Jezus je pred svojim trpljenjem apostolom napovedal: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: 'Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede'«. »Peter mu je odgovoril: 'Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.' Jezus mu je rekel: 'Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.' Peter mu je dejal: 'Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikdar ne bom zatajil'« (Mt 26,31).
Ko so sovražniki Jezusa zgrabili in
zvezanega odpeljali, se je uresničila njegova napoved. Učenci so se razbežali
in začeli celo dvomiti nad njim. Peter, ki se je tako junačil, ga je celo
trikrat zatajil. Evangelist Luka o dogajanju takole poroča:
»Zgrabili so ga torej in odvedli.
Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim.
Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje.
Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla:
'Tudi ta je bil z njim.' On pa je tajil in dejal: 'Ne poznam ga, žena.' Kmalu
nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: 'Tudi ti si izmed njih.' Peter pa je
rekel: 'Človek, nisem.' Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: 'V
resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.' Peter pa je rekel:
'Človek, ne vem, kaj praviš.' In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin
zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil
Gospodove besede, kako mu je rekel: 'Preden bo danes petelin zapel, me boš
trikrat zatajil.' In šel je ven in se bridko zjokal« (Lk 22,54–62).
Čeprav so se v preizkušnji vsi apostoli,
razen Janeza, slabo izkazali, ga je zatajil samo Peter. Preveč je računal na
svoje moči. Ni se zavedal, da je slaboten in da hitro lahko pade. Namesto da je
zagotavljal, da Gospoda nikdar ne bo zatajil, bi ga moral prositi, naj mu s
svojo milostjo pomaga, da ga ne bo zatajil.
Sveti arški župnik Janez Vianney ob
Petrovem primeru takole razmišlja: »Skušnjava nam je potrebna, da nam da
občutiti, da sami od sebe nismo nič. Sveti Avguštin nam pravi, da se moramo
enako zahvaljevati ljubemu Bogu za grehe, katerih nas je obvaroval, kakor za
tiste, ki nam jih je v svoji ljubezni odpustil. Če smo tako nesrečni, da smo
večkrat padli v hudičeve zanke, je to zato, ker preveč zaupamo v svoje sklepe
in obljube, premalo pa v dobrega Boga. To je zelo res. Kadar nas nič ne žalosti
in gre vse po naših željah, si drznemo misliti, da nas nič ne bo moglo
pripraviti do padca. Pozabljamo na svoj nič in svojo ubogo šibkost. Slovesno
izjavljamo, da smo pripravljeni rajši umreti, kakor da bi se dali premagati.
Lep zgled za to vidimo v svetem Petru, ki je dejal dobremu Bogu: 'Tudi če bi te
vsi zatajili, jaz tega ne bom nikoli storil.'
Da bi mu Bog pokazal, kako šibek je
človek, če je prepuščen samemu sebi, ni potreboval kraljev ne knezov ne orožja,
temveč eno samo besedo neke dekle, ki mu je vrh tega, se zdi, govorila zelo
brezbrižno. Še pravkar je bil pripravljen umreti zanj, zdaj pa trdi, da ga ne
pozna, da ne ve, o kom govori. Moj Bog, česa smo sposobni, če smo prepuščeni
sebi!«
p. Anton
Ni komentarjev:
Objavite komentar