Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 29. februar 2016

Po Mojzesovih stopinjah (7)


Zjutraj sem se zbudil že zelo zgodaj. Bil sem v strahu, da ne bi z bratom Frančiškom ponovno tekla za avtobusom, a tudi na bujenje se nisem več zanesel. Najbolj zanesljiva je bila lastna budilka. Budila me je že malo po četrti uri.
Vstal sem in se uredil. Seveda, kolikor je bilo mogoče po tihem, da ne bi zbudil mirno spečega brata Frančiška. Potem sem se usedel na posteljo in začel moliti brevir. To je naša duhovniška dolžnost, saj jo je vsak duhovnik slovesno obljubil na dan posvečenja, ko je klečal pred škofom posvečevalcem. Po končani molitvi brevirja sem začel moliti še rožne vence. V to molitev sem položil prošnje vseh tistih, ki so me prosili, naj zanje molim na svetih krajih.
Kmalu se je prebudil tudi brat Frančišek. Opravil je jutranjo toaleto, potem pa sva začela pripravljati kovčke za našo nadaljnjo pot. Do zajtrka sva imela vse pripravljeno in urejeno.
Zajtrk smo pojedli, kolikor se je dalo hitro, saj je bila pred nami dolga pot. Ta dan smo bili namenjeni na drugo stran Egipta k svetemu Antonu.
Ko smo nastopili pot, je bilo sonce že visoko. Ni bilo megle, tako kot v jutru poprej. Ne vem ravno, v katero smer smo se vozili, saj se v tujem ne znajdeš že kar prvi dan. Zanimiva je bila vožnja, saj smo sredi mesta srečali pastirja, ki je ob štiripasovni cesti peljal čredo ovac na pašo. Kje jim je našel pašo, ne vem. Mogoče smo bili že na robu mesta. To je pač Orient, kjer se na enem mestu mešata današnji in pretekli čas.
Proti vzhodu, kamor smo se vozili, so bila velika gradbišča. Vse kaže na to, da se mesto hitro razvija in širi. Toda kmalu se je začela puščava. Cesta, po kateri smo se vozili, je bila lepa, široka in moderna. Čeprav smo se vozili sredi puščave, je bila dobro osvetljena. Obcestne luči so bile na obeh straneh. To se je lepo videlo prejšnji večer, ko smo pristajali. Ceste so bile razpeljane kot mreže po puščavi, ker so bile osvetljene, so se tako dobro videle z letala.
Ko smo bili daleč od urbanega življenja, je škof Jurij začel razlagati starozavezne dogodke, ki so bili povezani z bivanjem Izraelovih sinov v Egiptu. Opozoril nas je, da smo postali pozorni na povezanost med različnimi dogodki, ki so se zgodili pred odhodom Izraelcev iz Egipta. Za to, da je Mojzes ostal pri življenju, je bila v ozadju gotovo Božja roka, saj je Bog imel z njim velike načrte. Škof je poudaril, da ni bilo brez pomena, da se je zgodila tista smrt, ko je Mojzes ubil nepravičnega Egipčana, ki je delal silo Izraelcu. Stvar se je razvedela in Mojzes je moral bežati. Hodil je na vzhod in prišel na Sinajski polotok. Spoznaval je kraje in si zapomnil, kje so bili studenci in izviri vode. To je bilo pomembno za tiste dni, ko je vodil Izraelsko ljudstvo iz sužnosti. Ker je dobro poznal kraje, je vedel za poti in bližnjice. Še bolj pomembno pa je bilo, da je vedel, kje bodo Izraelovi sinovi lahko pili, saj je voda nujno potrebna za preživetje. V puščavi je mogoče preživeti le, če veš za studence. Običajno so se poti tako ustalile, da so vodile od studenca do studenca. Le po poteh, ki so bile speljane od enega vodnega izvira do drugega, je bilo mogoče varno potovati in, kar je najbolj pomembno: preživeti.
Škof Jurij nam je govoril tudi o izhodu Izraelcev iz Egipta. On dopušča možnost, da niso šli vsi na isti dan iz Egipta. Pravi, da je popolnoma mogoče in tudi v skladu z Božjo voljo, da so šli v več skupinah. Mogoče je pred glavnim valom ali skupino odšlo že več manjših skupin. Ta, ki jo je vodil Mojzes, je bila gotovo največja in jo opisuje druga Mojzesova knjiga.
