osebnost pritegovala ljudi in kako je bilo srečanje z njim napolnjeno z Božjo navzočnostjo.
Zanimiva je primerjava z lučjo, ki jo omenjajo fatimski pastirčki. Že prerok Izaija je napovedal Odrešenika kot veliko luč. Njegovo misel je ponovil evangelist Matej: »Ljudstvo, ki je prebivalo v temi, je zagledalo veliko luč; in njim, ki so prebivali v deželi smrtne sence, je zasijala luč« (Mt 4,16). Kristus je bil »resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka« (Jn 1,9). On je »luč v razodetje poganom« (Lk 2,32). O sebi je rekel: »Jaz sem luč sveta. Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Jn 8,12).
Težnja po gledanju in doživljanju Boga je položena globoko v človekovo srce. Že Mojzes je prosil Boga: »Pokaži mi, prosim, svoje veličastvo!« Bog je Mojzesu odgovoril: »Storil bom, da pojde mimo tebe vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Gospod (...) Mojega obličja ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ.« Mojzes je po slikovitem izražanju Svetega pisma Boga videl v hrbet, ne v obličje (prim. 2 Mz 33,18–23). Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ju ima človek.
Kljub globokemu doživljanju Boga, ki je prihranjeno posameznim izbrancem, velja ugotovitev evangelista Janeza: »Boga ni nikoli nihče videl« (Jn 1,18). Bog ostaja največja skrivnost; o njem lahko samo jecljamo. Pravo gledanje Boga in njegovega veličastva je prihranjeno za prihodnje življenje po smrti. Jezus ob nevernem in nato vernem Tomažu pravi: »Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!«
p. Anton

Ni komentarjev:

Objavite komentar