Odraščal sem v verni družini in tako mi vera ni bila tuja. Kljub temu, pa je plamen moje vere v srednji šoli pričel nekoliko pešati in sem se zadovoljil zgolj z nedeljskim obiskom svete maše, pri kateri pa sem bil z mislimi večkrat odsoten. Za ponovno oživitev vere se imam zahvaliti prijatelju, ki sem ga spoznal v času študija. Takrat sem zopet začel živeti bolj verno življenje in ni trajalo dolgo, da so mi misli zašle k duhovništvu. S to idejo se sedaj spogledujem že nekaj let. Sprva se je ta želja usmerjala predvsem v smeri škofijskega duhovnika, bolj ko pa je zorela, bolj privlačno se mi je zdelo redovniško življenje. Takrat sem si tudi prvič zastavil vprašanje, v kateri red bi vstopil. Nekako sem že od samega začetka izbiral med bolj kontemplativnimi redovi. Med bolj aktivnimi, se je na mojem seznamu znašel zgolj Inštitut Kristusa Kralja najvišjega duhovnika – ICRSS. Zanj pa se nisem odločil, ker sem želel vstopiti v red v Sloveniji in ne v tujini. Tako sem okleval med benediktinci, cistercijani in kartuzijani.
Še sam ne vem, na podlagi česa sem
izločil benediktince, najverjetneje zaradi kombinacije stvari: precej manjša
skupnost v Sloveniji, podobnost s cistercijanskim redom in še kaj. Nato sem se
odločal zgolj med cistercijani in kartuzijani. Prebral sem kar nekaj literature
o obeh redovih, in ker sem pred vstopom med kartuzijane vendarle imel več
pomislekov, sem se odločil za obisk pri cistercijanih. Po nekaj dneh sem se že
prepričal, da bo to prava pot za naprej. Nagovorile so me tako molitve in petje
(že prej sem bil ljubitelj gregorijanskega korala), kot tudi samo življenje v
skupnosti, ki bi ga pri kartuzijanih bilo bore malo. Tako sem se vrnil domov že
trdno odločen, da se bom v kratkem vrnil v Stično kot kandidat.
Zakaj bi torej rad postal cistercijan?
Ker želim postati redovnik v kontemplativnem redu, ker mi je način življenja v
cistercijanskem samostanu všeč in navsezadnje, ker želim živeti po Kristusovem
vzoru.
Stanko
Ni komentarjev:
Objavite komentar