Škof nam je veliko govoril, ko smo se vozili na vzhod preko puščave. Bilo ga je zanimivo poslušati, ker so bile njegove misli izvirne. Pripovedoval nam je o svojih razmišljanjih o svetopisemskih dogodkih. Občudoval sem ga, ker je besedila znal na pamet. Tudi točne navedke je stresal kar iz rokava.
Ob cesti se je razprostirala puščava. Pusta in lepa hkrati. Rahlo valovita z malimi hribi, ravninami in dolinami. Vse je bilo na videz mrtvo, le tu in tam je rastlo pritlikavo grmičevje. Dobro je bilo mogoče videti, kje teče voda, kadar dežuje, saj je bilo tam največ grmičev. No, mogoče boste presenečeni, ko pravim, da dežuje. Da, tudi v puščavah dežuje, tudi tja vetrovi prinesejo oblake, da pada dež. A tega je tako malo, da je komaj omembe vredno. Toda vse življenje, ki je skrito v pesku takrat na hitro izbruhne in zraste. Tu in tam se zgodi, da pade več dežja, kot je običajno, in takrat puščava zacveti. Vsa semena, ki so ždela v pesku in čakala na vlago, poženejo in zacvetijo, v kolikor je mogoče kratkem času. Takrat je puščava eno samo morje cvetov, ki se kot valovi pozibavajo v vetru. To so čudeži, ki se dogajajo, a ne vsako leto. Mi tega seveda nismo videli. Saj je bilo vse suho in pusto.
Po nekaj urah vožnje se je pred nami odprl pogled na Rdeče morje, ki se po svetopisemsko imenuje tudi Trstično morje. S škofom Jurijem smo se spraševali, zakaj se sploh imenuje Rdeče morje. Pravega odgovora nismo našli. Morali bi vprašati prevajalce Svetega pisma v grščino in latinščino. V teh prevodih se je prvič začelo pojavljati poimenovanje Rdeče morje. V hebrejskem izvirniku pa se dosledno imenuje Trstično morje. To ime je bolj razumljivo, saj ponekod res raste ob obrežju veliko trstike, posebej tam, kjer so obale čisto nizke in se voda razlije v močvirnate žepe.
Mogoča bi bila domneva, da so stari Rimljani te oznake uporabljali tudi za označevanje strani neba. Tako so morje, ki je bilo bolj severno imenovali Črno morje. Ono drugo, ki je bilo južno, pa je dobilo ime Rdeče morje.
Preden smo prispeli do obale, smo morali preko kontrolne točke, kjer so nas vojaki ustavili, povprašali, kam gremo, kdo smo in, ali smo na avtobus sprejeli kakega tujca. Potem smo zavili k obali in se ob morju vozili proti jugovzhodu. Sprva je bila pokrajina pusta ter prazna, obala pa zapuščena. Na desni so se začele dvigovati gore, ki pa so se nehale toliko pred obalo, da so med obalo in hribi lahko začeli graditi turistična naselja. Teh je bilo toliko, da smo se zelo čudili. Veliko je bilo že dokončanih, še več pa jih je bilo še v gradnji. To, kar smo videli, jasno kaže, da se turizem v teh krajih hitro razvija. To naselje se imenuje Ain Suokna. Mislim, da bi ga lahko enačili s starozaveznim Sukotom, kjer so se ustavili Izraelci na poti iz egiptovske sužnosti.
To mesto, ali bolje naselje, se razteza kilometre in kilometre daleč ob obali. Ponekod so naselja urejena v turistične vasice z enakimi hišami, ki jih lahko najameš. Drugje so zgradili ogromne hotele, ki se ponekod pnejo celo čez cesto, ki pelje pod njimi. Mislim, da je to območje tudi raj za arhitekte, ki si lahko izmislijo celo najbolj nemogoče oblike in jih uresničijo, saj so lahko izzivajoče privlačne.
Ti kraji so tudi raj za turiste, posebej tiste, ki se radi potapljajo in občudujejo podvodni svet. Pod vodo so namreč čudoviti koralni grebeni, ki navdušujejo s svojimi živimi barvami in vsemogočimi oblikami. Delček tega smo videli, ko smo kot novomašniki romali v Sveto deželo. V Akabskem zalivu smo takrat v izraelskem mestu Eilat šli v podvodni akvarij. Mimo nas so plavale ribe vseh barv in oblik. Tudi korale so bile tam. A to, kar smo videli, je bila samo malenkost. Še več je bilo mogoče videti, če si se odločil za vožnjo s posebno podmornico, ki se je potopila v ta prekrasni podvodni svet.
p. Branko Petauer

nedelja, 28. februar 2016

Kako »živeti v resnici Kristusove posvetitve«?


Zadnje Marijine besede, navedene v evangeliju, so naročilo služabnikom v Kani galilejski: »Vse, kar vam Jezus poreče, storite!« Reči moremo, da je to Marijin testament, ki velja za vsakega Jezusovega učenca, torej za vsakega kristjana, posebno še za tistega, ki hoče biti popolnoma Marijina lastnina zaradi tega, da bi mogel biti zares Jezusov učenec.
In kaj nam Jezus še prav posebej naroča? Gotovo je njegovo odločilno naročilo tole: »Če hoče kdo priti za menoj, naj se sam sebi odpove in vzame svoj križ ter hodi za menoj!« (Mt 16, 24–28). Prav te Jezusove besede sv. Ludvik Montfortski – kakor tudi sv. Frančišek Asiški – navaja s posebnim poudarkom. Spolnjevati moramo zlasti to naročilo, če naj »živimo v resnici Kristusove posvetitve«. V naslonitvi na to Jezusovo naročilo uči sv. Ludvik, da vsa krščanska popolnost, h kateri smo prav vsi poklicani, obstaja v štirih rečeh.
1. Hoteti! – Na prvem mestu je potrebna resna volja, resno hotenje. Ni dovolj, da zatrjujemo: »Rad bi, hotel bi.« Treba je namreč odločno govoriti: »Hočem! Hočem, naj stane kar hoče! Hočem hoditi za njim, ki ima edini besede večnega življenja!« Z milostjo nam Bog nikdar ne napravlja nasilja, ne odvzame nam svobodne volje. Le vabi nas, bolj ali manj razločno. Spet in spet. Če pa nočemo prisluhniti ljubečim vabilom, če se vedno znova obotavljamo in odlašamo, se utegne zgoditi, da se bomo izgubili … In ne bomo (seveda iz moči Božje milosti) pritegnili h Kristusu drugih, ki bi jih, če bi se z odločno voljo napotili za Kristusovim vabilom.
2. »Naj se odpove sam sebi!« – Zaradi posledic izvirnega greha in nato še zaradi osebnih grehov, ki smo jih sami storili, je namreč v nas »napuh in zaslepljenost duha, slabost in nestanovitnost v duši; poželjivost, uporne strasti in bolezni v telesu … Ali se moremo potemtakem čuditi, če je rekel naš Gospod, da se mora tisti, ki hoče hoditi za njim, odpovedati sam sebi … Če ne odmrjemo sebi in če nas naše najbolj svete pobožnosti ne privedejo do te nujne in rodovitne smrti, ne bomo nikoli prinašali sadu, ki bi bil kaj vreden. Naše pobožnosti bodo za nas brez koristi, naše samoljubje in samovolja bosta spridila naša dobra dela, zaradi česar se bodo pred Bogom spremenile v gnusobo tudi največje žrtve in najboljša dejanja, ki jih zmoremo. Ob svoji smrtni uri bomo ostali praznih rok, brez kreposti in celo brez iskrice čiste ljubezni in zasluženj, ki so dana samo takim dušam, ki so sebi odmrle in katerih življenje je z Jezusom Kristusom skrito v Bogu«(Pp 79–81).
3. »Naj vzame svoj križ!« – Ta križ so težave, s katerimi se srečujemo, ko hočemo spolnjevati Božjo voljo. Te težave prihajajo iz človekove lastne notranjosti (bolezni in napake ter meje, ki jih sami bridko občutimo), od soljudi (neprijaznost, žalitve, sovražnost …) in iz razmer okoli nas, v svetu in Cerkvi. Zvesto in vztrajno spolnjevanje dolžnosti svojega stanu, ko se kopičijo skrbi in težave, neuspehi in nerazumevanja – to je tisti križ, o katerem govori Jezus, da naj ga vsak dan znova vzamemo nase in ga potrpežljivo ter brez godrnjanja nosimo za njim in skupaj z njim ter za njegove namene! Pogosto, posebno v težavah, naj govorimo: »Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja!«
4. »Naj hodi za menoj!« – Hoditi je treba, ne se vdajati brezdelnosti in lenobnosti. Hoditi in ne stati! In bomo prišli do veličastnega cilja: »Kjer sem jaz, tam bo moj služabnik,« pravi Jezus.
Anton Strle

sobota, 27. februar 2016

Božji služabnik Anton Strle in verski tisk


Na god sv. Neže, 21. januarja 1915, se je rodil božji služabnik Anton Strle. Tako v mesecu januarju obhajamo stoprvo obletnico njegovega rojstva. Mesec januar pa je tudi mesec verskega tiska. Zato je morda prav, da v najbolj grobih obrisih osvetlimo Strletovo prizadevanje za dober tisk.
Do sedaj najbolj zgodnjo Strletovo objavo zasledimo v rokopisno pisanem glasilu Jutranja zarja, kjer je v številki z dne 29. 10. 1931, tedaj je bil v četrtem razredu nižje gimnazije, pod psevdonimom Samo objavljena njegova pesem z naslovom Jesen prihaja. V njej je izrazil svojo zaskrbljenost ob resni bolezni svoje matere. Očeta je izgubil že veliko prej, ko mu je bilo komaj šest let.
V prvi kitici pravi:
Jesen prihaja, tiha in otožna,
prinaša tožno žalost mi s seboj;
mladost odšla mi je cvetoča,
skrbi se zgrinjajo zdaj nad menoj.

V zadnji kitici pa:
In venejo na polju cvetke lepe,
pa z njimi tudi moja radost,–
postaralo se srce moje –
in mora bojevati težke boje.

Dobrih 16 let je imel, ko je to pisal. Upravičeno je bil zaskrbljen, saj mu je dobre tri mesece kasneje umrla mati (8. 1. 1932). Materin pogreb je bil 10. 1. 1932, niti 14 dni pred njegovim 17. rojstnim dnevom. Svojo žalost je ponovno prelil v pesem, ki je bila mesec dni po materini smrti objavljena prav tako v glasilu Jutranja zarja:

V veliki sem sili, o Jezušček moj,
– nesreča se zgrinja sedaj nad menoj.
Oh, mati preljuba umrla mi je –
kje zame na svetu ljubezen je še??
O Jezus, le Tebe zdaj hočem ljubiti,
na veke jaz hočem le Tebi služiti.

Takoj v naslednji številki Jutranje zarje je svojo bolečino ponovno izlil v pesem. In zdi se, da se je šele sedaj v polnosti zavedal, kaj ga je doletelo:

Ah, nikjer je ni mladosti.
Vse minule so radosti,
kajti vsa ljubeča srca
v črnem grobu zdaj trohne mi.

Kot višji gimnazijec je v 7. gimnaziji objavil dva sestavka v glasilu Domače vaje: v prvem je ocenil pesniško zbirko izbranih pesmi Simona Gregorčiča, v drugem sestavku pa pesniško zbirko Edvarda Kocbeka.
Iz dnevnika, ki ga je pisal kot bogoslovec in prva leta svojega duhovniškega delovanja, zvemo, da je napisal krajše sestavke za katoliško akcijo, katere član je bil že od gimnazijskih let naprej. Zelo poznan pa je njegov življenjepis Lojzeta Grozdeta, ki ga je pisal skupaj z doktorsko nalogo.
Takoj ko je bil jeseni 1946 imenovan za stolnega vikarja v ljubljanski stolnici, je začel sodelovati pri tedanjem skromnem verskem časopisu Oznanilo in v praktično vsaki številki vse do svoje aretacije na god sv. Ane leta 1947 objavljal kratko razlago veroizpovedi. Ker so bila Oznanila po obsegu zelo skromna, se je moral zelo truditi, da je na čim manj prostora povedal kar največ.
Po prihodu iz petletnega zapora leta 1952 je kmalu začel sodelovati pri Družini z občasnimi članki, več pa po svojem prihodu v Ljubljano leta 1959, zelo intenzivno pa zlasti v letih 1963 do 1965, ko je neformalno vršil celo vlogo urednika. Tudi po tem letu so ga uredniki vedno znova prosili, da je odgovarjal na razna vprašanja bralcev. Ti njegovi prispevki so bili zelo brani. Večkrat pa je tudi sam kaj poslal, še posebno ocene različnih knjig, ki jih je pregledal in jih priporočil v branje. Napisal je zelo hitro, poglobljeno, a vendar razumljivo. Tako je njegove članke še danes vredno brati. Nekaj let se ni podpisoval, kasneje običajno s kraticami. Do sedaj je bilo mogoče ugotoviti, da je z vso gotovostjo 197 prispevkov njegovih. Dejansko število je še večje.
Dolgoletni urednik Družine prelat dr. Ivan Merlak je v svojem pričevanju o prof. Strletu 25. 7. 2012 zapisal: »Najbolj se g. Strleta spominjam iz let 1965 do 1981, ko sem deloval pri verskem listu Družina…. Eden najbolj zvestih zunanjih sodelavcev je bil profesor dr. Anton Strle. Včasih je bilo treba od sobote do ponedeljka, ko smo oddajali besedila nove številke Družine v tiskarno, napisati aktualen uvodnik ali nujno odgovoriti na kakšno težje vprašanje. Profesor Strle je vedno ustregel in izpolnil, kar je obljubil. Ob tem moram še posebej omeniti njegovo ponižnost. Redno so bili njegovi članki dolgi, prostor v Družini pa omejen. Kot urednik sem moral krajšati. Ne samo, da mi ni nič zameril, celo vnaprej mi je dejal, da lahko kaj krajšam. Ponižnost je krepost, v kateri se je naš svetniški kandidat Anton Strle zares odlikoval.«
Zelo rodoviten je bil s svojimi prispevki v teološki reviji Bogoslovni vestnik, kjer je njegovih prispevkov kar 154. Od vsega začetka je pisal tudi v pastoralno revijo Cerkev v sedanjem svetu, v kateri je 67 njegovih prispevkov, nekaj jih je tudi v duhovni reviji Božje okolje in drugje.
Glede izdajanja knjig pa je zelo lepo sodeloval s kartuzijanom p. Nikolajem Bregantom. Pater Nikolaj je pridno prevajal, Strle krepko popravljal njegova besedila in kartuzija je tako izdala celo vrsto dobrih duhovnih knjig. Prof. Strle je bil še posebno vesel izida Newmanove Apologia pro vita sua ter Grignionove popolne posvetitve. Prof. Strle je vse napravil, da so ljudje te knjige naročili in sam je bil eden največjih odjemalcev. V svojem stanovanju je imel cele kupe teh in drugih knjig, ki so izšle, in jih je velikodušno delil. Iz korespondence med Strletom in p. Nikolajem zvemo, da bi se brez Strletovega izredno krepkega zavzemanja za prodajo izdanih knjig izdajanje ustavilo verjetno že kmalu na začetku.
Poleg številnih člankov pa je zelo pomembna Strletova vloga kot cenzorja. Za uradnega cenzorja je bil imenovan 10. 7. 1964 in to službo je opravljal do smrti, še posebno intenzivno po svoji upokojitvi leta 1985, ko sam ni več toliko pisal. Do sedaj se je odkrilo, da je opravil pred tiskom pregled okoli 180 del, ki so nato izšla v tisku. Nekatere stvari so res krajše, a v glavnem obsegajo vsaj nekaj deset strani, včasih tudi po več kot sto. Kot cenzor je bil zelo priljubljen tako na škofiji kot pri piscih oziroma prevajalcih. Svoje delo je opravil zelo temeljito in zelo hitro. Vnesel je vsebinske in jezikovne popravke, čeprav zlasti zadnje ni naloga cenzorja. Tako je vsebino dejansko pripravil za tisk. Vse to je redno opravil brezplačno.
Da bi bile pomembnejše knjige bolj uporabne, je večkrat sam sestavil stvarno kazalo. To je bila neke vrste njegova specialiteta. Za vse štiri zvezke Leta svetnikov je delal stvarno kazalo kar nekaj mesecev.
Knjige so bile Strletu pomoč za duhovno življenje in sredstvo utrjevanja vere. V njegovih cenzorskih ocenah pogosto najdemo opombo, da bo izid določene knjige v veliko duhovno korist bralcev in iskreno je želel, da bi imela knjiga čim več bralcev. Zato je veliko svoje energije in znanja vložil v to, da smo dobili celo vrsto dobrih knjig in kvalitetnih člankov v Družini. Pogosto je tudi svetoval, kaj naj se prevede ali napiše.
Na področju tiska je božji služabnik prof. Anton Strle opravil delo, katerega vrednosti in pomembnosti se še vse premalo zavedamo.
p. Andrej Pirš FSO

petek, 26. februar 2016

Odmev na »Več in bolje moliti«


Zelo mi je všeč ta rubrika v vaši reviji in sem se odločila, da vam ponovno pošljem pričevanje na to temo:
Če gledamo na molitev kot na nekaj bistvenega za duhovno življenje, tako kakor je dihanje za telesno življenje, potem ni nikoli odveč o tem premišljevati in se v tem vaditi.
Razumljivo je, da je za nas redovnice v kontemplativnem redu to še toliko bolj pomembno, saj je pri nas to že po pravilih na prvem mestu. Kljub temu pa to še ne pomeni, da ljudje v svetu ne morejo delati tega še bolje od nas.
Moje razmišljanje se začenja s tišino in poslušanjem. Glede tega bi posredovala odlomek iz Svetega pisma:
»Sin moj, če sprejemaš moje izreke in hraniš pri sebi moje zapovedi, tako da tvoje uho posluša modrost, da nagibaš svoje srce k razumnosti, da, če kličeš razsodnost, daješ svoj glas razumnosti, če jo iščeš kakor srebro, jo odkopavaš kakor zaklade, tedaj boš razumel strah Gospodov in boš dosegel spoznanje Boga. Kajti Gospod daje modrost, iz njegovih ust prihajata spoznanje in razumnost … Tedaj boš razumel pravičnost in pravico, poštenost in sleherno dobro pot. Kajti modrost pride v tvoje srce …« (Prg 2,1–10).
Iz tega odlomka je razvidno, da modrost prihaja od Boga in da je z naše strani potrebno nastaviti uho, jo poslušati preko Božje besede, po Svetem pismu, jo iskati kakor skrite zaklade in potem pustiti, da ta modrost pride v srce, da zavzame ves prostor, da odžene vse ničeve misli in želje in da v srcu zakraljuje, zavlada …
»Hkrati z njo so prišle k meni vse dobrine, po njenih rokah neizmerno bogastvo« (Mdr 7,11). Z modrostjo pride vse dobro, pravo veselje in nesebična ljubezen. Tako se potem molitev udejanja v življenju, ljubezen se širi in veselje raste.
Po njej mi je prišlo vse dobro zame in za vse bližnje. To je živa voda, Sveti Duh, ki se skriva za vsem tem, ki žubori iz Božje besede in ki dela vse novo, prenavlja, očiščuje, osrečuje, ozdravlja in vodi do prave sreče, po kateri hrepeni vsaka duša.
V tem duhu želim vsem veliko tišine, samote in veliko časa za poslušanje Božje modrosti. Naj modrost vstopi v srce, da ga prečisti, napolni in odpre za bližnje, kajti Božje kraljestvo mora rasti, Božja milost mora najdi pot do duš in Božja ljubezen mora zmagati v nas in v svetu.
»Če imate vero kakor gorčično zrno …« Navidezno se zdi nasprotno, ampak vera gore prestavlja … ker pri Bogu ni nič nemogoče! Amen.
Marie – Agnès de Jésus FCJ